Zlomljen zdravstveni in skrbstveni sektor – Mednarodna raziskava med skrbstvenimi delavci in delavkami pokazala, da je problemov v času pandemije ogromno

12. 4. 2021

Anketa, ki jo je rešilo 3000 skrbstvenih delavk in delavcev iz skoraj štiridesetih držav – prva te vrste – je pokazala, da številni pereči problemi zmanjšujejo kakovost oskrbe v skrbstvenem sektorju in ogrožajo zdravje zaposlenih v njem.

Nova študija, ki jo je 25. marca objavil mednarodni sindikat delavcev UNI Global, razkriva, da se svetovni skrbstveni sektor sooča z vsesplošnim pomanjkanjem osebja, z izjemno nizkimi plačami, zaradi katerih zaposleni živijo v revščini, ter tudi z nevarnimi pogoji dela in nadlegovanjem na delovnem mestu. Več kot polovica anketirancev je povedala, da jim njihove plače ne omogočajo dostojnega življenjskega standarda, kar pomeni, da si z njo ne morejo zagotoviti osnovnih potreb, kot so stanovanje, hrana in prevoz. Več kot 30 odstotkov vprašanih nima dostopa do osebne varovalne opreme, odstotek pa je višji v državah, ki jih je virus najbolj prizadel. Petinšestdeset odstotkov zaposlenih, ki so doživeli smrt sodelavca ali pacienta, se je s tem moralo soočiti samih, brez podpore delodajalcev, ki bi jim morali omogočili svetovanje ali terapijo za uspešno spopadanje s tesnobo, strahom in drugimi težavami, ki so jim izpostavljeni zaradi narave svojega dela in ki negativno vplivajo na duševno zdravje.

Poročilo zajema podatke 3000 skrbstvenih delavk in delavcev iz sedemintridesetih držav ter kaže jasno sliko zlomljenega svetovnega zdravstvenega in skrbstvenega sektorja, ki ni zmožen zagotoviti primerne ravni storitev in oskrbe za paciente ter niti primernih delovnih pogojev in plač za delavke in delavce, zaposlene v njem.

Glavne ugotovitve so:

• 52 odstotkov anketiranih je izpostavilo, da jim plača ne omogoča zagotavljanja osnovnih potreb, kot so stanovanje, hrana in prevoz. Še huje je, da jih je tretjina dejala, da med čakanjem na rezultate testov na okužbo z novim koronavirusom niso prejeli plače, skoraj četrtina pa je navedla, da ne dobijo plačane bolniške odsotnosti, kadar zbolijo;
• 48 odstotkov vseh vprašanih je reklo, da je kadrovska podhranjenost njihova glavna skrb, približno tri četrtine pa jih je dejalo, da je neustrezno število zaposlenega osebja negativno vplivalo na zagotavljanje visokokakovostne oskrbe;
• 31 odstotkov anketiranih je še vedno brez ustreznega dostopa do osebne varovalne opreme;
• Petinšestdeset odstotkov zaposlenih je bilo priča smrti sodelavca ali pacienta, s čimer pa so se morali soočiti sami, brez podpore delodajalcev, ki bi jim omogočili svetovanje ali terapijo za spopadanje s tesnobo, strahom in drugimi težavami, ki so jim izpostavljeni zaradi narave svojega dela in negativno vplivajo na duševno zdravje.

Večina vprašanih dela v dolgotrajni oskrbi, bodisi v domovih za ostarele bodisi na domovih strank. Raziskava je pokazala, da so službe delavk in delavcev v dolgotrajni oskrbi med najnevarnejšimi na svetu. Ni presenetljivo, da je polovica anketirancev poročala, da je njihov sodelavec oziroma sodelavka zbolel za covidom-19, skoraj desetina pa je povedala, da je zaradi virusa tudi umrl.

Nenad Hardi Vitorović, predstavnik Sindikata osebne asistence, ki je del našega Svobodnega sindikata Slovenije, je pri tem na podlagi slovenske izkušnje izpostavil: »Številni asistenti bi se radi cepili, da bi dodatno zaščitili uporabnike in svoje domače, ki so v rizičnah skupinah. Že zdavnaj smo se prijavili pri svojih osebnih zdravnikih, toda NIJZ nas je uvrstil tik pred rubriko “ostalo prebivalstvo”, zato še vedno čakamo. Anketa, ki smo jo že med prvim valom epidemije izvedli v sodelovanju s Centrom za družbena raziskovanja (CEDRA), s katero smo zajeli več kot deset odstotkov vseh osebnih asistentov, pa je pokazala, da so se številni (psihični in fizični) pritiski na asistente še povečali. To je bilo aprila lani. Od takrat se je stanje samo še poslabšalo. Seveda je med tem prišlo do okužb in tudi že do smrtnih primerov med uporabniki.«

V Centru za družbeno raziskovanje (CEDRA) sicer trenutno raziskujejo delovne pogoje ter kakovost in dostopnost oskrbe starejših. Pri tem pa opažajo, kako se tudi skrbstveni sektor v Sloveniji spopada z enakimi težavami kot v drugih državah po svetu – s kroničnim pomanjkanjem zaposlenih, finančno podhranjenostjo in nizkimi plačami, s pomanjkanjem postelj in vse večja težnjo po privatizaciji. Medtem želi država pomanjkanje mest v domovih starejših občanov reševati s podeljevanjem koncesij zasebnim podjetjem, medtem ko interesa za izgradnjo javnih domov ni, saj naj bi to za javne finance predstavljalo prevelik strošek.

Skrbstveni sektor s prihodom zasebnega kapitala namreč postaja vse bolj dobičkonosen, zato države z mehčanjem zakonodaje odpirajo vrata tujim korporacijam, ki znižujejo delavske standarde po vsem svetu ter razvijajo svoje poslovne modele z izkoriščanjem obolelih in onemoglih. Države z načrtnim napadom na javne storitve rušijo socialno državo in odpirajo prostor privatnim koncesionarjem, javno-zasebnemu partnerstvu, s čimer se javni denar pretaka v zasebne žepe. Cilj zasebnega kapitala v skrbstvenem sektorju pa nista zdravje in dobrobit ljudi, temveč seveda zaslužek.

Še več je mogoče prebrati v izjavi za javnost, ki je dostopna tukaj.