Mednarodni pogled: Različni sistemi kolektivnih pogajanj v EU

27. 12. 2021

V Bruslju je konec novembra potekalo izobraževanje z naslovom Kolektivna pogajanja za pravičnejše gospodarstvo. Raziskovalec pri Evropskem sindikalnem inštitutu (Etui) dr. Torsten Müller je v svojem predavanju predstavil najnovejše podatke s področja kolektivnih pogajanj. V nadaljevanju povzemamo nekatere njegove ključne ugotovitve.

V Evropi so se razvili različni sistemi kolektivnih pogajanj, ki so pogojeni s političnimi in gospodarskimi razmerami ter tradicijo, ki se je oblikovala znotraj posameznih držav. Čeprav niti dva modela pogajanj o kolektivnih pogodbah v posameznih državah nista enaka, pa dr. Torsten Müller najpomembnejše značilnosti ureditev pogajanj deli na pet različnih območij glede na režim odnosov med delodajalci in delavci.

Nordijski korporativistični model

Za nordijske države (Dansko, Finsko in Švedsko) je značilen korporativističen model kolektivnih pogajanj. Država (z izjemo Finske, kjer ima aktivnejšo vlogo) ne posega v odnose med delodajalci in delavci in jim prepušča določitev pravil ter rokov in pogojev delovnih razmerij. Model temelji na konsenzualnem pristopu, kjer morata obe strani doseči soglasje. Pogajanja so v tem modelu centralizirana. Povprečna gostota delodajalcev je 76 odstotkov, povprečna gostota sindikatov pa 65 odstotkov, to je največ med vsemi petimi modeli. Obseg pogajanj je zelo velik in dosega povprečje, višje od 87 odstotkov. Velika gostota sindikatov temelji na »sistemu Ghent«, v katerem je zavarovanje za brezposelnost prostovoljno in povezano s članstvom v skladu za brezposelne. Ta sklad tradicionalno uredijo in upravljajo sindikati, kar je dodatna spodbuda za vključitev v sindikat. Z večino pogodb v zasebnem sektorju so določeni minimalna plača, osnovno napredovanje v plačnih razredih in drugi najpomembnejši pogoji, medtem ko so določitev dejanske plače, lokalna povišanja in drugi pogoji praviloma bolj predmet pogajanj na ravni podjetij. Kljub temu da je tamkajšnje organiziranje lahko številnim državam za vzor, pa tudi na Severu prihaja do zmanjševanja članstva v sindikatih.

Srednjeevropski model socialnega partnerstva

Za ta model, v katerega sodijo države, kot so Avstrija, Belgija, Nemčija, Nizozemska in tudi Slovenija ( z zadnjo vlado sicer vse bolj gravitira proti vzhodnemu modelu), je značilno, da temelji na ideji socialnega partnerstva, ki jo tradicionalno zagovarjajo tako delodajalci kot sindikati. Praviloma država ne intervenira, ampak določi zakonski in institucionalni okvir pogojev za avtonomna pogajanja. Visoka raven organiziranosti delodajalcev in njihova podpora, da se pogajajo v večjem številu skupaj, je drugi pomemben dejavnik, zaradi katerega je obseg pogajanj v tem modelu velik. Praviloma je gostota delodajalcev več kot 80 odstotkov in dva- do trikrat večja od gostote sindikatov. Nasprotno od severnoevropskega modela, v katerem velik obseg pogajanj temelji na veliki gostoti sindikatov in združenj delodajalcev, je v srednjeevropskem in tudi zahodnoevropskem modelu bistven dejavnik močna institucionalna podpora kolektivnim pogajanjem, ki praviloma potekajo na ravni panoge. V zadnjem času se je razvoj v vseh državah vedno bolj usmeril k decentralizaciji, s prehajanjem pogajalskih pooblastil na raven podjetij. Najpogosteje uporabljeno orodje za spodbujanje organizirane decentralizacije so bile klavzule o izvzetju iz razširjenih kolektivnih pogodb in t. i. klavzule o »odpiranju« ali »derogaciji«, ki so omogočile odstopanja dogovorov na ravni podjetij od dogovorov na ravni panoge. V Sloveniji obseg kolektivnih pogajanj znaša 79 odstotkov, kar je več kot v Nemčiji, kjer znaša 52 odstotkov, in manj kot v Avstriji, kjer je 98 odstotkov.

Južnoevropski državni model

Zanj je značilna visoka raven državnega vmešavanja v reguliranje delovnih razmerij. Izjema je Italija, ki ima tradicijo prostovoljnega vključevanja. V ta model uvrščamo še Grčijo, Italijo, Španijo, Portugalsko in Francijo. Za države je značilna večja pogostost stavk, ki spremljajo pogajanja. V zadnjih letih sicer zaznavamo manj konfliktna pogajanja. Kolektivna pogajanja praviloma in predvsem potekajo na ravni panoge, z visoko, kar 76,3-odstotno vključenostjo. Z načelom naklonjenosti se je določala jasna hierarhija ravni, ki z zakonom preprečuje, da bi dogovori na ravni gospodarske družbe derogirali od dogovorov na ravni panoge v škodo delavk in delavcev, še sploh, če v podjetjih nimajo močnih sindikatov. Po krizi leta 2008 je trojka na škodo delavskih pravic v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji zahtevala spremembe in decentralizacijo sistema kolektivnega pogajanja. Med drugim so takrat uvedli strožja merila za razširjanje kolektivnih pogodb. Zahtevali so tudi odpravo načela naklonjenosti, s čimer so pogodbe na podjetniški ravni dobile prednost pred pogodbami v panogi. V Grčiji je zaradi novih ukrepov propadel obstoječi sistem. Obseg kolektivnih pogajanj pa se je dramatično zmanjšal, z več kot 70 odstotkov iz leta 2000 na samo 25 odstotkov v letu 2018.

Liberalno-pluralistični model

Sem lahko uvrstimo otoške države, kot so Ciper, Malta, Irska, Združeno kraljestvo in Irska. Zanje je značilno, da imajo najmanjšo možno stopnjo zakonske intervencije države in tradicijo prostovoljnih odnosov med delodajalci in delavci. Kljub temu pa v vseh državah obstaja določena stopnja vplivanja države, ki se npr. kaže pri določeni obliki zajamčene minimalne plače (na Cipru npr. samo za določene poklice). Tudi tu lahko govorimo o tradiciji pogajanj, in sicer po načelu kontradiktornosti, ki jo spremlja večje število stavk. Obseg kolektivnih pogajanj sloni predvsem na moči sindikatov. Med letoma 1987 in 2009 je bilo za odnose med delodajalci in delavci na Irskem značilno socialno partnerstvo z nacionalnimi tripartitnimi pogodbami o plačah. Tudi ta model centraliziranih pogajanj pa je razpadel med krizo; od takrat pogajanja v zasebnem sektorju potekajo na ravni podjetij, kar slabi moč delavk in delavcev.

Pet različnih pristopov h kolektivnim pogajanjem znotraj EU

	Sever	Srednja Evropa – Zahod	Jug	Zahod	Srednja Evropa – Vzhod
Režim odnosov med delodajalci in delavci	Korporativizem	Socialno partnerstvo	Polarizirano osrediščeno na državo	Liberalno-pluralistično	Fragmentirano osrediščeno na državo
Obseg kolektivnih pogajanj	87,1 %	77,3 %	76,3 %	37,8 %	27,1 %
Stopnja sindikaliziranosti	64,7 %	29,1 %	19,1 %	36,2 %	13,1 %
Stopnja delodajalske organiziranosti	76 %	83,6 %	67,7 %	60 %	54,2 %
Glavna raven kolektivnih pogajanj	Raven industrije	Raven industrije	Spremenljivo	Podjetje	Podjetje
Pogajalski slog	Integrirano	Integrirano	Konfliktno	Konfliktno	S soglasjem
Vloga države	Omejena (mediator)	Omejena (omogoča)	Pogosto interveniranje	Ni interveniranj	Organizator prehoda
Države	Danska, Finska, ŠVedska	Avstrija, Belgija, Nemčija, Luksemburg, Nizozemska, Slovenija	Španija, Francija, Grčija, Italija, Portugalska	Ciper, Irska, Malta, Velika Britanija	Hrvaška, Bolgarija, Češka, Madžarska, Romunija, Litva, Latvija …

Fragmentirani model

Za države Srednje in Vzhodne Evrope, kot so Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Slovaška, Poljska in pribaltske države, je značilen izrazitejši neoliberalni model kolektivnih pogajanj, ki se odraža v politikah, usmerjenih k ustvarjanju prožnejših trgov delovne sile in privabljanju neposrednih tujih investicij. To je onemogočilo razvoj organiziranih kolektivnih akterjev na obeh straneh, zato igra država pomembnejšo vlogo pri določanju pogojev glede delovnih razmerij. Kljub temu pa je institucionalna podpora države pomanjkljiva in ponekod celo onemogoča delo sindikatov. Z obsegom sindikalne organiziranosti na zgolj 12,3 odstotka in obsegom organiziranosti delodajalcev na 52,4 odstotka je v tem modelu daleč najnižja povprečna stopnja kolektivne organiziranosti med vsem petimi modeli. Za države je značilna tudi nepripravljenost delodajalcev, da bi se skupno vključevali v pogajanja. Kolektivna pogajanja so zato fragmentirana in decentralizirana ter imajo najmanjši obseg (22,7 odstotka) od vseh opisanih modelov. V večini držav je dogovarjanje na ravni podjetij zato prevladujoče.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi decembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!