Zgodba gospe Tončke: S sindikalno pomočjo do višje pokojnine

3. 2. 2023

Antonija Abina, Tončka po domače, je stara skoraj 90 let, a je polna zgodb in spominov, ki jih je napisalo, tudi s težko roko, njeno življenje. Ena uspešnih iz zadnjih let je povezana z njenim vztrajnim bojem za vdovsko pokojnino po njenem pokojnem partnerju, pri kateri ji je na pomoč priskočil tudi njen sindikat.

Antonija Abina je bila rojena leta 1933, vojno vihro je preživela v partizanski družini, dolga leta je delala kot kuharica. Boj za svobodo in vojni čas jo je zaznamoval na različne načine. Po vojni se je udejstvovala v borčevskem združenju in bila na marsikaterem njihovem dogodku. Tam je spoznala tudi nekdanjega sekretarja Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) Miloša Mikoliča. On jo je povabil k članstvu v tem sindikatu in jo napotil na pravno pomoč na območno organizacijo, ko je ostala brez partnerja in je želela pridobiti njegovo borčevsko pokojnino.

Kako do vdovske pokojnine?

A pojdimo še korak nazaj, do točke, ko je gospa Tončka spoznala svojega partnerja, nosilca partizanske spomenice Jožeta Simčiča, ki je bil nekaj let starejši od nje. Njuna zrela ljubezen pa je žal trajala le nekaj let, saj je Jože hudo zbolel in sta v njegovih zadnjih petih letih veliko časa preživela pri zdravnikih. Gospa Tončka je ves ta čas vestno skrbela zanj, vse do njegove smrti v letu 2018. Za njuno tesno zvezo so vedeli mnogi njuni prijatelji in sosedje. Tako ji je tudi prijatelj iz borčevskega združenja prvi pomagal na poti do pravice do vdovske pokojnine, saj je menil, da ji pripada, čeprav s pokojnim Jožetom formalno nista bila poročena, niti formalno nista živela na istem naslovu.

 

Antonija Abina je za to, da ima zdaj po svojem partnerju za okoli 400 evrov večjo pokojnino, kot bi jo imela kot od junija leta, ko se je osamosvajala Slovenija, upokojena kuharica, hvaležna zlasti sindikalnim pravnikom. Prvi je za pritožbo poskrbel Matija Drmota, nato jo je na sodišču zastopal, tudi žal že pokojni, Igor Vresk, pravdo pa je do konca nedavno uspešno speljala Kristina Gomboc Nikolić.

Kar trajalo je, prizna naša sogovornica, a z vztrajnostjo se je izšlo tako, kot je upala. Kot pove tudi predsednik območnega osrednjeslovenskega obora Susa Peter Husar, je to zasluga sindikalnega aktiviranja. Leta v tem sindikatu nikoli niso bila ovira za napore za iskanje pravice. In zgodba gospe Tončke, kjer ovir, ki so ji stale na poti, ni bilo malo, a so bile kakšne tudi čisto družinske narave, zato jih ne bomo podrobneje omenjali, nam pripoveduje prav to. Kjer je volja in angažma, je tudi pot. Celih 400 evrov več mesečno pa ni kar tako, mar ne?

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi januarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!