Utrinek s terena: Če ne veš za svoje pravice, te lažje izkoriščajo

6. 9. 2019

Hrup avtoceste, razbeljen asfalt, umazana prostrana parkirišča, izmikajoči se pogledi, tarnanje, ampak »samo brez imena in fotografije«, so, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, zaznamovali poletno terensko akcijo Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ), ki že drugo leto na parkiriščih in postajališčih aktivno nagovarja in ozavešča voznike tovornjakov.

»Ne vem,« je bil eden od odgovorov voznika na vprašanje, kako je plačan za svoje delo, na uro ali na kilometer; plačilne liste ima menda doma in je v njih vse v redu, plača je dobra, je pojasnil aktivistkam SDPZ in se zavil v molk. Vse kar je bil pripravljen povedati, je, da je bilo pri prejšnjem delodajalcu še slabše.

Drugi je bil bolj zgovoren. Zatrdil je, da je kršitev veliko in da »nobeden nič ne naredi«, potem pa vzel brošuro SDPZ s stiki služb, ki lahko vozniku pomagajo, tudi sindikalna številka je med njimi. Vodo, ki so jo aktivistke delile, pa je odklonil, češ da naj jo dajo komu drugemu, ki jo bolj potrebuje.

Vozniki se pogosto niti ne zavedajo, katere vse pravice so jim kršene, saj hitijo od ene do druge »fure«, ki jim jih nalagajo delodajalci, ti pa s pridom izkoriščajo njihovo neozaveščenost. Zlasti ranljivi so tuji delavci, ki so odvisni od svojih delodajalcev tudi zaradi delovnih dovoljenj. In teh je v vozilih slovenskih avtoprevoznikov vse več.

Terenska akcija SDPZ je potekala med 27. avgustom in 1. septembrom na avtocestnem križu po vsej Sloveniji, na Štajerskem, v Ljubljani z okolico, na Primorskem, Dolenjskem in Gorenjskem.

Najpogostejše kršitve so povezane s plačili in neupoštevanjem zakonsko predpisanih odmorov in počitkov. Tudi inšpekcije ugotavljajo veliko kršitev delavskih pravic, zaznava sindikat, je pa še veliko drugega, problem so tudi odnosi, veliko je ustrahovanja, šikaniranja. Nepoštene poslovne prakse ustvarjajo nelojalno konkurenco, a to mnoge, zlasti manjše delodajalce očitno ne moti toliko, da bi se bili sami pripravljeni odzvati na pozive sindikata, da sklenejo kolektivno pogodbo dejavnosti in se v njej dogovorijo vsaj o minimumu pravic in dolžnosti.

Sodelavki ZSSS Tanja Krstova in Sara Kosirnik, z njima je bila tudi generalna sekretarka SDPZ Saška Kiara Kumer, sta prejšnji teden pristopali do voznikov slovenskih avtoprevozniških družb na počivališču Barje ob Ljubljani. Delili sta jim brošure in vodo, ki jo je zagotovila družba Petrol. Foto M. M.

Pogovor na štiri oči s sindikalistom, včlanitev v sindikat brez vednosti delodajalca je tisto, kar izkoriščani vozniki potrebujejo, in to vozniki pogosto vedo, smo slišali na počivališču. A kaj ko nimajo ali ne najdejo časa za to, da bi stopili v pisarno k sindikalistu v času njegovih uradnih ur. V SDPZ se tega zavedajo, zato bodo akcije in neposredno svetovanje na terenu nadaljevali; postale so redne oblike njihovega dela na različnih območjih po Sloveniji, povsod tam, kjer lahko do voznikov pristopijo, ker si ti le vzamejo nekaj prepotrebnega počitka.

SDPZ si prizadeva položaj voznikov urediti tudi na državni ravni in na ravni podjetij. Njihovo delo je povezano tudi z vplivom na nastajanje nacionalne in evropske zakonodaje, ki v mnogočem predpisuje voznikov vsakdan. Zavedajo pa se tudi, da je praksa pogosto daleč od norme in da bo sprememba prakse mogoča le z večjim ozaveščanjem voznikov, ki ne bodo več pristajali na karkoli.

Mojca Matoz

 Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti

Share