Sindikalni boj je naša pravica! (zgodba Marjete Mušič, prejemnice priznanja ROŽA MOGOTA)

2. 3. 2017

Tokratni zapis iz Delavske enotnosti posvečamo Marjetki Mušič, zaupnici Sindikata delavcev trgovine Slovenije, prejemnici priznanja ROŽA MOGOTA.

Se še spomnite sodbe zaradi onemogočanja sindikalnega organiziranja v družbi Rutar? Tokrat vam predstavljamo zgodbo z ‘druge strani’. Predstavljamo vam zaupnico, Marjetko Mušič, ki se je za pravico do sindikalnega organiziranja in proti šikaniranju na delovnem mestu borila kar pet let. Borila in izborila zmago na sodišču, s katero vliva upanje in moč številnim sindikalnim kolegom in kolegicam. Za njen izjemni pogum pri prizadevanjih za odpravo diskriminacije pri svobodnem združevanju in opravljanju sindikalne dejavnosti ter pri odpravi šikaniranja na delovnem mestu pred sodiščem ji ZSSS letos podeljuje priznanje roža mogota.

»Pet let je bilo hudo, zelo hudo,« pravi zaupnica Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) v Velecentru Rutarja v Mariboru Marjetka Mušič, za katero je dolgotrajen in naporen sodni proces, v katerem sta bila njena nadrejena Boštjan Bradeško (vodja Rutarja Slovenije) in Bernarda Gajser (njena neposredno nadrejena) pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje kršitve ustavno zagotovljene pravice do sindikalnega delovanja, Bradeško sam pa še za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu.

Obtožnico zoper njiju je na osnovi ovadbe sindikata in policijske preiskave po uradni dolžnosti vložil državni tožilec. Mušičeva, ki je bila žrtev in glavna priča v tem kazenskem postopku, bo za pokončno držo prejela priznanje ZSSS roža mogota, saj je na tem področju orala ledino. Kakor kaže, je prva žrtev, ki je kršenje sindikalnih pravic in šikaniranje hrabro in pokončno prenašala toliko časa, da so stvari postale popolnoma razvidne in je oba storilca doletela zaslužena kazen. Od SDTS je pred časom že prejela priznanje zlati Merkur.

»Če mi vsa ta leta ne bi stala ob strani družina in sindikat, verjetno ne bi zdržala. S sekretarko območnega odbora SDTS Podravja in Koroške Alenko Rožman, ki me je zaščitila in delodajalca prijavila policiji, sva bili nenehno na zvezi. Večkrat sva se skupaj razjokali, včasih pa tudi nasmejali,« pravi sogovornica.

Njeno trpljenje, zaradi katerega je morala poiskati celo zdravniško pomoč, ni bilo zaman, saj je s svojim ravnanjem poslala dve sporočili: vsem, ki kršijo pravice delavcev do sindikalnega združevanja in šikanirajo delavce, je sporočila, da niso vsemogočni, temveč jih lahko doleti zaslužena kazen; žrtvam pa je sporočila, da jim ni treba ponižno prenašati šikaniranja in da se lahko storilcem učinkovito uprejo, če so le dovolj pogumne, odločne in vztrajne. Za nameček pa so pravosodni organi dobili primer sodne prakse, ki ga bodo lahko uporabili v drugih podobnih primerih, zato bodo sodni mlini v primerih šikaniranja delavcev in kršenja njihove pravice do sindikalnega delovanja poslej mleli, vsaj upamo tako, hitreje.

Mušičeva je bila izpostavljena šikaniranju pet let.

Delodajalec jo je začel maltretirati, ker je sodelavki pomagala ustanoviti sindikalno podružnico v podjetju. Ko ga je sindikat zaradi tega ovadil in je proti njemu stekel kazenski postopek, pa so se njegovi pritiski nanjo še povečali. Najprej jo je poskušal odpustiti, ko je ugotovil, da tega ne more, saj je zaščitena kot sindikalna zaupnica in kot invalidka tretje kategorije, pa jo je začel na različne načine maltretirati. »Delodajalec mi ni odredil samo neugodnega delovnega časa, temveč me je klical tudi v svojo pisarno, kjer me je poniževal in mi pretil,« pojasnjuje Mušičeva. »Sodelavka Aleksandra Goznik, ki je bila pri ustanavljanju sindikata v podjetju najbolj aktivna, ni zdržala psihičnih pritiskov, temveč je zbolela in sama dala odpoved.«

»Še posebej hudo pa mi je bilo, ker me je poniževal pred kolektivom. Diskriminiral me je kot sindikalno zaupnico in tudi kot žensko. Če bi bila moški, me verjetno ne bi upal tako žaliti.« Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je delodajalec Mušičevo pred vsemi zaposlenimi zmerjal, »da nima hrbtenice, da bi sam za predsednico sindikata izbral eno boljšo osebo – persono, ki je vzgled, ki blesti, da bo sedaj ena Marjetka sedela z njim v pisarni in odločala o pomembnih stvareh v firmi« in podobno. No, na koncu se je izkazalo, da je ta »persona« iz drugačnega testa: sam je bil na sodišču obsojen, nakar je zapustil šefovski položaj in podjetje Rutar, »ena Marjetka« pa bo prejela eno od najvišjih priznanj ZSSS, ker je za vzgled vsem članom in članicam, kako se je treba boriti za pravice in dostojanstvo delavcev. Ko govori o tem, kako jo je delodajalec šikaniral, pa Mušičeva ne pozabi omeniti, da je vodstvo podjetja Rutar ni zaščitilo, čeprav je bilo o vsem obveščeno.

Dobitnica priznanja roža mogota še vedno čuti posledice tega, da se delodajalcu ni ponižno uklonila. Še vedno namreč dela na zanjo kot invalidko težjem delovnem mestu, kamor jo je delodajalec »kazensko« premestil, poleg tega pa mora še vedno delati v neugodnem delovnem času. V zadnjem letu dni je samo 18-krat delala v jutranji izmeni. Poleg tega je dolgotrajno šikaniranje pustilo posledice tudi na njenem zdravju.

»Maltretiranje sem lažje prenašala, ker so mi bili v oporo sodelavke in sodelavci, čeprav tudi njim ni bilo lahko,« pravi Mušičeva. »Mnogi so me podpirali samo na skrivaj, saj si tega niso upali pokazati, ker bi lahko izgubili službo. Razumela sem jih, zlasti tiste, ki imajo šoloobvezne otroke in kredite.«

Po tem, ko je zaradi ustanovitve sindikalne podružnice v podjetju delodajalec začel izvajati pritiske na vse, ki so se včlanili v sindikat, jih je večina iz sindikata izstopila. »Nekaj dni za tem pa so se nekateri na skrivaj ponovno včlanili v sindikat.«

Nekatere je bilo tako strah delodajalca, da niti na sodišče niso upali, kamor so bili povabljeni kot priče, češ da se mu ne bi s tem zamerili. Da v tej državi delodajalci vendarle niso vsemogočni, so spoznali šele, ko so morali plačati globo 300 evrov, na sodišče pa so jih pripeljali policisti.

»Večina sodelavcev je na sodišču povedala vse po resnici, vsi pa ne. Nekateri so v strahu za eksistenco očitno poslušali navodila delodajalca, saj so pričali podobno. Vendar sta državna tožilka Romana Kac in okrožna sodnica Simona Mernik takšne hitro ulovili na laži,« pravi smeje Mušičeva.

»Nekaterim je še danes neprijetno, ko me srečajo, vendar brez potrebe, saj nikomur nič ne zamerim. Za vse hudo, kar smo delavke in delavci skupaj prestali, nosi krivdo delodajalec, ki je bil tudi pravnomočno obsojen.« O tem, ali ga bo tožila za plačilo odškodnine, Mušičeva še razmišlja. Odločitev bo sprejela po posvetovanju s službo pravne pomoči pri območni organizacij ZSSS Podravja in Koroške.

»Počaščena sem, da sem dobitnica priznanja roža mogota, saj sem bila vedno borka proti krivicam in za enakopravnost vseh ljudi, ne glede na spol, prepričanje, narodnost in druge razlike,« pravi nagrajenka. »Sem pa zelo presenečena, da so letos to visoko priznanje dodelili meni, saj menim, da je veliko žensk in moških, ki so na tem področju storili več od mene in si priznanje bolj zaslužijo.«

»Poleg sindikata si v tem primeru vso čast zasluži tudi sodišče,« pravi nagrajenka. »Sodnica se je tako poglobila v zadevo, da je sodišče na približno desetih obravnavah zaslišalo okoli 30 prič, sodba pa obsega 49 gosto tipkanih strani. Če se sodišče ne bi dovolj poglobilo v primer, ne bi dobilo celovite slike o šikaniranju in preprečevanju sindikalnega delovanja, saj si storilci prizadevajo na vse načine prikriti svoja protipravna ravnanja. Tako pa se je izkazala resnica, z njo pa tudi pravica.«

Tomaž Kšela, Delavska enotnost

Save

Share