Sindikat vložil tožbe zoper vsa velika avtobusna podjetja

15. 5. 2019

Nomago, Arriva Štajerska, Arriva Dolenjska in Primorska, Marprom in druge, so družbe, v katerih delodajalci delavcem kršijo pravico do poklicnega zavarovanja. Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) od njih zahteva odpravo kršitev, sicer bo vložil tožbe, za zdaj v imenu 50 voznikov. To so na včerajšnji novinarski konferenci povedali: generalna sekretarka SDPZ Saška Kiara Kumer, predsednik SDPZ Emil Prohan, odvetnik Jure Srhoij, voznik avtobusa Damjan Jerman in Tanja Krstova z regijske organizacije ZSSS Zahodne Slovenije. 

Če delodajalec, ki je bil pozvan k odpravi kršitev, temu ne ugodi osmih dneh, bo v 30 dneh sledila vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem, in sicer za vsakega od 50 članov SDPZ, ki so se za to odločili. A to je le vrh ledene gore kršitev in le zadnje najostrejše dejanje, za katerega so se odločili v SDPZ po številnih poskusih odprave kršitev po mirni poti, so sporočili iz sindikata.

Naj spomnimo, da je večina delodajalcev, vsaj večjih v dejavnosti, do leta 2013 vplačevala predpisane prispevke na posebne račune v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja pri Kapitalski družbi, potem pa so se s tihim dogovorom s pomočjo delodajalskih združenj dogovorili, da so prispevke vsi na enkrat prenehali v celoti ali deloma plačevati. Za to odločitev so naknadno poiskali mnenje in se tako od takrat sklicujejo na zapisnike Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki navajajo, da mora voznik izpolnjevati predpisan pogoj prevoženih kilometrov, ki v koledarskem letu znaša najmanj 60 tisoč kilometrov, in večina velikih podjetij se tega drži. A vendar to pa ni pravni predpis in ne more posegati v z zakoni in podzakonskimi akti določene pravice, medtem ko se v SDPZ opirajo na zakonske podlage in veljavne sodbe. A kaj, ko ustreznih sankcij za neplačnike-kršitelje ni.

Temu pravnemu stališču pritrjuje tudi sodišče v sodbi iz oktobra lanskega leta, saj tak zapis ni predpis ali splošni akt in zato ni in ne more biti pravna podlaga za tako pomembno pravno relevantno zadevo, kot je priznanje zavarovalne dobe s povečanjem.

V SDPZ so prikrajšanja delavcev dalj časa poskušali rešiti z delodajalci z dialogom in dogovorom, obrnili so se tudi na pristojne državne organe. Pri vseh so naleteli na gluha ušesa. Tudi potem, ko je znana za delavce LPP ugodno rešena sodba, je SDPZ pozval delodajalce, naj nehajo kršiti zakone in se dogovorijo s sindikati, kako delavcem plačevati obveznosti in jih povrniti za nazaj. Poziv ni naletel na razumevanje, zato se je SDPZ odločil stopiti na radikalnejšo pot. S pomočjo zagotavljanja brezplačne pomoči svojim članom je oškodovane voznike pozval, naj se odločijo za vložitev tožbenega zahtevka. Z njimi so se pogovorili in začeli zbirati potrebno dokumentacijo.

V prvem valu, kot temu pravijo v SDPZ, se je za tožbo odločilo 50 voznikov, jeseni naj bi sledil še kakšen, vse do takrat, dokler ne pridejo »do rezultata za vse«, zatrjujejo v sindikatu. Njihov cilj niso tožbe in obremenjevanje sodišč, ampak rešitev problema, pri tem pa računajo tudi na pristojne inštitucije (inšpektorat za delo, ministrstvi za delo in za infrastrukturo, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in druge), ki bi z malo več volje lahko našle sistemsko rešitev. Ni prav, da morajo delavci tožiti svojega delodajalca, kar tudi ni čisto enostavno, saj je mnoge strah, pravijo v SDPZ in dodajajo, da pripravljajo zoper delodajalce-kršitelje, ne glede na to, ali pri njih delajo njihovi člani, tudi prijavo na inšpektorat.

Tožbeni zahtevki delavcev so različni, v povprečju bi moral delodajalec vsakemu vplačevati mesečno od 90 do 140 evrov, kar na leto znese okoli 1500 evrov in od leta 2013 okoli 6000 evrov. Pomembnejše kot denar pa je dejstvo, da tisti, ki jim ta pravica pripada, pravice ne morejo uživati in se ne morejo poklicno upokojiti, čeprav opravljajo težko in zdravju škodljivo delo. Gre za skoraj 2900 zaposlenih.

V SDPZ (njihovo sporočilo za javnost je mogoče prebrati tukaj) tudi opozarjajo na neodzivnost pristojnih, ki bi morali pol leta po uveljavitvi sedanjega pokojninskega zakona urediti tudi merila in kriterije ter seznam poklicev, ki jim pravica do poklicnega upokojevanja pripada. Od takrat je minilo že skoraj šest let, delodajalci pa vse bolj pogosto zatrjujejo, da vozniki naj ne bi več spadali v to kategorijo delavcev, saj naj bi bilo njihovo delo sedaj manj zdravju škodljivo in bolj varno. Vendar to v praksi ne drži.