Spremenil se je človek – Razmislek o stanju stvari med izbruhom novega koronavirusa

29. 7. 2020

»Kadar otrok prvič dojame odrasle ‒ kadar se v mali glavici prvič porodi misel, da odrasli nimajo božanskega razuma, da njihove presoje niso zmeraj pametne, da njihova mnenja niso pravilna in da njihove besede niso pravične – se pogrezne otrokov svet v panično brezupnost. Takrat se maliki zrušijo in varnosti in brezskrbnosti ni več. Samo nekaj je tedaj jasno: maliki se ne zrušijo samo deloma, ampak v celoti …,« je zapisal ameriški pisatelj John Steinbeck v svojem romanu Vzhodno od raja iz leta 1952.

Tako se je v času epidemije bolezni covid-19 zrušil mit o skoraj absolutni varnosti in brezskrbnosti življenja v neoliberalnem sistemu v 21. stoletju, seveda samo v razvitih državah v Evropi in svetu. Prav tako se je čez noč sesul mit o vsemogočnosti medicine in nasploh sodobne znanosti, s pomočjo katere naj bi centri kapitalske, politične in vojaške moči obvladovali naravo in ves svet. En sam droben virus je razblinil iluzijo o vsemogočnosti kapitala, s katerim lahko bogati in vplivni obvladajo vse, če ga imajo le dovolj na kupu. Ta majhni virus je v svetu ogromne neenakosti med ljudmi, ki še nikoli v zgodovini ni bila večja, radikalno vzpostavil novo enakost med ljudmi – za boleznijo covid-19, proti kateri ne obstaja ne cepivo in ne zdravilo, lahko zboli in tudi umre vsak, ne glede na bogastvo, politično in vojaško moč, privilegije, družbeni položaj, raso, versko pripadnost in druge razlike. Življenje je znova postalo tvegano za vse, tudi za najbogatejše in najvplivnejše ter ne samo za množico revnih in nemočnih, za katere je bilo vsaj v ekonomskem smislu tvegano že doslej.

Življenje je tvegano

Življenje je bilo skozi vso zgodovino polno tveganj, česar so se ljudje dobro zavedali. Dokazov za to nam ni treba iskati v minulih stoletjih oziroma tisočletjih, dovolj je, da pogledamo sedemdeset let nazaj v sredino prejšnjega stoletja. Naši dedki in babice so se takrat dobro zavedali, da so bili rojeni pod srečno zvezdo, ker so bili sploh še živi.

Najprej so imeli srečo, da so preživeli otroštvo, saj je bila umrljivost dojenčkov in otrok v njihovi mladosti zelo velika. Kot izvemo iz študije dr. Milivoje Šircelj Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja (Urad za statistiko RS, Lj., 2005), je na začetku prejšnjega stoletja od tisoč rojenih umrlo 186 dojenčkov (sredi 19. stoletja jih je od tisoč umrlo prek 200, medtem ko danes umrejo štirje, s čimer se Slovenija uvršča med države z najnižjo umrljivostjo otrok na svetu – ta sodi med najpomembnejše kazalnike kakovosti zdravstvenih sistemov). Še na začetku prejšnjega stoletja so bile glavni vzrok za visoko umrljivost dojenčkov in otrok nalezljive bolezni od davice, škrlatinke, španske bolezni, ošpic, oslovskega kašlja in koz do griže in drugih. Obvezno cepljenje proti kozam so uvedli šele po veliki epidemiji leta 1921. Proti škrlatinki so otroke začeli cepiti leta 1932, proti davici nekaj let pozneje, proti tetanusu pa šele leta 1951. Obvezno cepljenje proti oslovskemu kašlju in otroški paralizi so uvedli leta 1957, proti ošpicam leta 1968, proti rdečkam za deklice leta 1972 (za dečke leta 1991) in proti mumpsu leta 1979. V tem času so zrasli tudi protituberkulozni dispanzerji.

Naši dedki in babice so imeli srečo tudi, če so preživeli dve svetovni vojni. Samo v prvi je življenje izgubilo deset milijonov vojakov in sedem milijonov civilistov. Med njimi je bilo preko 25 tisoč Slovencev. Samo na soški fronti na zahodnem delu našega narodnostnega ozemlja je umrlo tristo tisoč vojakov. Zaradi omenjene fronte so od tam najprej Avstrijci izselili osemdeset tisoč Slovencev, kasneje pa so jih Italijani izgnali prek deset tisoč.

Še večje tveganje je prinesla druga svetovna vojna, v kateri je življenje izgubilo šestdeset milijonov ljudi, med njimi tudi blizu sto tisoč Slovencev.

Poleg vojn so na naše dedke in babice prežale tudi druge nevarnosti. Samo pandemija španske gripe, ki je svet zajela ob koncu prve svetovne vojne, je terjala od petdeset do sto tisoč žrtev, da o tem, koliko ljudi je životarilo in na koncu umrlo v revščini zaradi gospodarske krize, revolucij, slabih letin in drugih naravnih nesreč niti ne govorimo.

Iluzije neoliberalne propagandne industrije

V času neoliberalnega kapitalizma se je zavedanje o tem, da življenje prinaša s seboj številna tveganja, razblinilo, skupaj s tem pa so ljudje začeli izgubljati tudi občutek za solidarnost, brez katere številnih naravnih katastrof in družbenih konfliktov v zgodovini ne bi preživeli. Običajno je bilo v preteklosti takrat, kadar je bilo ljudem najhuje, med njimi največ solidarnosti.

Še do včeraj nas je mogočna propagandna in zabavna industrija, ki ima v sistemu neoliberalizma še posebej pomembno vlogo, prepričevala, da po zaslugi svobodne gospodarske pobude in konkurence na trgu v razvitih državah Evrope in sveta živimo v brezkonfliktni družbi blagostanja; da nam neoliberalni ustroj in prevlada kapitala zagotavljata absolutno varnost; da sta zaradi enormnih vlaganj medicina in znanost nasploh vsemogočni, še zlasti, če sta že privatizirani; da lahko živimo brezskrbno vsak zase, neodvisno drug od drugega, ker je naš skupni bog potrošništvo; da lahko po mili volji trošimo ter s tem prispevamo k nenehni gospodarski rasti, ki nam prinaša blagostanje. Kot je pred nedavnim v Delavski enotnosti zapisal novinar Matej Klarič, je »v dobi neoliberalizma sistem v zadnjih desetletjih ljudi vse bolj usmerjal iz aktivnega državljanstva v apolitičnost in nekritično potrošništvo«.

Tvegano upravljanje tveganj

Droben, vendar nevaren virus je bil kljub nizki smrtnosti v primeru okužbe dovolj, da se je v glavah ljudi zrušil mit o absolutni varnosti in brezskrbnosti življenja. In kot bi rekel John Steinbeck, se ni zrušil samo deloma, ampak v celoti. Ko človek začuti, da je ogrožen in negotov, in ko je soočen s svojo končnostjo, začne gledati na svet okoli sebe in na vrednote, ki so v življenju zares pomembne, s čisto drugačnimi očmi. Po tem nikoli več ne more biti takšen, kot je bil dotlej. Zato je veliko ljudi nehalo verjeti v pravljice neoliberalne propagandne industrije ter v utopične in izkrivljene podobe sveta, ki nam jih slika. Spoznali so, da je tudi s sistemom neoliberalnega kapitalizma podobno, kot je bilo doslej bolj ali manj z vsemi sistemi – blagostanje in visoko stopnjo varnosti prinaša samo peščici posvečenih, 99 odstotkov ljudi pa se mora zadovoljiti z drobtinicami z bogatinovih miz, če si jih uspejo priboriti.

Neoliberalni kapitalizem, ki je zasnovan na obvladovanju tveganj (naložbenih, obrestnih, življenjskih, finančnih, borznih, valutnih, bančnih, mednarodnih itd.), je to že in še bo pretreslo v temeljih. Ob spremenjeni zavesti ljudi bo postalo upravljanje tveganj še bolj tvegano.

Dokazov, da so v času epidemije, ki jo marsikje spremlja tudi socialna kriza, mnogi spregledali, ni dovolj samo v Združenih državah Amerike, kjer so ljudje 155 let po sprejemu 13. amandmaja k ustavi in ukinitvi suženjstva ter 56 let po sprejemu zakona o državljanskih pravicah ugotovili, da jim rasizma še vedno ni uspelo do konca odpraviti, temveč tudi v številnih evropskih državah, kjer ljudje dvigujejo glas proti neenakosti, korupciji, policijskemu nasilju in prikritemu rasizmu, ki ima korenine v evropski kolonialni in imperialni dediščini. Novinar Gregor Inkret je v Delavski enotnosti pred nedavnim zapisal, da »krikov jeze, ki prihajajo iz množice posameznikov in posameznic različnih generacij, barve kože, ozadij itd., ni več mogoče preslišati«.

Nenazadnje je ravnanje oblastnikov v času epidemije tudi pri nas odprlo oči številnim ljudem, ki v znak protesta proti sistemski korupciji in avtoritarnosti vsak petek kolesarijo po slovenskih mestih.

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Priložnost in izziv za sindikate

Po »koroni« se na svetu takoj ne bo veliko spremenilo. Proces globalizacije, ki ga je pandemija sicer nekoliko upočasnila, bo potekal še naprej. Tudi neenakosti takoj po krizi ne bo nič manj, temveč morda celo več. Pričakujemo lahko, da bo zaradi zaustavitve javnega življenja in gospodarskih aktivnosti v času pandemije jeseni prišlo do resne gospodarske in socialne krize, ki bo najbolj prizadela socialno najbolj šibke sloje prebivalstva. Pandemija verjetno ne bo prinesla velikih sprememb, začela pa je spreminjati tisto, kar je bistveno – torej človeka in njegovo zavest. Po »koroni« številni ljudje ne bodo več naivni verniki neoliberalizma, temveč bodo bolj realno presojali družbena protislovja v sodobnem svetu in svoj položaj v njem. To bo prej kot slej privedlo tudi do sprememb v odnosih med ljudmi v družbeni stvarnosti.

Dejstvo, da je izbruh novega koronavirusa ljudem odprl oči, pomeni priložnost in izziv tudi za sindikate ter za njihov aktivizem, ki je, kot je nedavno v Delavski enotnosti zapisala urednica Mojca Matoz, »sol in smisel sindikalnega dela«. Sociologinja Aleksandra Kanjuo Mrčela je opozorila na oceno argentinskega sociologa Ronalda Muncka, da vzbuja upanje obujanje nadnacionalnih sindikalnih in drugih organizacij, ki jim razmere v času pandemije dajejo nov zagon. Tudi pri nas lahko sindikati odigrajo v času po »koroni« pomembno vlogo, če bodo znali stopiti skupaj in se izogniti liderstvu in frakcijskim bojem. Najbolj pomembno pa je, da se tudi člani ter članice sindikatov in vsi, ki si želijo sprememb, zavedo svoje vloge. Kot je dejala predsednica ZSSS Lidija Jerkič za Delavsko enotnost, ni dovolj samo kolesariti na protestih, temveč je treba storiti še kaj več.

Tomaž Kšela