Iz prve roke: Kakšen je tipičen sindikalist?

4. 10. 2019

Prvi sindikalist Sindikata finančnih organizacij Slovenije (Sfos), kamor se vključujejo zaposleni v zavarovalništvu, bankah in hranilnicah, Banke Slovenije, loterije, stav in igralništva ter finančnih organizacij, Danilo Zorko, izhaja iz zavarovalništva, a si je izkušnje nabiral marsikje. Pozna se mu, da tudi v trženju, saj mu beseda teče gladko in dobro argumentira vse, kar pove. Vsak sindikalist bi se moral, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, uriti v marketingu, pravi.

Zavarovalnica, kjer Danilo Zorko vodi sindikat, je bila do pred nekaj leti v dvojni lasti in »brez pretresov, pri katerih bi se moral sindikat zelo angažirati, potem pa se je to čez noč spremenilo«, izvemo. Lastnik je postal eden,in to je pozavarovalnica Sava, s tem je prišlo tudi novo vodstvo. Seveda so ti takoj pogledali novo kolektivno pogodbo, kot vsak nov lastnik, in takrat so se začele spremembe. Po Zorkovih besedah so s tem spoznavali, kako je, če je lastnik le eden in je v lasti države. To za sabo prinese politična kadrovanja in »željo lastnika«, predvsem pa pomembno vlogo nadzornega sveta, ki potrjuje odločitve delodajalca. »Čuti se vpliv lastništva, kar se prej ni,« pove naš sogovornik.

Takrat je prišlo do reorganizacije in spremenila se je tudi kolektivna pogodba: a za zaposlene to ni prineslo »nič drastičnega«, ampak, po Zorkovih besedah, »da novi lastnik pokaže, da obstaja, kar je tako ali tako prisotno v večini firm«. Takrat so se aktivnosti sindikata zelo povečale.

Spremembo so po besedah Zorka bolj čutili zaposleni novomeške Tilije, ki se je pridružila Savi. »Imeli so drug način dela, in tam je tudi ostal sindikat Tilija, ki še vedno obstaja v našem podjetju. Imamo zaenkrat še dva sindikata, sindikat Zavarovalnice Sava in sindikat Tilija, ki delujeta vsak zase, razen ko gre za problematiko vseh zaposlenih; pri pogajanjih za kolektivno pogodbo delujemo kot pogajalska skupina. V njej je vsak sindikat imel tri člane, jaz kot predsednik večjega sindikata sem bil tudi njen predsednik,« pravi naš sogovornik.

Skupaj so močni

Oba sindikata skupaj imata približno polovico članstva od 1030 zaposlenih. Sindikat Sfos v zavarovalnici Sava ima 16-članski izvršni odbor, saj ima zavarovalnica poslovne enote in številne oddelke po vsej Sloveniji. Imajo podpredsednika iz vrst zastopnikov in podpredsednika iz vrst cenilcev, ki se posebej ukvarjata z njihovo specifično problematiko. Naš sogovornik pravi, da je vsaj dva dni na teden na terenu, med ljudmi, tako člani kot nečlani.

Nova kolektivna pogodba prinaša višje plače

Pogajanja so zaključili konec junija. Na predlog je imel pripombe še nadzorni svet in Zorko pravi, da naj bi bila kolektivna pogodba podpisana predvidoma do konca meseca.

»Kot predsednik sindikata in pogajalske skupine sem z izkupičkom pogajanj zadovoljen. Zaposleni niso s spremembo kolektivne pogodbe nič izgubili, kvečjemu pridobili. Recimo, petindevetdesetim odstotkom v podjetju se bo plača zvišala, komu le za pet, drugemu za 50 evrov. Delodajalec je v dogovoru z lastnikom zagotovil kar visoko maso za plače, ki se bo med zaposlene razdelila po sprejetju nove kolektivne pogodbe z novimi pogodbami o zaposlitvi. V resnici poskušajo narediti neko uravnilovko med nekdanjimi zaposlenimi v zavarovalnici Tilija in zavarovalnici Sava, ki so vsi prišli v iste oddelke,« izvemo o prizadevanjih za nov plačni model in bolj pravično plačilo, »za isto delo isto plačo«.

Kako je z drugimi pravicami po podjetniški kolektivni pogodbi? »Naša kolektivna pogodba je v dejavnosti daleč najboljša,« prizna predsednik Sfosa in doda, da zaposlenim pripada veliko več, kot je zapisano v panožni kolektivni pogodbi, saj imajo določenega precej dopusta, izplačila nagrad in drugih bonitet, ki jih drugje ni. Po njegovem je panožna kolektivna pogodba »sramota«, zato se tudi pogajajo za njeno spremembo. Zaveda pa se, da so za tem lobiji, ki pritiskajo v panogi pravice navzdol, zlasti gre za tuja podjetja.

Korekten dialog

Pri pogajanjih za podjetniško kolektivno pogodbo ni bilo večjih konfliktov. Socialni dialog je po Zorku tudi sicer korekten in ga označuje za »idealno komuniciranje«. Ko sindikat, delodajalec ali katerikoli zaposleni zazna, da bi lahko prišlo do težav, reagira, tako da niso navajeni čakati na konflikt. Ti so po besedah Zorka zelo redki, saj komunikaciji in informiranju dajejo velik poudarek.

Delavski predstavniki sodelujejo

V družbi imajo tudi svet delavcev in s sindikatoma dobro sodeluje, pravi Danilo Zorko: »Vsak ima svoje naloge, določene aktivnosti imamo skupne. Če je potrebno, se dogovarjamo. Dober odnos imamo tudi z delavskim direktorjem, ki je član uprave. Letos smo že drugi mandat podprli njegovo kandidaturo, saj smo zelo zadovoljni z njegovim delom. On je namreč tisti, ki naj bi komuniciral v imenu delodajalca s sindikati. To je ena možnost, seveda pa se sindikati lahko obrnemo na upravo neposredno. Uprava se ne zapira pred nami, kot je opazno v nekaterih drugih firmah.«

Družba ima tudi certifikat družini prijaznega podjetja, imajo skupino za promocijo zdravja, v kateri sodeluje tudi sindikat, še vedno imajo tudi blagajno vzajemne pomoči, ki jo je ustanovil sindikat. Sindikat dvakrat na leto organizira izlet za svoje člane s popustom in na obroke, pomagajo tudi staršem pri nakupu šolskih potrebščin … Delodajalec pri aktivnostih sindikatoma pomaga tudi finančno, kar je zapisano v kolektivni pogodbi, izvemo.

»Delodajalcu ni v interesu izničiti dela sindikata, ampak poskuša z obojestranskim komuniciranjem s sindikatom doseči, da so delavci zadovoljni, kajti zadovoljen delavec je dober delavec. Iz tega vsi izhajamo,« pravi Zorko in doda, da je uprava odprta za vprašanja sindikata. Kakšne simbioze sicer ni, ni pa večjih težav pri sodelovanju.

Skrbijo za vse

Pogosto slišimo, da je osnovni poklic zavarovalništva zastopnik, a naš sogovornik pravi, da je vsak zaposleni po svoje ključen za kakovostno delovanje zavarovalnice, eden brez drugega ne morejo. »Za sindikat so vsi enakovredni člani sindikata, ali je to zastopnik ali referent ali celo vodja oddelka,« pravi Zorko in dodaja, da so lahko nekateri zastopniki, ki delajo zelo dobro, tudi zelo dobro plačani, kar je tudi prav, saj mora dober zastopnik biti dober trgovec.

Sindikat mora zastopati tudi interese vseh zaposlenih, ne le svojih članov. Tako pride tudi do tega, da zastopa tiste, ki niso najboljši delavci, a o tem po besedah našega sogovornika sindikat ne more soditi in mora vsakemu omogočiti strokovno pomoč. Zorko pravi, da se rad pozanima o ozadjih in ne posluša le ene strani. »Poslušati je treba človeka, ki ima problem, človeka, ki mu povzroča problem, in tistega, ki je nad njimi. Šele potem lahko dobiš sliko in se odločiš, ali takšen človek potrebuje pomoč in kakšna naj bo,« pojasni Zorko in doda, da delijo tudi finančne pomoči, prav tako socialno pomoč daje delodajalec. Kriteriji in zneski so določeni s kolektivno pogodbo.

Zelo zmotno je prepričanje, da tisti, ki delajo s financami, ne potrebujejo finančne pomoči, pravi Zorko in navede primer nekoga, ki ima doma brezposelnega partnerja in dva ali tri otroke. Maribor je po njegovo »socialni kotel« in lahko že smrt v družini ali kakšna ujma pomeni preveliko breme. A kot še kje Zorko tudi v svojem okolju opaža, da tisti najbolj potrebni pomoči zanjo pogosto ne zaprosijo sami, zato jih poskuša najti sam in jim v imenu sindikata pomoč ponuditi diskretno. »Ljudje so sramežljivi in jim je nerodno povedati, da potrebujejo socialno pomoč,« opaža.

Mlade sindikalne izkušnje

»Zgodovina sindikata je v Sloveniji zelo mlada,« pravi naš sogovornik. Po njegovem imata tako država kot sindikat pubertetniške težave, saj v prejšnjem režimu sindikat ni imel takšne vloge, kot jo mora imeti sedaj. Tople vode po njegovem ne gre izumljati, saj se najdejo sindikati, ki so lahko vzor v določenih panogah. »Kot predsednik Sfosa skušam najti na mednarodnih srečanjih sindikate iz panoge, na primer sindikat Grawe, Generali. To so firme, ki v Sloveniji odpirajo podjetja, s tem, da tu ne dovoljujejo sindikalnih aktivnosti,« pove in doda, da ga kot predsednica Sfosa moti, da prihajajo te družbe v Slovenijo in se držijo samo panožne kolektivne pogodbe, vse drugo pa uravnavajo s pravilniki, ki jih po zakonu morajo imeti. Dajejo le minimume, hkrati pa imajo v svojih matičnih firmah vse vzorno urejeno in sodelujejo s sindikati. »To kaže, da smo še veno narod hlapcev,« pove Zorko po cankarjansko.

»Vsak dan nam politiki polnijo glave z globalizacijo: zakaj sindikati nismo globalizirani,« se vpraša in doda, da bi se morali sindikati povezovati globalno. Zakaj sindikat Grawe v avstrijskem Gradcu ne reagira, ko v Sloveniji ne dovolijo sindikata, se sprašuje Zorko. »In sindikati to mirno pogoltnemo,« je ogorčen in spomni, da nihče ne more prepovedati sindikata, saj imamo ustavno pravico sindikalnega združevanja.

Tipičen sindikalist, kaj je to?

Če je lastnik zrel človek, tudi sindikalnega dela ne ovira. »Pri nas pa firme ustanavljajo ljudje, ki niti ne vedo, da sindikati obstajajo,« je ogorčen Zorko, in tak človek se niti ne zaveda, da imajo delavci pravice, ki izhajajo iz zakona, doda. Sindikat bi po njegovem moral take ljudi osveščati.

»Delodajalci, ki so dovolj zreli, komunicirajo s predstavniki zaposlenih. Če si zdrav gospodarstvenik, tudi zdravo razmišljaš in komuniciraš z zaposlenimi, in ker ne moreš komunicirati z vsemi, pač komuniciraš z njihovimi predstavniki, kar so po navadi sveti delavcev in sindikati. In potem te ne moti delo sindikata, ampak z njim rešuješ probleme zaposlenih, da ne eskalirajo. Delodajalec, ki je zrel, je zadovoljen, da ima sindikat. Ker mu sindikat ne škodi, če delata z roko v roki in komunicirata,« pojasni naš sogovornik, ki pa se, kot prizna, sooča tudi z očitki o zlizanosti z vodstvom družbe. Po njegovem gre za nerazumevanje delovanja sindikata, saj mora sindikat probleme delavcev reševati in za to mora z vodstvom sodelovati, ne more biti stalna a priori opozicija. »Če je zlizanost to, da brez konfliktov rešujem problematiko zaposlenih, če lahko zagotavljam zaposlenim dobro kolektivno pogodbo, dober odnos do njih, dobre pogoje dela, potem priznam, da sem kriv. To je moje edino vodilo,« pojasni in dodaja, da je to, da ima odprta vrata delodajalca in kot predsednik Sfosa odprta vrata na združenju, njegova naloga. Potreben je korekten in odkrit odnos. Z njim si pridobiš zaupanje, dodaja.

Pri tem Zorko opozori še na eno težavo, ki nastopi takrat, ko kdo v tem komunikacijskem krogu konflikte, ki so neizbežni del življenja in dela, jemlje osebno. Opozarjanje na napake pri zrelih ljudeh ne more biti problematično, meni.

»Mene blazno čudi, ko mi kdo reče, da nisem tipičen sindikalist. Zanima me, kako je videti tipičen sindikalist. Očitno bi to moral biti borec, ki ne bi imel več v eni roki srpa, v drugi pa kladiva, ampak v današnjem času zakon o delovnih razmerjih in kolektivno pogodbo in bi šel v boj z junaškimi prsmi,« razmišlja Zorko. »Nimamo niti tipičnega predstavnika delodajalca, zakaj bi moral obstajati tipičen predstavnik sindikata,« se vpraša naš sogovornik, ki zase pravi, da je sam naredil le to, da se je včlanil v sindikat, potem pa so ga drugi zaradi njegovih lastnosti izvolili za predsednika sindikata v družbi in je bil potem izvoljen za predsednika Sfosa. »Meni je to priznanje za neke moje sposobnosti, ki so mi, moram priznati, še vedno tuje. Mogoče je to moj način komuniciranja, moja odkritost. Ne vem pa, ali sem tipičen predstavnik sindikata, ker ne vem, kaj to je,« pove.

»Vloga predsednika je, da je strelovod, da vse, kar prileti na zaposlene na firmi, prestreže in je tam zato, da je med zaposlenimi in delodajalcem. Zato tudi imaš imuniteto,« še pove Zorko, ki se zaveda, da se mora izpostaviti, ko je potrebno.

»Imam še eno lastnost. To je, da celo življenje priznavam, da ne vem vsega. Česar ne vem, vprašam. Včasih me to postavi v nezavidljiv položaj, ker izpadem neuk,« prizna in dodaja, da ni pravnik niti finančnik, kar je pomembno v sindikatih. Če česa ne zna, se pusti poučiti in prosi strokovnjaka, da mu pomaga zadevo izpeljati. Tudi delodajalci pogosto pridejo neuki na sestanke, dodaja in pove, da se je vsega, kar ve o sindikalnem delu, naučil sam. Z veseljem opaža, da tudi pri sindikalnem delu v ZSSS raste zavedanje, da je izobraževanje pomembno področje. Da se sindikalni zaupniki izobražujejo, da končno vedo, kaj je njihova vloga znotraj sindikalnih dejavnosti, je po njegovem pomemben premik.

Prihodnost sindikata

Naš sogovornik jo vidi v številčnosti, kakovosti in pripadnosti članstva. »Jaz nisem nič. Brez kakovostnega in številčnega članstva je predsednik nula. Ne poznam delodajalca na svetu, ki bi se pogovarjal s predsednikom sindikata, ki nima zadaj številčnega članstva. In tega se morajo delavci zavedati,« je jasen Danilo Zorko, ki prisega na oseben stik z delavci.

Tri desetletja marketinga so pustila pečat na njegovi duši, še prizna naš sogovornik, saj zna prepričati ljudi o tem, kar je zanje dobro. »Mislim, da bi moral vsak predsednik sindikata skozi šolo marketinga, ker to ogromno prinese v komuniciranje, v stike med ljudmi, v prenašanje informacij naprej, da znaš selekcionirati informacije in da znaš dati pravo vsebino. Marketing v osnovi ni nič drugega kot učenje potrošnika, kaj je zanj dobro in najboljše,« pojasni.

»Ljudje smo zelo različni, ampak z vsakim je treba delati enakovredno, a drugače, saj si vsak zasluži, da se ukvarjaš z njim, če ima probleme. In te ima vsak,« postavi piko na koncu pogovora sindikalist.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!