Vse le ni tako črno ‒ Pomurske sindikalistke in sindikalist o stanju na terenu

19. 2. 2021

Po veliki večini statističnih kazalnikov je Pomurje ena bolj problematičnih regij. Tam so plače med najnižjimi, ljudje umirajo mlajši, manj je tudi rojstev, nižja je dodana vrednost, velika je tudi okuženost s covidom-19 … O stanju po dejavnostih in v podjetjih smo povprašali naše sindikaliste, ki skrbijo za boljši ekonomsko-socialni položaj delavk in delavcev, včlanjenih v različne sindikate dejavnosti. Povedali so nam marsikaj in vse po njihovih besedah le ni tako črno. Dežela ob Muri ima poleg dobre hrane in lepih sončnih zahodov pokazati še kaj.

Dogajanje v celotnem letu 2020 je med seboj zelo povezano in zaznamovano z epidemijo. »Covid je naredil svoje, upam pa si trditi, da so se naša podjetja s posledicami kolikor toliko uspešno spopadala,« pravi območna sekretarka ZSSS Zdenka Bobovec, ki v Pomurju skrbi za ekonomsko-socialni položaj delavk in delavcev v več dejavnostih. Je pa vidna razlika med dogajanjem spomladi in ob koncu leta, po oktobru, ko se je začel drugi val epidemije.

V prvem valu je bilo veliko negotovosti in nejasnosti, kar se je odražalo tudi tako, da je bilo takrat veliko več delavk in delavcev na čakanju kot v jesenskem valu. »Nekatera podjetja so celo zaprla za teden dni ali dva tedna svoja vrata na podlagi pojava ena same okužbe v podjetju. Tega v jesenskem valu ni bilo,« pojasni naša sogovornica. Razlika je bila tudi v pojavljanju okužb v domovih za ostarele. Medtem ko je spomladi bilo izbruhov manj ‒ iz medijev smo takrat izvedeli, da je bil eno takih velikih žarišč dom v Ljutomeru ‒ so bile jeseni okužbe domala povsod.

»Ne poznam nobenega primera, da bi podjetje v drugem valu zaprli,« pove Zdenka Bobovec. V prvem valu skrajšanega delovnega časa ni bilo, zdaj pa je, predvsem v tekstilni dejavnosti. Razlika je po njenem velika tudi pri čakanju na delo. Tega je v drugem valu manj: naša sogovornica pa razmišlja, da je to lahko tudi posledica tega, da so v podjetjih imeli do jeseni že več izkušenj na podlagi spomladanskega dogajanja.

Razmere so po panogah različne. V gradbeništvu padcev po besedah naše sogovornice ni zaznati.

Najprej so pogajanja zastala

»Spomladi je bil čas pogajanja za regres in tudi v podjetjih, kjer so imeli del izplačila regresa že v marcu, se uprave niso želele pogajati, z obrazložitvijo, da ne vedo, kako bo. Zadeva se je začela počasi umirjati, v začetku junija so ta pogajanja bolj aktivno stekla in regrese so podjetja izplačala. Seveda pa višina ni bila primerljiva z letom 2019, ko je bil regres prvič neobdavčen,« pravi Zdenka Bobovec. »V letu 2020 ni bilo podjetja, ki regresa ne bi izplačalo, razen enega v tekstilu. To je podjetje Moda Mi&Lan, ki še ta trenutek (pogovarjali smo se 27. januarja, op. a.) razen 250 evrov ni izplačalo lanskega regresa za letni dopust,« pravi naša sogovornica. Dodaja, da se v svoji dolgi sindikalni karieri ne spomni takega primera, razen družbe Arum (nastalo na pogorišču tekstilnega velikana Mura), ki je šla leta 2019 v stečaj.

Večjih odpuščanj ni bilo

Da bi šlo pri večjem številu odpuščanj za poslovni razlog, Zdenka Bobovec ni zaznala. Sindikalisti iz podjetij se nanjo zaradi tega niso obračali. »Res pa je, da so ljudje na čakanju, in v drugem valu je tudi več skrajšanega delovnega časa. To je predvsem v tekstilni industriji,« izvemo. Probleme imajo zlasti tisti, ki šivajo oblačila, manj jih je zaznati pri tistih, ki so vezani recimo na avtomobilsko industrijo.

Tudi tam, kjer so bili vezani na dobavo materiala iz tujine, je bilo v prvem valu nekaj težav.

Pozorni na zaščito

Zdenka Bobovec je posebej preverjala, ali so delavke in delavci ustrezno zaščiteni, in ni zaznala večjih kršitev pri uporabi zaščitnih sredstev. Za ta so v veliki večini podjetij delodajalci poskrbeli, malo težje pa je povsod v sami proizvodnji zagotavljati ustrezno medsebojno razdaljo, pravi. Tudi na to so postali v podjetjih skladno z zmožnostmi bolj pozorni ob pojavljanju večjega števila okužb, teh je v drugem valu več. Tu sta izstopali družbi Moda Mi&Lan in Escada, kjer so potem poskrbeli za razdalje.

Ukvarjali so se tudi z zagotavljanjem malic za zaposlene. »Prihajalo je do tega, da malice zlasti v prvem valu niso bile dostavljanje tako, kot je bilo potrebno, na kar so nas delavci opozorili in smo to potem uredili. Tudi delodajalci in dostavljavci hrane so bili v drugi fazi bolje pripravljeni,« pravi naša sogovornica. Dodaja, da ni bil majhen problem niti organizirati prevoz na delo in z dela. Ljudje so se ob zaustavitvi javnega potniškega prometa morali organizirati in se ob upoštevanju ukrepov voziti skupaj.

Največ vprašanj povezanih s covidom

Na sekretarko ZSSS se obrača tudi veliko posameznic in posameznikov. V zadnjem letu je bilo največ njihovih težav povezanih z izbruhom covida-19. »Tisti, ki razume, kaj je to biti doma ne po svoji krivdi, ve, da to ni majhen problem, še posebej, ko dobiš nižje izplačilo plače. Država daje pomoč delodajalcem, lastnikom, le posredno imajo od tega z ohranitvijo delovnega mesta nekaj seveda tudi delavci,« pravi naša sogovornica, ki se vsakodnevno srečuje zlasti z vprašanji, povezanimi s kriznim dodatkom. Ob tem gre pogosto tudi za zadrege, kdo ga mora dobiti, ali bo poračun za nazaj in podobno.

Svoje je prispevalo tudi določilo o pogoju, vezanem na dvakratnik minimalne plače, spomladi je bil to trikratnik. »Tisti, ki so tik nad tem zneskom, tudi za deset ali 20 evrov in so dobili božičnice, so prikrajšani. Zgodba bi bila seveda drugačna, če bi bil trikratnik, saj v to kategorijo spadajo tisti, ki niso neposredni vodje,« pojasni Zdenka Bobovec. Pristavi, da tekstilne delavke in prodajalke (oboje so po večini ženske) nimajo teh dilem, saj so njihove plače, žal, po večini minimalne, in 200 ali 300 evrov dodatka ob koncu leta na krizni dodatek ni vplivalo.

V gradbeništvu je drugače, saj so konec leta poleg božičnic dobili ponekod tudi poračune nadur. Delavci so bili tega veseli, a takoj spet razočarani, ker zaradi tega niso dobili kriznega dodatka. Tudi delodajalci so bili ob tem ogorčeni, izvemo.

Minimalni plači niso oporekali

Dejstvu, da se bo po prvem januarju po zakonu minimalna plača povečala, po besedah Zdenke Bobovec v firmah, kjer se sama udeležuje pogajanj, niso oporekali, pritiskov ni bilo. »Nikjer nisem slišala niti enega stavka, da bo to pomenilo propad, marsikateri delodajalec pa pravi, naj se razbremenijo plače, da bodo tako delavci dobili več,« pove. Marsikateri delodajalec po njenem tudi razume, da je minimalna plača nizko plačilo, da so za dobičke v veliki meri zaslužni tudi delavci. Tam tudi ni večen problem najvišji neobdavčeni regres niti izplačilo poslovne uspešnosti.

Problem so po mnenju naše sogovornice tudi nizko zastavljeni zneski osnovnih plač po kolektivnih pogodbah dejavnosti. Svoje pa prispeva tudi dejstvo, da v marsikaterem podjetju ne želijo skleniti podjetniških kolektivnih pogodb, ampak sproti sklepajo dogovore s sindikati. Kar nekaj podjetij ima sedež izven Pomurja. In tudi tisti, ki bi lahko dali več, ne želijo izstopati iz povprečja, še izvemo. Dejstvo je ob tem seveda tudi, da je v Pomurju povprečna plača nižja od slovenskega povprečja. Nižja je dodana vrednost, slabša je izobrazbena struktura.

Naša sogovornica je zaznala tudi že nekaj tipanja v smeri prisilnega upokojevanja, ki ga je uzakonil vladni sedmi protikoronski paket. S problemom tovrstne odpovedi pa se še ni srečala. Pri tem opozarja, da je marsikaj odvisno od tega, kje delavec in delavka delata; tisti na težkih in zdravju škodljivih delovnih mestih namreč komaj čakajo prve pogoje za upokojitev in štejejo dneve, kdaj bodo lahko šli v pokoj. Imajo tudi primere, ko nekateri želijo še pred upokojitvijo na zavod za zaposlovanje, saj ne zdržijo pritiskov; problem je tempo dela, problem so odnosi, stres, zdravstveno stanje posameznikov. Splošno zdravstveno stanje prebivalstva pa je po statistikah najslabše prav v tem severovzhodnem delu Slovenije. Pomurci v povprečju tudi umirajo mlajši.

V Pomurju odmeva izjava enega pristojnih republiških odločevalcev, da je problem revščina. Ampak kaj je bogastvo, se vprašava s sogovornico, kakšen je dostop do storitev in še kaj.

Bo kaj izkoriščanja ukrepov?

Glede na trenutno stanje in delo v podjetjih se Zdenka Bobovec ne boji večjih težav in sprememb v letu 2021. »Komaj čakam prve podatke o dobičkih, že slišim stavke, da leto 2020 ni bilo tako uspešno kot leto 2019,« pravi. Boji pa se izkoriščanja ukrepov pri nekaterih delodajalcih. Najprej je lahko to izplačilo do minimalne plače in ob tem angažiranje delodajalcev v nekaterih dejavnostih.

»Ta trenutek je lahko ob tem trendu zaskrbljujoče dogajanje v tekstilu. Ene sezone se zaključujejo, prihajajo druge, a še prejšnjih niso mogli prodati, ker ni bilo možnosti,« opozori naša sogovornica. Po njenem mnenju so lahko problem tudi mali podjetniki, espeji, čeprav lahko dobivajo temeljni dohodek.

»Do sedaj so se podjetja uspešno spopadala s posledicami epidemije in računam, da bo tako še naprej, a nemogoče je napovedati prihodnost,« pravi Zdenka Bobovec, meneč, da je zmerna optimistka.

---

Kovinarji delo imajo

»V prvem valu epidemije je nekaj odpuščanj bilo, nekaj je bilo v začetku tudi zmanjšanega obsega dela v podjetju Elektromaterial Lendava, tam tudi niso podaljševali pogodb za določen čas,« pravi regijski sekretar Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei) Robi Sršen za Pomurje. A za zdaj nima razloga za pesimizem, saj pomurska podjetja v dejavnosti kovinske in elektroindustrije delo imajo. Po njegovih ocenah leto 2020 niti ni bilo tako slabo, nekatera podjetja so imela celo bistveno več dela. To velja na koncu tudi za lendavski Elektromaterial in za Arcont iz Gornje Radgone, drugo polovico leta so imeli več dela v družbi Elrad. Skrajšanja delovnega časa, čakanja na delo na domu in podobnih ukrepov delodajalci v teh dejavnostih po večini niso uporabljali.

Nekaterim za zaščito ni mar

Problem je v začetku prvega vala epidemije bila zaščita, saj je primanjkovalo mask in razkužil. »Ko se je vse to uredilo, pa je bil problem neuporaba teh sredstev. Ponekod je uporaba mask obvezna, saj v družbi Elrad in Arcont niti ne smeš vstopiti brez maske, v proizvodnji pa je treba vzdrževati ustrezno medsebojno razdaljo,« A je po izkušnjah našega sogovornika problem tudi to, da se vsi teh ukrepov ne držijo. Še več, v nekaterih podjetjih celo še sedaj, ko je zaščitnih mask dovolj, teh ne uporabljajo. Samo upamo lahko, da izbruha okužb tam ne bo.

Po tem, kako ravnajo pri zaščiti, se po mnenju Sršena tudi vidi resnost podjetja. V Arcontu dobijo zaposleni vsak dan vsaj eno masko, po potrebi še kakšno, delavci so dobili tudi vitamin D3 za večanje odpornosti. Imeli so tudi množično testiranje po oddelkih.

Nagrade ob koncu leta izplačane v večini podjetij

Božičnice in poslovna uspešnost so bile izplačane v večini podjetij, ponekod v malo večjem, drugod v manjšem znesku. Sršen pravi, da je nagrado ob koncu leto izplačalo v Pomurju v tej dejavnosti dobrih 90 odstotkov družb. »Problem pa je postal PKP7, da ljudje zaradi tega niso dobili kriznega dodatka. To je povzročilo med zaposlenimi precej nezadovoljstva,« pravi naš sogovornik. Glede regresov problemov ni zaznal, izplačale so ga vse firme, nekatere celo maksimalnega neobdavčenega.

Kako je z minimalno plačo? V nekaterih podjetjih, kot je Elektromaterial Lendava, jo zaradi nizke dodane vrednosti pri izdelavi vtičnic in stikal prejema večina delavcev, drugje je minimalnih izplačil nekaj manj.

Ni vse tako črno

Zaenkrat po družbah kaže vsepovsod dobro, delo imajo, vsaj kratkoročno je videti tako. Nekatera podjetja tudi zaposlujejo, razvijajo nove izdelke in presegajo poslovne načrte, saj povpraševanje presega njihove zmogljivosti.

»Ni vse tako črno, kot kažejo delodajalska združenja, v nekaterih dejavnosti je, pri večini pa ne. Tudi v avtomobilski industriji, kjer slišimo marsikatero črno napoved, ni vse samo slabo. Slišati pa je, da delodajalci povsod, ne le v Sloveniji, izkoriščajo subvencije in zaradi tega delajo manj,« pravi naš sogovornik in dodaja, da ima tudi preveč subvencij ravno nasproten učinek. »Obstaja star pregovor, da je treba tistemu, ki najbolj stoka, še vzeti, ne pa mu dati,« spomni Sršen.

Problem Pomurja je tudi, da preostali del Slovenije ne razume, da tega dela Slovenije ni mogoče obravnavati kot samo zaostalega in revnega, kakor se ga drži stigma, se še strinjava s sogovornikom.

---

Živilska industrija dela

Tina Korpič v Pomurju skrbi za sindikalno delo za družbe, v katerih sta organizirana Sindikat delavcev gostinstva in turizma (Sgit) in Sindikat kmetijstva in živilske industrije (KŽI). Poročala nam je o slednjem. Dejavnost je po njenih besedah glede zaščitnih ukrepov specifična, saj delavkam in delavcem delodajalci zagotavljajo vse potrebno in so tudi bolj dosledni pri njihovi uporabi. »Pojavlja pa se problem v proizvodnjah, kjer ne morejo zagotavljati vedno primerne medsebojne razdalje,« nam pojasni. Nekaj okužb je sicer bilo, ampak večjih izbruhov v tem koncu Slovenije niso zaznali. V nekaterih podjetjih so preventivno merili tudi telesno temperaturo.

Večjih izpadov proizvodnje v pomurski živilski industriji ni bilo, saj zagotavljajo preskrbo trgovin, zdravstvenih ustanov in domov za upokojence; malenkost se je poznalo zaprtje šol in vrtcev ter gostinske dejavnosti. Odpuščanj, čakanja na delu in skrajšanja delovnega časa ni bilo. »Teh ukrepov po naših informacijah niso uporabljali ali pa v minimalnem obsegu, da niti ni omembe vredno,« pravi Tina Korpič. Tudi za naprej tej dejavnosti ne kaže slabo, naša sogovornica pravi, da so bile tudi napovedi zaposlovanja.

Kaj pa gostinstvo in turizem?

Za pregled dogajanja v dejavnosti gostinstva in turizma v celotni pomurski regiji smo zaprosili generalno sekretarko Sgita Bredo Črnčec. Pravi, da v družbi Sava Turizem, ki ima v lasti Terme 3000 in Zdravilišče Radenci, delata zdraviliški del (rehabilitacija pacientov) in hotelirski del, ki skrbita za te paciente. Testiranje imajo enkrat tedensko in doslej ni bilo okužb med zaposlenimi. V Termah Ptuj, ki prav tako spadajo pod Savo Turizem, deluje zdraviliški del, vendar samo ambulantni, in ni podatkov o morebitnih okužbah.

V Pomurju ves čas delajo tudi zaposleni v Hotelu Zvezda (kuhajo hrano za domov, za prevzem) in tudi ni podatkov, da bi bil kdo izmed zaposlenih okužen. V Termah Lendava  potekajo obnove in gradbena dela z zunanjimi izvajalci, zdraviliški del ne dela, torej ni možnosti okužb med zaposlenimi.

Ob tem Breda Črnčec pojasni tudi, da je šla družba Hotel Diana  1. junija 2020 v stečaj in je ta sedaj tudi že zaključen. Delavci so prejeli sredstva le iz jamstvenega sklada, saj v stečajni masi skorajda ni bilo denarja. Podjetje je zaposlenim ostalo dolžno regres iz leta 2016 ter del regresa iz let 2017 in 2019, nekaterim tudi jubilejne nagrade. Neizplačanih je ostalo tudi 5500 presežnih ur, nekaterim niso bili plačani prevozni stroški, zadnjo plačo pa so dobili v začetku leta 2020. »Stečajna upraviteljica ni izvedla preizkusa terjatev, saj iz stečajne mase ni pokrila niti stroškov postopka. Če ni stečajne mase, tako mi je povedala stečajna upraviteljica, se preizkus ne opravi, in tako tudi ne vemo, koliko terjatev bi jim sploh priznali,« pravi generalna sekretarka. Dodaja, da so bile na dražbi prodane tudi vse tri blagovne znamke Hotela Diana: Soboški Bogračfest, Festival bujte repe in Bogračijada, kupilo jih je podjetje Zvezda Turizem. Nekateri od Dianinih zaposlenih že delajo drugje, tudi v Avstriji.

Veliko je minimalne plače

Z dvigom minimalne plače delodajalci v tej dejavnosti napovedujejo težave, pravi Tina Korpič. »Izkazalo se je, da ima veliko zaposlenih le nekaj deset evrov višjo plačo od minimalne. Izgovor delodajalcev, da imajo zelo malo ljudi na minimalni plači, je vse to razgalilo. Prišlo bo do plačne uravnilovke in popravljanje razmerij med plačami bodo morali delodajalci obvezno urediti,« pravi naša sogovornica. Boji pa se, da za to pri nekaterih ni volje. »Bo treba kar pritisniti, tudi v nekaterih večjih podjetjih,« dodaja. Upa, da se bo glede plač kaj premaknilo tudi na republiški ravni pri pogajanjih za kolektivno pogodbo dejavnosti, ki potekajo.

Kriznim dodatkom niso bili naklonjeni 

Tina Korpič omeni tudi nagrajevanje zaposlenih oziroma izplačilo dodatka v kriznih razmerah po podjetjih v Pomurju v času koronakrize. »Ker izplačila dodatka v kriznih razmerah ne določa nobena določba (zakon, kolektivna pogodba …), kot je to urejeno v javnem sektorju, je bilo zelo malo delodajalcev naklonjenih nagrajevanju tistih zaposlenih, ki so bili na delovnih mestih in so posledično bili še bolj izpostavljeni okužbi v času epidemije (z izjemo tistih, ki so delali od doma),« pojasni. Delodajalce je k izplačilu dodatka pozval KŽI oziroma sindikalni zaupniki v podjetjih, vendar so na žalost le malokateri to upoštevali.

Glede božičnic in nagrad za poslovno uspešnost ob koncu leta je slika drugačna. Ta izplačila so po večini bila, res pa je, da to niso bile velike vsote. Je pa po mnenju naše sogovornice zaradi tega prišlo do problemov pri kriznem dodatku in nezadovoljstva zaposlenih, če v PKP8 tega določila ne bodo popravili.

Za konec

»Mislim, da so prva stvar, ki jo je treba urediti, plače. Glede tega sem malo manj kot zmerna optimistka,« pravi Tina Korpič. Plače v celotni dejavnosti so namreč nižje od slovenskega povprečja, nižje od tega so sicer v povprečju vse plače v Pomurju.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je bil prvotno objavljen v najnovejši, prvi februarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!