Za vse, ne samo za tiste z globokimi žepi – Sindikati za javno zdravstvo
13. 11. 2020
Delo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije se pogosto – tako danes kot v preteklosti – dotika tudi našega javnega zdravstvenega sistema, in sicer tako razmer, v katerih ta deluje, kot tudi zaposlenih, ki v njem delajo.
Najbolj poveden pogled v pretekle aktivnosti so smernice iz kongresnih programskih dokumentov. V obdobju predsedovanja Dušana Semoliča je bilo tovrstnih stvari kar precej, omenja Lučka Böhm, izvršna sekretarka ZSSS za varnost in zdravje pri delu. »Žal se je v zadnjih tridesetih letih zamenjalo ogromno ministrov za zdravje in praktično vsak med njimi je skušal izpeljati svoje reforme. Odzivali smo se na vsak njihov predlog zakona, zato je naših odzivov veliko,« pove strokovnjakinja. In omeni, da se je v Semoličevem obdobju oblikovala dokaj povezana skupina reprezentativnih sindikalnih central v ekonomsko-socialnem svetu, ki je nastopala s skupnimi stališči. Tako so sindikalne organizacije marca 2007 v Ljubljani na skupnih demonstracijah ostro protestirale proti temu, da bi javne storitve, kot so zdravstvo in šolstvo, nega in varstvo, kulturne storitve, poštne storitve, oskrba z energijo, zbiranje ter predelava odpadkov in podobno, postale predmet tržnih zakonitosti, privatizacije in liberalizacije. Dosedanje izkušnje v Evropi kažejo, da sta privatizacija in liberalizacija zmanjšali dostopnost in nemalokrat tudi kakovost javnih storitev, to pa zagotovo ni v korist potrošnikov oziroma uporabnikov storitev, so takrat med drugim dejale. Ena od zahtev je bila, da je nujno treba ohraniti načelo vzajemnosti in solidarnosti pri zagotavljanju javnih storitev, zagotoviti njihovo enako kakovost in dostopnost vsem ter preprečiti, da bi bile storitve, kot sta zdravstvo in šolstvo, na voljo samo izbrancem oziroma premožnejšim.
Iz dokumentov
Iz programskih dokumentov ZSSS je torej mogoče izvedeti več o naših stališčih, prizadevanjih in aktivnostih. Tako smo se v preteklosti jasno zavzeli, naj bosta celovito zdravstveno zavarovanje in visoka dostopnost zdravstvenega varstva pogoj za sprejemljivo socialno varnost slovenskega delavca in njegove družine. »Solidarnost in medgeneracijska vzajemnost sta tudi v 21. stoletju vrednoti gospodarsko razvite Evrope. Visoka socialna varnost prebivalstva je pogoj konkurenčnosti evropskega gospodarstva na svetovnem trgu na podlagi znanja in visoke produktivnosti. Neregulirana privatizacija zdravstva podaljšuje čakalne dobe in zmanjšuje dostopnost zdravstvenih storitev,« smo med drugim zapisali v programu ZSSS 2007‒2012. Tako smo jasno dali vedeti, da so javne storitve izjemno pomembne za socialno in ekonomsko kohezijo, obenem pa morajo biti visoko kakovostne in dostopne vsakomur. Zato se je treba upreti vsakršni privatizaciji ali liberalizaciji teh storitev in zanje zahtevati čvrsto zakonsko podlago, ki bo javne storitve, predvsem javno zdravstvo in šolstvo, naredila nedotakljive pred napadi tržnih sil. Tudi v sklopu zadnjih programskih usmeritev ZSSS za obdobje 2017‒2022 smo jasno povedali, da ne pristajamo na morebitno privatizacijo zdravstva in zdravstvenega zavarovanja, saj to lahko poslabša dostopnost zdravstvenih storitev za dohodkovno šibkejše.
Koalicija
Po drugi strani je bila ZSSS, skupaj s sindikatom upokojencev in Sindikatom zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, pred nekaj leti del širše koalicije za ohranitev javnega zdravstvenega sistema. Šlo je za prostovoljno zvezo družbenih skupin, ki so se povezale z zavedanjem, da je naše zdravje dragoceno in da morajo o skrbi za zdravje kot vrednoti, ki je opredeljena z ustavo, odločati ljudje in ne le peščica izbrancev. Nevladne in humanitarne organizacije, sindikati, združenja, gibanja in številni posamezniki so z demokratičnimi sredstvi, z zbiranjem podpisov ter osveščanjem prebivalk in prebivalcev od politike zahtevali okrepitev solidarnega, dostopnega, kakovostnega in uspešnega javnega zdravstvenega sistema, ki bi ljudem zagotavljal izboljšanje, ohranjanje in krepitev njihovega zdravja.
»Ne pristajamo na izjave nekaterih elitnih skupin, da je solidarnost preživet pojem. Nasprotno: je vrednota, ki jo moramo ljudje negovati in udejanjati, in to še toliko bolj v teh težkih časih, v katerih se je znašla Slovenija in tudi Evropa. Dovolj nam je, da namensko zbrani denar zaradi korupcije in slabega nadzora odteka na zasebne račune in se uporablja za druge namene. Prebivalke in prebivalci to občutimo s slabšo dostopnostjo do zdravstvenih storitev in podaljševanjem čakalnih vrst, kar je za posameznika lahko tudi usodno. Mnogokrat morajo mnogi, ki se znajdejo v stiski in v strahu za svoje zdravje, doplačevati zdravstvene storitve, in to pogosto na nelegalen način. Zaradi vedno večje revščine, ki pesti številne ljudi in družine, so mnogi, ki niso finančno zmožni doplačevati zdravstvenih storitev, pahnjeni v še dodatno stisko,« je skupina zapisala takrat.
Koalicija za ohranitev javnega zdravstvenega sistema se je jasno uprla neoliberalnemu diktatu kapitala ter v javnost v ta namen dala peticijo za ohranitev javnega zdravstvenega sistema, ki jo je podpisalo skoraj 8000 ljudi. Ključen pa je bil poziv politiki, naj ne razdira javnega zdravstvenega sistema ter naj ustavi komercializacijo in privatizacijo javnega zdravstvenega sistema. Zahtevali so, naj država »poskrbi za solidaren, dostopen, kakovosten in uspešen javni zdravstveni sistem, v katerem se bo denar porabljal za izboljševanje, ohranjanje in krepitev zdravja državljanov, ne pa za polnjenje žepov zaslužkarjev«.
Za javno zdravstvo
Stališča ZSSS, povezana z javnim zdravstvom, so se v preteklih desetletjih nanašala predvsem na podeljevanje koncesij v zdravstvu. »Ocenili smo, da so bile podeljene netransparentno, saj je bil najbrž tak poslovni interes privatizacije v zdravstvu. To je bil čas, ko so zdravniki zapuščali zdravstvene domove in prevzemali svoj del programa zdravstvenih storitev, ki ga financira obvezno zdravstveno zavarovanje,« izpostavlja Lučka Böhm. »Zavzeli smo tudi stališča glede podjemnih pogodb, na podlagi katerih zlasti zdravniki izven delovnega časa v javnih zavodih delajo pri zasebnih izvajalcih zdravstvenih storitev. Mnogi menijo, da je prav zaradi teh prišlo do skokovitega podaljšanja čakalnih dob. Zdravniki so namreč dopoldne delali v javnih zavodih, popoldne pa v zasebnih samoplačniških ambulantah. Mnogi so menili, da je prišlo do preusmerjanja bolnikov iz javnih zavodov v samoplačniške ambulante zaradi zasebnih poslovnih interesov in da so bile dolge čakalne dobe v tem smislu funkcionalne,« meni strokovnjakinja. Zato si je ZSSS prislužila neodobravanje tistih zdravniških organizacij, ki so delovale predvsem za omenjeni zasebni interes zdravstva, nadaljuje. Tudi zato je bila na kongresu ZSSS leta 2017 sprejeta resolucija o tem, da bomo branili socialno državo.
ZSSS danes sicer ne nasprotuje sistemu koncesij, če so te podeljene transparentno, kadar javni zdravstveni zavod sam ne uspe zadovoljiti vseh potreb prebivalstva na posameznem območju. Seveda to pomeni, da se mora koncesionar polno vključiti v javno zdravstveno mrežo in med drugim prevzeti svoj del obveznosti za zagotavljanje štiriindvajseturnega zdravstvenega varstva, poudarja izvršna sekretarka. In dodaja: »Zahtevamo pa, da mora koncesionar potrebne zdravstvene time zagotavljati na podlagi redne zaposlitve, saj jim le to zagotavlja dostojno zaposlitev. Sistem podeljevanja koncesij mora preprečiti tako imenovano pobiranje smetane, kar bi se dogodilo, če bi koncesionar izvajal le tiste storitve, ki so poslovno najbolj zanimive, in odklanjal preostale. Položaj javnih zavodov in koncesionarjev mora torej biti uravnotežen.«
Kaj pravijo sindikati dejavnosti?
»Javni zdravstveni sistem je zgrajen na temelju solidarnosti, ki za razliko od zasebnega zdravstvenega sistema daje na prvo mesto človeka in njegovo zdravje, ne glede na finančne zmožnosti posameznika. Brezpogojno skrbi za fizično in mentalno zdravje celotne družbe, kar je osnova (ali kar pogoj) za uspešno gospodarstvo in blaginjo vseh skupaj. V takšni družbi se posameznik lahko počuti varnega tako z vidika zdravja kot z ekonomskega položaja. Za večjo solidarnost in pravičnost javnega zdravstvenega sistema je nujna čimprejšnja sprememba financiranja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Višina tega prispevka mora biti odvisna od prihodkov vsakega posameznika in ne tako kot danes, ko delavci in delavke z minimalnimi plačami plačujejo enako kot najbolje plačani direktorji in lastniki kapitala!«
David Švarc, Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije
»Dostopno, brezplačno in kakovostno zdravstvo je bistveno za zdravje človeka in skupnosti, je civilizacijska pridobitev in ena najpomembnejših razsežnosti obstoja države v našem vsakdanjem življenju. In to ne glede na to, ali imamo zdravje, zdravstvo, zdravstveni sistem ali zdravstveno zavarovanje za precenjene kategorije ali ne.«
Mirsad Begić, Svobodni sindikat Slovenije
»Zdravje je najpomembnejša dobrina. Morda je zato zdravljenje pogosto zahtevno in (pre)drago. Zagotovo pa je prav to tehten argument za najširšo dostopnost zdravstvenih storitev, kar lahko zagotovi le pravični, kakovostni, trdni in javni zdravstveni sistem. V Sindikatu Glosa smo izjemno žalostni in razočarani, ker se v Sloveniji razkraja. Čakalne dobe so nesramno predolge, zlasti za manj premožne in revne. Rešitev za naš zdravstveni sistem je takojšnja in učinkovita vojna proti zaslužkarstvom, korupcijam, privatizacijam in vrtičkarstvom.«
Mitja Šuštar, Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa
Grozeča privatizacija
Danes se po njenih besedah že srečujemo s predlogi nadaljnje stopnje privatizacije zdravstva. Pojem javne zdravstvene mreže naj bi tako rekoč odpravili, zasebnikom pa ne bi bilo več treba pridobiti koncesije, pove sogovornica. »Program zdravstvenih storitev, ki jih plača obvezno zdravstveno zavarovanje, naj bi lahko izvajal vsak zdravnik z licenco, ki jo podeljuje Zdravniška zbornica Slovenije. Seveda bi taka sistemska rešitev onemogočala uravnoteženo razporejanje sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki danes omogoča, da to plača res vse vrste zdravstvenih storitev in ne le nekaterih. Najbrž bi bil zato to korak v smeri samoplačništva, saj bi država izgubila nadzor nad porabo omejenih sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja in prebivalstvu ne bi preostalo nič drugega,« razloži. ZSSS zato nasprotuje tem predlogom. Trdno verjame, da sta javno zdravstvo in javna zdravstvena mreža najboljše zagotovilo za vsem dostopno zdravstveno varstvo. Zasebno samoplačniško zdravstvo je namreč dostopno predvsem tistim, ki si ga lahko privoščijo. »Samoplačniške zdravstvene storitve pri resnih obolenjih zelo hitro presegajo finančne zmožnosti posameznika in družine.«
Kot sindikalna organizacija pa smo, še pove Lučka Böhm, seveda vedno branili delovna mesta zaposlenih v zdravstvu. V javnem zdravstvenem sistemu so delovna razmerja za nedoločen čas namreč pravilo, v zasebnem zdravstvu pa zasebniki pogosto ne zaposlujejo, temveč tam, kot že omenjeno, delo pogosto poteka po podjemnih pogodbah. Dopust, malica, regres za prehrano in podobno pa so seveda vse pravice, ki so povezane z rednim delovnim razmerjem in ne z delom prek podjemne pogodbe.
ZSSS torej podpira ohranitev sistemske ureditve položaja javnega zdravstva. Kljub temu pa po mnenju Lučke Böhm ostajajo izzivi za prihodnost, kot so učinkovitejša organizacija dela javnih zdravstvenih zavodov, obvladovanje stroškov materiala, konkurenčna klavzula za delo zaposlenih izven javnega zavoda ter ustrezno nagrajevanje po kakovosti in obsegu opravljenega dela. Ne pa privatizacija namesto naštetega.
Gregor Inkret
Starejši za javni zdravstveni sistem
Za starejše je zdravje pogosto izjemno pomembno. Biti zdrav in sposoben skrbeti sam zase je želja vseh. Žal pa so po dostopnih podatkih kronična obolenja pri starejših v porastu, ne nazadnje pa je tudi 80 odstotkov stanovalcev domov za starejše nemobilnih. Razkorak med željo biti zdrav in dejanskimi razmerami je torej velik.
Kako to spremeniti, kako doseči, da ne bomo samo dodajali let, ampak bo naše daljše življenje tudi dovolj kakovostno? Za to je treba skrbeti že v aktivni dobi, in sicer tako v poklicnem kot zasebnem življenju.
Kakšne pogoje za to pa imamo?
Življenjski slog, katerega elementi so po mnenju strokovnjakov delovne, higienske, prehranske, gospodinjske, gibalne, učne, kulturne in druge navade, določa naše zdravje.
Kako je poskrbljeno za zdravje na delovnem mestu, kako skrbijo za zdravje na delovnem mestu delavcev delodajalci, smo lahko brali v nedavni analizi ZSSS o vlogi medicine dela v Sloveniji. Medicina dela po sedanji ureditvi ni javna služba, ki naj bi opravljala nadzor nad izvajanjem javnega interesa na področju poklicnega zdravja delavk in delavcev. Neverjetno je, da v samostojni Sloveniji še nimamo sodobnega pravilnika o poklicnih boleznih. Mnogi delavke in delavci ne zmorejo pritiskov delodajalcev, ki zahtevajo vedno več, obenem pa delo poteka v stresnih pogojih, kar ogroža zdravje zaposlenih. Ali so delavke, delavci, če zbolijo, dejansko deležni pravočasne obravnave, da se bolezni ne spremenijo v kronična stanja, ki se odražajo tudi v dolgih bolniških odsotnostih, v prezgodnjem upokojevanju in podobno?
Ali so zagotovljene preventivne dejavnosti za preprečevanje bolezni? Ali poznamo podjetja, v katerih delavci, ki pretežno delajo sede ali stoje, prekinejo delo zaradi nekajminutne organizirane telovadbe in sproščanja?
O zdravem, uravnoteženem prehranjevanju čivkajo že ptički na veji. Škodljive maščobe, sladkor, umetne pijače bi morali odstraniti z naših jedilnikov. Ja, kaj pa bo potem s proizvajalci omenjenega, so vpili na gospodarski zbornici, ko je skupščina zavoda za zdravstveno zavarovanje nekajkrat predlagala dodatno obdavčitev teh izdelkov, izkupiček katere bi potem namenili za potrebe zdravstva. Višja obdavčitev cigaretnih izdelkov in alkohola tudi ne pride v poštev. Kdo bo dejal, da smo krivi potrošniki, ker to kupujemo in uživamo. Da, država pa nič.
In tako se ne čudimo, da zdravstveni minister meni, da bi bilo treba ljudem, ki kadijo, pijejo, so debeli, dodatno zaračunavati zdravstvene storitve. Minister je verjetno pozabil na osnove javnega zdravja.
Zdravje in družbena neenakost
V Sloveniji je leta 2019 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 12 odstotkov ali 243.000 ljudi. Najbolj so izpostavljene nevarnosti, da zaidejo v revščino, ženske (13 odstotkov), predvsem tiste, ki so starejše od 65 let (23 odstotkov), stopnja tveganja revščine med ženskami, starejšimi od 75 let, pa je po zadnjih podatkih 28,1-odstotna. Kako naj si torej ljudje zagotovijo zdrav življenjski slog, če nimajo dovolj niti za osnovno preživetje?
Izboljšanje zdravstvene slike prebivalstva je zato moč doseči s preventivnimi zdravstveni ukrepi, ne samo s kurativo, ki danes prevladuje. Izboljšanja pa ne bomo dosegli, če se ne bo izboljšalo tudi širše socialno, ekonomsko in fizično okolje, v katerem živimo, če se ne bo zmanjšala brezposelnost, če ne bomo vsem zagotovili dostopa do varne in zdrave hrane, omogočili zdravega načina življenja, dostojnih plač in pokojnin.
Zato je treba ne samo ohraniti, temveč izboljšati izvajanje univerzalnih politik na področjih socialnega varstva, šolstva, zdravstva in drugih politik, ki so ključna osnova za zmanjševanje družbene neenakosti.
Javni zdravstveni sistem je vrednota, ki jo moramo obraniti, ne smemo dovoliti, da jo zaradi pohlepa nekaterih, ki zagovarjajo neoliberalne politike, izgubimo. Mednarodna praksa dokazuje, da privatizacija in komercializacija podražita javni zdravstveni sistem ter zmanjšata kakovost, učinkovitost in dostopnost zdravstvenih storitev.
Aktualna zahteva
V preteklosti smo sindikati in predstavniki civilne družbe s podpisi pod peticijo za ohranitev javnega zdravstvenega sistema dokazali, da prebivalke, prebivalci države lahko zahtevamo, da država poskrbi za solidaren, dostopen, pravičen, kakovosten in uspešen javni zdravstveni sistem (javni interes) in ne za polnjenje žepov zaslužkarjev (zasebni interes).
Zahteva iz peticije je danes ponovno zelo aktualna, ko oblast z zakonom zagotavlja podelitev programov za odpravljanje čakalnih vrst zasebnikom, ki opravljajo zdravstvene storitve, češ da javni zdravstveni zavodi sami tega ne zmorejo.
Brez podrobnih podatkov o tem, s kakšnimi materialnimi, kadrovskimi resursi razpolagajo zasebniki, ni mogoče trditi, da bodo ti lahko v pomoč pri odpravljanju čakalnih vrst. Z vključevanjem zasebnikov prispevamo k slabitvi javnih zdravstvenih zavodov, ker bodo zasebniki vabili k delu zdravnike v javnih zavodih, saj sami praviloma nimajo zaposlenih za nedoločen čas, ampak samo s sklenjenimi podjemnimi pogodbami.
Zagovorniki sistema, v katerem ne bi bilo več podeljevanja koncesij, ampak bi se lahko vsi izvajalci zdravstvenih storitev prijavljali na razpise zavoda za zdravstveno zavarovanje, trdijo, da bi bil tak sistem učinkovitejši, pa da so zasebniki uspešnejši. Na kakšni podlagi že? Ali je kdo napravil primerjalno analizo poslovanja zasebnikov, koncesionarjev in javnih zavodov?
Nujne prave informacije
Ko na podlagi mednarodnih primerjav upravičeno zahtevamo večji delež bruto domačega proizvoda za potrebe zdravstvenega sistema, predstavniki gospodarstva, zagovorniki privatizacije zdravstva, pravijo, da je treba najprej poskrbeti za racionalizacijo poslovanja, češ da je v javnih zdravstvenih zavodih veliko rezerv zaradi slabe organizacije dela in korupcije. Da, nekaj tega drži, že pred leti je bilo več razkritij o nepravilnostih, preplačilu pri nabavi žilnih opornic in drugega materiala.
Noben dosedanji minister, nobena vlada pa ni priskrbela celovite primerjalne analize nabavnih cen posameznih materialov, opreme, cen storitev, programov ipd., ki bi bila orodje v rokah odločevalcev.
Ali ni čudno, da niti organi upravljanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ne dobijo podatkov, ki bi bili podlaga za določanje cen, da ne bi ZZZS v nedogled obtoževali, kako določa cene, vrednost programov na podlagi indeksacije, da posluje po zastarelem sistemu planiranja ter določanja obsega sredstev zavodom, ne pa po potrebah prebivalstva?
V preteklem desetletju so nekatere vlade poskušale pripraviti spremembe zakonov s področja zdravstvenega sistema, od bele knjige zdravstvene reforme Dušana Kebra do zakona, ki ga je pripravila ekipa Milojke Kolar Celarc, ki je bil v veliki meri usklajen med sindikati. Sprejeta je bila resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2015‒2025, ki temelji na analizi zdravstvenega sistema iz leta 2016. Veliko dela, znanja, tujih izkušenj, finančnih sredstev je bilo vloženih v to delo. Pa vlada Mira Cerarja ni imela poguma, da bi delo dokončala, močnejši so bili predstavniki gospodarstva, zdravstveni, farmacevtski lobiji, ki zahtevajo takšen zdravstveni sistem, ki bo koristil njim in v katerem bo zdravje posameznika odvisno od njegove finančne moči.
Mnogo jih je, ki v času izbruha novega koronavirusa trdijo, da gre zahvala javnemu zdravstvenemu sistemu za zagotavljanje potrebne zdravstvene oskrbe. Ampak zelo jasno se je pokazalo, da so bile odločitve odgovornih v preteklosti napačne, da so z zniževanjem sredstev za zdravstveni sistem, s podeljevanjem koncesij po željah posameznikov, ne pa za potrebe dopolnitve manjkajočih kapacitet v javnem zdravstvu, z dovoljevanjem sistema dvoživk, ko zdravstveni delavci iz javnih zavodov lahko delajo pri zasebnikih, rušili sistem javnega zdravstva.
Sindikati, civilne organizacije, vsi, ki se zavedamo, da je treba okrepiti javni zdravstveni sistem tako kadrovsko kot finančno, moramo strniti vrste in preprečiti njegovo nadaljnjo razgradnjo, doseči moramo, da bo zdravstvo tudi iz skladov Evropske unije prejelo prepotrebna sredstva ter da bomo prebivalke in prebivalci te države deležni pravočasnih in kakovostnih zdravstvenih storitev, ko jih potrebujemo.
Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije
Zasebno zdravstvo si paciente lahko izbere, javno zdravstvo obravnava vse – Pogovor z Aleksandrom Jusom
Kako v Sindikatu zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) gledajo na poskuse nadaljnje privatizacije v zdravstvu? Kaj je glede javnega zdravstva pokazala koronakriza? Je zahvala s preleti letal tisto »pravo«? Kakšne so prednosti javnega zdravstvenega sistema in kje so njegove slabosti? Kako poteka socialni dialog v tem delu javnega sektorja? O vsem tem in še marsičem smo se pogovarjali z Aleksandrom Jusom, predsednikom SZSSS.
Kako v sindikatu, ki ga vodiš, gledate na privatizacijo javnega zdravstva?
Za nas so izkušnje že z dosedanjimi poskusi privatizacije in oslabitvijo sistema javnega zdravstva zelo negativne. Tudi to zdaj, ko se bodo prestrukturirale storitve, ki jih v sistemu javnega zdravstva ne moremo prenesti k zasebnikom, vodi v privatizacijo zdravstva, kar je bil cilj te politične opcije že v preteklosti.
Kateri so najbolj negativni vidiki privatizacije?
Negativno bo to prav gotovo vplivalo na zdravstveno oskrbo, saj bo vse bolj prihajalo do tega, da se bodo manjšale pravice pacientov ter večale pravice zasebnikov in seveda samoplačniške storitve. Gre dobesedno za zmanjševanje pravic iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Še vedno imamo prostovoljno zdravstveno zavarovanje, ki si ga mora človek plačevati, in njegova vrednost se bo vse bolj povečevala.
Od marca, ko se je bistveno zmanjšal izbor storitev, ki so se izvajale, ter so se ukinjali preventivni programi in se zmanjševale nenujne storitve, ljudje pa so še naprej plačevali prostovoljno zdravstveno zavarovanje, se sprašujemo, kam bo šel ta denar. Te zavarovalnice so delniške družbe, ki denarja ne bodo namenjale za širitev storitev v zdravstvu, ampak si bodo enostavno lahko izplačevale velike dividende. Denar bo ostal njim, ljudje pa ne bodo mogli biti obravnavani. Oni s tem denarjem čakalnih vrst prav gotovo ne bodo zmanjševali.
Očitno gre za dober posel. Govoriš o zavarovalnicah, ki jim plačujemo »prostovoljno« zavarovanje skoraj vsi?
Tako je. V Sloveniji je trenutno teh zavarovalnic pet, če pa pogledamo, katere zavarovalnice imajo v svoji registraciji zapisano tudi zdravstveno zavarovanje, je takih 27. In tu vidimo, da gre točno samo za biznis.
Sedemindvajset takih zavarovalnic?
Da. Toliko jih je registriranih, v tem trenutku pa še ne ponujajo vse svojih storitev na tem področju. Imajo pa to v ozadju in čakajo na odločitev politike.
Se pravi, da delajo z roko v roki s politiko?
Točno tako.
Kako je s košarico pravic zavarovancev? Ali delavke in delavci v zdravstvu poročajo, da se srečujejo s slabo voljo ljudi, ko nimajo dostopa do določene pravice, še posebej v času zdravstvene krize?
Seveda izražajo slabo voljo. Ampak to je treba pogledati tudi skozi oči zaposlenih. Vsi mi se trudimo, da obravnavamo kar največ ljudi, hkrati pa moramo seveda poskrbeti tako za zaščito pacientov kot tudi za zaščito zaposlenih. Kajti če bodo zboleli zaposleni, ne bo moglo biti izvedenih niti toliko teh obravnav, kolikor jih je v tem trenutku.
Opažamo pa tudi, da smo Slovenci zelo nesamostojni pri, kako naj rečem, »upravljanju svojega zdravja«. Mnogi gredo za vsako figo k zdravniku in še vedno smo vajeni, da bomo dobili zaradi vsake viroze v trenutku antibiotik. In vse to skupaj je velika obremenitev za zaposlene v zdravstvu, pa tudi v sociali.
Moja izbrana zdravnica pravi, da ljudje pogosto pridejo k njej samo po tolažbo.
Točno tako. Velikokrat so zaposleni v zdravstvu tisti, s katerimi se pacienti pogovorijo tudi zato, ker so v neki drugi stiski. Ljudje so pogosto v socialni stiski, saj je vedno več tega, da imajo premalo socialnih stikov in so prepuščeni sami sebi. Na koncu je potem zdravstveni delavec tista oseba, h kateri se človek pride izpovedat. To je problem sodobne družbe, enostavno pomanjkanje komunikacije, hkrati pa veliko pomanjkanje morale in vrednot, ki smo jih nekoč imeli.
Je to koronakriza samo še pospešila in razgalila?
Tako je. Zdaj so ljudje v stiski in jih moraš predvsem poslušati. Do pritožb pacientov prihaja samo zaradi neustrezne komunikacije. Mi imamo veliko število telefonskih klicev. Telefoni zvonijo neprenehoma. Seveda pa je na koncu tudi zdravstveni delavec človek, ki ima lahko slab dan. Čeprav bi moral ravnati ves čas profesionalno in svoje osebne težave ter skrbi dati na stran. Vsi smo iz krvi in mesa in velikokrat tega ne moreš »izklopiti«. Želiš si, da bi lahko kar najhitreje končal en pogovor, da bi lahko začel drugega. Na to pa lahko nekdo gleda, kot da ni imel zadosti komunikacije s tistim, ki ga je dobil na telefon. Tako pa seveda lahko pride do nezadovoljstva.
Je pri tem kakšna razlika med zasebnim in javnim zdravstvom?
V bistvu imajo oboji težave, le da imajo zasebniki določeno število pacientov, s katerimi komunicirajo. Pri nas v javnem zdravstvu pa je tako, da če ne dobiš svoje ambulante, kličeš sosednjo v zdravstveni postaji, kjer je več delovišč, in skušaš tam dobiti koga. Ali pa grejo ljudje po vrsti in kličejo. Mi smo na primer za razbremenitev, pa da bi bili ljudem še bolj dosegljivi, uvedli osnovno klicno točko. A opažamo, da ta sploh ni obremenjena in jo premalo ljudi uporablja.
Mogoče se jim zdi premalo osebna.
Ali pa si želijo stik z izbranim zdravnikom. Zato pa so verjetno njega izbrali, ker mu zaupajo. Zaupanje je vse večji problem. Seveda moramo vsi zdržati, da pridemo čez to.
Vrniva se k vprašanju javnega in zasebnega zdravstva. Kot kaže, se je v javnem zdravstvu že dalj časa premalo učinkovito skrbelo za kadre, mogoče tudi za opremo. Kaj v javnem zdravstvu bi potrebovalo okrepitve?
V javnem zdravstvu morajo delovati točno tisti kadri, ki so postavljeni po normativih in so plačani prek zavoda za zdravstveno zavarovanje. V zasebnem ni čisto tako, ker zasebnik namesto nekoga, ki naj bi bil zdravstveni delavec, lahko zaposli koga drugega. Zasebnik stremi k temu, da čim več tega denarja ostane njemu.
Največji problem so normativi in standardi. Storitev, ki jih moramo izvajati, je vedno več, na žalost pa normativi in standardi niso sledili njihovemu zagotavljanju. Medicinska sestra je nekoč delala brez računalnika, imela je papir, na katerega je vnesla svoje storitve, delala je s telefonom. Ni bilo niti zahtevanega sistema naročanja, ampak je pacient prišel pred vrata ordinacije in potrkal. Seveda se je nabralo tudi po trideset ljudi, a se nobeden ni pritoževal. Zdaj ni tako, ljudje zahtevajo, da smo odzivni tako na telefon kot na elektronsko pošto, želijo se tudi osebno naročiti. Hkrati moramo v ambulanti izvajati preventivno dejavnost in normalno kurativo. Kadra je enostavno premalo.
Standardi so absolutno zastareli. Mi si želimo najbolj sodobno obliko primarnega zdravstva, ki predstavlja vstopna vrata v zdravstveni sistem. Če želiš v bolnico, potrebuješ napotnico. Ljudje pričakujejo, da jo bodo dobili v trenutku oziroma da jim jo bo zdravnik napisal za vsako stvar. A ni tako. Zdravnik in medicinska sestra sta navsezadnje odvisna tudi od pravil zdravstvenega zavarovanja. Dobil sem denimo pismo gospoda, ki ima sina invalida, ki dobi napotnico, da se z rešilnim avtomobilom pelje v bolnico. Za pot k zdravniku pa mu ta prevoz ne pripada, saj so taka pravila zdravstvenega zavarovanja.
Ali niso ta pravila včasih malo nelogična in neživljenjska?
Za osnovno zavarovanje ne podpišeš ničesar, ko pa podpišeš za prostovoljno zavarovanje, je tam ogromno drobnega tiska, ki ga nihče ne prečita. In v tistem je mnogo omejitev.
To so pasti. Na žalost lahko nastane sistem, v katerem bo treba vsako storitev krepko plačati, in takrat bo seveda še težje. Hkrati pa poglejmo, kako se zmanjšujejo določene storitve. Prideš na primer k zasebniku v ordinacijo nekje novembra in želiš laboratorijsko preiskavo krvne slike …
… a je on kvoto za to v tem letu že porabil.
Na žalost je kvoto že porabil. Zdravnik v javnem zdravstvu ne bo vprašal, ali je zdravstveni dom že dobil storitev poravnano. Ne, napotil bo pacienta na preiskavo vsega, kar je potrebno. Zasebnik ima lahko priročen laboratorij in ti bo naredil osnovno krvno sliko, določenih specialnih preiskav pa prav gotovo ne.
Poleg tega vidimo storitve medicine dela, prometa in športa. Tu prihaja do dampinških cen zasebnikov, ki na koncu že delujejo na nevarni meji, ko na primer nekomu izdajo potrdilo za podaljšanje vozniškega izpita in podobno.
Kaj pa napake iz preteklosti pri kadrovski politiki v javnem zdravstvu? Omenjaš standarde in normative, kaj pa se dogaja pri specializacijah in spodbujanju mladih za te poklice?
Problem je v tem, da zdravstveni sistem ne dobiva niti dovolj sredstev, da bi lahko spodbujal lastne zaposlene k študiju. Govorim za naš zavod (mariborski zdravstveni dom, op. a.): ko zaposleni vloži prošnjo za sofinanciranje študija, zavod investira svoj denar, a ne dobi nobene stimulacije za izobraževanje zaposlenih. Tisti odstotek, ki ga dobimo v okviru letne kvote, je zelo nizek, in sredstev, ki jih prejemamo iz zdravstvene blagajne, je prav tako zelo malo. Šolnine pa so zelo visoke. In tako se na primer mora nekdo, ki se po petdesetem letu želi doizobraziti, celo vprašati, ali se mu to sploh splača, ali bo do upokojitve sploh dobil nazaj tistih deset, petnajst tisoč evrov. Hkrati pa je spet treba pogledati, ali zavod za zdravstveno zavarovanje plača dovolj programa, da tistim, ki so se izobrazili na lastno iniciativo, lahko nudimo ustrezno delovno mesto glede na zdajšnje normative.
Delodajalec zaposlenih v javnem zdravstvu ni povsod država, je tudi lokalna skupnost, saj so občine ustanoviteljice na primarni ravni. V SZSSS vodite socialni dialog z državo …
»Sekundar« in »terciar« sta v lasti države. Z državo se pogajamo, saj je država tista, ki postavlja krovna merila in normative.
Država odreja, denar pa daje nekdo drug, zavod za zdravstveno zavarovanje. Država da določen predlog, in na pogajanjih sindikati pogrešamo prisotnost nekoga iz zdravstvene blagajne ter sodelovanje med zavodom in ministrstvom.
Ta problem je očitno večplasten. Se ti zdi, da se ga tako tudi rešuje?
Ne, premalo se ga rešuje večplastno.
Je treba ohraniti enotni plačni sistem? Spet slišimo težnje po njegovi razgradnji. Je dovolj dober, dovolj stimulativen? Kaj bi bilo treba spremeniti?
Plačni sistem ima seveda svoje anomalije. Zanj smo si prizadevali zato, da bi se lahko vsi, ki delujemo v sistemu javnega sektorja, med seboj primerjali. Stremeli smo k temu, da smo v sistemu vsi. A kot vemo, v praksi nismo. V zdravstvu, in tudi del sociale, smo plačani iz zdravstvene, drugi iz državne blagajne. Poanta torej ni v tem, ali smo vsi v istem sistemu, ampak da je plača nekako primerljiva.
Kako pa je s podpornimi službami, s tako imenovano skupino J? So njihove krivice končno odpravljene?
Ne. Tudi ti so zelo podhranjeni in velikokrat na koncu pozabljeni. Ko imamo pogajanja, se največkrat tudi spremo s pogajalci na drugi strani, ko dokazujemo, da noben sistem ne more delovati tudi brez teh naših sodelavk in sodelavcev. Vsi smo del sistema in vsi smo med seboj soodvisni. Prav gotovo si vsi zaslužijo enako obravnavo.
Se ti zdi, da v Sloveniji manjka razumevanja, da je zdravstvo celota, sistem, ki deluje dobro le toliko, kolikor dobro deluje njegov najšibkejši člen?
Absolutno, na to se pozablja. Vedno bolj gledamo ljudje le sami nase, premalokrat pa pomislimo tudi na druge. Pogrešam altruizem, solidarnost. Vrednote se vedno bolj izgubljajo. Vse prevečkrat slišimo: Vzemite onemu, dajte meni.
V času izbruha novega koronavirusa je vaš sindikat veliko opozarjal na različne zadeve v zvezi z dodatki, nadurami, s stresom, izgorevanjem, izrabo dopusta … Je to po več mesecih izkušenj z virusom kaj bolje urejeno?
Še vedno ne. Dobivamo vladina sporočila o tem, komu dati dodatke, in sicer le tistim, ki delajo z okuženimi neposredno. Mislim, da se vsi, ki so vpleteni v sistem delovanja zdravstva in sociale, vsak dan srečujejo z nevarnostmi okužbe. Zdravstveni delavci smo se že pred izbruhom virusa premalo zavedali, kaj vse smo prinašali domov svoji družini. Novi koronavirus nas je postavil na realna tla in nas v veliki meri streznil, a še vedno premalo. Tu je samo sprenevedanje, marca smo na primer takoj razglasili epidemijo, pa smo imeli majhno število okuženih, kaj pa se dogaja jeseni, ko so številke šle v nebo …
Zdaj se od zdravstvenih delavcev zahteva vse, nagrade pa na žalost ni več nobene. In upravičeno se lahko vprašamo, zakaj ne. Trudimo se in dokazujemo, da vsi naši zaposleni v svoje delo res vložijo marsikaj. Zajezili smo prvi val, zdaj je drugi veliko hujši, pa bo zelo redkokdo ustrezno nagrajen.
Torej preleti letal v zahvalo zdravstvenim delavkam in delavcem niso tisto, kar ti pričakujejo?
Prav gotovo ne. Ti preleti so na družbenih medijih povzročili ogorčenje, pa tudi grajo, kaj vse je narobe. In ko so neresnice in posploševanja enkrat objavljena, jih je težko demantirati.
Vendar pa imate delavke in delavci v javni zdravstveni mreži še vedno velik ugled v tej državi, mar ne?
Mi bi si ga želeli, še vedno pa smo nizko cenjeni. Nekdo bo recimo na banki tiho in potrpežljivo čakal na svoj denar, ki jim ga je dal in od katerega ima banka dobičke, pred svojo ambulanto v zdravstvu, kjer čaka na pomoč, pa bo razgrajal in kam napisal, kako zapiramo vhode.
Ali ima SZSSS člane tudi pri zasebnikih?
Ne.
Zakaj ne?
Mislim, da zaradi strahu. Ljudje imajo probleme, na nas se obrnejo, o težavah se pogovarjamo, vendar jih je strah, da bi se izpostavili ter se pridružili sindikatu.
Če primerjava zdravstvo in skrbstvo, je slednje še v večjih težavah?
Definitivno. V skrbstvu so zaposleni zelo preobremenjeni, kadrovsko podhranjeni. Ljudje odhajajo iz sistema in lahko se vsi upravičeno vprašamo, kdo bo skrbel za nas, ko bomo enkrat v takem stanju, da bomo morali v dom.
Če pogledamo samo območje Maribora, se veliko ljudi s temi poklici vozi na delo v Avstrijo. Ko slišiš, da odhaja veliko dobro izobraženih medicinskih sester, je to res zaskrbljujoče. Naš sistem na vseh ravneh dobro izobražuje te kadre.
Treba je poudariti, da gre za javni izobraževalni sistem, naš denar, ki ga odlivamo v tujino.
In potem se te medicinske sestre vozijo na delo v Avstrijo, kjer delajo na nižjih delovnih mestih, kot so zanje izobražene. To je problem. Plača pa je seveda večja.
Gre za dobro usposobljen kader, ki bi ga v tem trenutku tukaj krvavo potrebovali, pa ga nimamo. Izkoristijo pa ga tujci. Ti delavci pa so v tujini še vedno izkoriščana delovna sila, ki tam ne izpostavlja svojih problemov, ker se boji za svoje bolje plačano delovno mesto.
Za konec: Kaj je tvoje sporočilo za ohranitev in okrepitev javnega zdravstvenega sistema?
Vse institucije, ki si prizadevajo za ohranitev javnega zdravstva, naj ne odnehajo. Poziv pa gre tudi vladi, politiki, ki odloča. Prepoznati je treba dobre stvari v javnem zdravstvu in pomisliti na to, kaj se lahko zgodi, ko ga ne bo več.
Upamo, da se to ne bo zgodilo …
Tudi jaz. Poglejmo primere iz tujine. Amerikanizacija se dogaja ves čas. Ko pogledaš, kam tam ljudi peljejo, ko na ulici potrebujejo pomoč in pogledajo, kakšno imajo zavarovanje … To je katastrofa, ki se nam lahko zgodi.
Zasebno zdravstvo si na žalost paciente lahko izbere, javno zdravstvo pa jih ne izbira, temveč obravnava vse. In ravno zato prihaja v javnem zdravstvu do čakalnih vrst. V zasebnem zdravstvu vzamejo le tistega, ki lahko storitev plača. In kdo si to lahko privošči? Tisti, ki so na vrhu in so nekako prišli do denarja. Oni si lahko kupijo zdravje in zdravstveno oskrbo.
Če želimo ostati socialna država, moramo ohraniti javno zdravstvo.
Definitivno. Na žalost smo vedno slabša socialna država.
Mojca Matoz
Delavska enotnost
Ta tri besedila, ki vam jih ponujamo v branje na enem mestu, so v obliki posameznih člankov izšla v najnovejši tematski številki – Za javno zdravstvo!, november 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Preberite še:
Od Margaret Thatcher do koronakrize: Odgovornost (neoliberalnega) kapitalizma
Samo javno zdravstvo lahko zagotovi zdravje vsem – Lekcija iz ZDA
Vonj denarja pred potrebami ljudi – Intervju z Dušanom Kebrom o pomenu javnega zdravstva
Nalagam ...