1. maj delavstvu nazaj! – Sindikat Mladi plus, sindikat Zasuk in drugi ob prazniku dela organizirajo protest

24. 4. 2024

Za letošnji praznik dela bo sredi Ljubljane potekal tudi delavski protest. Na današnjem srečanju z mediji so Mojca Žerak, Sindikat Mladi plus, Alena Granda, društvo Iskra, Eva Matjaž, sindikat Zasuk, in Andraž Mali, Center za družbeno raziskovanje – Cedra, pojasnili glavne razloge zanj. Protest oziroma shod bo sicer pod nazivom Prvi maj delavstvu nazaj! potekal 1. maja ob 16:00 na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Mojca Žerak iz Sindikata Mladi plus je povedala tudi, da 1. maj, praznik dela, delavke in delavci ponavadi izkoristimo za zaslužen počitek in sprostitev. »Dan zaznamujejo praznovanja, dobro se je in pije. Vsako leto pa imamo delavke in delavci vedno manj razlogov za praznovanje, medtem ko se skrbi, nezadovoljstvo in jeza povečujejo. Življenjski stroški naraščajo, naše plače stagnirajo. Na delovnih mestih se izkoriščanje stopnjuje, produktivnost se povečuje, število ur, ki smo jih primorani preživeti v službi, pa je vedno večje. Vedno bolj se širi prekarnost, počasi razpadajo sistemi socialne države, gospodarstvo pa medtem ustvarja rekordne dobičke, od katerih delovni ljudje nimamo popolnoma nič. Nimamo več razlogov za praznovanje prvega maja, zato bomo temu dnevu vrnili zgodovinsko borbenost in se ob 16:00 zbrali na Kongresnem trgu v Ljubljani.«

Alena Granda, društvo Iskra, jo je dopolnila: »Materialni pogoji v katerih smo situirane študentke in mladi nasploh, nam ne dajejo razlogov za klasično kulturno praznovanje 1. maja, temveč kličejo po boju za boljše življenjske razmere in povrnitvi borbenosti prazniku dela. Prekarno delo dijakov, dijakinj, študentk in študentov je imenovano študentsko delo. To ni sprotno delo, ki bi ga posameznice in posamezniki opravljali z namenom pridobivanja izkušenj, temveč je delo, ki smo ga primorani opravljati, da si sploh lahko omogočimo pogoje za študij. V univerzitetnih mestih postaja bivanje in študiranje vse dražje in dražje. Plačevanje vse višjih najemnin, stroškov in doplačil za bone na dnevni ravni je tako rekoč nemogoče, če ne opravljamo zraven študentskega dela. Dela na študentsko napotnico na samem trgu niso dela za par ur, ampak so prekarizirana oblika zaposlitev, ki nadomeščajo siceršnja redna delovna mesta. Delodajalcem se študentsko delo bolj izplača, saj tako plačajo manj prispevkov. Študentje namreč nimamo pravice do plačanega bolniškega dopusta, plačane malice in prevoza. Študentsko delo nam krati prosti čas, ki bi ga morali nameniti svoji primarni družbeni vlogi – študiju, izobraževanju v stroki, v kateri nameravamo kasneje služiti družbi v dobro. Študentsko delo moramo opravljati za golo preživetje, od sadov našega dela pa parazitsko služijo privatni študentski servisi, ki ne koristijo ne nam, ne družbi. Od vsake ure našega dela gre skoraj 4 odstotke privatnemu študentskemu servisu, ki je sam sebi v namen. V fond za izgradnjo novih študentskih domov se očitno steka premalo denarja – ali pa se sploh ne, saj je bil nov študentski dom nazadnje zgrajen leta 2006. Stanarina za sobe, ki jih ponuja privatni najemniški trg pa zaradi turistifikacije raste v nebo. To je nevzdržno!«

Dvojno obremenjene

Pri Centru za družbeno raziskovanje, dnevno sodelujemo s sindikati v maloprodaji in skrbstvu, kjer večinoma delajo ženske, delavke, ki so dvojno obremenjene, v službi in z delom doma in delajo v vse bolj nemogočih, prekarnih razmerah. Ker je čas, da 1. maj maj vrnemo delavkam, se skupaj z drugimi organizacijami in sindikati udeležujemo protestnega shoda za prvi maj; da vzamemo prihodnost v svoje roke. 1. maj je dan delavk in delavcev, dan zgodovinskih bojev za boljše življenje vseh!, pa je izpostavil Andraž Mali, predstavnik Centra za družbeno raziskovanje – Cedra. »V trgovinah, domovih za ostarele, zdravstvenih domovih in drugih panogah delo postaja vse težje in bolj intenzivno, delavke delajo za tri, težko dobijo dopust, zamenjavo, delajo bolne, prihajajo na delo med prostim časom, med dopustom, težko planirajo prosti čas. Dela ni mogoče opraviti, ne da bi škodile svojemu zdravju in bile ves čas v prekršku. Podjetja tako ustvarjajo pogoje, v katerih so delavke in delavci prisiljeni delati v lastno škodo, na račun večjih dobičkov, od katerih nimajo delavci nobene koristi. Na protestnem shodu 1. maja bomo zato sporočili, da je dovolj izčrpavanja in ‘dela za tri’! Dovolj povečevanja dobičkov na plečih zdravja delavk. Zahtevali bomo uveljavitev standardov zdravja in varnosti pri delu, uveljavitev novega pravilnika o premeščanju bremen ter več zaposlenih na izmeno in s tem več prostega časa. Toda podjetja namesto zaposlovanja za polni delovni čas s standardno pogodbo, na veliko vpeljujejo agencijske in druge prekarne delavke in delavce. V mnogih skladiščih težko najdeš redno zaposlenega, le prekarno zaposlene delavce, ki delajo v brutalnih razmerah. Govorijo, da ni delavcev, a zaposlujejo agencijske delavce in nestandardne zaposlitve, da jih lahko hitro izkoristijo in zamenjajo. Toda izčrpavanje se ne konča s koncem službe. Delavke namreč doma čaka še ‘druga izmena’, kuhanje, čiščenje, pranje, skrb za otroke in starše. Vse to je delo in nekdo ga mora opraviti. Namesto, da bi razbremenili delavke vsega tega dela, so nam storitve, za katere smo kot družba že ugotovili, da jih krvavo potrebujemo – to so javni vrtci, javni domovi za starejše občane, delavske menze, javni zdravstveni sistem, javna stanovanja -, čedalje bolj nedostopne. Te storitve so namerno podfinancirane in jih je premalo. Javni zdravstveni sistem je na kolenih, prav tako sistem skrbi za starejše, ki postaja za delavstvo znanstvena fantastika, saj si ga večina ne more privoščiti. Dolgotrajna oskrba je kljub novemu zakonu še vedno podhranjena, sistem poka po šivih. Gre za družbeni problem. Posledice čutimo vsi. Gospodinjska opravila moramo podružbiti, kar pomeni, da moramo krepiti javne storitve; postati morajo kvalitetna in univerzalno dostopna vsem. Zato potrebujemo spremembe, toda ne spremembe po diktatu kapitala, ki želi ukiniti davke in vsakršne storitve skupnega dobrega ter uničiti vse, kar nam je trenutno še ostalo od javnih in univerzalno dostopnih sistemov.«

 

Stanje je nevzdržno!

Eva Matjaž iz sindikata Zasuk pa je predstavila položaj samozaposlenih v kulturi: »Kulturno-ustvarjalni delavci združeni pod sindikati Zasuk, Glosa in SVIZ, smo lansko pomlad pristopili k vladi, specifično k Ministrstvu za kulturo, da bi se pogovorili o nevzdržnem stanju v našem sektorju. Takrat je padla odločitev, da je edina prava rešitev proti strahovitemu izkoriščanju, naraščajoči revščini in izgorelosti delavcev kolektivna pogodba, ki bo določila minimalne standarde za zunanje izvajalce javnih kulturnih zavodov, agencij in skladov. Razlogi za takšno rešitev so številni. V času, ko je v Sloveniji rekordno nizka brezposelnost, imamo že več kot 100.000 samozaposlenih, številni od nas so v prikritih delovnih razmerjih. Teh 100.000 delavcev nas je povsem samoobremenjenih. Sami si krijejmo stroške dela, kot so prevoz in malica, stroški delovnih prostorov, opreme, materiala, pa tudi računovodske in administrativne stroške, da o prispevkih in davkih sploh ne govorimo. Vse to so obvezni stroški, brez katerih samozaposleni sploh ne moremo oziroma ne smemo delati. Tako ni čudno, da o dopustu in bolniški, kaj šele o dodatnem izobraževanju ali regresu, sploh ne razmišljamo, saj si jih ne moremo privoščiti. Prav tako pa si ne moremo privoščiti prihrankov, ki bi nudili varnost v obdobjih, ko ne moremo delati, četudi ne po lastni krivdi. Vse to prinaša težke socialne posledice, negotovost, trajna obolenja in druge anomalije. Velik del kulturno-ustvarjalnih delavcev živi pod pragom revščine, polovica pa jih razmišlja o odhodu iz našega sektorja. K temu seveda prispevajo delodajalci, ki najemajo naše delo za slaba plačila, med njimi tudi javni zavodi – leta 2022 je bilo po podatkih Poligonove raziskave kar 40 odstotkov sodelovanj zunanjih delavk in delavcev z javnimi institucijami zelo slabo ali pa sploh ne plačanih. Ko upoštevamo še vse stroške dela, inflacijo in naraščajoče najemnine, se včasih zdi, kot da plačujemo, da lahko delamo. Po naših izračunih bi vsak samozaposleni v kulturi moral prejeti 2,2-kratni bruto znesek kot je tisti, ki ga za primerljivo delo prejme redno zaposleni, da bi bili stroški dela dejansko pokriti. Leta 2020 je po našem sektorju udarila še pandemija, ki nam je za nekaj časa vzela delo. Takrat je na pomoč priskočila država z nujno pomočjo, ki jim je vsaj malce olajšala preživetje v času, ko se je svet ustavil. Ta ista država danes od mnogih zahteva, da to pomoč vrnejo, ker da niso izkazali zadostnega padca prometa, četudi so bili na pragu revščine. Med njimi so tudi takšni, ki svoje upravičenosti do pomoči ne morejo dokazati, saj so bili na primer leto pred začetkom pandemije brez prihodkov ali pa s tako nizkimi prihodki, da je bilo leta 2020 težko zaslužiti manj (in preživeti). Tudi ti, socialno najbolj ranljivi samozaposleni, morajo letos državi vrniti pomoč z obrestmi! Ta množica delavcev, ki delamo v skrajni negotovosti, da si krijemo vse stroške lastnega dela, in ki najbolj občutimo udarec vsakršnih kriz, pa se do zdaj ni mogla niti kolektivno pogajati in zastopati svojih interesov! Za nas ne veljajo nobeni enotni standardi, ne ščiti nas nobena pogodba. Zato smo se odločili, da je skrajni čas, da premagamo individualizem in atomiziranost našega sektorja, se sindikalno organiziramo in se začnemo pogajati. Za nami je predpogajalski proces za kolektivno pogodbo z Ministrstvom za kulturo, ki bo prvič urejala plačilne in delovne standarde samozaposlenih v kulturi in drugih zunanjih izvajalcev. Pred nami so pogajanja, ki bodo dogovor dokončno spravila v veljavo. Vmes pa je minilo že leto dni, v katerem se predlogi počasi kotalijo iz enega vladnega kabineta do drugega in nazaj. Vladi se očitno ne mudi z reševanjem položaja delavcev tako kot se nam, ki se vsak dan spopadamo z vse težjimi pogoji dela.«

Prekarnost še vedno problem

Mojca Žerak, Sindikat Mladi plus, pa je izpostavila težave, s katerimi se soočajo prekarni delavci in delavke: »Že leta opažamo, da je prekarnost v Sloveniji, sploh med mladimi delavkami in delavci, izredno prisotna – tako v javnem kot zasebnem sektorju, širi se tudi na vedno več panog. V prekarne delovne odnose niso več ujeti samo mladi do 30. leta starosti, saj ko delavec enkrat vstopi na trg dela v prekarni obliki, je velika verjetnost, da bo v njej ostal ujet tudi v poznejših letih. Tako visoka stopnja prekarizirane delovne sile ima veliko učinkov na vse delavke in delavce. Prekarni delavci na nek način predstavljajo konkurenco redno zaposlenim, saj so za delodajalce prekarne oblike dela praviloma cenejše, predvsem pa se lahko delavca hitro znebijo, če želijo. Pri prekarnih oblikah dela ni nobenih varovalk pred odpuščanjem, ni odpovednih rokov, odpravnin, sodelovanje se lahko prekine brez kakršnegakoli razloga, prav tako ni drugih delavskih in socialnih pravic, kot so plačana bolniška odsotnost, dopust, plačan prevoz na delo, plačana malica in podobno. Zato so ti delavci v izredno ranljivem in negotovem položaju, delodajalcem pa so seveda take oblike dela zelo povšeči. Če ponazorimo z nekaj številkami iz leta 2022, najbolj aktualnimi od statističnega urada: med tistimi mladimi, ki so se prvič zaposlili, jih je kar 73,7 odstotka, torej skoraj tri četrtine, dobilo pogodbo za določen čas. 5,1 odstotka mladih je na trg dela vstopilo preko samozaposlitve. Tako stanje seveda vpliva na standard delavskega razreda nasploh: več kot imamo prekarcev, manj imamo delavcev in delavk z zagotovljeno stabilnostjo in varnostjo v življenju. Z razraščanjem prekarnosti se vračamo nekam v preteklost, v čas pred obstojem delavskih pravic, krvavo priborjenih v številnih bojih. Razširjanje prekarnosti prav tako izredno negativno vpliva na vse naše skupne sisteme – zdravstveni sistem, sistem socialne varnosti, pokojninska in invalidska blagajna – saj se od prekarnega dela odvaja neprimerljivo nižji delež prispevkov kot od rednih delovnih razmerij. Če pohoda prekarnosti ne bomo ustavili, bomo čez leta imeli hude težave s financiranjem nujno potrebnih skupnih sistemov, imeli bomo armado delavk in delavcev brez prihodnosti in na robu preživetja. Aktualna vlada je pred volitvami obljubljala rešitve, tudi v koalicijsko pogodbo so zapisali, da se bodo sistemsko lotili problema prekarnosti. Lani marca smo skupaj z MDDSZEM in DS celo organizirali konferenco proti prekarnosti, sprejeli deklaracijo, kjer smo predvideli ključne ukrepe, obljubljeno pa je bilo, da bo ta dokument predstavlja izhodišče za pripravo nacionalne strategije proti prekarnosti. Zdaj smo že na polovici njihovega mandata, rešitev pa še vedno ni na vidiku. In tudi zato bomo prvega maja ob 16:00 na protestu.«

Protestu se sicer pridružuje vedno več sindikatov in drugih, med drugim se mu bodo pridružili delavci in delavke Pošte Slovenije, stavkajoči delavci na upravnih enotah, delavke iz maloprodaje, dostavljavci hrane …