Alma Sedlar v Delavski enotnosti: Nihče te ne more zaščititi, če si sam nepreviden ali neseznanjen

23. 3. 2018

Almo Sedlar je javnost spoznala skozi dve zgodbi. Eni po navadi pravimo tajkunska in je povezana s propadom časopisnega imperija Delo Revije Mateja Raščana, druga pa z njenimi peripetijami, povezanimi s predsednikom komisije za preprečevanje korupcije Borisom Štefanecem. Obe povezuje tudi delo sindikata, saj je bila Sedlarjeva tudi sindikalna zaupnica. V sedmi letošnji številki Delavske enotnosti smo se z njo pogovarjali zlasti zaradi njene knjige Žvižgači, mediji in korupcija.

Po zadnjih rezultatih raziskave Eurobarometra glede korupcije anketiranci pravijo, da kazenski pregon tega pojava ni dovolj uspešen. Kakšen komentar?
To si ljudje sicer mislijo, pri tovrstnih raziskavah gre za njihovo zaznavo. A ne glede na zaznave in kritike so organi pregona v zadnjih letih vse bolj uspešni pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj s področja korupcije, napredek se pozna. Vprašanje pa je, kako se te zgodbe potem razpletejo na sodišču.

A o njih javnost zve dovolj?
Včasih mogoče res ne znajo predstaviti, kaj naredijo. Po drugi strani pa je politika tudi začela odkrivati sume korupcije in tveganja na primer v zdravstvu, pa v bankah glede bančne luknje. Pri tem preiskovalne komisije delajo tisto, kar bi po moje morali delati preiskovalni ali pa drugi pristojni organi s tega področja, saj se lahko delo parlamentarnih preiskovalnih skupin hitro tudi spolitizira.
In potem lahko ljudje hitro dobijo občutek, da je res vse spolitizirano in da nikomur ni mogoče več zaupati, verjeti.

Zaznava odvisna od stanja v družbi
Evropska komisija je pred dnevi objavila rezultate dveh raziskav Eurobarometer o korupciji v letu 2017. Nekaj več kot dve tretjini državljanov in podjetij meni, da je bila korupcija lani manj razširjena kot leta 2013, a so razlike med državami velike. Korupcija bolj prizadene manjša podjetja in ljudi z nižjo izobrazbo in nižjimi dohodki.
Skoraj polovica ljudi ne ve, kam korupcijo prijaviti, pet odstotkov pa jih pravi, da so bili sami žrtev ali priča korupcije. Več kot polovica jih meni, da kazenski pregon korupcije v njihovi državi ni dovolj uspešen, da bi odvračal od korupcije.
»Verjetno se je lani pri zaznavi korupcije poznalo, da je konec krize, boljša kupna moč, manj negotovosti, več služb, manj strahu,« komentira primerjalne rezultate z letom 2013 naša sogovornica.

Zelo zgovorna je tvoja lastna zgodba, povezana s komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Šlo naj bi za 1130 evrov, nedvomno pa še za vse kaj drugega?
Gre za denar, za katerega Štefanec sam trdi, da sem ga vrnila po vrnitvi s službene poti, obenem pa v zvezi s tem zoper mene že četrto leto sproža vse mogoče postopke – od tega, da me toži, do tega, da me je novembra 2017, potem ko je najprej neuspešno vložil predlog za izvršbo in potem tožbo, še kazensko ovadil. Ob tem je že leta 2015 zoper mene na lastno pobudo sprožil tudi postopek do KPK, ki ga do danes ni ne zaključil in ne ustavil. Skratka, preganja me na vse možne načine. Ne vem, kaj se dogaja v glavi predsednika KPK, in si ne znam pojasniti. Denar, ki sem ga prinesla s službene poti, sem vrnila finančnici, ki je bila močno zadolžena, zaradi česar so na KPK prihajale izvršbe, ki jih je dajala v predal. Zanimivo je, da je gospod Štefanec to finančnico zaposlil en dan zatem, ko je sam nastopil funkcijo na KPK, po odkritju nepravilnosti pa ji je, ne da bi takrat sprožil en sam postopek, omogočil, da je sama dala odpoved delovnega razmerja.
Tega ne morem niti komentirati, rečem lahko le, da ob takšnem ravnanju predstojnika KPK ni čudno, da je KPK izgubila zaupanje javnosti in ugled, saj v zadnjih letih pogosto sama počne tisto, kar naj bi kot neodvisna državna institucija preganjala pri drugih institucijah in funkcionarjih.

Neodvisna?
Ja, res bi bila zanimiva raziskava merjenja neodvisnosti državnih institucij, tudi nekaterih drugih, ne le KPK. To, da se predstojniki neodvisnih državnih institucij na javnih dogodkih kažejo v družbi aktivnih politikov, čeprav naj bi prav te politike nadzorovali, je bilo še pred nekaj leti povsem nepredstavljivo.
Včasih se sprašujem, ali sta za napake nekaterih državnih organov bolj krivi površnost in nestrokovnost ali pa gre za politični vpliv. Takšna je na primer zgodba z obravnavo suma pranja denarja v NLB, pri čemer so po doslej javno znanih podatkih očitno zatajile vse pristojne institucije.

Zdi se, da ljudje tudi zaradi takšnih zgodb vedno manj verjamejo v pravičnost, pravo, pravno zaščito, pravno državo, tudi v to, da bi bili kot prijavitelji sami zaščiteni.
To je, če se vrneva h KPK, povezano s padcem ugleda organa. Gospod Štefanec ima veliko odprtih sporov, ne samo z mano, kar zagotovo ne vzbuja zaupanja v KPK. In če zaupanja ni, nihče ne bo želel prijavljati temu organu korupcije, saj ne veš ne, kaj se bo s tvojo prijavo sploh zgodilo, in ne, ali boš deležen zaščite. Lahko, da je boš, ampak težko, da bi razumen človek tvegal.
Slabo delo in padec ugleda KPK ni nekaj, na kar bi opozarjalo le nekaj posameznikov. Državni vrh je dobil že resna opozorila pristojnih mednarodnih organizacij, na primer pismo OECD predsedniku Republike leta 2015. Za KPK in slovensko politiko, ki s podpiranjem trenutnega vodstva omogoča stanje na KPK, pa je naravnost uničujoče tudi zadnje poročilo skupine držav Sveta Evrope proti korupciji GRECO.

Sindikalna podpora
V takšnih bitkah pogosto ostaneš sam oziroma z družino in najožjimi prijatelji. Meni so v zgodbi z Delom Revijami ob strani stali tudi bivši sodelavci in Iztok Jurančič ter Sindikat novinarjev Slovenije, ki je ob meni še danes. V zgodbi s KPK pa mi je najbolj tesno ob strani stal Sindikat državnih organov Slovenije (SDOS) s predsednikom Frančiškom Verkom na čelu. Brez njegove sindikalne in človeške podpore in podpore SDOS bi mi bilo bistveno težje.

V knjigi zasledimo misel, da korupcija ni le pravno vprašanje, ampak tudi obče družbeno, sociološko, psihološko, ekonomsko … in da bi tudi zaščita prijaviteljev morala biti celostna. Kaj to pomeni? Kdo bi moral odigrati svojo vlogo?
KPK, ki ima v tem primeru edina tovrstne pristojnosti, bi se lahko pri zaščiti prijaviteljev bolj povezovala z drugimi institucijami. Zadnji primer Marjane Mrak, ki je izgubila zaposlitev potem, ko je opozorila na sume domnevnih nepravilnosti v občinskem podjetju Infrastruktura Bled, a ji je bila po posredovanju Inšpektorata za delo odpoved do odločitve sodišča preklicana, dokazuje, da pristojne službe lahko posredujejo pri zaščiti žvižgačev. Zanimivo bi bilo videti, s čim je inšpektorat to svojo odločitev utemeljil, saj so se na Inšpektoratu za delo doslej praviloma sklicevali na to, da nimajo ustreznih mehanizmov in pristojnosti za zaščito žvižgačev. Že zaradi primerov, ki bodo sledili, bi bilo zanimivo vedeti, v čem je primer Mrakove tako drugačen od številnih drugih primerov, v katerih so žvižgači ali sindikalni zaupniki izgubili službo, pa se inšpektorat ni odzval.
Bi pa opozorila na to, da primer Mrakove žal še ni zaključen, zato čudi, da se je določena državna institucija kar na spletni strani pohvalila s tem, da je uspešno pomagala prijavitelju oziroma žvižgaču, pri čemer je mogoče iz konteksta razbrati, za kateri primer gre. S takim ravnanjem institucija tvega, da bo dodatno ogrozila tako žvižgača kot vplivala na nadaljnje postopke, ki v tem primeru še niso zaključeni, saj je delodajalec, ki vztraja pri odpovedi, sprožil sodni spor.

 

V Sloveniji pogosto slišimo, da gre za osebne zadeve in zamere, hkrati pa, da zaščita ni mogoča, ker smo majhni in se »vsi poznamo«. Je ta zaščita sploh mogoča?
Za to imamo pristojne institucije, vsekakor pa bi bilo potrebno temu področju nameniti več pozornosti, nujno pa bi potrebovali tudi samostojen zakon o zaščiti žvižgačev.
Žvižgači so pogosto deležni povračilnih ukrepov. Ne gre le za to, da so prikrajšani pri možnosti napredovanja ali pri denarju, pogosto jim grozi izguba službe, so premeščeni, šikanirani, sodelavci pa pogosto hote ali nehote potegnejo s tistim, ki je močnejši, in zelo hitro pri mobingu sodelujejo. Tako se dostikrat zgodi, da ostane žvižgač sam, čeprav so ga predhodno glede opozarjanja ne nepravilnosti številni v kolektivu spodbujali in ga »trepljali po ramenih«.
Tudi če ne dobi odpovedi, se lahko zgodi, da ne zdrži pritiska in sam da odpoved. Pri javno izpostavljenih žvižgačih se dostikrat zgodi, da pridejo na »neobstoječe črne liste«, zaradi česar je sploh v majhni državi, kot je Slovenija, zelo malo možnosti, da bodo v doglednem času našli drugo službo.
Če izgubi zaposlitev, je žvižgač ekonomsko ogrožen, pritiski se mu prej ali slej začnejo poznati na zdravju, grozi lahko razpad družine, saj so takšni pritiski težki tudi za svojce.

Kaj bi morali narediti na področju zakonodaje za zaščito žvižgačev?
Celostna zaščita žvižgačev v Sloveniji še ni urejena, urediti bi jo bilo mogoče s samostojno zakonodajo s področja zaščite. Prav je, da je za zaščito prijaviteljev sumov korupcije pristojna KPK, potrebno pa bi bilo urediti zaščito tudi za prijavitelje številnih drugih vrst nepravilnosti, in zaščito za te druge nepravilnosti bi lahko prevzela katera od drugih državnih institucij.
Skratka, vprašanje zaščite žvižgačev bi bilo potrebno urediti bolj celostno, kot je bilo urejeno doslej. Trenutno veljavne določbe o zaščiti prijaviteljev v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije so po oceni nevladne organizacije Transparency International iz leta 2013 med štirimi najboljšimi v Evropi. A je Evropska komisija v poročilu o boju proti korupciji leta 2014 ugotovila, da so zakonske določbe o zaščiti v Sloveniji res ustrezne, šepa pa implementacija. Področje zaščite bi bilo potrebno bolj razviti in ga razširiti na zaščito prijaviteljev, ki prijavljajo sume tudi drugih nepravilnosti, ne le korupcije.

Včasih prijavitelj tudi ne ve, ali je to, kar prijavlja, sploh korupcija. Kako je z zaščito takrat?
Če govorimo o zaščiti, za katero je pristojna KPK, je pomembno, da je bila prijava podana v dobri veri – in da je bil prijavitelj v času, ko jo je podal, zares prepričan, da gre za sum korupcije.
Mednarodne organizacije pa priporočajo celo vrsto drugih nepravilnosti, v zvezi z razkritjem katerih naj bi bili prijavitelji deležni zaščite. Ob sumih korupcije so to še slabo upravljanje, druge kršitve zakona, prevare, velika ogroženost javnega zdravja, hrane ali okolja ter druge neetične prakse.

KPK v letnih poročilih objavlja stanje korupcije. Zanimivo bi bilo recimo vedeti, koliko je prijav v zasebnem in koliko v javnem sektorju. Jih je v zasebnem sploh kaj?
Zanje sta pristojna policija in tožilstvo, pa tudi zagovornik načela enakosti, KPK pa je v prvi vrsti pristojna za javni sektor.

V knjigi tudi najdemo primer Mira Trohe, ki je bil stalni gost našega uredništva in smo pisali o njegovih opozorilih na različne nepravilnosti, tudi v knjigi omenjenih, pri službah za zasebno varovanje. Presenetilo me je, da je uvrščen med žvižgače, sama sem ga videla bolj kot aktivnega državljana, ki okoli sebe vidi številne krivice in nanje opozarja.
Osebno ga ne poznam, analizirala sem le medijske objave o žvižgačih v Sloveniji, in v kar nekaj člankih je bil Miro  Troha opredeljen kot žvižgač. Takrat je delal  v eni od varnostnih služb in je opozarjal na konkretne nepravilnosti, mediji so v tistem času o njem pisali kot o žvižgaču.
Mogoče je tu smiselno povedati, da za »žvižgače« štejemo osebe, ki opozarjajo ne na kakršne koli nepravilnosti, temveč na nepravilnosti, ki povzročajo škodo javnemu interesu.

Anonimnost naj ostane
O dobrovernosti in dobronamernosti razkrivanja nepravilnosti: »Strokovnjaki že dobro vedo, kako se ta ugotavlja. V tem času je veliko dilem na mednarodni ravni, ali je ta dobrovernost sploh pomembna, saj jo je mogoče zlorabiti. Gre pa bolj za to, da se prepreči podajanje lažnih prijav, povzročanje škode zaradi osebnih zamer. Treba pa je vedeti, da pri takih zadevah, kot je sum korupcije, prijavitelj ne more imeti dokazov, jih zbrati, saj nima pristojnosti, pa še dobili bi ga. Stvar pristojnih organov je, da to ugotovijo, ti prijaviš samo sum. Treba je paziti, če se izkaže, da je sum neutemeljen in je prijava zavržena, je zelo pomembno, da se žvižgače zaščiti. In je treba vedeti, da je to naredil, ker je verjel, da je šlo za nepravilnosti. Drugače bi lahko s tem mahali.
Trenutno se malo več ukvarjam z anonimnimi prijavami v šolah. Obstaja pobuda, da bi se ukinile. Ugotavljam, da je daleč od tega, da bi bile vse neutemeljene.
Več institucij že ponuja možnost anonimnih prijav, recimo Furs, inšpektorati. Ti so dolžni anonimnost zagotavljati in ščititi identiteto prijavitelja. Soočenja absolutno ne sme biti.
Dobro je, da obstaja možnost anonimnih prijav, še posebej pri najhujših kaznivih dejanjih, kot so ropi, umori, preprodaja drog.«

Zares potem težje govorimo o žvižgačih pri zasebnikih, ker je tam manj javnega interesa?
Če recimo nekdo spravi družbo v stečaj, pere denar ali utajuje davke, gre za javni interes, saj s takšnimi ravnanji oškoduje državo, posledično pa davkoplačevalce. Tudi če 200 ljudi izgubi službo, gre za javni interes, saj bo za večino teh ljudi morala poskrbeti država. Pogosto pa tudi zasebne službe poslujejo z javnimi. Zadeve so prepletene. Ni javni interes povezan izključno z javnim sektorjem.

Pomembna je tudi vloga medijev. Ali novinarji znamo in zmoremo prepoznati korupcijo in žvižgače?
Odnos novinarjev se je začel spreminjati, kar je zelo pozitivno. Moja knjiga Žvižgači, mediji in korupcija je od lani oktobra, ko je izšla, recimo vzbudila zanimanje pri mnogih novinarjih. Zaradi primerov, kot je bil poskus pregona Anuške Delić, se je na pobudo Društva novinarjev Slovenije že leta 2015 spremenil kazenski zakonik, ki je omilil pregon v primeru razkritja tajnih podatkov v primerih, ko je izražen javni interes.
Zadeve se počasi spreminjajo, novinarji postajajo vse bolj ozaveščeni glede prepoznavanja žvižgačev in poročanja o njih.

Je del problema tudi stanje v novinarstvu, vse več novinarjev je prekarcev, in v medijih? Del tega je tudi njihovo lastništvo in s tem povezani interesi. Kako gledaš na svoj nekdanji ceh?
Novinarstvo sem bila prisiljena dokončno zapustiti leta 2013. Takrat se mi je zdel konec sveta, saj je bilo novinarstvo moje življenje praktično od 15. leta starosti, ko sem se začela poklicno ukvarjati z njim. Ko pa danes pogledam na novinarstvo, se mi zdi, da verjetno sploh ne bi mogla več delati na način, kot sem delala večino svoje novinarke kariere. Po eni strani novinarstva, kakršno je bilo še mogoče v »mojih« časih, danes v klasičnih medijih skorajda ni več. Položaj je res nezavidljiv. Na javni RTV se prepirajo za stolčke, »uravnotežujejo« in ovajajo, v nekaterih medijih so na robu preživetja, tam kjer so lastniki ljudje, ki se do sedaj z mediji niso ukvarjali, so lahko čisto drugi interesi, kar se prej ali slej začne poznati tudi pri kakovosti medija.
Po drugi strani pa se mi vedno bolj zdi, da tako črno vendarle ni. Novinarji so se začeli samoorganizirati in vedno več je alternativnih medijev in novih pobud. Spletni kanali in spletni mediji dopuščajo nove možnosti. Razvija se podatkovno novinarstvo. Kaže, da bodo novinarji vedno našli način, kako še naprej opravljati svoje delo in poslanstvo in obveščati javnost.

Dve skrajnosti
»Zanimivo je, da je bilo v obdobju pred vstajami vse videno kot korupcija, zdaj pa smo v drugi skrajnosti, ko te naj ne bi bilo. In pogosto se srečujemo z načelom: ni važno, da je pismen, glavno, da je naš. In v tem primeru lahko imamo milijon zakonov, pa vse institucije in organi se lahko postavijo na glavo, pa ne bo pravega učinka.«

Je pri Delu Revijah, kjer si se izpostavila kot sindikalistka, šlo za klasično tajkunsko zgodbo, za krajo?
Niti ne. Vse bolj sem prepričana, da je bil Matej Raščan samo »kurir«, ki pa je ob pomoči bankirjev, ki so mu dali kredite na »lepe oči«, ter ob podpori in interesu tedanje politike svojo vlogo več kot odlično opravil.
Najprej Rašica, potem Delo Revije … pojavil se je kot nekakšen čudežen deček, a njegova podjetja so kmalu začela padati kot pokošena.
Samo pri NKBM, ki je bila tedaj v večinski državni lasti, je dobil preko 30 milijonov kredita na lepe oči oz. ker je zastavil Delo Revije.
Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, pri kom je končala večina denarja, ki ga je dobil Raščan. Je pa bilo tudi v tem primeru mogoče lepo videti, da ko gre za finančni interes, v politiki ni razdvojenosti; ni ne levih ne desnih.
Zgodba še ni končana. Zoper Raščana je odprtih še nekaj postopkov, vprašanje je, če bo sploh kdaj zares odgovarjal.
Blagovne znamke revij in večino zaposlitev smo takrat uspeli ohraniti predvsem zaradi močne podpore javnosti – predvsem kolegov iz drugih medijskih hiš in sindikatov.
Sama sem kot tedanja predsednica Novinarskega sindikata Dela Revij, ki je dala pobudo za aktivnosti, ki so pripeljale do rešitve blagovnih znamk in večine služb, na koncu sicer potegnila kratko. Novi delodajalec, ki je takrat vzel večino revij v najem od banke, me je kmalu zatem odpustil – kot predsednico sindikata, z abotnim očitkom, da sem izvajala mobing nad direktorjem. Delodajalec je pozneje izgubil vse postopke na sodišču, a danes za to praktično nihče ne ve. Takrat, ob odpovedi, sem ostala sama, ne pristojni inšpektorat in ne noben drug organ ni naredil nič, da bi me zaščitil. Nenadoma se ni skoraj nihče več – z izjemo tedanjih sodelavcev, z večino katerih smo še danes prijatelji – spomnil mojih prizadevanj za ohranitev zaposlitev in blagovnih znamk Dela Revij. Da bi našla drugo službo v novinarstvu, ni bilo prav nobene možnosti. Nenadoma sem ostala »ožigosana« z izmišljenimi očitki in lažmi ter skoraj povsem sama.
Pri tem pa nisem ne prva ne zadnja predsednica sindikata, ki so jo odpustili na zelo podoben način. In ni mi znan niti en primer, v katerem bi Inšpektorat za delo ustrezno ukrepal in zaščitil sindikalnega zaupnika, ki izgubi zaposlitev.

Kaj bi bilo mogoče tu narediti?
Sindikati bi se morali bolj oglašati in pritiskati na institucije, da opravijo svoje delo. Vztrajati je treba toliko časa, da zadeva postane sistemska, tako pri zaščiti žvižgačev kot pri zaščiti sindikalnih zaupnikov. Cilj bi moral biti, da nobenemu delodajalcu ne bi padlo niti na kraj pameti, da bi se poskušal neupravičeno iznebiti predsednika sindikata ali  žvižgača, ki je v dobri veri opozoril na nepravilnosti.

Ali bi se ti dogajale druge stvari na drugačen način, če ne bi bila ženska?
Mislim, da ja. To vprašanje mi je zastavilo že veliko ljudi in najprej se mi je zdelo smešno. Če bi bila moški, bi bila verjetno že pravi »heroj«, če si ženska, pa te je mogoče hitro označiti kot nekoga, ki je konflikten.
Na KPK sem tri leta opozarjala, ne le na nepravilnosti, temveč tudi na sporne odločitve dela senata, ki jih je pozneje za nezakonite spoznalo sodišče. Da bi to preprečila, sem pisala ločena mnenja, ki pa žal niso nikogar zanimala. Ko je kaj od tega prišlo v javnost, je bila zadeva praviloma prikazana kot nekakšen osebni spor med Štefanecem in mano. Večina ni hotela ali zmogla razumeti, da ni šlo za osebni spor. Res lahko slednjič preraste tudi v to, ko ti institucija povzroči toliko materialne in nematerialne škode, kot jo je meni KPK. Ampak če bi bila moški, bi bilo nedvomno drugače, pa tudi v javnosti bi bila drugače obravnavana.
Ne vem, zakaj za Štefaneca nihče nikoli ni napisal, da je konflikten, pa ima odprtih veliko »osebnih« sporov in drugih front.

Za zaključek: Pravna država obstaja?
Seveda. Vedno pa obstajajo interesi za zlorabo sistema.
Za Slovenijo velja, da je preveč normativna, da poskušamo prav vse urediti z zakonom, pri teh pa je mogoče vedno najti luknje in jih zlorabiti. Sistem bo zlorabljen, dokler se ne bodo spremenili kulturni vzorci obnašanja, dokler ne bomo razumeli, da krasti državi pomeni krasti vsakomur od nas, in dokler ne bomo doumeli, da je s spremembo vedenja potrebno začeti pri sebi, šele potem lahko kažemo na druge, kako zelo neetični ali nepošteni da so.

Mojca Matoz

 Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!