Delavstvo in spletne platforme: Odpiranje številnih temeljnih vprašanj delovnega prava
16. 12. 2020Odgovoriti na vprašanje, kakšen je položaj delavk in delavcev v t. i. ekonomiji spletnih platform, s kakšnimi težavami se soočajo in kaj vse skupaj pomeni, je večplastna naloga, ki se je v zadnjem času z naraščanjem tovrstne oblike dela loteva vse več avtorjev. Skupna jim je ugotovitev, da gre za trende, ki zelo hitro in temeljito spreminjajo razmerja v svetu dela. To seveda opažajo tudi politiki, ki pogosto v spregi s kapitalom dajejo platformnemu delu potuho ali pa celo aktivno posegajo v zakonodajo, ki ga spodbuja.
V imenu napredka in digitalizacije tudi izraz »delitvena ekonomija« pogosto uporabljamo kot nekaj pozitivnega, kot so-delovanje (od tod tudi razširjeni izraz »sodelovalno gospodarstvo«), sicer pa že samo poimenovanje pojava ni enoznačno. Delovno pravo in sodna praksa v posameznih državah kažeta, da se vse bolj uporabljajo izrazi: platformno/platformsko delo oziroma platformna/platformska ekonomija, delo na zahtevo, gig economy, crowdwork ipd. Dejansko pa pri tej vrsti opravljanja dela ne gre toliko za so-delovanje in so-uporabo, kar je pogosto zavajajoče, ampak za delo po tržnih načelih in za dobiček ob uporabi mehanizmov izkoriščanja delavk ter delavcev.
V tem članku bomo uporabili izraz platformno delo, ker najbolje pokaže, da pri tej obliki dela osrednjo vlogo igra določena platforma (te so lahko različne). Platforma povezuje tri strani: delavce, ki s pomočjo platforme opravljajo delo oziroma storitve, družbo oziroma podjetje, ki vzpostavi platformo ter z njeno pomočjo organizira delo in kuje dobičke, ter potrošnike oziroma uporabnike storitve, ki za zadovoljitev svoje potrebe (po prevozu, dostavi hrane in drugih dobrin ipd.) prav tako uporabljajo to platformo. Ključen je torej odnos teh treh strani. V tem prispevku se bomo osredinili na odnos med platformnimi delavci in družbami (imenovali jih bomo platformni delodajalci), za katere ti delajo, čeprav se organizatorji platform krčevito ogibajo dejstvu, da so delodajalci, in s tem obveznostim, ki iz tega izhajajo.
Platformni delavci so delavci
Razmerje med platformnim delavcem (velja za oba spola, op. a.) in platformnim delodajalcem je zaradi nerazumevanja narave delovnega prava temeljno nerazčiščeno pravno vprašanje. A če izhajamo iz dejstva, da mora delovno pravo ščititi šibkejše člene v delovnih razmerjih, kar pa tudi razmerji teh dveh akterjev preko platforme sta (s tem se kapitalska stran pač ne strinja, ker ji je tako udobneje), mora ščititi tudi platformnega delavca. Tega želi kapital prikazati kot (neodvisnega) pogodbenika, ki opravlja storitev na drugih temeljih, ne delovnopravnih, ampak civilnih.
To potrjuje tudi vse več sodne prakse drugih držav in Sodišča EU. V primerih ponudnikov Uber in Elite Taxi so denimo že dokazali, da je platformnim delavcem treba priznati status delavca, saj obstajajo elementi delovnega razmerja.
Sporna in odprta pa ostajajo številna vprašanja, povezana z obveznostmi platformnega delodajalca, zlasti plačilo za delo, zagotavljanje varnega in zdravega dela, varstvo zasebnosti, plačevanje prispevkov ter davkov, pravica do sindikalnega organiziranja ipd.
Digitalnost je pomembna
Zanesljivih podatkov o obsegu platformnega dela (še) ni, znano pa je, da je v vseh državah to še razmeroma majhen, a hitro rastoč pojav. Delna povezava se kaže z digitalno razvitostjo v državi. Poseben evropski indeks digitalnega gospodarstva in družbe Slovenijo uvršča v skupino srednje uspešnih držav, na 17. mesto med 28 državami članicami EU. Raziskava na reprezentativnem vzorcu uporabnikov interneta v starosti od 16 do 74 let v izbranih državah EU je pokazala, da naj bi v povprečju približno deset odstotkov odrasle populacije že vsaj enkrat uporabilo spletne platforme za opravljanje dela, vendar pa naj bi jih manj kot osem odstotkov opravljalo platformno delo vsaj občasno in manj kot šest odstotkov temu namenilo pomemben čas. Kot opozarjajo strokovnjaki, so ustrezne digitalne kompetence nujne za dostop do tehnološko zahtevnih del. Brez njih so ljudje v digitalnem svetu dela tudi kot delavci ranljivejši in izpostavljeni različnim izkoriščanjem, kar pomeni večje tveganje za prekarnost.
Navidezna izbira in resnična prožnost
Pogost argument za to, da je platformno delo nekaj dobrega, je trditev, da so platformni delavci povsem samostojni in lahko avtonomno ter sebi prilagojeno odločajo o tem, kdaj in koliko bodo delali. To trditev v zadnjem času ob razmahu platformnega dela pri dostavi hrane v večjih mestih slišimo tudi v Sloveniji; razmahnilo se je zlasti med koronakrizo, ko je politika s svojimi ukrepi zaprla gostinske lokale. Ti so se, prisiljeni preživeti, odločali med dostavo ali osebnim prevzemom hrane in pijače prek platformnih ponudnikov.
»Številni avtorji opozarjajo, da sta prožnost in avtonomija platformskih delavcev glede tega, kdaj in koliko bodo delali, ali bodo prevzeli nalogo ali ne, pogosto bolj navidezna kot resnična. Ker je ponudbe dela manj kot potencialnih platformskih delavcev, ki so pripravljeni sprejeti ponujeno delo oziroma opravilo, delavci, ki potrebujejo zaslužek, pravzaprav ne morejo izbirati prav dosti, saj sprejmejo vse, kar je na voljo zanje, zato morajo biti ves čas na voljo, čakati in iskati možna dela prek platform. Številne platforme prav tako vzpostavljajo sistem vrednotenja, kjer se večja dostopnost oziroma razpoložljivost delavca, daljša prisotnost, večkratni sprejem opravil ipd. pozitivno ocenjuje in pripomore k višjemu rangu, vrednotenju tega delavca na platformi,« opozarja Barbara Kresal v poglavju Delo prek spletnih platform multidisciplinarne analize ljubljanskih pravne in ekonomske fakultete, ki je izšla letos in je brezplačno dostopna na spletu.
Zelo zgovorno je na primer nagrajevanje platformnih delavcev, ki je povezano z njihovo odzivnostjo, obsegom prevzetega dela, lojalnostjo in koristnostjo za platformo ter s podobnimi merili, ki jih platformni delodajalec postavlja sam in po načelu »vzemi ali pusti«. Tiste, ki potrebujejo zaslužek za preživetje, postavljajo v algoritme netransparentnega ocenjevanja anonimnih uporabnikov, ki jih lahko vodijo bodisi koristi ali celo predsodki do drugačnih. To vsekakor popolnoma zoži svobodnost izbire platformnega delavca.
Udobno, a ne za vse
Spletni nakupi, dostava hrane na dom ali v pisarno, to sta le najbolj razširjeni in vse bolj uporabljeni obliki platform tudi v Sloveniji. Udobno, hitro, relativno poceni, torej je to menda v redu, a ne? Za koga? Za nas potrošnike in za tiste, ki tako platformo vzpostavijo in vodijo, vsekakor.
Potrošniki naročeno hrano dobimo v kratkem času, izdelke/darila preko platforme spletnega trgovca Amazon v nekaj dneh. Dovolj je že klik ali dva na računalniku ali v mobilni aplikaciji. A za njim se skriva veliko več tveganj kot udobja. Ta nosijo tisti, ki nam tako blago dostavijo, ki delajo v skladiščih platformnih ponudnikov in so pri svojem delu skrajno fleksibilni. Razvlečeni urniki, slabe delovne razmere, mizerno plačilo, ob tem pa nestandardna zaposlitev (samozaposlenost, pogodbeno in začasno delo …), so obrazi te prožnosti, ki je omogočila hitro rast digitalnih platform za posredovanje blaga in storitev: prevozov (Uber), nastanitve (Airbnb), dostave hrane (Foodora, Deliveroo) in spletnega nakupovanja (Amazon). »Za takšna podjetja je značilno, da poskušajo zelo hitro zrasti, se razširiti in pridobiti čim večji tržni delež. Pri tem se večinoma financirajo z vlagateljskim denarjem, ki ga je pritegnila visokotehnološka preobleka – mobilne aplikacije, uporaba podatkovne analitike in mladostni videz ustanoviteljev. Uporabnike poskušajo pridobiti z nizko začetno ceno storitve, ki jo kljub izgubam ponudijo pod tržno ceno. Izvajalce pritegnejo z dobrimi (začetnimi) urnimi postavkami in možnostjo dodatnega zaslužka, da si čim prej ustvarijo dovolj veliko število delavcev in rezervistov, ki jih lahko v vsakem trenutku nadomestijo. Hkrati imajo v poslovnem modelu vključeno tudi oceno, kako močno bodo lahko pritisnili na ceno dela,« ugotavlja novinar Lenart J. Kučić in skupina Investigate Europe.
Čigav problem?
Pregled pogojev dela platformnih delavcev kaže različno sliko, ki pa je zlasti povezana s tem, da velika večina platformnih delodajalcev ne želi prevzemati nobene odgovornosti in tveganja. Tako sta na delavcu tveganje in skrb tako glede delovnih in drugih potrebnih sredstev za delo (mobilna naprava, prevozno sredstvo, zaščitna oprema, osebna varovalna oprema …) kot tudi glede samega opravljanja dela. Po domače povedano, tak delavec poleg tega, da si mora sam zagotoviti prevoz in mobilno napravo, nima plačane bolniške odsotnosti, odmora za malico, časa razpoložljivosti in čakanja na naročilo, obveznega počitka, prevoznih stroškov, izobraževanja, napredovanja ipd., je domala brez vsega, kar je skozi delavski boj postal standard delavskih pravic. Še več, zaradi stalnega nadzora mu je kršena zasebnost, pravica do sindikalnega organiziranja, tudi stavke.
Njegovo delo je zaradi tega bolj stresno, bolj je podvržen izgorelosti in psihosocialnim tveganjem, saj ga »njegov« platformni delodajalec ne ščiti pred nasiljem tretjih oseb, niti ni zaščiten pred drugimi spori.
Platforme v številkah
3
strani, tako nas želijo prepričati platformna podjetja, naj bi bile udeležene pri delu prek spletnih platform. In sicer delavec, ki opravlja določeno storitev, platformno podjetje, ki kot nekakšna spletna tržnica posreduje delo, in stranka, ki prek spletne platforme storitev išče. Toda tak pogled je problematičen, saj gre pri platformnem delu pogosto za prikrita delovna razmerja.
23
je držav, v katerih deluje finsko platformno podjetje za dostavo hrane Wolt, kar po njihovih besedah pomeni več kot sto mest, več kot sedem milijonov strank, 48.000 »partnerjev dostavljalcev« in 27.000 restavracij ter maloprodajnih partnerjev.
44 odstotkov
Evropejcev naj ne bi imelo osnovnih digitalnih spretnosti. Brez ustreznih digitalnih kompetenc, tako strokovnjaki, pa so ljudje v digitalnem svetu dela tudi kot delavci ranljivejši in izpostavljeni različnim oblikam izkoriščanja, kar pomeni večje tveganje za prekarnost.
10 odstotkov
odrasle populacije (približna ocena) je v izbranih državah EU vsaj enkrat uporabilo spletne platforme za opravljanje dela, vendar pa naj bi jih manj kot osem odstotkov opravljalo platformno delo vsaj občasno in manj kot šest odstotkov temu namenilo pomemben čas.
0,17 odstotka
bruto domačega proizvoda oziroma na od 26 do 28 milijard evrov so bili pred leti ocenjeni bruto prihodki spletnih platform v EU, ki naj bi zagotavljale okrog 394.000 zaposlitev. To pa znese približno 0,15 odstotka vseh zaposlitev v Evropski uniji.
15 odstotkov
platformnih delavk in delavcev, tako dokazuje mednarodna študija COLLEEM, v povprečju dela 40 ur na teden, več kot 50 odstotkov pa jih dela manj kot 30 ur na teden, približno tretjina manj kot 10 ur na teden.
4 milijone
voznikov naj bi imel leta 2019 prek svoje aplikacije registriranih zloglasni Uber.
200 milijonov
dolarjev so Uber in druga podjetja vložila v kampanjo za podporo t. i. Predlogu 22, po katerem naj bi v Kaliforniji veljala zakonska izjema, da so vozniki Uberja in podobnih platformnih podjetij neodvisni pogodbeniki in ne običajni delavci. O predlogu, ki ga je na koncu podprlo 58 odstotkov volivcev, so glasovali na referendumu, ki je potekal skupaj z letošnjimi ameriškimi predsedniškimi in kongresnimi volitvami.
45 milijonov
delavk in delavcev z vsega sveta naj bi bilo že leta 2015 registriranih na različnih spletnih platformah za delo. Njihovo število se je do danes nedvomno samo še povečalo.
33 odstotkov
podjetij v ZDA najema za delo platformne delavke in delavce, neodvisne pogodbenike, svobodnjake ali delavce, zaposlene za določen čas.
6 milijonov
več platformnih delavcev, svobodnjakov, neodvisnih pogodbenikov itd. dela v ZDA sedaj kot leta 2010. Njihov delež se je v desetih letih povečal za 15 odstotkov.
100
(in še kakšno čez) spletnih platform imajo na voljo za delo delavke in delavci v Avstraliji. Med njimi so najbolj priljubljeni Airtasker, Uber, Freelances, Uber Eats in Deliveroo. Tretjina tamkajšnjih platformnih delavk in delavcev dela na več platformah.
Približno 40 odstotkov
protestov, povezanih z delom prek spletnih platform, po podatkih indeksa Leeds organizirajo tradicionalni, uveljavljeni sindikati, drugo pa je delo bolj neformalnih, samoorganiziranih delavskih iniciativ.
Za 62 odstotkov
se je od marca 2020 povečalo premoženje lastnika podjetja Amazon Jeffa Bezosa. Ocenjeno je na približno 188 milijard dolarjev, kar pomeni, da je Bezos trenutno najbogatejši zemljan. V istem času se je okoli 20.000 Amazonovih delavk in delavcev okužilo z novim koronavirusom.
400
evrov je po podatkih policije znašala globa za neuporabo maske na javnem kraju za Woltovega dostavljalca hrane, ki je na stopnicah pred frančiškansko cerkvijo na Prešernovem trgu v Ljubljani snel masko in pomalical. Policija sicer trdi, da med samim postopkom ni jedel ali pil ter da si kljub opozorilu policistov ni želel nadeti maske.
Zbral Gregor Inkret
Kot poudarja Barbara Kresal v že omenjeni analizi, je skupni delovni čas platformnih delavcev v povprečju krajši od redno zaposlenih, saj jih le 15 odstotkov dela 40 ur na teden, več kot 50 odstotkov pa jih dela manj kot 30 ur na teden, približno tretjina manj kot 10 ur na teden. Torej bi delo večine platformnih delavcev ustrezalo zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa je med platformnimi delavci kar nekaj takih, za katere je platformno delo pomembna ali glavna zaposlitev, saj jih kar približno 12 odstotkov dela tudi več kot 60 ur na teden. To so nedopustno dolgi delovniki.
Tudi Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu opozarja na nova tveganja, ki jih prinašajo spletne platforme v svet dela, ter na mogoče škodljive vplive na zdravje in varnost pri delu.
Ob tem je treba še poudariti, da je plačilo platformnih delavcev načeloma zelo nizko, kar je problematično predvsem zato, ker je pri večini, tako raziskave, to edini vir preživetja in ne, kot se mogoče komu zdi na prvi pogled, dodaten vir zaslužka. Pogosto so ti delavci plačani manj, kot znaša najnižje s predpisi zagotovljeno plačilo za delo v posamezni državi.
Odgovor na vprašanje, čigavi so problemi in kdo pobere smetano, je torej nedvoumen: vsi problemi in tveganja ostajajo na plečih platformnih delavcev ter tlakujejo njihovo pot v začarani krog revščine.
V imenu učinkovitosti
Pogosto spregledan vidik platformnega dela je tudi njegovo razčlovečenje. Usmerjajo in nadzorujejo ga računalniški programi, algoritmi, roboti. Te so sicer programirali in sestavili ljudje, a teh niti platformni delavec niti uporabnik ne vidita. Na koga je potem lahko jezen delavec, ki mu komandira tehnologija? Počuti se kot podaljšek visokotehnološkega stroja, kot rezervni del učinkovite mašinerije, ki je zamenljiv v trenutku, ko ne dela več optimalno.
In vendar se premika
Sodna praksa, ki se je nabrala v zadnjih letih tudi na področju platformnega dela, kaže, da je osnovno vprašanje, ali gre pri tovrstnem delu za delovno razmerje ali ne. Odgovor nanj pa je bistven pri tem, ali ima tak delavcev dostop do delavskih pravic in delovnopravne zaščite.
Spodbudno je, da se vse več platformnih delavcev po svetu odloča svoje delavske pravice izterjati po sodni poti. Tako se počasi oblikuje tudi sodna praksa. O posameznih sodnih primerih na tem mestu ne moremo pisati, ker smo prostorsko omejeni. Trend pa kaže, da je pri vse več primerih zaznati, da gre za prikrita delovna razmerja in da je tem delavcem treba priznati status delavca, za katerega velja delovna zakonodaja in vsi predpisi s tega področja, vključno s kolektivnimi pogodbami dejavnosti.
Omenimo samo sodbo Sodišča EU v zvezi s storitvami, ki jih ponuja Uber, ki »ni samo storitev posredovanja, s katero se prek aplikacije za pametni telefon poveže nepoklicnega voznika, ki uporablja svoje lastno vozilo, in osebo, ki išče prevoz v mestu«, temveč »istočasno ponuja storitve mestnega prometa, dostop do katerih omogoča predvsem z informacijskimi orodji, kot je aplikacija«. Sodišče EU je še poudarilo, da brez te aplikacije, ki jo da na voljo Uber, »prvič, ti vozniki ne bi mogli opravljati prevoznih storitev in, drugič, osebe, ki iščejo prevoz v mestu, ne bi mogle uporabiti storitev navedenih voznikov«. Poleg tega ima Uber »odločilen vpliv na pogoje opravljanja storitev teh voznikov«. Za pomemben vidik odločilnega vpliva Sodišče EU šteje, da »družba Uber prek istoimenske aplikacije določi vsaj maksimalno ceno prevoza, da ta družba ta znesek pobere od stranke, preden del navedenega zneska nakaže nepoklicnemu vozniku vozila, da opravlja nekolikšen nadzor nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem teh voznikov, ki lahko glede na okoliščine primera privede do njihove izključitve«. Uber »omogoča osebam, ki želijo začeti dejavnost mestnega prevoza potnikov, da se povežejo v aplikacijo in to dejavnost opravljajo v skladu s pogoji, ki jih nalaga Uber in ki voznike zavezujejo s pogodbo o uporabi aplikacije«; ti pogoji so številni, nanašajo se na začetek opravljanja dejavnosti in njeno nadaljevanje ter tudi na vedenje voznikov pri opravljanju storitev. Uber nadzoruje vse upoštevne vidike storitve (ceno, minimalne varnostne pogoje, zahteve v zvezi z vozniki in vozili, dostopnost prevozne ponudbe s spodbujanjem voznikov, da delajo ob trenutkih in na krajih največjega povpraševanja, vedenje voznikov s sistemom ocenjevanja, možnost izključitve s platforme). Stališče Sodišča EU je torej jasno: dejavnosti družbe Uber ni mogoče opredeliti kot storitve informacijske družbe, temveč kot storitve prevoza, z vsemi posledicami, ki iz takega sklepa sledijo.
Ob tem tudi teorija, ki sledi sodni praksi, v različnih odtenkih navaja, da mora biti platformnim delavcem priznan enak delovnopravni status kot drugim delavcem, takšna mora biti tudi njihova zaščita. Žal še vedno veliko platformnih delavcev ni dovolj opolnomočenih, da bi te pravice terjali. Znani pa so že primeri sindikalnega organiziranja, s katerim je doseženo bodisi nekakšno interno urejanje pravic platformnih delavcev znotraj družb ali pa celo sklepanje kolektivnih pogodb in vključevanje teh delavcev v svete delavcev. Tako se s krepitvijo glasu platformnih delavcev povečuje tudi možnost njihovega uveljavljanja delavskih pravic in urejanja delovnega statusa.
Niso zaposleni, ampak partnerji
Platformni ponudnik prevozov hrane na dom oziroma povezovalec tistih, ki hrano kuhajo, in tistih, ki jo želijo pojesti, Wolt, ima v Sloveniji od pet do devet zaposlenih, razberemo iz njihove spletne poslovne predstavitve. Koliko kolesarjev, mopedistov in drugih dostavljavcev z modrimi kvadratnimi torbami na ramenih ali na prtljažnikih lahko srečate v središču Ljubljane v pol ure?
V Sloveniji sta dva večja ponudnika prevoza hrane v Ljubljani in Mariboru. To sta tuji, finski Wolt in slovenska ehrana, ki dostavljata pripravljeno hrano ter celo živila. V zadnjih tednih dosegata ekstremno rast prometa. Nič čudnega, saj dostavo hrane v času epidemije v Sloveniji promovira še država.
Že hiter pogled na spletne komentarje uporabnikov kaže, da imajo ti z delovanjem teh platform različne izkušnje, od zelo dobrih do odklonilnih. Vse več pa je tudi opozoril, da so poleg dobrodošle storitve tudi nelojalna konkurenca in neželena prihodnost izkoriščevalskega kapitalizma.
Platformni delodajalec Wolt stalno išče nove delavce in sam sebe oglašuje kot ekipo »ambicioznih, a vseeno skromnih ljudi«. V svoje vrste vabijo »delavne«, oglašujejo svoje »srce« (karkoli že to pomeni!), pravijo, da so: »delovna kultura«, »osredotočenost na podrobnosti in podatke«, »potovanje, o katerem si želiš izvedeti več«. Po njihovo pomeni biti »Wolt partner dostavljalec« to, da »zaslužiš z dostavo hrane iz restavracij neposredno na dom uporabnikov. Dostavljaj ob večerih, nekaj ur med kosilom ‒ ali kadarkoli to želiš«. Menda je njihovo delo aktivno, dinamično in družabno ‒ povežeš se z veliko ljudmi. Plačilni sistem je »dober, pravičen in hiter«.
Še več, Wolt v svoje vrste vabi s sloganom: »Postani sam svoj šef«. Menda sta svoboda in prilagodljivost zagotovljeni. Dostavljavec naj bi tudi sam določil, koliko zasluži z več dostavami, večjo oddaljenostjo dostav in s tem, da obdrži vse napitnine. Sam se tudi odloči, ali dostavlja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, seveda mora imeti svoje zavarovanje.
Malo drugačne so ponudbe slovenske ehrane, ki tudi promovira svojo mladost, zagnanost in učinkovitost, »izvrstno delovno okolje, ogromno priložnosti za karierno rast, neomejene količine kave in pregrešno veliko sladoleda«. Zaželene so izkušnje, pogoji so: zanesljivost, odgovornost, prijaznost ter lastno kolo. Pri njih je kot oblika dela resda navedeno: redno, za določen čas z možnostjo za nedoločen čas, a hkrati sporočajo tudi oni, da iščejo kandidate »za redno zaposlitev (polni ali polovični delavnik), preko s.p.-ja ali preko študentskega dela«. Sporočajo: »Urnik je zelo fleksibilen in delo lahko prilagajaš ostalim obveznostim. Prednost imajo tisti, ki iščejo delo za daljši čas.« Plačilo ni navedeno, pravijo pa, da je sestavljeno iz fiksnega dela in dodatka, delo pa je čisti »užitek vožnje s kolesom« in »pridobivanja kondicije«.
Kako naprej?
Pogosto platformne delavce primerjajo z agencijskimi, saj pri tveganjih in negotovosti zaposlitve lahko potegnemo vzporednico. In če smo zmogli (začeti) urejati delovni status agencijskih delavcev, zakaj ne bi tudi statusa platformnih?
Prekarnost, ki jo prinašajo ta prikrita delovna razmerja, je nedopustna, saj pomeni razgradnjo vseh delovnih razmerij. Za koga bo ob razraščanju negotovih zaposlitev delovno pravo sploh veljalo, če ne bo veljalo za vse, tudi za te vse številčnejše delavke in delavce?
Sindikalno organiziranje platformnih delavcev je pomembno, a težko opravilo. Gre namreč za atomizirane posameznike, ki delajo sami ter v stresnih in negotovih razmerah težko usklajujejo svoje delo in zasebno sfero, za sindikalni boj pa ob tem ostane le malo časa in energije.
A tudi platformni delavci so delavci in zgolj uporaba nove tehnologije pri njihovem delu ne more biti razlog, da bi jim bile kršene ali celo zanikane delavske pravice. Ti delavci potrebujejo varstvo delovnega prava, saj so izredno ranljivi.
Enotne formule za njihovo zaščito ni, saj je raznolikost spletnih platform zelo velika; minimalni skupni standardi dela pa seveda obstajajo in na njih je treba okrepiti delavske pravice.
Rešitve je treba iskati v organiziranju teh delavcev, spremembi in dopolnitvi delovne zakonodaje, ki jih bo ščitila, in v krepitvi nadzora pristojnih služb, inšpekcij. Brez ukrepov države torej omejitev novih oblik izkoriščanja ne bo mogoče doseči. Politika ali država mora poskrbeti, da bodo ljudje živeli dostojno. Napačno je prepričanje, da moramo biti zadovoljni že s tem, da imamo kakršnokoli delo kot sredstvo za preživetje.
Barbara Kresal v svojem prispevku predlaga ustrezne spremembe zakona o delovnih razmerjih ali sprejem posebnega zakona, s čimer bi uredili vse relevantne in specifične posebnosti platformnega dela. Za to je potreben socialni dialog, kolektivno dogovarjanje in široka razprava vseh, ki se jih to področje dotika.
»Celovita zakonska ureditev vseh relevantnih posebnosti platformskega dela bi pripomogla k večji pravni varnosti za vse, tako za platfomske delavce kot tudi za spletne platforme ter uporabnike. S tem bi se lahko bistveno znižalo tveganje za prekarnost pri delu prek spletnih platform, ki ga povzroča sedanji nejasen in negotov delovnopravni položaj teh oseb,« poudarja Barbara Kresal.
Skrajno negotovo delo je korak nazaj, zato ga je treba ustaviti. Resničnost že prehiteva predpisano normo, zato je treba pohiteti.
Mojca Matoz
Delavska enotnost
To besedilo je izšlo v najnovejši tematski številki – Od digitalizacije do prekarizacije, december 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Preberite še:
Kdo so ti ljudje? – Organiziranje platformnih delavk in delavcev