Kdo so ti ljudje? – Organiziranje platformnih delavk in delavcev

18. 12. 2020

Ne glede na to, da ima delo prek spletnih platform v celotnem gospodarstvu zaenkrat razmeroma majhen delež, je dejstvo, da pri organiziranju platformnih delavk in delavcev tudi sindikati ne smemo sedeti križem rok. Za uspešno delo si moramo, poenostavljeno povedano, odgovoriti predvsem na vprašanje: kdo so ti ljudje na kolesih, ki s svojimi velikimi torbami na ramenih drvijo mimo nas?

Česa si želijo? Kakšne težave jih pestijo? Kako jih lahko nagovorimo in jim pomagamo? Na srečo nekaj odgovorov na ta vprašanja že obstaja, pa tudi mednarodnih zgledov sindikalnega organiziranja, upora in delavskega boja pri delu prek spletnih platform ne manjka.

V Sloveniji je v delo platformnih delavk in delavcev v svoji diplomski nalogi Platformna ekonomija in delo preko spletnih platform: Primer Slovenije (2020), narejeni na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, z več intervjuji z dostavljalci Wolta in ehrane pogledala Laura Mrčela. Po njeni analizi so značilnosti dela na platformah za dostavo hrane v Sloveniji nizki vstopni pogoji, nizko in nezanesljivo plačilo, pritisk na delavce zaradi časovnega načrtovanja dela, relativna prostorska fleksibilnost dela, pritisk na delavce zaradi načina vključevanja na platformo ter visoka odzivnost platform pri komunikaciji z delavkami in delavci. Delo na spletnih platformah, predvsem tistih za dostavo hrane, je v Sloveniji, kot piše Mrčela, sicer razmeroma novo. Največjo razliko v primerjavi s tujino pa je na podlagi intervjujev z delavci ehrane in Wolta mogoče opaziti pri odnosu upravljalcev platform do delavcev, ki naj bi bil pri nas veliko bolj recipročen in prijazen. Kljub pritiskom na delovno silo ter vseprisotnemu časovnemu in prostorskemu nadzoru naj bi bili delavci omenjenih dveh platformnih podjetij pri opravljanju dela vseeno bolj svobodni in pod manj trdo kontrolo ter manjkrat strogo kaznovani kot delavci na podobnih platformah v tujini, poroča Mrčela. Kot dokazuje, pa tovrstno delo v Sloveniji pri platformah za dostavo hrane kaže na to, da so tudi pri nas delavke in delavci postavljeni v negotov položaj, da delajo s prikritimi elementi delovnega razmerja, kar nato v naslednjem koraku samo še poglablja različne procese fleksibilizacije in prekarizacije dela.

Različne oblike upora

Laura Mrčela omenja tudi več poskusov organiziranja platformnih delavk in delavcev. Eden od njih je projekt Fairwork Foundation, v okviru katerega so ustvarili mehanizem za ocenjevanje platform glede na dostojnost in pravičnost delovnih pogojev, ki jih nudijo. Kljub velikim oviram za organizacijo delavstva – individualizacija delovne sile, pomanjkanje skupnih prostorov in uradnih kanalov za sporočanje nezadovoljstva z delovnimi pogoji ter neobstoj statusa zaposlenih – so ti na spletnih platformah po svetu že našli določene načine za upor in organizacijo. Dve delavki virtualne platforme za izpolnjevanje t. i. mikronalog Amazon Mechanical Turk, našteva Mrčela, sta na primer ustvarili projekt Turkopticon, ki omogoča delavcem, da ocenjujejo naročnike na platformi in tako vzpostavijo večje ravnovesje med močjo in informacijami, ki jih imajo v povezavi z njimi. Delavci pri Deliverooju, eni bolj znanih spletnih platform za dostavo hrane, so se leta 2016 v Londonu uprli, ko je podjetje napovedalo, da bodo spremenili način plačila iz plačila na uro opravljenega dela v plačilo po opravljeni dostavi. Stavke na platformah za dostavo hrane so v minulih letih potekale tudi na Nizozemskem, v Nemčiji, Španiji, Belgiji, Franciji in Italiji. Po stavkah v Londonu leta 2016 se je del udeleženih delavcev pridružil sindikatu Independent Workers’ Union of Great Britain, ki deluje kot t. i. grassroots sindikat in je del mreže podobnih radikalnih, neformalnih sindikalnih organizacij, ki organizirajo prekarne delavke in delavce po Evropi, omenja Mrčela. Delavci na platformi za dostavo hrane v Indiji so se povezali prek aplikacije WhatsApp in v okviru mreže skupnih prostorov po mestih, kjer so se dobivali med čakanjem na dostave. V protestu proti znižanju plačil so organizirali stavko tako, da se je 400 delavcev odjavilo iz aplikacije. Na podoben način so pripravili stavko tudi platformni delavci v Cape Townu v Južnoafriški republiki, kjer so večkrat stavkali in vsakič dosegli izboljšanje delovnih pogojev. Omenjeni primeri delavskega boja kažejo na to, nas opomni Mrčela, da organizacija delavk in delavcev v platformni ekonomiji ni nemogoča in da se ti pogosto povežejo z uporabo družbenih omrežij, na katerih oblikujejo prostor za združevanje tudi takrat, ko jim ta na samem delovnem mestu ni na voljo.

Po izsledkih indeksa Leeds (Leeds Index of Platform Labour Protest), razvitega na univerzi v angleškem Leedsu, v okviru katerega strokovnjaki preučujejo proteste – na mednarodni ravni – v svetu platformnega dela, se na tem področju dogaja marsikaj. Indeks združuje podatke in informacije iz različnih virov, kot so medijska poročila v različnih jezikih, sindikalne aktivnosti, razne aktivistične mreže, spletni forumi in podobno. V poročilu, ki so ga naredili za Evropski sindikalni inštitut, so analizirali 300 protestov platformnih delavk in delavcev, ki so se odvili med januarjem 2015 in januarjem 2020. Pri tem so ugotovili, da se je večina primerov zgodila na področjih dostave hrane, kurirske službe in transporta. Po njihovih podatkih je bil najbolj pogost razlog za nezadovoljstvo nezadostno plačilo. »Tradicionalni«, uveljavljeni sindikati igrajo pomembno vlogo pri ščitenju delavskih pravic platformnih delavk in delavcev predvsem v zahodni Evropi, medtem ko so v državah t. i. globalnega juga v prvi vrsti aktivna t. i. grassroots, neformalna, samoorganizirana sindikalna oziroma delavska združenja. Prvi se večinoma opirajo na različne pravne postopke in iskanje pravice na sodišču, drugi pa se v večji meri poslužujejo stavk in podobnih akcij.

Urejanje platformnega dela

Pravnica in profesorica Barbara Kresal po drugi strani izpostavlja različne pobude avtonomnega urejanja platformnega dela oziroma pravic platformnih delavk in delavcev, za kar ponekod poskrbijo celo spletne platforme same oziroma različni deležniki. Poznani so tudi primeri, sicer redki, sklepanja kolektivnih pogodb, pravi. Pogostejše pa je t. i. mehko urejanje, s pravnoformalno nezavezujočimi priporočili, deklaracijami itd. ali skozi prakso. »Tako je treba omeniti na primer vključevanje vseh platformskih delavcev, ne glede na njihov zaposlitveni status, v delovanje sveta delavcev, ustanovljenega pri spletni platformi Foodora v Avstriji in Nemčiji, ali pa opazno odpiranje možnosti in spodbujanje vključevanja samozaposlenih platformskih delavcev, in na splošno vseh platformskih delavcev, v sindikate, da se poveča njihova kolektivna organiziranost in zastopanost ter krepitev glasu platformskih delavcev, zlasti na primer s pobudami Frankfurtska deklaracija, Fair Crowd Work in frankfurtskim Crouwdsourcing Code of Conduct kot obliko samoregulativne dejavnosti ozaveščenih spletnih platform ter navsezadnje nemški primer oblikovanja posebnega mehanizma mirnega reševanja sporov v zvezi s platformskim delom v obliki Joint Ombuds Office, ki mu predseduje sodnica frankfurtskega delovnega sodišča,« med drugim zapiše v poglavju Delo prek spletnih platform multidisciplinarne analize prekarnega dela ljubljanskih pravne in ekonomske fakultete.

Naj bo tako kot s fitnesom

Tako teorija, kaj pa praksa? Kako nagovoriti platformne delavke in delavce in k njim pristopiti? Robert Walasinski, nekdanji dolgoletni dostavljalec hrane za spletno platformo Foodora in zdaj sindikalist pri največji avstrijski sindikalni organizaciji ÖGB ter na sploh dober poznavalec platformnega dela, pravi, da na tako vprašanje ni enoznačnega odgovora. »Najprej se je treba obrniti na nekoga, ki dela v panogi ter se obenem zaveda obstoječih nepravilnosti in neurejenih razmer. Tudi pri platformah je podobno kot drugje, ponavadi poskušaš najprej urediti nekaj manjšega, znotraj podjetja, potem pa odkriješ širšo sliko in spoznaš več o tem, kaj vse ne deluje.« Do platformnih delavk in delavcev, ki se ukvarjajo z dostavo hrane, velja po njegovem pristopati neobremenjeno in preprosto. Treba se je zavedati, da seveda imajo težave, a da so obenem na ulici sami, brez resne ekipe in skupnosti, ki bi stala za njimi, pravi Walasinski. Zato je pomembno, da slednjo ponudi sindikat in pokaže iskreno prizadevanje za izboljšanje njihovih delovnih pogojev, skrb za njihove delavske pravice in jim z različni gestami izkaže podporo. Tak pristop na začetku morda ne prinese ogromno novega članstva, a je pomemben. »Vedno, ko smo bili zunaj in nagovarjali platformne delavce, jim delili čaj in podobno, je bil odziv dober,« razlaga sindikalist. »Pomembno je vedeti tudi, da so tisti, ki delo prek spletnih platform opravljajo za preživetje, zaradi svojega dela izjemno utrujeni in se potem težko še stoodstotno posvetijo sindikalnemu organiziranju, različnim sestankom in drugim aktivnostim …«

Marsikdo, ki dela prek spletnih platform, se, vsaj tak je splošen vtis, sploh nima za delavca ali delavko v klasičnem pomenu besede. Kako potem sploh prebuditi to zavest? »Menim, da se dostavljalci hrane nedvomno imajo za delavce, saj opravljajo fizično delo. Prenašanje predmetov od točke A do točke B poznamo že stoletja. Morda je pri denimo grafičnem oblikovanju prek platforme drugače, ampak tam, kjer delo poteka neposredno z rokami in nogami, se ljudje nedvomno imajo za delavce,« pravi Walasinski. Obenem izpostavi, da so bila številna področja, na katerih delujejo spletne platforme, npr. kurirska služba, dostava hrane in podobno, vsaj v Avstriji vedno prekarizirana, pogosto tudi na račun tega, da so ljudje to delo opravljali kot hobi. In to je treba preseči, tudi platformno delo pogosto ni zgolj hobi, ampak za marsikoga precej resna služba, dodaja sindikalist. »Zato ne gre toliko, da bi na primer dostavljalce hrane prepričevali, da so delavci, saj to vedo, ampak jih moramo prepričati, da si zaslužijo boljše plačilo, ustreznejše delovne pogoje ter več delavskih, socialnih pravic. In da jim lahko pri tem pomaga prav sindikat.« Sicer pa so po izkušnjah Walasinskega težave platformnih delavk in delavcev različne. V prvi vrsti so odvisne od tega, ali gre za posameznikovo glavno službo ali zgolj za možnost postranskega zaslužka. »V določenih primerih je lahko zate problem, da na uro zaslužiš premalo, ko pa začneš razmišljati širše, se hitro zaveš, kako pomembna je na primer plačana bolniška odsotnost

In za konec – zakaj se je pravzaprav nujno ukvarjati z organiziranjem ter včlanjevanjem platformnih delavk in delavcev? »Bom citiral prijatelja, ki je zadnjič rekel: ker so v glavnem mladi in simpatični,« se pošali Walasinski. Potem pa za Delavsko enotnost v bolj resnih tonih še doda: »Pomembno je pokazati, da jih razumemo in podpiramo. Da obstaja določena organizacija, ki lahko stoji za njimi in jim pomaga pri njihovi ušivi službi oziroma problemih, ki jih ta prinaša. To je dobra osnova za naprej. S sindikalnim članstvom pa naj bo tako kot z vadbo v fitnesu. Ko se enkrat vpišeš, ostaneš član še dolgo. Vsaj dokler se ne zgodi kaj slabega. Sicer pa, če se ne bomo potrudili tudi za platformne delavke in delavce, lahko s sindikalizmom počasi zaključimo

Gregor Inkret

Delavska enotnost

To besedilo je izšlo v najnovejši tematski številki – Od digitalizacije do prekarizacije, december 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!


Preberite še:

Delavstvo in spletne platforme: Odpiranje številnih temeljnih vprašanj delovnega prava

Proti razgradnji delovnih razmerij! – Naš odziv ob zeleni luči zakonski podlagi za prihod Uberja v Slovenijo

Platformna podjetja nenehno preizkušajo našo toleranco – Pogovor s sociologinjo in raziskovalko Majo Breznik o delu prek spletnih platform

Share