Družbena odgovornost podjetij v času »koronakrize« – Intervju z Alešem Kranjcem Kušlanom

6. 5. 2020

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je pred časom postala eden od projektnih partnerjev podeljevanja certifikata »Družbeno odgovoren delodajalec«, katerega nosilec je sicer organizacija Ekvilib inštitut. Prvi razpis je bil že objavljen, nanj pa se lahko prijavijo vse gospodarske in negospodarske organizacije v Sloveniji z vsaj petimi zaposlenimi.

Certifikat bodo organizacije lahko pridobile v dveh stopnjah, pristopni in napredni, zajel pa bo štiri področja: usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, medgeneracijsko sodelovanje, varnost in zdravje pri delu ter organizacijsko upravljanje družbene odgovornosti.

ZSSS je kot socialni partner odgovorna tudi za to, da so na vseh ravneh upoštevane zahteve, pričakovanja ter pravice delavk in delavcev. Sodelujemo pri vseh področjih, vodimo pa delo ekipe, odgovorne za varnost in zdravje pri delu. Zavzemamo se, da bo certifikat služil ljudem in da bo v korist zaposlenih ter da bo izboljšal njihovo delovno okolje. Področje varnosti in zdravja pri delu – vodja projektne ekipe je Katja Gorišek, svetovalka ZSSS za varnost in zdravje pri delu –, je za nas namreč izjemno pomembno in tudi sicer ključen del naših sindikalnih aktivnosti.

V nadaljevanju pa objavljamo kratek pogovor z Alešem Kranjcem Kušlanom, direktorjem Ekvilib inštituta, o družbeni odgovornosti podjetij v času »koronakrize«.

Kako hitro so se slovenska podjetja odzvala na epidemija novega koronavirusa z vidika družbene odgovornosti in kako uspešna so po vašem mnenju pri tem bila?

Glavni družbeno odgovorni odziv podjetji na epidemijo je bil vsekakor organizacija dela na daljavo, z namenom omogočiti zaposlenim, da so se lahko fizično distancirali drug od drugega. Seveda podjetja tega niso mogla omogočiti vsem zaposlenim, tako da je to prišlo v poštev le za tiste, ki so delali v pisarniškem okolju. Glede na to, kaj nam informacijska tehnologija in oprema že omogočata, to za podjetja niti ni bilo zahtevno. Po tem prvem odzivu pa so se podjetja usmerila predvsem v zagotavljanje denarnega toka in nujnih poslovnih procesov, zato se zdi, da pri tem ni več prostora za družbeno odgovornost, čeprav ne bi smelo biti tako.

Številna podjetja so (tam, kjer je to bilo mogoče) torej uvedla delo od doma. Meje med zasebnim in poklicnim življenjem so tako marsikje postale zabrisane. Kako pa bo to vplivalo na prakse usklajevanja dela in zasebnosti po krizi?

Prehod na delo od doma je bil in pravzaprav še vedno je bolj za izziv za zaposlene kot podjetja. Kar naenkrat si morajo organizirati delo v domačem okolju, z vsemi obveznostmi, ki jih epidemija novega koronavirusa prinaša. Nenadoma sta se začela mešati službeni čas s časom za varovanje in šolanje otrok, za pripravo kosil in drugih obrokov, za nabavljanje hrane, zaščitnih sredstev … In res je, meje so popolnoma zabrisale. Delavnik ne poteka več strnjeno osem ur, ampak je razbit na ves dan, in to še kako vpliva na kakovost opravljenega dela oziroma na produktivnost, po drugi strani pa tudi na družinsko življenje. In če smo pred krizo v glavnem poudarjali, da je škodljivo, če delo vdira v zasebno življenje, je zdaj položaj pravzaprav obrnjen. Tako težko govorimo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, temveč bolj o soobstoju obeh. Naenkrat smo začeli živeti t. i. poklicno-zasebno življenje, kar pa pomeni, da nobenega ne moremo opravljati optimalno in da so takšne razmere dolgoročno škodljive.

Zato bo treba delo čimprej organizirati tako, da bodo ločnice med poklicnim in zasebnim življenjem znova bolj jasne, kar pa ne pomeni, da bo vse kot nekoč. Verjetno bomo priča krajšim delavnikom (krajših od osem ur), obenem pa tudi večji fleksibilnosti, še posebej, ko govorimo o lokaciji opravljanja dela. Zdaj nam je bolj ali manj vsem jasno nekaj, na kar smo nekateri že leta opozarjali, in sicer da ni razlogov, da bi zaposleni vse delo opravili le v pisarni. In če so delodajalci breme tega nenadnega prehoda na delo od doma prevalili na zaposlene, jim bodo v prihodnosti težko rekli, da ni mogoče delati od doma. Prav tako bo še kako aktualen tudi razmislek o uvedbi šesturnega delavnika.

Aleš Kranjc Kušlan, Ekvilib inštitut. Foto: Evropski inštitut za skladnost in etiko poslovanja


Kakšno naj bi bilo odgovorno poslovanje podjetij v času epidemije?

Glavno načelo družbene odgovornosti je vključujoče sodelovanje z vsemi deležniki. To pomeni, da imamo vseskozi pred očmi, kako naše poslovanje vpliva na vse deležnike – na zaposlene, kupce, dobavitelje, skupnosti ipd. – in ne le na lastnike. Res je, da se v velikem številu podjetij, predvsem pri malih in srednjih v tem trenutku borijo za preživetje, vendar se je pri tem treba vprašati tudi o preživetju tistih, na katere imamo vsi skupaj vpliv. Ali imam zato, da bom jaz čim lažje preživel, pravico »potunkati« nekoga drugega? In tisti drugi so po navadi zaposleni ali dobavitelji, ki so na milost in nemilost prepuščeni večjim in vplivnejšim deležnikom. Tudi v času krize se moramo izogniti strategiji preživetja v smislu, da preživijo samo najmočnejši in da velika riba pač požre manjšo. Te dni se veliko govori o solidarnosti, a sam menim, da gre večinoma za ubogljivost in strah. Solidarnost nas še čaka in v naslednjih mesecih bomo videli, če jo tudi v resnici živimo.

Kako bo kriza, ki je nastala zaradi izbruha novega koronavirusa, vplivala na razumevanje družbene odgovornosti podjetij?

Upam in verjamem da pozitivno. Da bomo končno razumeli, da smo vsi povezani in da drug brez drugega ne moremo, obenem pa, da je naša odgovornost tudi v tem, da ko skrbimo za drugega, poskrbimo tudi zase. Kajti takšno znano in razširjeno načelo – najprej poskrbi zase, da boš lahko za druge, ima smisel pri natikanju maske, če pade pritisk v letalu, nima pa smisla v družbenem kontekstu. Kajti v družbenem kontekstu to pomeni le to, da si se okoristil na račun drugega. In v času neoliberalizma je bilo to še toliko bolj očitno. Vsekakor nas čaka nova realnost, v kateri ne bo dovolj »misliti izven okvirjev«, ker teh preprosto ni več. S tem ko smo naenkrat ustavili ves svet, smo izbrisali tudi okvirje, ki jih moramo zdaj postaviti na novo. To pa je nova priložnost za vzdržno, solidarno, vključujoče poslovanje in družbo nasploh.

Kakšna bi po vašem mnenju morala biti vloga socialnih partnerjev pri sprejemanju in uveljavljanju različnih »protikoronskih« ukrepov?

Vsi socialni partnerji so v istem čolnu in če se kdo tega ne zaveda, živi v iluziji. Ta iluzija je bila pred izbruhom bolezni covid-19 mogoča, zdaj pa ni več. In to je lahko ena od pozitivnih lekcij te krize. Verjamem, da bo prišlo do poskusov, da se omenjena iluzija ponovno vzpostavi, vendar pa bo to praktično nemogoče, saj so maske v resnici padle. Če kdo misli, da lahko pod pretvezo krize vsili drugim svoje skrite namene, se zelo moti. Kajti vse bolj je jasno da resnične krize ne predstavlja novi koronavirus, temveč odzivi nanj. Bolj ko bodo vsi socialni partnerji vključeni v proces sprejemanja ukrepov, bolj bodo ti ukrepi uravnoteženi in učinkoviti, in sicer predvsem na dolgi rok. Ukrepi, ki jih sprejemamo danes, bodo imeli namreč vpliv še leta – pozitivnega ali negativnega.

Kakšna pa je po vašem mnenju tudi v tem kriznem času dodana vrednost certifikata za družbeno odgovornega delodajalca?

Kdaj, če ne zdaj, je čas da podjetja pokažejo svojim zaposlenim, poslovnim partnerjem, lokalni skupnost, kupcem, da jim je mar? In certifikat »Družbeno odgovoren delodajalec« prinaša prav to – tako konkretno orodje kot simbolno gesto, s katero podjetje pokaže tako navznoter kot navzven, da zna stati ob strani tudi v najtežjih časih. Področja, ki jih naš certifikat pokriva – varnost in zdravje pri delu, medgeneracijsko sodelovanje, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter organizacijsko upravljanje – so v tem trenutku več kot aktualne. Zdaj je nujno, da vodje pokažejo optimizem, dajo zaposlenim pozitivno sporočilo in okrepijo zaupanje v prihodnost podjetja. Ta pa bo drugačna kot do zdaj, obenem pa bo tudi priložnost za druge, bolj vzdržne oblike upravljanja (npr. deležniški odbori ali solastništvo zaposlenih). In družbeno odgovorno upravljanje v svojem bistvu nosi elemente vzdržnega poslovanja, zato je v tem trenutku še toliko bolj potrebno.

Share