Mednarodna sindikalna obzorja: Kako in kje se povezujejo evropski sindikati

12. 6. 2019

Mednarodno delavsko in sindikalno povezovanje sta že zaradi mednarodnega delovanja kapitala izjemno pomembna. Eno naših osrednjih sindikalnih obzorij določa članstvo sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v Evropski konfederaciji sindikatov (ETUC). O tem, za kakšno organizacijo gre, kakšni so njeni cilji, nameni in metode ter kako je ZSSS kot legitimen del evropskih integracij vpeta vanjo, smo pisali v majski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Mednarodna obzorja.

ZSSS, naša osrednja sindikalna konfederacija oziroma centrala, in njeni sindikati dejavnosti, sindikalne podružnice in na koncu članice in člani sindikatov moramo vsak trenutek vedeti, da Slovenija ni osamljen otok sredi ponorelega sveta. Nasprotno, delavska in sindikalna mednarodna solidarnost sta neizogiben del sodobnega življenja.

Za širitev obzorij in tudi za uspeh našega boja za pravičnejši svet je treba delovati internacionalno, kar za nas v prvi vrsti pomeni delovati v okviru Evropske unije (EU), ki v veliki meri vpliva na življenje, delo in vsakdan pri nas doma ter s tem tudi na vsakdan delavk in delavcev. Tudi kot sindikalizirano delavstvo moramo skrbeti, da v EU poleg enotnega trga in najuspešnejšega gospodarstva, k čemur stremi njeno ekonomsko-politično vodstvo, ne zamre njena blaginjska in socialna plat, da ni spregledan položaj ljudi in delavstva, razvoj t. i. evropskega socialnega modela – visoko konkurenčnega, a z visokimi življenjskimi standardi določenega in materialno preskrbljenega dela sveta – pa ne zapostavljen.

Da bi bila EU tudi po meri sindikatov

Seveda so tudi v EU socialni dialog in vplivanje na politični razred ter sodelovanje pri pripravi politik in zakonov temeljna sindikalna sredstva. Tako je Evropska konfederacija sindikatov na sindikalni strani uradno edini socialni partner na ravni EU. Ta nadnacionalna sindikalna organizacija je pomembna zaradi možnosti socialnega dialoga na ravni Evropske unije, vpliva na nacionalne vlade prek EU-kanalov in medsindikalne solidarnosti, organizirane zaradi stalnega vpliva na delovanje Evropske unije. Določeno mero vpliva lahko sindikati seveda zagotovijo tudi s pomočjo mednarodnih panožnih zvez, ki so del Evropske konfederacije sindikatov.

Ko pa sindikalni pritiski in lobiranje ne zadostujejo, nam kot ljudskim organizacijam ostanejo na voljo še industrijske akcije (zlasti v obliki različnih stavk, med katerimi ozko pravno gledano še ni npr. čezmejne stavke) in protesti ter demonstracije – zlasti slednji obliki sta osrednje sindikalno sredstvo na ravni EU. Poleg tovrstnega javnega posredovanja sindikalnih sporočil in stališč, ki se ga ZSSS s svojimi predstavniki in člani pogosto udeležuje, se sindikati poslužujejo tudi instituta evropske državljanske pobude (zelo uspešna je bila taka kampanja za ohranitev vode kot človekove pravice).

Evropska konfederacija sindikatov je bila ustanovljena leta 1973. Danes na evropski ravni predstavlja 90 sindikalnih central iz 38 evropskih držav (torej tudi nečlanic EU, ki jih nekateri radi imenujejo tudi tretje države) in od leta 1991 deset mednarodnih sindikalnih zvez dejavnosti, skupaj pa zastopa 45 milijonov članic in članov.

Mednarodne sindikalne zveze, članice konfederacije, ki združujejo delavke in delavce po različnih sektorjih in so odgovorne za evropski socialni dialog na sektorski ravni:

  • Evropsko združenje umetnosti in razvedrila (v angleščini European Arts and Entertainment Alliance – EAEA),
  • Evropska policijska konfederacija (v angleščini European Confederation of Police – EUROCOP),
  • Evropska zveza gradbenih in lesnih delavcev (v angleščini European Federation of Building and Woodworkers – EFBWW/FETBB),
  • Evropska federacija sindikatov živilske industrije, kmetijstva in turizma (v angleščini European Federation of Food, Agriculture and Tourism Trade Unions – EFFAT),
  • Evropska zveza novinarjev (v angleščini European Federation of Journalists – EFJ/FEJ),
  • IndustriAll, Evropska federacija industrijskih in predelovalnih delavcev (v angleščini IndustriAll European Federation for Industry and Manufacturing workers),
  • Evropska federacija sindikatov javnih storitev (v angleščini European Federation of Public Service Unions – EPSU),
  • Evropsko združenje transportnih delavcev (v angleščini European Transport Workers’ Federation – ETF),
  • Evropski sindikalni odbor za izobraževanje (v angleščini European Trade Union Committee for Education – ETUCE/CSEE),
  • Evropska zveza sindikatov storitev in komunikacije (v angleščini European Trade Union Federation for Services and Communication – UNI-EUROPA).

Evropska konfederacija sindikatov pa združuje sindikalne centrale oz. konfederacije (po eno organizacijo) iz Andore, Avstrije, Češke, Nemčije, Irske, Latvije, Lihtenštajna, Črne gore, Slovaške, Slovenije in Združenega kraljestva ter po več sindikalnih organizacij iz Belgije (tri organizacije), Bolgarije (dve organizaciji), Hrvaške (dve organizaciji), Cipra (tri organizacije), Danske (dve organizaciji), Estonije (dve organizaciji), Finske (tri organizacije), Francije (pet organizacij), Grčije (dve organizaciji), Madžarske (pet organizacij), Islandije (tri organizacije), Italije (tri organizacije), Litve (tri organizacije), Luksemburga (dve organizaciji), Malte (tri organizacije), Nizozemske (tri organizacije), Severne Makedonije (dve organizaciji), Norveške (tri organizacije), Poljske (tri organizacije), Portugalske (dve organizaciji), Romunije (štiri organizacije), San Marina (tri organizacije), Srbije (dve organizaciji), Španije (štiri organizacije), Švedske (tri organizacije), Švice (dve organizaciji) in Turčije (štiri organizacije); imajo pa še dve organizaciji opazovalki, in sicer po eno iz Bosne in Hercegovine ter iz Črne gore.

Vendar pa je tako kot v sindikalnem gibanju tudi v sami Evropski konfederaciji sindikatov mogoče zaznati frakcije. Obstajajo namreč najmanj tri dokaj tradicionalne skupine (severni, osrednji in južni del Evrope) s pogosto dokaj različnimi pogledi na področja, načrte in ravnanja tudi v delavsko-sindikalni sferi. To sestavo, ki je odvisna tudi od prevladujočih tradicij in tipičnih sindikalnih praks, lahko vidimo kot oviro, lahko pa tudi kot prednost, vsekakor pa vpliva na akcijsko moč sindikatov na ravni EU in na mednarodni, globalni ravni, pa tudi (povratno) na nacionalnih ter na nižjih ravneh. Nikoli pa ne smemo pozabiti, da tudi Evropsko konfederacijo sindikatov sestavljajo vsi njeni člani in članice, ne le bruseljsko vodstvo.

Vsebine sindikalnega dela

Kot rečeno, deluje evropska sindikalna organizacija primarno na ravni EU in na mednarodni ravni ter skrbi za sindikalno gibanje evropskega kontinenta. Prizadeva si za kakovostna delovna mesta, delavske pravice in pravičnejšo družbo. Tako kot sindikati že od nekdaj in vsepovsod zagovarja temeljne vrednote solidarnosti, enakosti, demokratičnosti, družbene pravičnosti in vključenosti ter jih tudi brani.

To, povedano bolj oprijemljivo, pomeni sindikalni in delavski boj za boljše in višje delavske plače, uveljavitev temeljnih socialnih, ekonomskih in političnih pravic (zadnja leta je na tem področju veliko govora o Evropskem stebru socialnih pravic), za kakovostna delovna mesta za vse, za visoko stopnjo socialne varnosti in zaščite, za spolno enakopravnost in enake plače ne glede na spol, za visoko raven varnosti in zdravja pri delu, za svobodno gibanje evropskih delavcev in proti socialnemu dampingu, za visokokakovostne javne storitve, dostopne vsem, za evropski okvir za zvišanje standardov nacionalnih socialnih zakonodaj, za ukrepanje proti onesnaženju okolja in za pravičen prehod v bolj ekološko družbo za delavstvo, za evropske družbene vrednote tudi drugod po svetu (glej tudi okvirje).

ZSSS je uradno postala članica Evropske konfederacije sindikatov leta 1999. Kot edina članica iz Slovenije sodeluje pri številnih aktivnostih evropskega sindikalnega gibanja. Predstavniki ZSSS in nekaterih sindikatov dejavnosti, združenih v ZSSS, pa so tudi člani delovnih teles konfederacije (v odboru za mlade, ekonomskem odboru, odboru za zaposlovanje in trg dela, odboru za kolektivna pogajanja in usklajevanje plač, odboru za izobraževanje in usposabljanje, odboru za trajnostni razvoj, energijo in podnebne spremembe, odboru za socialno zaščito, odboru za delo in zakonodajo enotnega trga, odboru za mobilnost, migracije in vključevanje, odboru za soupravljanje delavcev, odboru za ekonomsko in socialno kohezijo ter regionalne politike, odboru za mednarodne zadeve, trgovino in mednarodni razvoj, odboru za tisk, komunikacijo in kampanje, odboru za varnost in zdravje ter odboru za standardizacijo).

Vse od leta 2001 je Evropska konfederacija sindikatov del rednih letnih tripartitnih vrhov, na katerih se vodstvo konfederacije sreča z vodstvom EU, držav članic EU, ki tisto leto predsedujejo uniji, in s predstavniki delodajalskih organizacij na ravni EU. Evropska konfederacija sindikatov se redno srečuje tudi s člani Evropskega sveta, še bolj redna in pogosta srečanja na različnih ravneh pa ima s predstavniki in uslužbenci Evropske komisije. Pogodbe, ki urejajo EU, nalagajo komisiji posvetovanja z evropskimi socialnimi partnerji o vseh predlogih s področja zaposlovanja in socialne politike. Tudi obveznost socialnega dialoga kot enega od temeljev evropskega socialnega modela določajo glavni dokumenti EU, poleg razprav, posvetovanj in pogajanj pa je govor tudi o skupnih aktivnostih. Poleg sektorskega dialoga, ki ga opravljajo mednarodne sindikalne zveze, članice Evropske konfederacije sindikatov, le-ta skrbi tudi za medsektorski dialog, pri tem pa komunicira z delodajalskimi organizacijami na ravni EU: s Konfederacijo evropskega podjetništva BusinessEurope, Evropskim centrom delodajalcev in podjetij, ki zagotavljajo javne storitve (CEEP) in s SMEunited, združenjem evropskih delodajalskih organizacij obrti, trgovine in malih ter srednjih podjetij.

Evropski socialni partnerji lahko različna področja urejajo na lastno pobudo ali na pobudo Evropske komisije, ob konsenzu pa dogovorjena ureditev postane direktiva EU. Sicer taka ureditev ostane »le« avtonomni socialni sporazum, ki ga uveljavljajo brez avtoritete države. Tako so leta 1996 sprejeli okvirni sporazum o starševskem dopustu (in ga leta 2009 novelirali), leta 1997 o delu za krajši delovni čas in leta 1999 o zaposlitvi za določen čas, ki jih je potrdil svet EU in so s tem postali del prava EU. Kasneje pa so sprejeli še nekaj avtonomnih socialnih sporazumov: sporazum o delu na daljavo leta 2002, sporazum o stresu, povezanem z delom, leta 2004, sporazum o nadlegovanju in nasilju pri delu leta 2007, sporazum o vključujočih trgih dela leta 2010 in o aktivnem staranju in medgeneracijskem pristopu leta 2017. Ti sporazumi so, kot rečeno, nekoliko okrnjeni dosežki socialnega dialoga, saj za seboj nimajo prisile države, socialni partnerji pa jih morajo samostojno uveljavljati na nacionalnih ravneh, in sicer po dejavnostih in podjetjih.  Socialni partnerji na EU-ravni so sprejeli še eno vrsto dogovorov, imenovanih akcijski okviri: leta 2002 o vseživljenjskem učenju, leta 2005 o enakosti spolov in leta 2013 o zaposlovanju mladih.

Velik del svojih zmožnosti Evropska konfederacija sindikatov namenja tudi vplivu na Evropski parlament. Ta iz perspektive demokratične legitimnosti osrednja institucija EU je ne glede na omejene pristojnosti za sindikalno gibanje vse pomembnejša ravno zaradi izigravanja, ki si ga nemalokrat privoščita Evropska komisija in še zlasti Evropski svet, ki ga sestavljajo predstavniki vlad držav članic. Za sindikate je tudi na EU-ravni vse pomembnejše sodstvo, kar pomeni, da se Evropska konfederacija sindikatov vse več posveča tudi postopkom na sodišču Evropske unije, zlasti ko ta razsoja glede mobilnosti delavcev in spoštovanja delavskih pravic.

Evropska konfederacija sindikatov usklajuje mednarodno sindikalno sodelovanje tudi v evropskem ekonomsko-socialnem odboru, ki ga lahko razumemo kot ekonomsko-socialni svet EU, obogaten z nevladnim sektorjem. Z razvojem EU kot nadnacionalne meddržavne strukture se razvija tudi Evropska konfederacija sindikatov, kar pomeni, da so v zadnjih letih okrepili svoje zahteve na področju ekonomskega upravljanja, zaposlovalnih politik, sindikalnih pravic in socialnega dialoga ter sprejeli bolj ambiciozne zahteve na področju socialnih standardov in pravičnejše globalizacije.

Evropska konfederacija sindikatov poleg sodelovanja na ožjem sindikalnem področju sodeluje pri organizaciji in razvoju delavskega soupravljanja in prek Evropskega sindikalnega inštituta (ETUI) tudi pri razvoju strokovnega in znanstvenega pristopa k svetu dela in sindikalizmu.

Področja dela

Področja, za katera skrbijo v Evropski konfederaciji sindikatov, najbolj ponazorijo pristojnosti, navedene ob nalogah namestnikov generalnega sekretarja in konfederalnih sekretarjev. Namestnika sta skupaj pristojna za monetarno in davčno politiko, boljšo zakonodajo (Refit), za politike trga dela, davek na finančne transakcije, ekonomsko upravljanje in evropski semester, makroekonomske politike, finančne trge/zakonodajo/obdavčitev, za aktivnosti evropskega parlamenta, mednarodno sodelovanje sindikatov, prestrukturiranje, evropski socialni dialog, evropsko korporativno upravljanje, industrijsko politiko, delavsko soupravljanje, industrijske odnose, standardizacijo, evropsko gospodarsko pravo, evropske svete delavcev, informiranje in posvetovanje, zastopništvo delavcev v upravnih odborih in demokracijo v svetu dela.

Štirje konfederalni sekretarji pa so skupaj odgovorni za delo na naslednjih področjih: politika socialne varnosti, družbena vključenost, migracije, mednarodna trgovina, sodelovanje in medsindikalno razvojno sodelovanje, mobilnost delavcev, migracije in begunci, napotovanje delavcev, podjetja poštni nabiralniki, mednarodne trgovinske pogodbe, trajnostni razvoj in agenda OZN na omenjenem področju, sodelovanje nadzornih organizacij, varnost in zdravje pri delu, delovni čas, kolektivna pogajanja, plačne politike in kampanje za dvig plač, socialni protokol v pogodbi EU, sindikalne pravice, javna naročila, delovno pravo, gospodarsko pravo, delo na črno, socialni sporazum v mednarodnih korporacijah, brexit, energetska politika, uredba Reach, enakost spolov, sodelovanje z Mednarodno organizacijo dela, odbor za ženske, družbena odgovornost podjetij, industrijske regije, medgeneracijska solidarnost, ekonomska in socialna kohezija, strukturni skladi, večletni finančni okviri EU, delo in zaposlovanje mladih, invalidnost, pravice lezbijk, homoseksualcev, biseksualcev in transspolnih oseb, izobraževanje in usposabljanje, javne storitve, enakost in nediskriminatornost, organiziranje, Jamstvo za mlade, vajeništvo in pripravništvo, prekarno delo, rasna vprašanja, digitalizacija in platformno gospodarstvo, atipično delo, notranji trg …

Arhiv DE

Organiziranost

Sklepati gre, da ima Evropska konfederacija sindikatov kot pomembna mednarodna sindikalna organizacija izredno kompleksno organizacijo, a v grobem ni tako. Poleg kongresa, ki vsaka štiri leta določa splošne usmeritve organizacije, sestavljajo pa ga delegati članic Evropske konfederacije sindikatov, ima še izvršni odbor, predsednika, generalnega sekretarja, namestnike generalnega sekretarja (trenutno dva) in štiri konfederalne sekretarje. Mimogrede, ravno maja je v sosednji Avstriji potekal kongres Evropske konfederacije sindikatov, na katerem so delelgati izvolilo novo vodstvo.

Izvršni odbor, ki ga izvoli kongres, sestavljajo predstavniki članic Evropske konfederacije sindikatov glede na sorazmerni delež članstva. Ta organ se srečuje štirikrat letno, razpravlja o skupnih stališčih in aktivnostih ter jih sprejema, prav tako odloča o delegacijah, ki se pogajajo z delodajalskimi organizacijami. Ukrepe za uresničevanje njegovih politik pa sprejema upravni odbor Evropske konfederacije sindikatov, ki se srečuje osemkrat letno.

Konfederacijo operativno vodi sekretariat, ki ga sestavljajo vsakokratni izvoljenci sindikatov. Pod taktirko generalnega sekretarja skrbi za vsakdanje stike z institucijami EU (ta tako ali drugače tudi sofinancira delovanje konfederacije), delodajalskimi organizacijami in s svojimi članicami. Sekretariat tudi usmerja delo in vsebine za uslužbence konfederacije, ki jih je skupaj šestdeset.

Evropska konfederacija sindikatov je za zastopanje in predstavljanje interesov posebnih skupin delavstva vzpostavila tudi posebne strukture oziroma organe, ki so vpeti v siceršnje delovanje te osrednje evropske sindikalne organizacije. Tako imajo že od leta 1976 vzpostavljen Koordinacijski odbor za medregionalne sindikalne svete, s katerimi krepijo čezmejno sodelovanje sindikatov na obmejnih območjih (poznamo jih tudi v Sloveniji oziroma v ZSSS), pa tudi Odbor za ženske, ki se posveča enakosti spolov, Odbor za mlade (glej okvir), namenjen izpostavljanju problematik, ki zadevajo mlajše, in iskanju rešitev zanje, Evropsko zvezo upokojencev in starejših oseb (Ferpa), ki je najbolj reprezentativna sindikalna organizacija tretje generacije na evropski podcelini, Evropski svet strokovnih in vodstvenih delavcev (Eurocadres), ki se poveča vsem temam, ki zadevajo to skupino delavcev, npr. zaposlovanju, svobodi gibanja, enakim možnostim, Evropski svet delavcev, ki se ukvarja z delovanjem evropskih svetov delavcev in spodbujanjem ter omogočanjem te oblike soupravljanja delavcev.

Odbor za mlade ETUC

V Evropski konfederaciji sindikatov (ETUC) je vzpostavljen tudi Odbor za mlade (ETUC Youth Committee), ki združuje mladinske predstavnike članic ETUC-a. ZSSS je na to mesto pred kratkim imenovala mene in hitro sem spoznala vse razsežnosti sindikalnega delovanja na evropski ravni. Ravno pred kratkim smo namreč sprejeli nov strateški dokument The Future of Youth (Prihodnost mladih), ki predstavlja pozicije mladih sindikalistov ter našo vizijo za prihodnost. Dotaknili smo se tem, ki se tičejo prihodnosti dela, prihodnosti socialne Evrope in prihodnosti sindikatov. Dokument predstavlja smernice za delovanje mladih sindikalistov in zdaj je na vrsti implementacija omenjene vizije, tako na nacionalni kot na evropski ravni. Na podlagi tega namreč sindikati oblikujemo različne aktivnosti ter predloge za oblikovanje politik, ki bodo mladim prijaznejše.

Delovanje na ravni evropske politike je še kako pomembno za mlade, saj prav na ravni EU sprejmejo ogromno dokumentov in politik, ki zadevajo naš položaj. Med njimi so najpomembnejši shema Jamstvo za mlade, Evropski socialni steber, Evropski semester, okviri za kakovostna vajeništva in pripravništva, program Erasmus +, ki je namenjen izobraževanju, usposabljanju, mladini in športu, pa konec koncev ogromno direktiv, ki se dotikajo dela, varnosti in zdravja, digitalizacije in še in še.

Če želimo torej, da je evropska politika bolj naklonjena mladim ter delavkam in delavcem na splošno, je treba za to poskrbeti tudi na evropski ravni. In prav to poskušamo doseči v okviru Odbora za mlade ETUC.

Tea Jarc, članica Odbora za mlade ETUC (Etuc Youth Commitee)

Ne samo Slovenija, tudi Evropska unija (in z njo evropska celina) je del globalnega, vse bolj povezanega in soodvisnega sveta, v katerem je vse manj prostora za posamično in sebično delovanje ter vse več potreb za usklajeno in celovito ravnanje. Zato je naša vpetost v Evropsko konfederacijo sindikatov in mednarodno sindikalno sodelovanje tudi tako pomembna.

Mirsad Begić

Raziskovanje in izobraževanje za solidarnost

Kot del Evropske konfederacije sindikatov (ETUC) deluje tudi Evropski sindikalni inštitut (ETUI), neodvisni raziskovalni in izobraževalni center. Gre za organizacijo, katere aktivnosti so usmerjene v raziskovanje in izobraževanje na področju trga dela, pravic iz dela in drugih delavskih, sindikalnih tem. V svoji trenutni sestavi deluje od leta 2005, ko so se združile tri prej ločene sindikalne organizacije, ki so se posamično ukvarjale z izobraževanjem, raziskovanjem ter varnostjo in zdravjem pri delu. Od takrat naprej ETUI svoje strokovno znanje uporablja v interesu delavk in delavcev na ravni EU, pri tem pa združuje vse funkcije prej obstoječih organizacij.

Tako izobraževalna kot raziskovalna veja inštituta skrbita za informiranje sindikatov, ki delujejo v posameznih državah EU, za zagotavljanje kakovostnih relevantnih informacij in podatkov ter za izboljšanje sposobnosti predstavnic in predstavnikov sindikalnega gibanja za njihovo delo na področju zastopanja delavk in delavcev. Izobraževanja, ki jih ponuja ETUI, so dostopna predstavnikom sindikatov članov Evropske konfederacije sindikatov in zajemajo različne teme, ki so sindikatom v pomoč pri njihovem vsakdanjem delu. Prioritete trenutnega izobraževalnega programa se osredotočajo na možnosti vplivanja na politike na ravni EU, na delavsko participacijo in industrijske odnose, na trajnostni razvoj, pogoje dela ter na obuditev sindikalnega gibanja. Program pomembno prispeva k izboljšanju kakovosti trenutnih sindikalnih aktivnosti ter udeleženke in udeležence pripravlja na izzive prihodnosti. Posamezni treningi, ki so na voljo, pa služijo tudi kot priložnost za gradnjo odnosov in mednarodne solidarnosti med sindikati iz posameznih držav.

Odnos Deliveroojevih voznikov do belgijskih sindikatov

‘Algorithm breakers’ are not a different ‘species’: attitudes towards trade unions of Deliveroo riders in Belgium, 2019, avtorji Kurt Vandaele, Agnieszka Piasna in Jan Drahokoupil

Delovni dokument išče odgovore na vprašanje organiziranja in kolektivnega delovanja v okviru t. i. ekonomije spletnih platform. Raziskovalci so se osredotočili na odnos delavk in delavcev, ki dostavljajo hrano za spletno podjetje Deliveroo, do sindikatov. Eden glavnih zaključkov je, da se delavci, ki delajo prek platform, v svojem odnosu do sindikatov ne razlikujejo od na primer redno zaposlenih, kar pomeni, da na njihovi strani ni kakšne splošne sovražnosti ali nenaklonjenosti sindikalnemu organiziranju. Glavna prepreka za sindikalno povezovanje je prej nepoznavanje sindikalnega delovanja in tovrstnega kolektivnega organiziranja. Kljub temu pa so avtorji prišli v stik z nekaterimi že obstoječimi manjšimi iniciativami, ki se poskušajo prav kolektivno organizirati.

Dokument lahko služi kot dobra podlaga za širitev sindikalnih dejavnosti v nove sektorje ali oblike dela, saj tehtno oriše trenutni položaj v svetu dela in glavne razloge, na podlagi katerih so se delavke in delavci pripravljeni organizirati, to pa je predvsem pomanjkanje ekonomske varnosti. Tovrstne raziskave lahko pomagajo pri preučevanju novih področij dela in prilagajanju sindikalnih pristopov, ki so nujni ob pojavu novih oblik organizacije dela.

Raziskovalna veja

Medtem ko je delovanje ETUI na področju izobraževanja omejeno predvsem na sindikate člane Evropske konfederacije sindikatov, pa je inštitutovo raziskovalno delo širše dostopno. Namenjeno je povezovanju akademske sfere in sindikalnega gibanja ter spodbujanju neodvisnega preučevanja tematik, ki so relevantne za evropsko delavstvo. V praksi to pomeni, da lahko med dokumenti na spletni strani ETUI najdemo raziskave, ki denimo spremembe na področju gospodarstva, socialne države ali okolja analizirajo z vidika delavstva. Ko gre za vprašanje okoljskih izzivov in podnebnih sprememb, so raziskovalci pozorni, kako bodo ti vplivali na delavke in delavce, na njihova delovna mesta in oblike dela prihodnosti ter na samo kakovost delovnih mest. Ko raziskujejo ekonomijo spletnih platform, se ne osredotočajo na zgodbe o posameznih podjetjih in njihovih tehnoloških inovacijah, temveč si prizadevajo razumeti, kako lahko v tovrstnih pogojih dela delujejo delavke in delavci ter kakšne možnosti za delavsko organiziranje imajo.

Miti o deregulaciji delovnih razmerij

Myths of employment deregulation: how it neither creates jobs nor reduces labour market segmentation, 2017, urednika Agnieszka Piasna in Martin Myant

V zborniku prispevkov se avtorji in avtorice ukvarjajo z deregulacijo trga dela v različnih evropskih državah in pod vprašaj postavijo praviloma najbolj priljubljen argument za uvedbo deregulacijskih politik, ki pravi, da se z deregulacijo poveča število novonastalih delovnih mest in zmanjša segmentacija na trgu dela. Avtorji raziščejo spremembe na trgu dela v posameznih državah EU, s tem pa se izognejo posploševanju in predstavijo različne izkušnje držav po končani finančni krizi ter se na podlagi svojih dognanj lotijo širših zaključkov. Z njimi pa ne potrdijo domneve, da naj bi regulacija trga dela negativno vplivala na nastanek novih zaposlitev. Omenjena ugotovitev je sicer v skladu s prejšnjimi inštitutovimi raziskavami, a v nasprotju s priljubljenimi prepričanji, ki so v preteklosti spremljala ukrepe deregulacije trga dela v posameznih državah članicah EU. V zborniku raziskovalci opozorijo tudi na dejstvo, da deregulacija trga dela vodi predvsem v večjo moč delodajalcev, ki, kadar se za to pojavi možnost, delavkam in delavcem ponudijo zanje manj ugodno obliko dela.

Zbornik pokaže na razkorak med politikami na trgu dela v državah članicah EU in dejanskim stanjem. Avtorji prispevkov jasno in učinkovito odgovorijo na mite, ki krožijo v javnih razpravah o spremembah na trgu dela, vse skupaj pa lahko dobro služi sindikalnim predstavnikom v razpravah in pri oblikovanju odzivov na spremembe delovne zakonodaje.

Pred sedežem Evropskega sindikalnega inštituta v Bruslju. Arhiv DE

Arhiv sindikalnega znanja

Z neposredno usmeritvijo v raziskovanje aktualnih tematik, v najširšem pomenu besede povezanih s svetom dela, z vidika delavstva, ETUI gradi arhiv sindikalnega znanja, s katerim se je mogoče uspešno upreti splošno sprejetim mitom v zvezi s trgom dela in delovno zakonodajo ter različnim delodajalskim mantram. Kakovostno raziskovanje je namreč ključen element učinkovitega sindikalnega dela. Prispevek ETUI na tem področju je ogromen, obenem pa so inštitutova dognanja, dokumenti, besedila, brošure ipd. prosto dostopni.

Na poti k socialno-ekološki tranziciji

Towards a social-ecological transition. Solidarity in the age of environmental challenge, 2015, avtorja Éloi Laurent in Philippe Pochet

Priročnik je namenjen okoljski problematiki in podnebnim spremembam ter vlogi delavstva in sindikatov pri odzivu nanje. Pri tem gre za poseben poudarek na dejstvu, da tako odgovornost za podnebne spremembe kot tudi izpostavljenost negativnim učinkom okoljske krize nista – niti znotraj posameznih držav niti med različnimi državami – enaki za vse ljudi.

Analiza, v okviru katere avtorja upoštevata globalno družbeno neenakost in na podlagi ideje o podnebni pravičnosti ponudita predloge za nadaljnjo akcijo, je lahko izjemno pomembna za delo sindikatov. Tovrsten dokument je lahko prvi korak za razmislek o oblikovanju okoljske sindikalne agende na nacionalni ravni in za poznejše doseganje okoljskih ciljev.

Pomen inštitutov, kakršen je ETUI, je dandanes izjemen, saj se je treba zavedati, da so raziskovalne in izobraževalne aktivnosti ključne za uspešno sindikalno delovanje. V poplavi nepreverjenih podatkov in informacij ter najrazličnejših glasnih, a praznih argumentov dobro raziskane študije o sedanjem in prihodnjem položaju delavstva bogatijo naše delo in mu dajejo legitimnost. Seveda pa je učinek dela Evropskega sindikalnega inštituta odvisen od dejanske uporabe dostopnega znanja pri delu sindikatov. Kot smo pokazali, obstajajo dokumenti, ki so nam lahko v veliko pomoč pri oblikovanju sindikalnih razprav, strategij in kampanj na nacionalni ravni, seveda, če jih le poiščemo in uporabimo pri svojem delu.

Vsi našteti in številni drugi dokumenti so v angleškem (in pogosto francoskem) jeziku dostopni na inštitutovi spletni strani.

Zala Turšič

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Objavljeno besedilo je skupek člankov, ki sta bila pod naslovoma Tudi delavsko-sindikalna solidarnost v EU šteje (avtor Mirsad Begić) ter Raziskovanje in izobraževanje za solidarnost (avtorica Zala Turšič) ločeno objavljena v tematski številki Delavske enotnosti o mednarodnih sindikalnih obzorjih (maj 2019).

Share