Zbudi me za 1. maj

»Zbudi se za 1. maj,« se začne pesem znane slovenske glasbene skupine. Ja, spet je pred vrati 1. maj, praznik dela, in čas, namenjen razmišljanju o delavskih pravicah. O pridobljenem in o izgubljenem, o položaju delavk ter delavcev, članic in članov. O pravicah, ki so več kot zgolj delavske, saj gre za človekove pravice.

Okrog praznika dela se bomo na različnih prireditvah in ob različnih priložnostih spominjali zgodovine delavskega gibanja, vzponov in padcev pravic zaposlenih, ki so hkrati vzponi in padci družbenega razvoja v celoti. Da, manj delavskih pravic pomeni manj razvito družbo. Pomeni manj socialno in manj pravično družbo.

Pogled v zgodovino

Ko ocenjujemo položaj zaposlenih danes, jih je seveda treba postaviti v zgodovinski kontekst. Ko boste na Gorenjskem, obiščite Kropo in njen kovaški muzej. Oglejte si vigenjc, edino še ostalo delavnico iz časov, ko so v Kropi izdelovali znane kroparske žeblje. Izvedeli boste več o pogojih, v katerih so takrat delali žebljarji. O temnem in zakajenem prostoru, v katerem se je dogajalo vse: dnevno življenje družin je potekalo hkrati z delom, delali so vsi, ki so le lahko. Tam se je živelo, delalo in družilo. Brez omejitve delovnega časa, brez odmorov, dopustov, ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu, za mizerno plačilo, brez bolniške odsotnosti in nadomestil. In brez pokojnin. Sicer pa je bila verjetnost, da bo kdo dočakal lepo starost, res majhna. Umirali so zaradi izčrpanosti in pomanjkanja.

Je treba posebej povedati, da takrat sindikatov ni bilo? S te perspektive je lepo vidno, kakšen napredek se je zgodil od takrat. Ne zaradi dobrote kapitala, temveč zaradi prizadevanj vseh naših prednikov, posameznikov in skupin, ki so za to včasih plačali najvišjo ceno – življenje. Zato je tudi letos v času praznika dela treba nenehno opozarjati, da pravice niso dane same od sebe, da niso podarjene, temveč so izborjene, da je delovanje v tej smeri potrebno vsak dan sproti in da ni mesta na tem svetu, kjer bi jih ne bilo mogoče še izboljšati. Posameznik lahko to stori zelo težko, skupaj organizirani težko, a vendarle lahko. Tako kaže zgodovina.

Rdeča nit je delavski boj

Vsako leto v tem času je tudi zanimanje medijev za delavske pravice in položaj delavk ter delavcev večje. Letos so me zaenkrat zgrešila vprašanja o tem, če smo sindikati še potrebni. Morda smo v družbi le razumeli, da je odgovor na to, da sindikatov ni, vse večja prekarnost. In da prekarnost ni dobra. Večina se zaveda, da so za ohranitev in izboljšanje položaja zaposlenih potrebne močne delavske organizacije, da je potrebna močna in dobro organizirana ZSSS, da smo le taki lahko ovira na poti drveče reke kapitala, ki bo odnesla vse pravice delavk in delavcev, če bo jez popustil. Vsak od nas lahko za krepitev tega obrambnega sistema prispeva svoje. Lahko pa tudi vsak od nas domov nese en zidak za domačo ograjico. Lepo bo svoje vrtičke gledati, ko bo voda podirala vse pred seboj. Dokler ne bo odnesla še njih.
Naj se ob 1. maju spomnim prav vseh sindikalistk in sindikalistov, ki vsak dan bijejo velike in male bitke za izboljšanje položaja delavk in delavcev, članic in članov. Njim gre največja zahvala, so prvi obraz, ki ga pozna naše članstvo in so v prvih vrstah, tudi za ceno svojih lastnih pravic. Hvala vam za to.

Razmisleki ob 1. maju segajo še širše, od vsakodnevnih krivic in nepravilnosti, izkoriščanja in zlorab, pa tudi pozitivnih primerov in navdihujočih zgodb. Lahko bi se lotila razmisleka o vseh dnevnih tegobah, od stavk, ki se dogajajo, do napovedanih reform. Povsod bomo našli rdečo nit: delavke in delavce, sindikate, boj za izboljšanje materialnega in socialnega položaja. Vse to – in še veliko več – je 1. maj. No, najbrž prav zato praznujemo praznik dela tudi 2. maja.

Živel torej 1. in 2. maj, živel praznik dela!

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS