Sindikalizem je tek na dolge proge – V Domu sindikatov potekal slavnostni sprejem ob delavskem prazniku

25. 4. 2024

V Domu sindikatov v Ljubljani je danes potekal sprejem ob skorajšnjem prazniku dela, ki ga pri nas prav po zaslugi sindikatov še vedno praznujemo dva dni, 1. in 2. maja.

Dogodek, katerega glavni vrhunec je bila podelitev plaket Svobodnih sindikatov Slovenije v letu 2024 – sijajno ga je dopolnil tudi glasbeni nastop ustvarjalnega dvojca Katarina Juvančič-Dejan Lapanja –, je na kratko povezoval Gregor Inkret, ki je najprej izpostavil, da dandanes, v času izjemnih napetosti, negotovosti, kaj bo jutri, splošnega nezadovoljstva, različnih turbulenc, vojn, podnebnih sprememb, stavk, protestov ipd. sindikati ostajamo tisti del družbe, ki zagotavlja varnost, stabilnost in pomoč, ter hkrati organizacija, ki se tudi zavzema za družbo prihodnosti, kot si jo najbrž želimo vsi – varno, socialno, solidarno, pravično … Kot vedno, pa bo po njegovem tudi letošnji praznik dela priložnost za razmislek o tem, kje smo ter kam gremo – in kam bi morali iti – kot delavke in delavci..

Sindikalno delo se nikoli ne konča

Pomen praznika dela je v tem, da se spomnimo, zakaj ta praznik imamo in da povemo velikokrat, še večkrat, vsak dan, da pravice, ki jih delavci in delavke v tem trenutku imamo, niso nekaj, kar bi prišlo samo od sebe, zato je bilo potrebnih 130 in več let prizadevanj posameznic in posameznikov, ki jih že zdavnaj ni med nami, in sicer na različne načine, s protesti, zahtevami, pogajanji, tudi s smrtmi in zaprtimi sindikalisti ter sindikalistkami, pa je svojem nagovoru dejala predsednica ZSSS Lidija Jerkič. »To torej ni nekaj, kar pride in ostane, za vsako stvar si je treba prizadevati, tudi ko je enkrat pridobljena, da ni pozabljena in da vedno znova težimo k temu, da bi bilo pravic več in ne manj. V 130 letih se je seveda marsikaj spremenilo, ampak sindikalizem ni šprint, sindikalizem je tek na dolge proge, je maraton in želimo si, da bi ga tekle tudi naslednje generacije. Včasih smo v sindikatih prekritični tudi do samih sebe. Pri prizadevanjih za spremembe si vedno želimo, da bi bili ti koraki hitrejši, da bi se te spremembe zgodile hitreje. Ampak vendarle smo lahko ponosni nase, da premikamo stvari tam, kjer jih je izjemno težko premakniti. Letos smo se tudi že na posvetih ZSSS pogovarjali o tem, da se je v zadnjem letu kakšna zadeva vendarle spremenila. Pred nami so reforme, pravkar so bila sprejeta izhodišča za pokojninsko reformo, ki predstavlja eno pomembnejših področij. Tudi davčna reforma je napovedana v kratkem. Nikoli se ne neha, ne spomnim se obdobja, ko bi lahko v sindikatih rekli, da imamo malo dela. Vsak dan se pojavljajo novi izzivi, nova problematika in v bistvu nikoli končano delo. Zagotovo pa smo še daleč od tistega, ko bi lahko rekli, da je svet pravičen za vse tiste, ki skušajo za življenje zaslužiti s svojim lastnim delom. Na letošnjih prvomajskih prireditvah bomo govorili tudi o tem. Skratka, izrabimo to priložnost, da vedno znova, vedno znova, vedno znova poudarjamo tudi pomen sindikalnega organiziranja, članstva in podpore, ker le na tak način lahko zagotovimo, da bomo tisto, kar smo dobili od naših prednikov, lahko prenesli tudi na svoje otroke, če ne v enaki meri, pa tudi bolje.«

Trije nagrajenci

Predsedstvo ZSSS je sprejelo sklep o podelitvi plakete Svobodnih sindikatov Slovenije v letu 2024 Žarku Pejčiću, predsedniku Sindikata Marjetica Koper in predsedniku Območne organizacije Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS) Primorska in Notranjska, Alešu Golji, sekretarju Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) in dolgoletnemu sodelavcu ZSSS, zahvalo predsednice ZSSS pa je za večletno uspešno delo in prispevek h krepitvi ZSSS prejel Branko Sevčnikar, dolgoletni sindikalist in nekdanji predsednik Sindikata delavcev dejavnosti Slovenije (SDE).

 

»Žarko Pejčić vodi sindikat v Marjetici Koper vse od ustanovitve leta 2019 naprej. Na ravni podjetja predstavlja glavni motor in povezovalni člen sindikalne ekipe. Je človek z veliko začetnico, srčen, solidaren, trmast in neomajen v prizadevanju za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja članstva. Sindikat Marjetice Koper je pod njegovim vodstvom februarja 2020 napovedal stavko in s tem tudi uspel skleniti podjetniško kolektivno pogodbo. Ta je pomenila izboljšanje socialnega in materialnega položaja za vse zaposlene v podjetju: nadgradnjo police za kolektivno zdravstveno zavarovanje, posebne dodatke na pogoje dela, dvig plač, maksimalno višino regresa in božičnico, kar je bilo pred ustanovitvijo sindikata nepredstavljivo. Žarko Pejčić se je še posebej angažiral v smeri zagotovitve pogojev za delovanje sindikata znotraj podjetja in uspel, da je bila sklenjena pogodba za delovanje sindikata v podjetju, s katero je bil med drugim dogovorjen dodatek za aktiven prispevek k graditvi socialnega dialoga za vse člane in članice SKVNS v podjetju Marjetica Koper. V prizadevanjih za ohranitev obalnega zavetišča za živali pod okriljem Marjetice Koper in v poskusih za izločitev posameznih sektorjev iz Marjetice Koper, ni imel težav z javnim nastopanjem, izpostavljanjem kompleksne problematike pred kamero, z ekipo je organiziral novinarske konference, ki so odmevale lokalno in širše v slovenskem prostoru. Trenutno si na ravni podjetja prizadeva za povrnitev in priznanje pravic do obveznega poklicnega zavarovanja sodelavcem, ki opravljajo najbolj nevarna in umazana dela v sektorju kanalizacije. Tako odpira polje, ki je aktualno v celotni branži komunalnega gospodarstva, in sicer odprava krivica zaposlenim, ki opravljajo zdravstveno najbolj tvegana dela,« smo lahko med drugim slišali iz obrazložitve za podelitev plakete sindikalistu Žarku Pejčiću.

 

O drugem prejemniku plakete, sindikalnem veteranu v najboljšem pomenu besede, Alešu Golji pa smo med drugim slišali naslednje: »Obstajajo ljudje, ki mislijo in skrbijo zgolj zase, in ljudje, ki jim je mar tudi za druge in skrbijo za dobrobit vseh v skupnosti, v kateri živijo in delajo, še zlasti najbolj ranljivih. Med slednje sodi tudi Aleš Golja, ki že več kot pet desetletij deluje v sindikatih in je s svojim znanjem, poznavanjem problematike, strokovnostjo in z zavzetim delom veliko prispeval k ustanovitvi, razvoju in uspešnemu delovanju ZSSS od njene ustanovitve do danes. Nihče nima svoje pisarne v Domu sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani dlje časa kot Aleš Golja. Na delo v osrednji dom slovenskih sindikatov, v katerem domuje ZSSS, hodi neprekinjeno že od januarja leta 1981, torej več kot 43 let. Sprva je prihajal na delo kot sekretar sindikata za vzgojo, izobraževanje in znanost v okviru Zveze sindikatov Slovenije, danes prihaja na delo kot volonterski sekretar Sindikata upokojencev Slovenije, ki za svoje delo ne prejema nikakršnega plačila ali nagrade. V teh 43 letih se je v Sloveniji, v sindikatih in na Dalmatinovi 4 spremenilo skoraj vse: spremenil se je režim oziroma politični sistem v državi, reformirali so se sindikati, spremenila se je vloga sindikatov v družbi, spremenila se je lastniška struktura Dom sindikatov, ki so ga temeljito obnovili in v njem zamenjali celo pohištvo in tehnološko opremo. Edina stalnica v njem so bili in ostajajo sindikalisti, ki so sindikalisti po srcu, takšni kot Aleš Golja. Ne glede na vse spremembe si prizadevajo za dobrobit vseh ljudi v ožji in širši skupnosti, še zlasti najbolj ranljivih […] V času tranzicije so sindikati na Dalmatinovi 4 začeli kupovati računalnike ter jih povezovati v računalniški sistem, ki ga je bilo treba vzdrževati, posodabljati in sindikaliste ter sindikalistke usposobiti za njegovo uporabo. Ob rojstvu ZSSS je leta 1990 sindikate čakal nov izziv, saj so morali dotedanje člane Zveze sindikatov Slovenije ponovno včlaniti v sindikate dejavnosti in Zvezo. Ta izjemno velik posel je po strokovni plati organiziral in vodil Aleš Golja, ki je bil za to tudi poklicno usposobljen. Najprej je postal vodja službe za evidenco ZSSS, po letu 1996 pa še vodja službe za informatiko. Tako je do obisti spoznal ZSSS in vse njene skrivnosti ter ji kot odgovoren in zaupanja vreden mož služil do upokojitve. Po upokojitvi pa je poprijel za delo sekretarja sindikata upokojencev, za katerega dela iz pisarne na Dalmatinovi 4 in od doma, saj ne gre mimo njega in brez njega nobena aktivnost. Predsednica sindikata Francka Ćetković rada reče, da je Aleš eden od stebrov upokojenskega sindikati, brez katerega si že vrsto let ni mogoče predstavljati uspešnega dela tega sindikata. S svojim delom, zavzemanjem za pravice vseh, še zlasti najbolj ranljivih in s svojim etičnim vzorom je Aleš Golja veliko prispeval in prispeva k razvoju, ugledu in uspešnosti Sindikata upokojencev Slovenije ter ZSSS v celoti. Za svoje delovanje ni dobil še nobenega priznanja ZSSS. Letos si plaketo Svobodnih sindikatov Slovenije absolutno zasluži. Naj mu bo v spodbudo, da pri »rosnih«78 letih ne bi opustil brezplačnega sindikalnega dela za dobrobit naših članov. Hkrati pa naj bo priznanje Alešu v spodbudo mlajšim sindikalistom ter sindikalistkam, da se je za sindikate vredno potruditi, ker znajo ceniti zavzeto in uspešno delo, ki ne ostane neopaženo.«

Pogovor z nagrajencem Alešem Goljo ob prazniku dela pa si lahko ogledate tukaj:

---

Ne spreglejte!

Tudi letos se znova dobimo ob prvomajskih proslavah in kresovanjih. Več o tem, kje vse bomo, izveste tukaj:

Dobimo se za 1. maj! – Napovedujemo letošnje prvomajske prireditve v organizaciji ZSSS