Držati skupaj, da lahko previharimo najhujše – Pogovor z letošnjo prejemnico sindikalnega priznanja roža mogota Sonjo Lokar
1. 3. 2024
Sonja Lokar je aktivistka, feministka, samostojna strokovnjakinja za področje spola, sociologinja, nekdanja političarka, predsednica organizacije Ženski lobi Slovenije in letošnja dobitnica sindikalnega priznanja roža mogota, ki ga Odbor za enake možnosti ZSSS podeljuje za dosežek leta s področja enakih možnosti žensk in moških. Prejela ga bo – tokrat izjemoma za življenjsko delo na področju prizadevanj za enake možnosti žensk in moških – na slavnostni podelitvi, ki bo potekala v četrtek, 7. marca, ob 11:00 v Domu sindikatov v Ljubljani.
Nekoliko starejši se Sonje Lokar zagotovo spomnijo kot političarke, članice slovenske delegacije, ki je januarja 1990 protestno zapustila zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je potekal v Beogradu. Toda poznajo jo tudi mlajše generacije, ki se pred 34 leti niso še niti rodile, in sicer kot aktivistko ter borko, ki že vse življenje na številne načine deluje na področju enakih možnosti žensk in moških. Obenem pa je, kot so zapisali pri Sindikatu Mladi plus, kjer so jo tudi predlagali za priznanje roža mogota, s svojo toplino, prijaznostjo in strokovnostjo tudi izvrstna mentorica novim generacijam feministk, ki jih s svojo široko mrežo usmerja in povezuje ter s svojimi izkušnjami vedno znova navdaja z upanjem.
Pred vrati je 8. marec, mednarodni dan žensk, praznik z močno delavsko zgodovino, ki pa že dolgo ni imun za komercializacijo in depolitizacijo … Kako ga doživljaš ti?
8. marec že v socializmu ni bil imun za te pojave. Del ljudi se je obnašal, kot da gre za nekakšen materinski dan, za čast, ki se izkazuje ženskam, ker so požrtvovalne matere, v resnici pa ne gre za to. Gre za dan borbenih žensk, dan žensk, ki so zahtevale enake pravice za delavske ženske. In seveda tudi za vse druge ženske, ampak v prvi vrsti za ženske, ki niso imele nobenih privilegijev. Zanje so zahtevale, da je skrajni čas, da postanejo popolnoma enake najprej pred zakonom in da dobijo v družbi enako veljavo kot moški. Temu je bil 8. marec zgodovinsko posvečen, a kot rečeno je šel resnični pomen tega dne počasi v pozabo že v času socializma. Istočasno pa je, če gledamo širšo sliko, zavest o nujnosti ženskega boja za pravice, in to vseh žensk, ne samo delavskih, prerasla v svetovno gibanje. Tako je 8. marec prišel do Združenih narodov, ki so ga vzeli za svojega, in sicer kot dan borbenih žensk, žensk, ki se borijo za dejansko enakost med spoloma.
Si dolgoletna aktivistka in borka na različnih področjih, pri različnih družbenih in političnih vprašanjih – kaj pa te na področju aktivizma in boja za boljši jutri najbolj zaposluje danes?
Nisem postala politična aktivistka samo zaradi pravic žensk. Ko sem bila mlada ženska, sem mislila tako, kot so mislili v socializmu mnogi, in sicer, da sta osvobajanje in enakopravnost žensk izključno povezana s položajem delavstva in delavskega razreda. Zdelo se mi je, da če se bo ta razred osvobodil neznanja, tlačenja, izkoriščanja, manipulacij, s katerimi ga držijo v pokorščini, se bodo osvobodile tudi ženske. A pozneje, ko sem bila že malo starejša in sem imela tudi osebno izkušnjo v socialistični politiki, sem ugotovila, da to ni tako preprosto in da imamo ženske dodatno težavo, ki presega samo razredno vprašanje. Je veliko širša, je stvar mentalitete, kulture, tradicije, predsodkov. In v družbi diskriminacije in podrejenosti žensk ne moreš rešiti samo z bojem delavskega razreda, ampak se je treba zelo široko povezovati. Če fronta, na kateri se boriš, ne postane fronta družbenega soglasja, ne moreš nobene spremembe, ki jo vendarle uspeš izboriti, obdržati.
V kakšnem smislu?
Vzemimo primer Slovenije po drugi svetovni vojni. V Komunistični partiji Slovenije smo imeli Vido Tomšič, socialistično feministko svetovnega formata, ki je vedno razmišljala v globalnem smislu, in vse, kar je naredila, je bilo usmerjeno v spremembo tako ekonomskega položaja žensk kot tudi tradicije, mentalitete, razmerij med domačimi in službenimi obveznostmi žensk in tako naprej. Bila je zelo praktična oseba, ki je vedela, da če ni vrtcev, ženske ne bodo mogle biti polno zaposlene. Če ne bodo polno zaposlene, kako bodo enakopravne? Ne morejo biti. Če ženske ne morejo priti do kontracepcije, do rednih pregledov pri ginekologu, kako bodo zdravo živele, kako si bodo zagotovile načrtovanje družine, imele zaželene, srečne otroke? Vida Tomšič je imela dejansko moč v komunistični partiji, bila je članica najožjih organov odločanja v Zvezi komunistov Jugoslavije, zato je lahko prepričevala tovariše, moške tovariše, da so njene ideje postale skupne ideje Zveze komunistov Jugoslavije in Slovenije. Sploh si ne moremo predstavljati, kako težko je bilo na primer uveljaviti pravico do liberalnega splava, ker veliko ljudi v tedanji komunistični partiji ni bilo prepričanih, da je to dobra rešitev, in so se zelo bali, kako bo slovenska družba, v kateri je bila verska tradicija veliko močnejša kot danes, odreagirala in da bo od vsega skupaj več škode kot koristi. A jih je prepričala. Podobno je bilo tudi z drugimi pridobitvami, kot je bila na primer množična gradnja vrtcev konec šestdesetih let, celodnevna šola, organizirana prehrana v šolah in podjetjih …
Ko pa je pa nastal večstrankarski sistem, so se pojavile stranke, ki trdijo, da je to vendar vse narobe. Ženske da so prisilili, da so postale ekonomsko samostojne, da so se pod prisilo odpovedale življenju gospodinj, ki skrbijo za moža, otroke in podpirajo vse štiri vogale hiše. V družbi je okrog tega nastal dialog, toda obdržali smo nekatere ključne civilizacijske pridobitve socializma, ker so komunistične feministke na svojo stran pridobile tudi bolj konservativni del prebivalstva, ki je te pridobitve vzel za svoje. Težko bomo danes v Sloveniji našli ženske, ki bodo rekle, da ne potrebujemo vrtcev. Ali pa da bodo rekle, da naj ženske ne bodo v vseh poklicih enakopravne in naj ne opravljajo enako plačanega dela kot moški. Velika večina žensk, 90 odstotkov, to nedvomno podpira. Ko se stvari enkrat zasidrajo v glavah ljudi, kot se je denimo v Sloveniji tudi svobodno odločanje o rojstvih otrok, jih je težko kar tako zavreči. Na silo se verjetno da, na demokratičen način pa ne. Obstane torej samo tisto, kar ljudje resnično z razumom in srcem sprejemajo. In zato se je treba bojevati za družbena soglasja o zadevah, ki so bistvene za enakost spolov.
Ali lahko pri tem potegnemo kakšno vzporednico tudi s sindikati?
Seveda, podobno je pri sindikalnem organiziranju – mene tako srce boli, ko gledam, koliko ljudi danes misli, da je sindikat popolnoma nepotrebna institucija, kar pomeni, da popolnoma nič ne razumejo. In to so večinoma mladi ljudje. In kar je najhujše, denimo pekarni delavci in delavke, prisilno samozaposleni, ti najbolj mislijo, da sindikata ne potrebujejo, pa ga v resnici potrebujejo najbolj od vseh, ker so v najtežjem položaju. Boriti se moramo za to, da ljudje, ki živijo od svojega dela, razumejo, da je organiziranje in združevanje edino, kar imajo. Kaj pa imajo drugega? So bogati? Niso. So politično vplivni? Niso. Kaj potem imajo, če nimajo za sabo organizacije? Nič. In kaj je ta organizacija? To je sindikat.
Če se vrnem nekoliko nazaj, kaj pa potem tebe na področju boja za boljši jutri trenutno najbolj zaposluje?
Prišel je trenutek, ko se mora žensko gibanje spet obrniti k elementarnim pravicam delavk in delavcev, se pravi k socialnim in ekonomskim pravicam. Saj smo se res tolkle za individualne pravice, ki so bile precej pod pritiskom, ampak … Pravica do splava je bila denimo res na udaru, pomembno je bilo denimo tudi vprašanje enakopravnosti drugače spolno usmerjenih, vendar smo se premalo borile in izborile na področju ekonomskih in socialnih pravic žensk. Govorim o pokojninah, plačni vrzeli med spoloma, vprašanju delovnih pogojev, o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu … To so danes grozno pereča vprašanja, a so bila tudi včeraj, vendar se jih nismo mogli lotiti, saj se je družba po letu 1990 odločila, da naj se vsak briga zase in bo vse okej. Danes pa ni več tako. Danes ljudje razumejo, da tako ne gre več naprej. Včeraj smo se lahko delali, da pač ne moremo narediti nič glede ekonomije, sociale in okolja, danes pa vemo, da ali bomo to naredili ali bo pa ta svet hudič vzel.
Kdaj pa je nastala točka preloma, da je omenjeno postalo pomembno?
Rekla bi, da leta 2008 z ekonomsko krizo. Takrat se je dokončno pokazalo, da je neoliberalni kapitalizem nag, da je ta faza kapitalizma končana in da je samo vprašanje časa, ali se bo končala z vojno ali pa s kakšno drugo preobrazbo. Seveda si moramo prizadevati, da do vojne ne pride, čeprav obeti niso dobri in vsak dan bolj kaže, da bi v Evropi lahko prišlo do velike vojne. Zraven pa moramo na novo iznajti tudi povezano družbo, ker smo jo v preteklosti uničili. Ustvarili smo namreč družbo, v kateri je človek potrošnik, ne državljan, potrošnik, ampak še to samo, če ima denar. Če pa nimaš denarja, nisi niti potrošnik, potem te pa sploh ni, ne šteješ. Družba se je razdrobila na te izolirane potrošnike, nihče pa si ne prizadeva, da bi se na novo vzpostavile skupnosti, kjer ljudje čutijo drug drugega in si pomagajo med seboj. In to je nekaj najbolj groznega, kar nas je doletelo. Potem pa pride velika nesreča, kot je bila lanska povodenj … Kaj je takrat najbolje delovalo? Gasilci in civilna zaščita. Od kdaj že je to? Iz časov, ko smo povezano družbo še imeli.
Zakaj je boj za ohranitev pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki jo večkrat omenjaš, tako pomemben, ko govorimo o enakopravnosti med spoloma?
Najprej zato, ker kdor niti s svojim telesom ne more upravljati, ne more biti enakopraven. To je prvo. A ne gre samo za to, da razpolagamo s svojim telesom. Gre za to, da v trenutku, ko se odločiš za otroka, se odločiš tudi za kopico težav in obveznosti, ki jih prej nisi imel. In ta odločitev mora biti zelo zavestna, ker če ni, bo otrok nesrečen, saj ti bo v napoto in zanj ne boš mogel ustrezno skrbeti, ker ne boš mogel narediti vsega tistega, kar bi kot dober starš sicer moral. Pomembno je, da se ženska svobodno odloča o rojstvu otrok, a je važno tudi to, da je otrok zaželen in srečen. Ko se odločiš za otroka, se nisi odločil samo zase, odločil si se tudi za svojega partnerja oziroma partnerko, odločil si se za svojo širšo družino, za svojo celotno skupnost. Če ima torej tvoja odločitev družbene posledice, se jih moraš zavedati in prav je, da o njih tudi resno razmisliš.
Kako spolno slepa oziroma spolno neobčutljiva družba pa smo sicer danes v Sloveniji?
Spolno slepa družba pomeni, da ljudje mislijo, da če obstajajo zakoni, po katerih smo vsi enaki, ne glede na to, če smo beli, črni, moški, ženske, mladi, stari, revni ali bogati, da je s tem avtomatično zagotovljena enakost med ljudmi. A to ne drži, saj v resnici v svojih vsakdanjih življenjskih okoliščinah nismo vsi enaki. Nekdo, ki se na primer rodi nekje na podeželju in je zelo talentiran, bo imel velike težave pri razvijanju svojega talenta in uveljavljanju v družbi. Nekdo, ki je rojen doktorju znanosti v Ljubljani, bo zagotovo končal vsaj fakulteto, tudi če ni hudo nadarjen. Pri ženskah je zelo podobno – lahko, da sem sicer krivična in mogoče tudi nekateri moški to občutijo –, ampak vsaka ženska se zaveda, da je lahko ogrožena na ulici, da jo lahko vsak trenutek nekdo spolno nadleguje, da se ji lahko – čeprav se ji morda ne –, če je ponoči sama zunaj, kaj hudega zgodi. Zaveda se, da od nje pričakujejo, da se bo vedla v skladu s predstavo o tem, kakšna naj bi bila ženska. Na primer, ko je ženska stara 30 let, ji bodo v njeni najožji okolici vsi začeli razlagati, da ji ura tiktaka, spraševati, kje ima partnerja, zakaj še nima otroka, zakaj se ukvarja z drugimi stvarmi, na primer s športom, študijem ali s kariero, ko pa zamuja tisto, kar naj bi bilo bistveno v življenju ženske. Ves čas torej obstaja kalup, v katerega rinejo ženske. Saj se to dogaja tudi moškim, ampak ko to počnejo ženskam, jim odrekajo možnost, da bi bile enakopravne in da bi se lahko v zasebnem in javnem življenju enakopravno ukvarjale z vsem, kar jih zanima. In še vsak korak v samostojno smer drago plačajo.
Ljudje sicer pogosto rečejo, saj imate vse, saj ste enakopravne. Ne, v resnici nismo. Še zdaleč ne. Tipičen primer so volitve. Ženske imamo v tej državi volilno pravico od leta 1945, od takrat do trenutka, ko je socializem propadel, pa nikdar nismo bile deležne enakopravnosti v smislu, da bi imele enako moč odločanja, kot so jo imeli moški. Včasih je bila denimo pretežna moč odločanja združena v Zvezi komunistov, in to v samem vrhu, v izvršilnh organih te zveze. Tam je bilo le 8 odstotkov žensk. Res jih je bilo 30 odstotkov v delavskih svetih, pa 27 odstotkov v delegatski skupščini, ampak tam, kjer so se dejansko sprejemale strateške odločitve, žensk skorajda ni bilo. Na prvih parlamentarnih volitvah v t. i. demokraciji nas je bilo potem izvoljenih le 13 odstotkov. Nato smo se 14 let borile za uzakonitev kvot, prve so bile sprejete leta 2004, za naše prve evropske volitve …
Ampak ravno pri omenjenih kvotah bi spolno slep in neobčutljiv pogled ugovarjal, da gre za nekakšno prisilo, češ ali ni bolje, da se stvari zgodijo po naravni poti?
Potem bi čakali še naslednjih dvesto let. In kljub tem kvotam se še vedno jutri, na naslednjih volitvah, lahko zgodi, da niti ena ženska ne bo izvoljena – govorim o državnozborskih in o evropskih volitvah. Pri volitvah v državni zbor je namreč vse odvisno od tega, ali ženska kandidira v izvoljivem okraju. V neizvoljivem okraju za določeno stranko namreč tudi predsednik te stranke ne bi prišel v državni zbor. A to velja, kadar so stvari predvidljive. Če imamo stabilno volilno telo in stabilne okraje, in vsaj srednje velike stranke. Potem stranka ve, kje naj kandidirajo tisti, ki jih res hoče imeti v državnem zboru. Ko pa začne podpora stranki upadati, se krhati, zmanjševati, ko se politični prostor razdrobi na majhne stranke, potem nenadoma nastane tombola. Naenkrat nihče ne ve, kje so dejansko izvoljivi okraji, in lahko se zgodi, da predsednica stranke potem niti ni izvoljena v parlament. To so zoprnije našega nepredvidljivega volilnega sistema.
Tudi pri evropskih volitvah se zaradi šibkega pravila o razvrščanju na liste – v prvi polovici liste mora namreč biti uvrščena samo ena oseba iz manj zastopanega spola, kar so običajno ženske – prvo kandidatko lahko uvrsti šele na četrto mesto. Ob tem in ob prostovoljni uporabi preferenčnega glasu se lahko vse skupaj tudi obrne proti ženskam. Lahko se zgodi, če stranke namerno kandidirajo šibke, v javnosti slabo prepoznavne kandidatke, da se tudi preferenčni glas premakne k moškim in da kljub kvotam nobena ženska ni izvoljena. Drugo pomembno vprašanje pri volitvah je, ali ženske dobijo enake možnosti za javno predstavitev svojih stališč ali ne. Večinoma mediji za mnenje v politiki sprašujejo moške, četudi je na primer v trenutnem sklicu državnega zbora in v vladi razmeroma veliko žensk. Tudi to je treba prekiniti in premakniti.
Ali v tem kontekstu deluje tudi zagovorniška skupina za pravične evropske volitve za ženske, katere del si skupaj z drugimi strokovnjakinjami, aktivistkami in sindikalistkami?
Ja, ko so se začele priprave na letošnje evropske volitve, smo ugotovile tri stvari. Prva je, da so na prejšnjih volitvah tri stranke od petih, ki so prišle v evropski parlament, imele na vrhu liste žensko, te pa so bile na koncu izvoljene tudi s preferenčnimi glasovi. Torej so ljudje visoko uvrščene kandidatke resnično podprli. A zdaj se bo, ko bodo delali volilne liste, lahko zgodilo, da bodo rekli, no, ženske ste že bile na vrsti, tokrat bomo pa moški. Morda bodo tako dali ženske na tretje ali celo na četrto mesto na volilni listi, medtem ko bo v volilni kampanji pozornost usmerjena na nosilca liste, ki pa bo torej moški. In govor bo o temah, ki jih bodo v volilno kampanjo lansirali moški, česar pa si me ne želimo. Zakaj se ne bi enkrat za spremembo pogovarjali o nedopustni in nezakoniti plačni vrzeli med spoloma v Evropi? O tem, zakaj je v Evropi razlika med žensko in moško pokojnino skoraj 30 odstotkov? O tem, da v Evropi vsako leto 2600 žensk ubijejo njihovi partnerji, pa to nikogar preveč ne gane? O tem, zakaj pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok na evropski ravni ni zapisana kot človekova pravica Evropejk?
Vedno si poudarjala tudi pomen ohranitve različnih javnih storitev za enakost spolov. Kako uspešni pa smo po tvojem pri tem?
Absolutno sem za javno otroško varstvo, šolstvo, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo. Prva stvar, ki me zelo skrbi, pa je, da javno, če ne bo visoko kakovostno, ne bo obstalo. Se pravi, da moramo narediti vse, da izboljšamo kakovost javnega. Vrtce imamo odlične, to je edina stvar, ki je v tej družbi še vedno taka, da se lahko cela Evropa skrije pred nami. Za šole nisem več prepričana, mislim, da smo jih zaradi več razlogov resnično degradirali. In obstajajo poskusi, da bi zasebno vdrlo v javno šolstvo.
V javnem sektorju prevladujejo ženske, na področjih, kot so šolstvo, otroško varstvo, zdravstvo, sociala, pri znanosti smo približno pol pol, prevladujemo pa tudi v državni in lokalni administraciji. Življenje v tej javni sferi pa je postalo za ljudi živa muka, in sicer zato, ker je zbirokratizirana, spolitizirana in degradirana. Ljudje sicer hodijo v službo, a so tam nesrečni. Če tega ne spremenimo, javni sektor ne bo obstal, ker se bodo številni umaknili iz te norišnice. Dvigniti moramo kakovost javnega sektorja, kakovost medčloveških odnosov pri delu, stroki v javnih službah moramo vrniti avtonomijo, podpreti njeno znanje, vztrajati, da naj delajo po zakonu, ne pa da jim vsak pezde, ki pride na oblast, začne rušiti tisto, kar so do takrat naredili. To je tudi za ženske zelo pomembno, ker te najbolj trpijo v teh odnosih. Tudi plačati jih moramo bistveno bolje, ampak to potem pomeni še, da se je treba znebiti birokratskega balasta. Osredotočiti se je treba na tisto, kar res ljudje potrebujejo, to pa je treba narediti strokovno in neoporečno. A tudi odnosi pri delu morajo postati demokratični. Soudeležba, timsko delo, pravica do samoiniciative, nagrajevanje delavčeve samoiniciative in kakovosti opravljenih storitev … vse to je pomembno. Pa še nekaj, edine službe, ki bodo ostale, so tiste, kjer ljudje delamo z ljudmi. Vse drugo bo prevzela tehnologija, ne more pa ta peljati dementnega starejšega človeka v park, ne more previti pokakanega dojenčka. To lahko naredi samo človek človeku. To bo ostalo, vse drugo pa bo šlo. In degradirati ter premalo plačati tako delo, edino, ki ga še imamo, je družbeni samomor.
Javna storitev, ki jo moramo negovati in okrepiti, pa je tudi dolgotrajna oskrba …
To je po mojem mnenju za enakopravnost žensk v Sloveniji trenutno najbolj pomembna tema. Zakaj? Načeloma je dobro poskrbljeno za mlajši del naše populacije, za otroke, mladostnike, s katerim se ženske tradicionalno bolj ukvarjamo kot moški. A imamo tudi bolnike, invalide, starejše … Saj niso vsi starejši pomoči potrebni, veliko nas je takih, ki lahko čisto lepo poskrbimo zase. Je pa v naši državi približno 80 tisoč starejših, ki resnično potrebujejo pomoč, in zdaj se pojavlja vprašanje, kdo naj jim to nudi. Desnica bo rekla, to je stvar družine, dajmo denar njihovim družinskim članom, pa naj se oni ukvarjajo z njimi. Ampak to ni tako enostavno, ker če daš doktorici znanosti ali učiteljici denar za to, da ostane doma in skrbi za svojega dementnega očeta, si naredil dva človeka nesrečna, pa še vrgel si veliko družbeno investicijo v doktorico znanosti in učiteljico stran, saj ne bo delala tistega, za kar se je usposobila. In čim se bo ona za pet let ustavila pri svojem bolnem očetu, nikoli več ne bo prišla na isto poklicno raven kot prej. Skratka, tega ne smemo narediti, ker je to družbeno neracionalno. Svojci sicer lahko, kolikor je to mogoče, nudijo čustveno oporo svojim bližnjim, ampak skrbeti zanje iz dneva v dan, jim kuhati in pospravljati, jih voditi v park, početi sto stvari, ki jih je treba narediti za starejšega nemočnega človeka, to pa mora biti družbeno urejeno tako, da gre za storitve, ki jih zagotovimo z medsebojno solidarnostjo.
Absolutno sem za prispevek za dolgotrajno oskrbo, a je treba vzpostaviti storitve, dovolj raznolike, da z njimi pokrijemo različne potrebe, ne pa da iz prispevka dobimo samo oskrbnike družinskih članov in denar, da si potem iščemo storitve na črnem trgu. To je napačna pot, vendar smo jo uzakonili. Edina stvar, ki je dobra, je, da smo ta zakon sploh sprejeli. Zdaj ga pa lahko dopolnimo, ko ocenimo, da nekaj ne funkcionira, kot bi moralo.
Si tudi mentorica novim generacijam feministk in po mojem tudi feministov. Kako gledaš na feminizem, ki se zdi v današnjem času zelo težka, obremenjena beseda?
Izraz feminizem je bil vedno obremenjen. Ko so se denimo pojavile prve sufražetke, je nastala tudi strašna reakcija na njihovo delovanje. Zasmehovali so jih, prezirali, napadali, jih zapirali, pa so gladovno štrajkale in so jih prisilno hranili, marsikatera je umrla … Me smo imele drugo težavo: v socializmu so veljale meščanske feministke za buržoazni pojav. Govorilo se je, da se borijo samo za privilegirane ženske in da jim pri njihovem boju za enake pravice pri delu, šolanju, v politiki ipd. dol visi za to, kako v resnici živijo na primer služkinje, delavske in kmečke ženske. Socialistični feminizem pa je bil izrecno usmerjen v izboljševanje položaja teh prej odrinjenih žensk. Danes v feminizmu obstajajo struje, leve, desne, ekološke.
Vprašanje je seveda, ali se je vredno za besedo feminizem boriti. Spomnim se, ko smo v nekdanji Jugoslaviji po letu 1990 začele usposabljati bodoče političarke in smo se potem z njimi pogovarjale na seminarjih – vedno sem jih vprašala, kaj mislijo o feminizmu, in vse so rekle, da niso feministke. Pa sem rekla, dobro, ali ste za to, da imamo moški in ženske enake plače? Ja. Ali ste za to, da svobodno odločate o svojem telesu? Ja. Ali ste za to, da imate v politiki enako moč kot moški? Ja. Žal mi je, sem jim povedala, toda ve ste feministke. Tudi odpor in nerazumevanje samih žensk glede feminizma smo torej morale lomiti. A danes imamo nov pojav, ko se je skrajna desnica dejansko spravila nad feminizem kot na svojega glavnega sovražnika.
Tega včasih verjetno ni bilo …
Ne, feminizem je bil sicer vedno na udaru, a se je o njem govorilo s posmehom, češ da so tam nekje neke čudne ženske, nezadovoljene, ne zadosti lepe, samske, lezbične ali nesrečno poročene in svoje probleme pač rešujejo na tak način. Zdaj pa se govori, da je feminizem nekaj, kar bo iztirilo tradicionalno družino, nacionalno tradicijo, izdalo narod, povzročilo družbeno korupcijo, izumrtje avtohtone populacije … Odpor se je torej zelo povečal. A zakaj? Zato, ker se je moč žensk okrepila. Nismo tam, kjer bi želele biti, ampak tudi nismo več tam, kjer smo bile nekoč. Tako da gre za normalno reakcijo tistih, ki se čutijo ogrožene.
Imamo pa pri mladih drug problem. V šoli o feminizmu ne izvedo nič, če jih vprašate, kaj pomeni 8. marec, nimajo pojma, če jih vprašate, kdaj so v Sloveniji ženske dobile volilno pravico, tudi ne. To pomeni, da v šoli ne izvedo nič, zato niso sami krivi, kriv je naš način, kako ljudi šolamo, da ne razumejo stvari, in zato ni nič čudnega, da potem dobiš odgovore trinajstletnikov, da jih skoraj polovica misli, da ženskam ni mesta v politiki. Nečesa torej ne delamo prav. Svoje odigrajo tudi družbeni mediji, ki so izrazito pristranski in seksistični, tam pa se pač gibljejo mladi ljudje. In povzemajo zelo grobo, agresivno, prepirljivo držo, znotraj katere se z drugače mislečim ne pogovarjaš, ampak ga poskušaš razvrednotiti, razčlovečiti, uničiti. Saj to ni naperjeno samo proti ženskam, temveč proti vsem drugačnim, LGBTQI+ skupnosti, priseljencem, migrantom, beguncem …
Nekoč si dejala, da tudi če menimo, da nas politika ne zanima, mi še vedno zanimamo njo. Zakaj je to pomembno vedeti?
Ker nam politika tako zelo kroji vsakdanje življenje. Bolj kot je določena družba raztrgana, notranje razslojena, večjo moč ima politika. In hkrati, istočasno ko politike preziraš, ne moreš brez njih niti do stranišča. Se je pa treba tudi zavedati, da stranke niso vsa politika. So sicer tisti del politike, ki včasih na žalost zelo samovoljno in nedemokratično upravlja naša življenja, a ni nujno, da je tako. Pomembno je, da tudi članstvo političnih strank zahteva, da te delujejo demokratično. Večina napak se zgodi v strankah zato, ker se odloča v preozkih krogih, med vodstvom in članstvom pa nastanejo prepadi. Namesto da bi bila stranka organizirana kot kolektivna volja, kolektivni razum ljudi, ki se borijo za podobne vrednote in cilje, gre za samovoljo ozkega kroga ljudi, pa tudi, če so nameni še tako dobri. Ampak hvala lepa.
Enaindvajseto stoletje tega ne prenese. Preveč komplicirana družba smo postali, preveč stvari je treba reševati z znanjem, dogovarjanjem, s konsenzom. Je pa res, da se lahko kot aktivni državljani za svoje ideje borimo na sto različnih načinov. Ni nujno, da smo samo v stranki, aktiviramo se seveda lahko tudi v sindikatih in v nevladnih organizacijah. Ne pozabimo, da tisti trenutek, ko greš na demonstracije, ko se včlaniš v sindikat ali organiziraš nevladno organizacijo, si se aktiviral ter stopil v polje političnega.
Vedno si bila tudi mirovnica, denimo soorganizatorka ženskega mirovnega gibanja, ki si je prizadevalo preprečiti krvavo morijo na tleh nekdanje skupne države. Si zato še toliko bolj pozorna tudi na današnje vojne, denimo na grozljivo izraelsko uničevanje Gaze?
Moja velika bolečina je, da je tako mirovno gibanje težko dvigniti na raven, ki ima družbeni vpliv. Bile smo mirovnice v času vojne, ki smo jo sicer na vsak način hotele ustaviti, dokazati, da ni mogoče problemov naše nekdanje države rešiti z vojno, a nismo bile uspešne. Vojna je potem izbruhnila in med prvimi žrtvami so bile prav naše kolegice iz tega gibanja. In potem je naše mirovništvo v bistvu postalo obramba žrtev, saj je bilo med žrtvami veliko žensk, posilstvo se je uporabljalo kot vojna taktika pri etničnem čiščenju … Pozneje je iz teh mirovniških skupin pravzaprav nastalo novo žensko gibanje, ki se je borilo, ko je bilo vojne konec, za enakopravnost žensk v politiki, s čimer naj bi preprečili nove vojne. Tako smo iz tega mirovniškega ženskega gibanja, gibanja za pomoč žrtvam, začeli ustvarjati gibanje za vrnitev žensk v politično življenje, in to skozi velika vrata. Gibanje je bilo zelo uspešno v smislu, da je dvignilo povprečje s 7 odstotkov poslank leta 2000 na več kot 30 odstotkov žensk v današnjih parlamentih v regiji, a ni bilo dovolj močno, da bi politiko na Balkanu ali v Sloveniji tudi zares spremenilo. Ni nam še uspelo, da bi se v vsakdanjem življenju večine žensk obrnilo bistveno na bolje. Množica izvoljenih žensk v organih političnega odločanja je prvi pogoj, brez tega ne moreš nič, še zdaleč pa to ni vse, kar je treba doseči.
Pa današnje vojne?
Neverjetno je, s kakšnim pritiskom se sreča vsakdo, ki reče na primer, da bi bilo to, kar se je zgodilo v Ukrajini, mogoče preprečiti in da je Evropska unija sokriva, ker tega ni storila. Imam zelo slabo mnenje o tem, kar je naredil Vladimir Putin, prekršil je osnovna pravila mednarodne mirovne ureditve, poleg tega pa zagrešil še veliko politično napako. Ampak razlogi, zakaj je naredil to, kar je, pa niso tako preprosti, kot bi danes radi prikazali v ZDA in EU. Zakaj je to pomembno? Ker se te vojne ne da ustaviti, če teh razlogov ne prepoznamo in ne odpravimo. In to me skrbi.
Kar se tiče Izraela in Palestine, ni nobenega dvoma, da se tam dogaja genocid. A ta se dogaja že desetletja, ni to prva vojna med Izraelom in Palestinci, vsaka je bila krvava in vsakokrat je plačal palestinski narod desetkratno ceno za tisto, kar je sam hudega naredil, ko se je uprl nasilju. V učbeniku demokracije piše, da je upor proti okupatorju in upor proti lastnemu nedemokratičnemu režimu človekova pravica. Zakaj to za Palestince ne bi veljalo? Vprašanje je samo, kaj narediti v tem primeru. Ker ustaviti vojne trenutno ne moremo, pa tudi ko se bo ustavila, kaj bo potem? Kolikokrat so Izraelci Gazo popolnoma razsuli, mednarodna skupnost pa zgradila nazaj in je bila spet razsuta? In ker tamkajšnji ljudje ne morejo normalno delati, se šolati, nasploh normalno živeti, se odločijo za upor, za to, da bodo rajši umrli v boju kot živeli na kolenih. To bi mi, ki smo to izkusili v drugi svetovni vojni, morali razumeti. Je pa res, da se moramo v našem primeru, ko je Slovenija članica Varnostnega sveta Združenih narodov, zavedati, da mora biti naša zunanja politika dovolj odprta za obe strani, da lahko vsaj približno posreduje. Treba je torej najti pravo mero, če hočemo biti faktor, ki bi lahko vplival na pomiritev in pomagal kreirati resnično obstojno rešitev.
A to, kar se zdaj dogaja v Evropi, ko se nenadoma vsa celina oborožuje, je grozno – kako si bomo pa s tem pomagali? Na koncu se bomo spremenili v atomsko pokopališče, če bomo šli po tej poti. Ta trenutek v Ukrajini divja t. i. nadomestna vojna. Če se bo res zakuhalo, bo v vsej Evropi divjala nadomestna vojna velikih sil, in bomo še kako plačali ceno za to, ker se nismo znali pravočasno postaviti na lastne noge in reči: Ustavite te konje takoj!
Živimo torej v času izjemnih napetosti, dveh grozljivih vojn, velike negotovosti, kaj bo jutri, uničujočih podnebnih sprememb, stavk, protestov, pohoda skrajne desnice, ki odkrito meri letos denimo tudi na evropski parlament … Kako se sploh znajti sredi tega ponorelega sveta?
Sem šolana marksistka in se vedno spomnim Lenina, ki je rekel takole: Pri analizi je treba biti pesimist, ker če nisi pesimist, ne boš ugotovil resnice in dejanskega stanja, pri akciji pa moraš biti optimist. Se pravi, vedeti moramo, kako resen je položaj, ampak če bi nas to paraliziralo, da se ne bomo sposobni premakniti in narediti tistega, kar lahko, tudi ne bo dobro … Jaz sama danes ne morem storiti veliko. Kaj pa sem, upokojena aktivistka! Ampak tisto, kar zmorem, tista dva milimetra, ki jih lahko premaknem, pa bom premaknila za vsako ceno. Če bi vsak od nas to naredil, bi zelo veliko pomenilo. Saj se ne morem vdati, štiri vnuke imam, in če pustimo stvari take, kot so, so obsojeni na smrt. Zato tega ne morem mirno gledati. Če lahko premaknem dva milimetra, bom to torej storila. Mislim, da bi tako morali ravnati vsi. Zelo natančno analizirati stanje stvari, se tesno povezovati in graditi mostove med različnimi skupinami, ker če pride povodenj ali vojna, mi pa ne bi znali stopiti skupaj, bi bili izgubljeni. Če pa držimo skupaj, imamo možnosti, da previharimo najhujše.
Gregor Inkret
Delavska enotnost
Ta intervju je bil najprej v skrajšani obliki objavljen v četrti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 82 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod četrte letošnje redne številke (29. 2. 2024) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...