Razmišljamo o draginji: Spopadanje z inflacijo je politično vprašanje
16. 8. 2022
Inflacija in z njo draginja je večino strokovnjakov in politikov presenetila. Iz njihovih reakcij je očitno, da je niso pričakovali. Na Zahodu namreč tako visoke inflacije ni bilo več desetletij. Toda dogajanje terja ustrezne odgovore. Od vladnih ukrepov je namreč odvisno, koga bo inflacija bolj in koga manj prizadela ter komu bodo pripadli dobički.
Angleška ekonomistka in politična komentatorka Grace Blakeley tako upravičeno opozarja, da je inflacija politično vprašanje. Kot pravi, dvig cen energije, ki se preliva v višje cene prehrane, bolj prizadene najrevnejše kot bolj premožne. Skupaj z nekaterimi drugimi progresivnimi ekonomisti opozarja, da bo dvig obrestnih mer (Evropska centralna banka je nedavno kar za dvakrat več od napovedi zvišala obrestno mero) stvari še poslabšal, saj se bo zadolževanje podražilo, to pa bo še dodatno ohladilo gospodarsko rast. Za naslednje leto je Evropska komisija sicer za Slovenijo že napovedala samo enoodstotno rast. Blakeley opozarja, da je v času pandemije deset najbogatejših moških podvojilo svoje bogastvo, večino denarja pa so dobili neposredno prek programa kvantitativnega sproščanja, s katerim so v finančni svet vbrizgali milijarde javnega denarja. Dvig obrestnih mer bo tako privedel do tega, da bodo delavke in delavci težje odplačevali svoje kredite. Zato politična komentatorka, ki svoja stališča med drugim objavlja v britanski reviji Tribune, meni, da bo to vodilo do povečane neenakosti, še večjega vpliva trga in finančne nestabilnosti. Razmer namreč ne bo mogoče odpraviti z monetarnim zaostrovanjem, zato poziva k bolj koordiniranemu odgovoru na aktualne izzive.
Prosti trg je v času oligopolov mrtev
Ena od rešitev se gotovo skriva v reguliranju cen, čeprav je v premnogih medijih moč prebrati, da so takšne rešitve neustrezne, ker posegajo v prosti trg. Na junijskem srečanju voditeljev držav skupine G7 je francoski predsednik Emmanuel Macron pozval h globalnemu nadzoru nad cenami nafte. Toda po mnenju nekaterih takšni predlogi »vodijo v centralnoplanski socialistični sistem«. Tako sta tudi na uglednem spletnem portalu Politico zapisala novinarja David M. Herszenhorn in Florian Eder. Vsekakor gre za presenetljivo trditev, ki samo kaže, kako na ekonomsko desno, v zagovarjanje prostotržnega fundamentalizma z nizkimi davki, smo skrenili. Vsak odklon od politik, ki so pravzaprav pripeljale do aktualnega stanja, je razumljen kot radikalni socializem. Že samo na slovenskem primeru, kjer dva naftna trgovca obvladujeta skoraj 90 odstotkov trga, vidimo, da prosti trg ne deluje v prid ljudi. Zato smo pri nas do tretje vlade Janeza Janše imeli regulirane cene bencina, kjer je država določala najvišjo ceno. Janševa vlada pa je to uredbo odpravila in jo nato, ko je videla, da so cene poskočile v nebo, spet uvedla. Na koncu je celo zamrznila cene pogonskih goriv, nova vlada premierja Roberta Goloba pa se je sedaj spet vrnila k določitvi najvišje cene.
Zamenjava vzroka in posledice
Omenjena novinarja sicer upravičeno opozarjata, da so se politiki povsem odmaknili od tega, kar so pridigali ekonomsko manj razvitim državam, ki so morale uvajati tržni kapitalizem in se odpirati tujemu kapitalu. Toda svarjenje pred katastrofo zaradi takšnih politik zamenjuje vzroke in posledice. Katastrofa se nam že dogaja in odmik od neoliberalnih politik nevmešavanja države je samo posledica dogajanja, kjer prihaja do vse večje koncentracije kapitala in oligopolizacije različnih sektorjev (tudi naftnega). Politike prostega trga, deregulacije in nizkih davkov v kapitalizmu namreč vodijo v povečevanje neenakosti in kopičenje bogastva v rokah peščice (podjetij in posameznikov). Pripeljejo torej v nasprotje od tega, kar javno obljubljajo, da se bo zgodilo. Tudi v Delavski enotnosti smo že pisali o tem, da so šli v zadnjem času dobički naftnih podjetij (tudi dveh, ki poslujeta v Sloveniji) v nebo. Vse to na škodo potrošnikov, ki so morali plačevati višje cene, da lahko velika naftna podjetja kujejo ekstremne dobičke. Nekatere države so zato že obdavčile visoke dobičke velikih podjetij.
Dvig plač ne vodi nujno v dvig inflacije
Robert Reich, nekdanji ameriški minister za delo, profesor in politični komentator, opozarja, da se rast plač ne preobrazi v vsesplošno rast cen in visoko inflacijo. Kot pravi, gre za mit, saj so raziskovalci ugotovili, da se za vsakih deset odstotkov povišanja minimalne plače cene povišajo za manj kot 0,5 odstotka: »Pa še pri tem gre za začasno povečanje, ki se pojavi samo v mesecu povišanja plač. To nikakor avtomatično ne povzroča inflacije.« Kljub temu velja opozoriti, da lahko v določenih primerih višanje plač prispeva k inflaciji, kar se je v ZDA zgodilo v sedemdesetih letih. Ker pa se višje plače zažirajo v dobičke podjetij, gre pri tem vedno za ideološki boj med delom in kapitalom. Od moči enih in drugih pa je odvisno, kako se bo končalo. Reich opozarja, da bi v ZDA pravzaprav morali povišati minimalno plačo, da bo sledila inflaciji: »Zaradi inflacije je sedaj minimalna plača vredna tretjino manj, kot je bila leta 1968. Od leta 2009, ko je bila na zvezni ravni nazadnje povišana (na 7,25 dolarja na uro), je izgubila 17 odstotkov svoje vrednosti. Delavke in delavci z minimalno plačo so tako vsako leto izgubili 3950 dolarjev. 70 odstotkov gospodarstva je odvisno od trošenja potrošnikov in višji prihodki bi pripomogli h gospodarski rasti.« Kot še dodaja, bi morali minimalno plačo sedaj že več kot podvojiti in bi morala znašati vsaj 15 dolarjev na uro. »Današnja minimalna plača v ZDA je na ravni revščine. Delavec z minimalno plačo si ne more privoščiti najema dvoposteljnega stanovanja v katerikoli zvezni državi v ZDA,« opozarja Reich in ovrže tudi mit, da bo zaradi višje minimalne plače manj služb. Še ena raziskava je namreč na primeru 138 držav pokazala, da je število zaposlitev z minimalno plačo še pet let ostalo približno enako, kljub temu da so delavke in delavci bili vseeno plačani več, hkrati pa so bili tudi bolj produktivni. Henry Ford je leta 1914 uvedel pet dolarjev plačila na dan in pozneje dejal, da je bila to njegova najboljša poslovna odločitev, saj je povzročila velik dvig produktivnosti. Kot pravi Reich, so tudi nanj leta 1996, ko je uspešno izvedel dvig minimalne plače, leteli očitki z desne, da bo prišlo do množične brezposelnosti, kar pa se tam ni zgodilo. In tudi slovenska zgodba zadnjega desetletja potrjuje podobno. Pravzaprav smo trenutno kljub večkratnim vsakoletnim dvigom minimalne plače na zgodovinsko najnižji ravni brezposelnosti v zadnjih tridesetih letih.
Obdavčitve izjemnih dobičkov postajajo realnost
V Veliki Britaniji s 25 odstotki obdavčujejo visoke dobičke naftnih in plinskih podjetij. Približno 19 milijard zbranih evrov bodo namenili najrevnejšim družinam, ki komaj shajajo v času draginje. Presenetljivo je, da so takšen zakon vložili konservativci. Tudi na Madžarskem podobne ukrepe sprejema (skrajno) desno usmerjena vlada. Predsednik vlade Viktor Orbán sicer tam že od začetka pandemije vlada kar z dekreti in brez parlamenta. Junija je sprejel odločitev o uvedbi posebnega davka na dohodke podjetij. Banke bodo obdavčene z 10 odstotki neto dobičkov v letošnjem letu in z 8 odstotki v letu 2023. Naftna podjetja so morala od prvega julija naprej že plačati 25 odstotkov razlike v ceni glede na lani. Obdavčil pa je tudi telekomunikacijska in letalska podjetja, finančne transakcije in podobno. Orbán je na Madžarskem že pred meseci omejil tudi ceno šestih osnovnih prehranskih artiklov – sladkorja, pšenične moke, sončničnega olja, svinjine, piščančjega mesa in mleka – in pogonskih goriv (imajo eno najnižjih cen goriva v Evropi, ki pa velja samo za domačine). Uvedel je tudi moratorij na odplačila posojil in omejitev obrestnih mer. Kot ocenjujejo, so njegovi ukrepi zmanjšali inflacijo za pet do šest odstotnih točk. V Italiji, ki je pred tem že uvedla 25-odstotni davek na dobičke energetskih podjetij (sprva so predvideli samo 10-odstotnega), pa nameravajo obdavčiti vojne dobičkarje, ki so se okoristili z vojno v Ukrajini. Podobne razprave potekajo tudi v Nemčiji in ZDA. Ameriški demokratski kongresnik Peter DeFazio je predlagal enkratni 50-odstotni davek na izjemne dobičke največjih naftnih korporacij v letošnjem letu, ki sicer v zadnjih sedemdesetih letih niso bili nikoli višji. Demokratski senator Bernie Sanders pa je predlagal kar 95-odstotni davek na vse ekscesne dobičke največjih korporacij z več kot 500 milijoni evrov prometa med letoma 2022 in 2024.
Težava pa je, da takšne začasne in enkratne obdavčitve ne bodo dovolj, težave so namreč sistemske. Lahko so samo začetek sprememb. Z zakonodajo bi morali med drugim razbiti monopole in v ključnih sektorjih spet nacionalizirati podjetja (kar že počnejo v Franciji in Nemčiji v energetskem sektorju), ukiniti poslovanje v davčnih oazah in uvesti bolj pravične progresivne obdavčitve kapitala in dohodkov. Do tega je po drugi svetovni vojni pravzaprav že prišlo iz podobnih razlogov, kot jih doživljamo danes.
Kolapsiranje sistema
Določitev najvišjih cen hrane, kot so to storili na Madžarskem, sicer v zgodovini ni nič enkratnega in posebnega. Že pred štiri tisoč leti je Hamurabijev zakonik predpisoval cene dobrin. Tudi pozneje to ni bilo nič neobičajnega, še posebej v vojnem času, ki smo mu z vojno v Ukrajini priča tudi sedaj. Tudi med drugo svetovno vojno so s tem preprečili vojno dobičkarstvo, nadzor nad cenami pa se je ohranil vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja in vzpona neoliberalizma. V ZDA so nadzor nad cenami nazadnje uporabljali s shemami med letoma 1971 in 1974, ko so krotili posledice ukinitve zlatega standarda. Mnoge države v razvoju še danes, če jim tega niso preprečile zahodne institucije na čelu z Mednarodnim denarnim skladom (IMF), uporabljajo nadzor nad cenami osnovnih živil, kar občasno kombinirajo tudi z različnimi subvencijami.
Kolapsiranje neoliberalnega sistema tovrstne politike po inerciji, ker politiki skorajda nimajo druge izbire, uvršča na seznam ukrepe, ki preprečujejo še večjo draginjo. Prav politične odločitve vladajočih vplivajo na to, koga bo draginja najbolj prizadela in kdo bo z njo najbolj zaslužil. Države z nizkimi davki v času takšnih kriz še bolj pospešeno povečujejo neenakost. V članku z naslovom Socialne posledice inflacije sta že v devetdesetih letih Ivan Bernik in Ivan Svetlik na podlagi podatkov ugotavljala, da je bilo breme inflacije v ZDA močno drugačno kot v Jugoslaviji. V prvi je inflacija poglabljala neenakost med družbenimi skupinami, v socialistični Jugoslaviji pa so ukrepi skrbeli, da so bila bremena zaradi inflacije razporejena mnogo bolj enakomerno. Draginja torej različno močno prizadene različne skupine prebivalstva. Od političnih odločitev pa je odvisno, kdo bo prizadet bolj in kdo v tem času celo lahko služi na račun vseh drugih.
Matej Klarič
Delavska enotnost
Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki Draginja na pohodu (julij 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
»Morali bi zamrzniti dobičke, ne pa plač!« – Sociolog Marko Kržan o draginji na pohodu
Nalagam ...