Ustava kot branik pred diktaturo oblasti

25. 3. 2022

Ustava je temeljni zakon države, sporoča Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovenska ustava je bila 21. decembra lani stara 30 let. Ker gre za krovni zakonodajni akt, ki se sprejema z dvotretjinsko večino v državnem zboru, je njena vsebina nad vsemi drugimi pravnimi akti. Na to velja še posebej opozoriti v luči delovanja zadnje vlade, ki je njena določila pogosto želela zaobiti.

V modernih demokracijah se je uveljavila delitev oblasti na tri veje: izvršno (vlado), zakonodajno (parlament) in sodno (sodišča). Osnovna ideja delitve oblasti poenostavljeno povedano pomeni, da zakonodajalec ne more preganjati kršiteljev zakonov, izvršna oblast ne sme izdajati zakonov in odločati o krivdi, sodna oblast pa ne sme izdajati zakonov. Takšna delitev omogoča medsebojno nadzorovanje in samoomejevanje omenjenih treh vej oblasti, ki preprečuje možnosti zlorab z vladavino prava. Preprečuje tudi možnost, da bi se v eni osebi ali določeni politični stranki koncentriralo preveč moči.

Najvišji pravni predpis

Zato je za slovensko demokracijo toliko bolj nevarno vladanje z odloki, ki smo mu bili priča v zadnjih dveh letih. Takšen način vladanja ni določen v naši ustavi. Težava je, da pretirano moč podeljuje vladni samovolji, ki je podvržena predvsem eni osebi. Načelo delitve oblasti se je razvilo prav kot odgovor na samovoljo absolutistične enotne monarhične oblasti.

Moderni pojem ustavnosti se je uveljavil šele v 18. stoletju, v času, ko so se ZDA osvobodile izpod angleške kolonialne oblasti in je v Franciji konec omenjenega stoletja prišlo do francoske revolucije kot upora proti kraljevini in nepravičnim ter socialno zaostrenim družbenim razmeram. Idejo trojne delitve oblasti je v času razsvetljenstva razvil francoski filozof, pravnik, politik in pisatelj baron de Montesquieu. Menil je, da brez tega svoboda ni mogoča. Samo suvereno ljudstvo si po tej ideji lahko omejuje svoje pravice prek demokratično izvoljenih predstavnikov. Osrednje mesto v njih pa ima ustava. Kot v kratki uvodni besedi k ustavi pravi Oto Luthar, ustavo pravniki definirajo kot »najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države.« V angleških slovarjih med drugim preberemo, da je »ustava nabor političnih načel, s pomočjo katerih je vodena posamezna država oz. (družbena) organizacija, s poudarkom na odnosih in pravicah ljudi, ki jih vodi.« Nemci gledajo na ustavo kot na temeljni zakon (Grundgesetz), ki je nad vsemi drugimi zakoni države.

Priročna izdaja ustave

V Založbi ZRC, ki deluje v okviru ZRC SAZU, so pred kratkim izdali dvojezično žepno knjižico Ustava Republike Slovenije v slovenskem in angleškem jeziku. Gre za cenovno vsem dostopno izdajo, saj stane samo pet evrov. Dodano vrednost ji daje vsebina, ki jo krasijo fotografije branja ustave pred parlamentom 19. junija 2020, ko so policisti med valom protestov za obrambo demokracije in ustavnih načel odnesli protestnice in protestnike, ker so si drznili brati ustavo. Kot pravijo avtorji izdaje, je odziv oblasti potrdil, da so z ustavo zagotovljene demokratične pravice res ogrožene. Poznavanje ustave je temelj za aktivno državljansko držo, zato bi jo tudi sindikalistke in sindikalisti morali dobro poznati. Tudi svoboda izražanja, sindikalno delovanje in pravica do stavke in protestiranja so namreč pomembne ustavne pravice. Če parafraziramo Bertolta Brechta: ustava je orožje, zato jo velja vzeti v roke!

Zaščita kritike oblasti

Vladanje z odloki je radikalen odmik od ustavne zasnove, ki govori o parlamentarni demokraciji, zapisani v naši ustavi. Za razliko od denimo ameriškega sistema, ki daje veliko moč izvršni oblasti (predsedniku ZDA) in je ostal od njenih začetkov skorajda enak, namreč pri nas vlada liberalna parlamentarna demokracija. Prav v naši ustavi določene pravice so pomembna varovalka, ki preprečuje zdrs v avtoritarni, diktatorski sistem vladanja, ki bi ga z besedami madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbána lahko poimenovali tudi za iliberalnega. V njem ni več nadzora nad oblastjo, temveč oblast nadzira preostale, od medijev, opozicije, sindikatov, sodišč do vsakega kritičnega posameznika. Tako lahko oblast počne karkoli, ker je vsakovrstna kritika onemogočena. To nas vrača v preživeli čas kraljevin, kjer je ena oseba lahko samovoljno odločala o vsem. Kot v že omenjeni uvodni besedi omenja Luthar, smo v Sloveniji na podlagi izkušenj s 133. členom Kazenskega zakonika Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je omejeval svobodo govora, v ustavi v 39. členu posebej zaščitili svobodo izražanja političnih stališč: »Zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko  svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Kot zapiše Luthar, se »v tem členu, kakor tudi v duhu celotnega temeljnega zakona v ustavi združuje libertarna tradicija Združenega kraljestva in kontinentalna tradicija, ki gradi na  uravnoteženosti normativnih, sistemskih in organizacijskih vidikov.« Ironično je, da so nekakšno podobno obliko verbalnega delikta, kjer bi za kritiko oblasti sledile visoke kazni, želeli uvesti tudi za časa Janševe vlade. Brez možnosti kritike oblasti ne moremo več govoriti o demokratičnem sistemu. Protestniki, ki so pred tednom dni izpeljali že stote petkove proteste, upravičeno ves čas opozarjajo tudi na nujnost spoštovanja ustave. Za proteste, na katerih so udeleženke in udeleženci 19. junija 2020 brali ustavo in opozarjali na ustavno zagotovljene pravice, je eden od najbolj vidnih protestnikov Jaša Jenull dobil celo kazen v višini 34.340,56 evra.

Stanje je sramota, metoda je upor

Dan pred letošnjim kulturnim praznikom, na dan, ko je minilo 80 let od začetka oddajanja Radia Kričač, je pri Založbi ZRC izšla umetniška monografija z naslovom Sramota. V njej so objavljene vsebinsko močne fotografije protestniških umetniških akcij zadnjih dveh let, s poudarkom na akcijah proti ministrstvu za kulturo. Vsebino povedno dopolnjuje tudi prečrtana vsebina ustave. Sporočilen je neobičajen format knjige. Kot je ob izidu povedal Peter Klepec, s Filozofskega inštituta ZRC SAZU, je ne moreš pospraviti na polico ali se je znebiti, težko se jo bere in spravi v predal. Tako kot velja za sramoto, ki se je ne moremo znebiti, velja tudi za to knjigo, saj je ne moremo stlačiti v predal. Klepec poudarja, da se moramo danes z našo skupno sramoto soočiti vsi skupaj. Eden od načinov pa je tudi upor, boj za nekaj. Avtorji monografije so sicer anonimna umetniška skupina Non-grupa. Kot sporočajo, je današnje stanje sramota, metoda izboljšanja pa je upor. Dodajajo, da so prav umetniki prenašalci vse bolj ogroženega virusa svobode. »Naš cilj je opozarjanje na družbene krivice in nesprejemljivo krčenje zgodovinsko izborjenih pravic. Verjamemo v skupnostni in horizontalni pristop tukaj in zdaj. Zgodovina boja je naš navdih, ki ga nosimo s seboj v naših akcijah kot metodo, spomin in opomin,« še sporočajo.

Obramba ustave ni dovolj

Dodati velja, da niso dovolj samo zahteve po spoštovanju obstoječe ustave. Zahtevati bi namreč morali njeno nadgradnjo, ki bi povečevala demokratičnost. V politoloških krogih kritika liberalne demokracije temelji na tem, da demokracija ne pomeni samo volitev na nekaj let in preštevanja glasov, ampak tudi transformacijo slednjih, ki je rezultat svobodnega posvetovanja med ljudmi. Liberalni demokraciji nasproten je zato koncept deliberativne demokracije, ki spodbuja široko razpravo z različnimi mnenji pred sprejemanjem odločitev. Ni namreč dovolj samo, da preprečimo zdrs v fevdalne odnose, kjer o vsem odloča ena oseba, temveč moramo zahtevati tudi večjo vključenost državljank in državljanov pri odločanju o najpomembnejših političnih odločitvah, ki se dotikajo tudi interesov kapitala. Spomnimo, da so pred devetimi leti močno omejili možnost demokratičnega odločanja ljudi o tovrstnih vprašanjih na referendumu. Trend je tako šel v smeri ponovnega odtujevanja oblasti od volje ljudi. V demokraciji naj bi imelo oblast ljudstvo. Prav bi bilo, da to ne bi veljalo samo na vsakih nekaj let, ko se voli predstavnike oblasti.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi marčevski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!