Velik sindikalni uspeh: Za kršenje ustavno zagotovljene pravice do sindikalnega združevanja in delovanja obsodili dva nekdanja Rutarjeva menedžerja

7. 9. 2016

Dva nekdanja vodilna menedžerja v trgovskem podjetju Rutar, ki sta zaposlenim v mariborskem Rutarjevem velecentru kršila pravice do sindikalnega organiziranja in delovanja, eden od njiju pa je delavce tudi šikaniral, je Okrožno sodišče v Mariboru v kazenskem postopku obsodilo na denarno kazen. Ker je sodbo potrdilo tudi višje sodišče, je postala pravnomočna. To je prvi primer v Sloveniji, da je bil kdo obsojen po kazenskem zakoniku za kršenje ustavno zagotovljene pravice do sindikalnega združevanja in delovanja.

Ob tej priložnosti je območna organizacija ZSSS v Mariboru prejšnji teden pripravila novinarsko konferenco. Zgodba je preprosta: delavci Rutarjevega Velecentra za dom in pohištvo Maribor so se ob pomoči sekretarke območnega odbora Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) za Podravje in Koroško Alenke Rožman sestali ter začeli v skladu s statutom tega sindikata ustanavljati njegovo podružnico. Ko je za to zvedel tedanji vodja slovenske podružnice Rutarja v Ljubljani Boštjan Bradeško, ki je bil zadolžen tudi za Rutar v Mariboru, je pričel izvajati pritiske na delavce. V svojo pisarno je poklical posameznega delavca in mu postavil vprašanje ali je član sindikata. Če je odgovoril z da, je želel, naj napiše izstopno izjavo ali pa bodo sledile sankcije. Te sankcije so bile med drugim delo v soboto in nedeljo, deljen delovni čas, pri konkurenci (Harvey Norman) pa naj bi uredil, da ne bi dobili službe, če bi jo tam iskali. Delavcem je povedal, da v Rutarju ni in tudi nikoli ne bo sindikata.

Že pred pogovori Bradeška je poskušala vplivati na delavce in jih prepričati naj izstopijo iz sindikata vodja trgovine Rutar v Mariboru Bernadra Gajser.

Posledica njunih ravnanj je bila, da je 32 delavcev izstopilo iz sindikata SDTS, nameravano ustanovitev podružnice tega sindikata v mariborskem velecentru pa so opustili. Nekaj delavcev je ostalo v sindikatu, tako da delodajalec ni vedel. Samo najbolj pogumni niso hoteli izstopiti iz sindikata in so to tudi javno povedali. Najkrajši konec je potegnila Marjeta Mušič, ki so jo na ustanovnem zboru članov sindikata Rutar sodelavke in sodelavci izbrali za sindikalno zaupnico. Ker ni želela izstopiti iz sindikata, so jo najprej prisilno poslali na letni dopust za en teden, nato pa so jo premestili z enega oddelka na drugega. Kljub temu, da je invalid III. kategorije in sindikalna zaupnica, so začeli postopek redne odpovedi iz poslovnih razlogov. Delovni čas so ji odmerili med 12. in 14. uro, ko je najmanjša frekvenca ljudi. Kljub temu, da je delala štiri ure na dan, je morala v mesecu opraviti 60 odstotkov prometa delavke, ki je delala polni delovni čas.

Zaradi suma preprečevanja in onemogočanja svobodnega sindikalnega združevanja in delovanja delavcev ter šikaniranja Mušičeve je Rožmanova junija 2011 na policiji podala sum kaznivega dejanja zoper Bradeška in Gajserjevo.

Novembra 2012 je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru zoper Bradeška in Gajserjevo na sodišče vložilo obtožni predlog. Nato je na Okrajnem sodišču v Mariboru stekel kazenski postopek. Kot pravi Rožmanova, delavcem ni bilo lahko, saj so morali pričati proti Bradešku, ki je nanje, zlasti pa na Mušičevo, ves čas postopka izvajal različne oblike pritiska. Nekateri delavci se v strahu, da bi se jim delodajalec maščeval, na vabilo sodišča niso niti odzvali. Pričati so šli šele, ko jim je sodišče izreklo visoke globe. Na sodišču je bilo v tej zadevi več kot deset obravnav.

»V času postopka, ki je trajal skupno pet let, sem za zaščito delavcev Rutarja pisno obveščala inšpekcijo za delo, preko novinarskih konferenc sem o šikaniranju v podjetju obveščala javnost, o mobingu sem obveščala lastnika Rutarja Josefa Rutarja ter kolege sindikaliste na avstrijskem Koroškem in podobno,« pravi Rožmanova, ki se je zares srčno, strokovno in predano borila za zaščito članov in delavcev.

Septembra 2015 je Okrajno sodišče v Mariboru Bradeška zaradi kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 obsodilo na plačilo 13.200 evrov kazni (200 dnevnih zaslužkov). Gajserjeva pa je bila obsojena samo zaradi kaznivega dejanja kršenja sindikalnih pravic na plačilo 4500 evrov.

Bistveno v tem postopku je, da je tekel po kazenskem zakoniku in da je obtožnico po uradni dolžnosti vložilo pristojno tožilstvo, denimo tako kot v primeru kraje, goljufije ali ropa. »Gre za prvo pravnomočno sodbo glede kršenja sindikalnih pravic v Sloveniji. Sedaj je končno vzpostavljena sodna praksa. Upam, da ji bodo pristojni sledili tudi v vseh drugih enakih ali podobnih primerih, na sindikatih pa je, da pristojnim organom vsako kršenje sindikalnih pravic naznanijo takoj, dokler so dokazi še sveži,« pravi vodja službe pravne pomoči pri območni organizaciji ZSSS Podravja in Koroške Boštjan Medik, ki je skupaj s sekretarjem te območne organizacije Gregorjem Cerarjem med postopkom Rožmanovi in delavcem pomagal po strokovni plati.

Kot je še zapisano v Delavski enotnosti, izdani prejšnji teden (št. 29, 1. 9. 2016), je Rožmanovi, Mediku in Cerarju je ob velikem uspehu na sodišču čestital tudi predsednik ZSSS Dušan Semolič. »Gre za veliko zmago, ki mora biti spodbuda za vse nas, da vztrajamo v obrambi vrednot, ki jih dnevno ogrožajo pohlepni lastniki ali zastopniki kapitala,« je zapisal predsednik ZSSS.