ZSSS komentira: Indeks globalne konkurenčnosti (GCI) – kje je kritična distanca?

4. 9. 2014

Ta zapis je namenjen v pomoč oziroma razjasnitev vsem, ki nekritično povzemajo ugotovitve lestvice globalne konkurenčnosti Svetovnega ekonomskega foruma (WEF).

Včeraj je po slovenskih medijih zaokrožila novica o tem, da je Slovenija na letošnji lestvici globalne konkurenčnosti izgubila osem mest, tako da med 144 državami zaseda 70. mesto. Po WEF sta slabo ocenjena »trg dela ter razvitost finančnega trga«.

Ali se je ob teh podatkih morebiti pogledalo, pregledalo oziroma analiziralo metodologijo raziskave in njeno kredibilnost?

Preden pridemo do odgovora na to vprašanje, poglejmo osnove WEF metodologije. WEF definira konkurenčnost kot »set institucij, javnih politik (»policies«), in faktorjev ki določajo nivo produktivnosti države.« Vse to na temelju »dvanajstih stolpov konkurenčnosti«.

Eden izmed teh dvanajstih temeljev konkurenčnosti je tudi »labour market efficiency« (LME). Torej tisti, kjer naj bi Slovenija dosegla najslabše ocene. A prav v tem temelju se pokaže vsa metodološka površnost oz. pristranskost WEF lestvice globalne konkurenčnosti.

Kakor namreč opozarja letošnja analiza Mariye Aleksynske in Sandrine Cazes (Mednarodna organizacija dela, 2014) z naslovom »Comparing indicators of labour market regulations across databases: A post scriptum to the employing workers debate« LME indeks izhaja iz indikatorja zaposlovanja delavcev (EWI) Svetovne banke, to je pod-indikatorja raziskave »Doing Business« Svetovne banke – indikatorja, ki je bil zaradi vrste razlogov in opozoril ocenjen kot »neustrezen za vključitev v ocenjevanje držav po raziskavi Doing Business« (prav tam). Mednarodna organizacija dela, katere aktivni deležniki so seveda tudi delodajalci, je v dokumentu iz novembra 2007 z naslovom »World Bank doing Business report: the employing workers indicator« tako zapisala, da je EWI indikator šibek (»poor«) indikator investicijske klime in učinkovitosti trga dela z namenom promocije zaposlovanja in dostojnega dela. Isti dokument zapiše tudi , da so pri EWI indikatorju resne metodološke in tehnične omejitve. Oblikovanje indikatorja in sistema točkovanja namreč napeljuje na to, da naj bi zniževanje varnosti zaposlenih in zviševanje njihove fleksibilnosti vedno pomenilo najboljšo možnost. EWI indikator tako sploh ne vzame v obzir dejstvo, da mora obstajati potreba po ravnotežju institucij trga dela, ki bodo tako podjetjem kot delavcem zagotovile pravo kombinacijo varnosti in fleksibilnosti.

In prav ta metodološko izjemno škodljiv indikator se je sedaj pod drugim imenom znašel v WEF raziskavi o globalni konkurenčnosti držav.

Analiza Aleksynske in Cazesove pa dodatno opozarja še eno veliko pomanjkljivost LME indikatorja. In sicer uporabo mnenjskih analiz kot enega izmed glavnih virov informacij. In to ne katerihkoli mnenj – po besedah strokovnjakinj WEF namreč uporablja lastno »Executive Opinion Survey« analizo. Torej anketo med menedžerji. Odgovori torej seveda odražajo zgolj mnenje menedžmenta o trgu dela.

Avtorici raziskave zato med drugim zapišeta, da indikatorji trga dela WEF ter tudi inštitutov IMD in Fraser vsebujejo močno konceptualno pristranskost (»strong conceptual bias«).

Vsi se strinjamo, da je pri javnem podajanju informacij še kako pomemben tako vir kot kredibilnost informacij. In to velja tudi v primeru povzemanja rezultatov WEF raziskave.