Napad na družbo

14. 12. 2018

Napadi na javno dobro, privatizacija javnih storitev, krčenje delavskih pravic, delitve in pomanjkanje solidarnosti med delavkami in delavci niso padli z neba, temveč imajo, kot pišemo v tematski številki Delavske enotnosti, glasilu ZSSS, o javnem in zasebnem, skupno ozadje.

Z izrazom neoliberalizem označujemo različne političnoekonomske prakse, pri katerih je v ospredju ideja, da je pogoj za človekovo blaginjo uveljavitev njegovih osebnih, individualnih potencialov, ki jih država kot institucija ne sme omejevati. Obenem pa sta v ospredju pravica do zasebne lastnine ter nujnost vzpostavitve prostega trga in proste trgovine. Pri tem naj bi bila naloga države, ki mora vseskozi ostati minimalna, jamčiti za stabilnost denarja in skrbeti za varovanje pravice do zasebne lastnine ter omogočiti nemoteno delovanje trgov. Če tržna načela na določenih področjih, kot so socialna politika, zdravstvo itd., ne veljajo, potem jih je v neoliberalizmu treba vpeljati.

Kontekst
Od kod so se vzele omenjene politične in ekonomske prakse, ki danes prežemajo naša življenja, in kaj v praksi pravzaprav pomenijo? V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je gospodarska stagnacija v zahodni Evropi zmotila tedanji socialni mir in načela gospodarski optimizem povojnih desetletij. V javno razpravo je prinesla nove teme in posredno zamajala legitimnost tradicionalnih političnih strank. Ena prvih žrtev novih razmer je bil konsenz o delovanju evropske socialne države, ki se je v poznih sedemdesetih znašla v težavah. Za države povojne zahodne Evrope so bile namreč značilne socialdemokratske in demokrščanske vlade, ki so sklenile t. i. kompromis med kapitalom in delom. Menile so, da se mora država posvetiti polni zaposlenosti, gospodarski rasti in blaginji svojih državljank in državljanov, pri tem pa lahko z različno fiskalno in monetarno politiko posega tudi v same tržne procese. Obenem so omenjene države izvajale tudi aktivno industrijsko politiko in vzpostavljale različne socialne programe ter tako tržne procese in podjetniške dejavnosti omejevale z vrsto različnih regulacij. Že takrat pa se je eden od znanih argumentov kritikov tovrstnih politik glasil, da država predstavlja oviro gospodarski rasti in bi jo bilo namesto tega treba zadržati karseda daleč od trga blaga in storitev.

Vzpon
Vzpon neoliberalizma je potekal prek majhne skupine ekonomistov in političnih filozofov Friedricha von Hayeka, Miltona Friedmana, Ludwiga von Misesa, Karla Popperja itn., ki so se leta 1947 združili v okviru društva Mont Pelerin. Postopoma, s pohodom skozi institucije, so se njihove ideje z obrobja akademskih predmetnikov prebile v ospredje javne pozornosti. Tesno so se povezali z zasebnim kapitalom, ki je nasprotoval državnim intervencijam in različnim regulacijam. Podporo so dobili v na videz neodvisnih organizacijah, kot sta na primer londonski Institute of Economic Affairs in washingtonski The Heritage Foundation. Retorika o prostem trgu, zasebni pobudi itn. kot glavnih družbenih idealih danes prežema vse pore naših življenj, v času po veliki finančni krizi v tridesetih letih 20. stoletja in po koncu 2. svetovne vojne pa so tovrstni pogledi delovali kratkovidno in zastarelo. Vendar so se v sedemdesetih letih pojavili kot operativna rešitev za takratne ekonomske, družbene in socialne težave. Za uveljavitev neoliberalizma z demokratičnimi sredstvi sta sicer ključni izvolitvi konservativne vlade Margaret Thatcher leta 1979 v Veliki Britaniji in republikanca Ronalda Reagana za ameriškega predsednika leto kasneje. Z njima se je začelo obdobje, v katerem sta s privatizacijo javnih storitev, deregulacijo finančne industrije, z znižanjem davkov, pritiskom na sindikate kot tradicionalne centre moči in s čaščenjem novih vrednot, individualizma, zasebne lastnine, potrošništva ipd. začrtala nov družbeni ustroj. S koncem hladne vojne, padcem Berlinskega zidu, zlomom komunizma na začetku devetdesetih let pa je ideologija neoliberalizma dokončno postala prevladujoč svetovni družbeni, politični in ekonomski okvir.

Za kaj gre?
Velja poudariti, da neoliberalna ideologija sicer priznava aktivno vlogo države, vendar s spremenjenimi nameni in prioritetami. Država se tako mora, poenostavljeno povedano, v prvi vrsti umakniti iz gospodarstva in zagotavljati stabilno poslovno okolje namesto skrbeti za dobrobit običajnih ljudi.
Kljub vselej podobnim teorijam o privatizaciji, deregulaciji, nižanju davkov itn., pa se vpeljava in delovanje neoliberalnih praks razlikujeta od države do države – odvisna sta od posameznih, specifičnih družbenih, političnih, kulturnih in geografskih okoliščin –, zato razvoj in pojav neoliberalizma ni bil povsod enak.
V središču neoliberalizma tiči premik od ustvarjanja bogastva in dohodka k njunemu prerazdeljevanju. Gre za prenos javnega dobrega v zasebne roke oziroma za iskanje novih polj za akumulacijo kapitala na področjih, ki ne delujejo po logiki dobička. To so številne javne storitve in institucije, mehanizmi socialne države – od oskrbe z vodo, delovanja telekomunikacijskih sistemov, javnega prometa do izobraževanja, zdravstva, kulture, pokojninskih sistemov, celo vojske itn. Neoliberalna država prerazporeja bogastvo tudi s spreminjanjem davčne zakonodaje v prid povečevanju donosov na investicije namesto dviga dohodkov in plač, vpeljuje regresivne davščine ter zagotavlja niz subvencij in olajšav za velika podjetja.

Kaj imamo z vsem skupaj delavke in delavci?
V takem svetu in družbi živimo ter delujemo delavke in delavci. Na eni strani smo priča izginjanju javnega dobrega, privatizaciji in komercializaciji javnih dobrin in storitev, na drugi pa prihaja do vseprisotnega krčenja delavskih pravic in napadov na družbo oziroma na vse, kar je solidarno, kolektivno, združeno in ne prinaša neposrednega dobička. Nevarna ideologija, o kateri govorimo, ni vedno popolnoma očitna, neposredna ali dobro vidna, temveč je pogosto samo nakazana, zabrisana ali pa se izdaja za nekaj samoumevnega, o čemer nihče ne dvomi. Tudi pogosto umetno spodbujene in namenoma potencirane delitve na zaposlene v javnem sektorju in na tiste, ki delajo v zasebnem sektorju, velja gledati v tej luči. Le komu bi lahko bilo v interesu, da se delavke in delavci delimo, namesto da bi solidarno in borbeno stopili skupaj?

G. I.

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!