Delodajalske organizacije razumejo jezik denarja. A zgolj zase

18. 6. 2019

Objavljamo zapis generalne sekretarke Sindikata obrti in podjetništva Slovenije (SOPS) Ane Čermelj, ki smo ga z minimalnimi uredniškimi posegi prevzeli iz junijske številke sindikatovega časopisa Delavec:

Pred dobrimi tremi tedni sem med novicami ujela članek, da si Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) in Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) želita, da bi delo zbornic plačevali tudi »zastonjkarski« nečlani.

Pri omenjenih organizacijah si prizadevajo, da bi z nekakšnim prispevkom obremenili tudi podjetja, ki niso del nobene od reprezentativnih zbornic. Sedanja ureditev po njihovem ni poštena, saj imajo korist od njihovega dela tudi tisti, ki ne prispevajo ničesar.

Odkar je članstvo v zborničnem sistemu prostovoljno, so se prihodki zbornic – predstavnikov delodajalcev, prepolovili. Morda je tudi to eden od razlogov, da stegujejo lovke po sredstvih delavcev, ki jim de facto in de iure ne pripadajo … a o tem v kakšnem drugem članku.

Ob tem velja poudariti, da sindikati vseskozi, že od osamosvojitve naprej (enako tudi v prejšnjem politično-ekonomsko-pravnem sistemu), delujemo na prostovoljni osnovi, torej nam umetnost eksistencialnega boja v dobrobit članstva, kljub članarinskem deficitu, ni tuja.

Še več, sindikat obrti od svoje ustanovitve naprej deluje na tržni osnovi, prihodki na trgu namreč znašajo več kot 70 odstotkov vseh prihodkov, ki jih sindikat nameni za izvajanje svojega osnovnega poslanstva in dejavnosti, v dobrobit vseh zaposlenih v obrti, podjetništvu in drobnem gospodarstvu! Omenjeno problematiko članarinskega deficita in zastonjkarstva smo večkrat obelodanili predstavnikom delodajalskih organizacij, in sicer med pogajanji za spremembe in dopolnitve kolektivnih pogodb, pa resnega posluha za izzive, s katerimi se sooča socialni partner, ni bilo.

Odprava »zastonjkarstva« 

Spomnimo, Sindikat obrti in podjetništva Slovenije je decembra 2018, v sporazumu, ki smo ga podpisali kot predstavnik delavcev ter Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS) in OZS kot predstavnika delodajalcev v obrti in podjetništvu, predlagal skupno akcijo v obliki naslovitve pisne pobude državi, da se »zastonjkarstvo« enkrat za vselej odpravi, saj gre dejansko za nepravično ureditev na vseh ravneh. Zakaj nepravično (tokrat z omejitvijo in vpogledom v sindikalno delovanje)? S statusom reprezentativnega sindikata se hočeš nočeš moraš pogajati za zvišanje plač in bonitet vseh zaposlenih, ne glede na to, ali gre za tvoje člane ali ne.

Tisti člani, ki jih »odlikujeta« preračunljivost in sebičnost, bodo rekli »zakaj bi bil član sindikata, ko pa sem lahko nečlan in imam skoraj enake bonitete kot članstvo (opomba: seveda v smislu kolektivnega dogovarjanja, vse druge bonitete članstva, kot je brezplačna pravna pomoč, zastopanje na sodišču, različno svetovanje in izobraževanje nečlanu niso na voljo), pri tem pa prihranim 8 evrov na mesec (ali kakšen cent več)«?

Od podpisa v decembru 2018, ko smo se v SOPS zavzeli, da bi s skupnimi socialno-partnerskimi močmi uporabili racionalne argumente zoper državo ter dosegli pravičnejšo ureditev (tako ureditev, ki bi kljub prispevku omogočala delodajalskim organizacijam zastopanje članstva v bipartitnem socialnem dialogu: delodajalske organizacije z obveznim članstvom namreč v skladu s konvencijo Mednarodne organizacije dela (ILO) tega ne morejo početi), je minilo veliko časa. Kaj se je zgodilo ? Solistična akcija, copy paste različica predloga, a zgolj za delodajalske organizacije. Tovrstne solistične akcije vzklijejo zaradi preživetvenega nagona, zato jih ne gre niti toliko obsojati (če ne bi bilo v ozadju že podpisane skupne zaveze za popolnoma enako stvar z eno samo spremembo – v dobrobit vseh socialnih partnerjev). Iz povedanega lahko mirne vesti zaključimo: delodajalske organizacije razumejo jezik denarja, a zgolj zase.

Delodajalske organizacije očitno ne potrebujejo partnerjev na bipartitni ravni, taki načelni partnerji so moteči element v njihovem sožitnem delovanju z vlado in državo (ki jim mimogrede naloži vsak mesec nov davek ali pa nov predpis). (*Opomba: o potrditvi pristne angažiranosti sindikata obrti, da bi ponovno pristopili k pogajanjem za sklenitev kolektivne pogodbe dejavnosti ter odzivnosti partnerjev, v naslednjem članku.)

Potrošni material

Sicer pa bi nekoliko cinično lahko rekli: več predpisov obstaja, bolj podjetniki in obrtniki potrebujejo zbornico za razlago in pomoč pri posameznih birokratskih pasteh in novih zahtevah države.

Primer: na sedemnajstem Forumu obrti in podjetništva so obrtniki in podjetniki vladi predstavili letošnje zahteve, ki jih Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije piše že od leta 1991.

Med ključnimi letošnjimi zahtevami so razumljivo potrebe po spremembah na trgu dela – predvsem večja prožnost (lažje odpuščanje) – zdravstvenega, davčnega in izobraževalnega sistema ter izboljšanje poslovnega okolja z odpravo administrativnih ovir.

Delodajalci potrebujejo samo državo oziroma ministre in druge vladne apartčike, s katerimi bodo na papirju urejali vse pravice in obveznosti, tudi delavcev.

Na papirju bodo urejali potrebe gospodarstva, koliko in za kaj bomo trošili, kaj in koliko proizvajali, ob tem pa povsem lagodno izpustili najpomembnejši vidik – življenje. Potrebe ljudi (sic!), potrošnikov, delavcev, vajencev, osnovnošolcev, ki se šele odločajo o nadaljnji poklicni poti ipd., torej vseh tistih, na katerih je treba graditi sistem in na katerih ta temelji ali pa pade.

Vrednosti delavcev v očeh delodajalcev in njihovih predstavnikov niti ni vredno komentirati: vsi vemo koliko nam pomeni potrošni material.

Hudič je v podrobnostih

Hudič se skriva samo v podrobnostih in podrobnost je ta, da delavcev (sploh dobrih) že zdaj primanjkuje, rodnost je zaskrbljujoče nizka (med 32 in 36 tisoč živorojenih po drugi svetovni vojni, nato okrog 30 tisoč do leta 1980 in padec na vsega 17 tisoč v letu 2003: trenutno je okrog 21 tisoč živorojenih. Glede na projekcije prebivalstva do leta 2030 pričakujemo padec števila živorojenih na okrog 16-18 tisoč; vir: Demografska slika Slovenije Jože Sambt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Strokovni posvet Rodnost v Sloveniji, Ljubljana, 22. 6. 2017)

Zato govoriti »naša zbornica ima podobno poslanstvo, status in naloge kot zbornice v Avstriji, Nemčiji itn., kjer pa je članstvo v zbornicah brez izjeme obvezno«, ni najbolj pošteno. Zbornice v omenjenih državah so spoštovanja vredne, gradijo in utrjujejo socialni dialog na bipartitni in tripartitni ravni, so podpisnice kolektivnih pogodb dejavnosti in panog.

Koliko koristi imajo člani od osnovnega poslanstva zbornice, pričajo številke: samo če primerjamo dostopne podatke, koliko je bilo članov do novele obrtnega zakona in koliko po njej ter po referendumu med člani leta 2013, se zahteva zbornic po subvencioniranju zdi povsem upravičena.

Gospodarski model na minimalni plači

Socialni dialog lahko v tem trenutku primerjamo s plutjem velike ladje – ko dobi tak (negativni) zagon, je spreminjanje smeri težko in dolgotrajno. Gospodarskega modela in uspešnosti v državi ne moremo graditi samo na minimalni plači. Analize pa vendarle kažejo, da se omenjeno brez jasne vizije, lahko izkaže kot sredstvo in pot, ki le podaljšata agonijo in povzročata destrukcijo vrednote dela, in sicer, če primerjamo porušeno razmerje minimalna plača – povprečna plača – socialni transferji – davčna politika. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da minimalna plača ne vpliva na stopnjo zaposlenosti, vpliva pa na stabilnost agregatnega povpraševanja v okviru kupne moči in hkrati se že vsaj desetletje ne soočamo več z inflacijskimi pritiski. Če bo gospodarski model temeljil na razmišljanju, da je vsaka pravica odveč, zgoraj omenjena razmerja pa bodo ostala na približno enakem nivoju, bo to dolgoročno negativno vplivalo na produktivnost, s tem pa na konkurenčnost in tudi na splošni gospodarski status Slovenije v globaliziranem svetu. 

Ana Čermelj, generalna sekretarka SOPS