Iz Delavske enotnosti, št. 23, leto 17: Čas je za prenovo plačnega sistema

22. 6. 2017

Začetek tranzicije v Sloveniji je zaznamoval močan razredni konflikt s serijo stavk in s splošno stavko spomladi leta 1992 zaradi napovedi vlade, da bo inflacijo ukrotila z zamrznitvijo plač, kar bi ljudi pahnilo v revščino. Rezultata razrednega konflikta sta bila padec Demosove vlade (ta se je sesula tudi zaradi spora o modelu privatizacije) in razredni kompromis med vlado in sindikati. Vzpostavili so neokorporativistični model urejanja industrijskih odnosov, v katerem so sindikati v zameno za zmerno rast plač izpogajali pomembne pridobitve. Institut delovnega razmerja je ostal močno reguliran z zakonodajo in s kolektivnimi pogodbami, preprečili so privatizacijo pokojninskega sistema in dosegli precejšnjo ohranitev socialne države v primerjavi z drugimi državami v regiji. Od prve polovice 90. let do prevzema evra je bilo upravljanje plačne politike prek socialnega partnerstva in kolektivnih pogodb pomemben instrument makroekonomske politike. Omogočilo je brzdanje inflacije, razvojno usmerjeno akumulacijo kapitala in prevzem evra.

Sočasno z vzpostavitvijo opisanega sistema in sindikalnih dosežkov je država vzpostavila dva obvoda okrog njih, da je gospodarstvu olajšala prehod v smeri postfordistične variabilne proizvodnje in vzpostavila korpus fleksibilne delovne sile. Prvi je segmentacija trga delovne sile, druga pa delni praktični suspenz delovnega prava. Začeli so se širiti segmenti prekarnega zaposlovanja, ki danes dosegajo (deleži so odvisni od metodologije) že blizu polovice vseh zaposlenih oz. celo nekaj prek polovice vseh delovno aktivnih. Z zadnjih letih skuša država zajeziti ta trend, saj prekarno zaposlovanje z minimalnimi prispevki na daljši rok spodkopava finančne temelje socialne države in vodi v množično revščino.

Dodatni problem so množične kršitve delovnega prava, ki v praksi relativizirajo tudi pravice zaposlenih za nedoločen čas. Najbolj množične kršitve so podaljševanje delovnika na verjetno povprečnih deset ur dnevno, neizplačevanje plač ali delov bruto plač v nizko produktivnih panogah z zaostreno konkurenco ter nezakonito prekarno zaposlovanje kljub elementom delovnega razmerja. Te kršitve so postale vračunane v poslovni model, ki mu sledijo vsi delodajalci, če hočejo ostati konkurenčni. Ključna težava je neučinkovitost državnega nadzora. Veliko obeta aktualna sprememba Zakona o inšpekciji dela, a problem ostaja kadrovska podhranjenost inšpektorata.

Širjenje prekarnega zaposlovanja, podaljševanje delovnika in neizplačevanje delov bruto plač so v kombinaciji z zaostreno konkurenco vodili v intenziviranje dela. To je izvoznim podjetjem omogočalo ohranjanje cenovne konkurenčnosti kljub nižjim vlaganjem v višje produktivne tehnologije. S tem se je Slovenija umestila v skupino višegrajskih polperifernih držav, ki se vključujejo v mednarodne proizvodne verige srednje zahtevnih izdelkov, npr. v avtomobilsko industrijo, in pri tem konkurirajo z dobro usposobljeno, a relativno poceni delovno silo. Njihova razvojna strategija sta socialni in delovno intenzivnostni dumping.

Še en problem na trgu dela je zastarel tarifni del plačnega sistema v zasebnem in v javnem sektorju. Od leta 2006 ni več krovne kolektivne pogodbe za zasebni sektor. Tako je znatno zvišanje minimalne plače leta 2009 prehitelo pozicije nižjih tarifnih skupin (do IV. ali V.) v panožnih kolektivnih pogodbah. Podobno je z enotnim plačnim sistemom v javnem sektorju iz leta 2008. Od leta 2009 tako ni več centralnega mehanizma za prilagajanje celotne plačne lestvice glede na rast produktivnosti in inflacijo. Zato je malo nad minimalno plačo nastalo široko območje uravnilovke, ki je destimulativna za srednje kvalificirane delavce. V zasebnem sektorju je zaostanek nižjih tarifnih skupin za minimalno plačo tolikšen, da je povzročil prehod k regulaciji plač na največ podjetniški ravni ali celo k individualnemu, čisto tržnemu določanju plač.

V kombinaciji s pravnim neredom na trgu dela in z nedavno finančno in gospodarsko krizo je to vodilo v dodatno zaostrovanje izkoriščanja in intenziviranja dela. Vendar so iskani srednje in višje kvalificirani delavci izkoristili evropski trg delovne sile in začeli dnevno ali trajno migrirati v druge, bolje urejene države. Zato jih v današnji konjunkturi začenja primanjkovati, delodajalci jim morajo ponujati vse višje plače in boljše delovne pogoje in odnose. A to velja le za kadre, ki so na trgu delovne sile zelo iskani. Neiskanim kadrom, zlasti v nizko produktivnih panogah, in podpornim delavcem v višje produktivnih panogah še naprej ponujajo bedna plačila. Brez prenove sektorskih kolektivnih pogodb bo trg povzročal pospešeno plačno razslojevanje delavcev na visoko iskane in periferne.
Razvojno naravnana podjetja bi v sedanji konjunkturi morala biti zainteresirana za okrepitev socialnega dialoga in za prenovo plačnega sistema z novo krovno kolektivno pogodbo. Njegov pomen bi morala razumeti tudi kompetentna vlada. Sedanjo priložnost morajo izkoristiti sindikati in poskusiti doseči vrnitev k učinkovitemu centralnemu upravljanju plačnega sistema v zasebnem in javnem sektorju. Cilj bi moral biti, da se najnižja tarifna skupina začne pri minimalni plači in da se celotna plačna lestvica letno usklajuje z inflacijo in delom dviga produktivnosti.

Dr. Gorazd Kovačič predava sociologijo na
Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani
in je predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije –
Sindikata Univerze v Ljubljani

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!