Modri planet, rdeče zahteve, zelena delovna mesta – sindikalni utrinek s podnebnega štrajka

28. 9. 2019

Včeraj se je v več mestih po vsej Sloveniji (in drugod po svetu) pet pred dvanajsto začel podnebni štrajk, ki ga je že drugič organiziralo gibanje Mladi za podnebno pravičnost. Protestniki so med drugim znova zahtevali, da slovenska vlada prepozna podnebne spremembe kot krizo globalnih razsežnosti in sprejme ustrezne ukrepe za pravičen prehod v brezogljično družbo. Del ekipe Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) se je štrajku pridružil v Ljubljani.

Glasno, bučno, udarno in jezno je bilo na Trgu republike sredi prestolnice, kjer so se mladim pridružili tudi tisti malo manj mladi, pa delavke in delavci, sindikati, tudi ZSSS, upokojenci, taborniki, umetniki, različne organizacije in podobno. Več tisoč zbranih je s kopico lucidnih, neposrednih transparentov, ki so jih držali v rokah tako otroci kot najstniki, z ognjevitimi nastopi in brezkompromisno držo dalo tistim, ki imajo v rokah moč, jasno vedeti, da ni planeta B in da se čas, ki ga imamo na voljo, da zaustavimo oziroma vsaj ublažimo posledice okoljske krize, nepreklicno izteka.

Na prvem delu protesta pred stavbo parlamenta smo lahko slišali več govorov, potem pa so se zbrani odpravili pred sedež vlade in svoje nezadovoljstvo izrazili tudi pred ministrstvom za infrastrukturo ter dogodek zaključili na Trgu republike. Med govorci sta bila tudi David Švarc iz Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije (SPGS) in Tea Jarc, predsednica Sindikata Mladi plus, ki sta oba jasno zahtevala pravični prehod za tiste delavke in delavce, katerih delovna mesta bi bila lahko ogrožena zaradi prehoda v okolju prijaznejšo družbo. Nastopili pa so tudi naravovarstvenica Andreja Slameršak, Gaja Brecelj iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera ter Uroš Mikanovič iz iniciative Kje bomo pa jutri spali?.

Skupaj v boj!

Iz govora Davida Švarca, SPGS:

»V čast mi je, da lahko danes v imenu sindikatov nagovorim vas, mlade upornike, učence, dijake, študente in seveda vse delavke in delavce, ki prisegamo na skupen boj proti škodljivim podnebnim spremembam in njihovim posledicam, ki jih na svojih plečih krepko občuti ravno delavstvo. Ko sem bil marca letos seznanjen z izvedbo šolskega podnebnega štrajka mladih, se nisem spraševal biti ali ne biti poleg, vprašal pa sem, kakšna bo reakcija vas mladih do nas starejših, ki prihajamo iz generacij, ki smo odgovorne za današnje razmere na planetu. Odgovorni smo za vse večje naravne nesreče, za okoljsko katastrofo in za to, da se nič ne spremeni. Pa ni bilo negativnih reakcij, ne, storili ste še korak naprej in nas odkrito pozvali k boju za pravičnejšo prihodnost vseh generacij […] Mnogi mladi, ki pokušate pomen okoljske problematike približati starejšim, dejansko štrajkate in prav je tako. In prav bi bilo, da bi temu sledili tudi starejši, ki lahko danes z večjo močjo vplivajo na vse tiste, ki odločajo o naši skupni prihodnosti. Prav bi bilo, da zavoljo svetlejše prihodnosti naših otrok, vnukov in njihovih otrok zberemo dovolj odločnosti in poguma, da se za štrajk odločimo tudi mi, delavke in delavci […] Smo proti pritiskom na delavski razred. Zato vztrajajmo do trenutka, ko bodo politični odločevalci in kapital dojeli, da je njihovo politično preživetje odvisno od okolju in delavcu prijaznih, zdravih, dostojnih in pošteno plačanih delovnih mest. Skupaj v boj!«

 

 

Podnebna kriza najbolj prizadene tiste na dnu

Iz govora Tee Jarc, Sindikat Mladi plus:

»Kapital izkorišča vse: mlade, brezposelne, prekarce, delavke in delavce ter okolje. Izkorišča nas za potrebe nenehne gospodarske rasti, ki ustvarja profite za peščico, medtem ko mi od tega t. i. napredka nimamo nič. Vse, kar občutimo, je samo izkoriščanje ljudi, okolja in celotnega planeta. Podnebne spremembe že dolgo škodujejo sindikatom, delavkam in delavcem, neposredno in posredno nižajo plače in delavske pravice, poglabljajo ranljivost delavk in delavcev, povečujejo družbeno neenakost, povzročajo milijonsko škodo, poglabljajo globalne konflikte […] Podnebna kriza najbolj prizadene tiste na dnu družbene lestvice, delavke in delavce, prekarce, mlade […] Zahtevamo ekonomski plan, ki bo namesto škodljivega varčevanja obširno investiral v zelena, pravično plačana delovna mesta ter tako pomembno zmanjšal število brezposelnih. Zahtevamo politiko, ki bo pravično porazdelila bogastvo, saj trajnostni razvoj na svetu, kjer najbogatejši trošijo toliko kot celotne države, revni pa ne sežejo preko golega biološkega preživetja, ni mogoč. Zahtevamo politiko, ki bo razširila socialno državo in razumela, da je slednja ob kakovostni infrastrukturi ključna za zmanjšanje ranljivosti prebivalcev in celovitejše spopadanje s prihajajočimi katastrofami. Prihodnost bo tako socialna in okoljsko vzdržna ali pa je dobesedno ne bo. Na mrtvem planetu delovnih mest ni. Boj za podnebno pravičnost je razredni boj, je boj vseh nas […] je boj za podnebno in boj za socialno pravičnost.«

 

Opozarjamo na: Dokument Sindikati in podnebne spremembe