Odsev kulture v odnosu do arhivov – Intervju s sindikalistko iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana

7. 2. 2020

Zagon sindikalne podružnice je, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, vedno dobra novica. Dobra za delavke in delavce posameznega delovnega okolja in dobra za celotno delavsko gibanje. Z Natašo Budna Kodrič, predsednico Sindikata kulture in varstva narave Glosa v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (ZAL) smo se pogovarjali o tem, kaj želijo in pričakujejo zaposleni. In seveda tudi o bližajočem se kulturnem prazniku.

Devetnajstega decembra je bil v arhivu ustanovljen sindikat Glosa. Začniva s predzgodbo. Kaj je botrovalo temu? Domnevam, da nezadovoljstvo?

Nezadovoljstvo je bilo čutiti že dalj časa. Predvsem zato, ker so delavci pri nas na splošno, tudi tisti, ki niso bili organizirani v sindikatu – tudi jaz sem bila med njimi, v sindikatu sem bila pred leti –, čutili, da nimajo več nobenega vpliva, niti niso informirani o tem, kaj se dogaja. Kljub temu, da so dvajset, trideset let v arhivu, so počasi postali samo delovna sila.

Druga stvar pa je ta, da sindikat, ki pri nas obstaja že kar nekaj let, tudi ni zaščitil vseh delavcev, celo svojih članov, enako. V zadnjih letih sta bila dva primera, ko sta morali delavki, članici sindikata, sami poiskati pomoč na centrali, ker sindikalist ni opravil svojega dela. In tako so tisti organizirani in tisti, ki to nismo bili, postali precej nezadovoljni.

Ideja o novem sindikatu je padla že pred leti, počasi pa je po raznih izkušnjah dozorela. Tudi odnosi so iz leta v leto slabši. Lani spomladi smo se v enoti v Ljubljani zbrali arhivisti, če karikiram: vrh stroke, in napisali direktorju in svetu zavoda peticijo, pravzaprav je bila kar zahteva, za ureditev razmer s konkretnimi problemi in konkretnimi rešitvami. Podpisala nas jo je večina arhivistov iz enote in potem je šla zadeva na svet zavoda, ki pa se o njej sploh ni želel resno opredeliti, ugotavljali so le, da zadeve ne morejo biti tako grozne. Bili smo razočarani, saj smo pričakovali drugačen odnos, tudi od pristojnega ministrstva, ki smo ga o zahtevi pozneje tudi obvestili. Med podpisniki smo bili namreč tisti, ki delamo v arhivu že zelo dolgo, pripravljamo razstave, raziskujemo in urejamo arhivsko gradivo, objavljamo, opravljamo arhivsko javno službo, kar pomeni, da delamo z ustvarjalci gradiva na terenu, tj. z javno upravo, šolstvom, gospodarstvom … skratka z vsemi, pri katerih nastaja javno gradivo. Mi moramo to gradivo ovrednotiti, prevzemati, se z njim ukvarjati. Ogromno je dela, odnos do nas pa je bil povsem podcenjevalen, zamah z roko.

Kaj ste zapisali v omenjenem pismu?

Opozorili smo na problematičen odnos v Ljubljani med službami oziroma med eno službo in drugimi zaposlenimi. Izpostavili smo problem vodenja in odnosa do zaposlenih. Konkretno smo zahtevali menjavo vodje oddelka, ki po našem mnenju nima niti osebnostnih niti strokovnih kompetenc za svoje delovno mesto, zaradi česar neprestano prihaja do konfliktov. A nismo bili uspešni.

Problemi se še naprej samo kopičijo, rešuje pa jih ne nihče. Prepričana sem, da gre pri zmožnosti reševanja problemov ne samo za kompetence, pač pa tudi za osebni pogum.

Pričakujete kompetence in pogum od vodilnih pa tudi od ministrstva?

Absolutno. Ministrstvo za kulturo RS je ustanovitelj in financer, obnaša pa se po našem mnenju premalo skrbno. Zanima ga le zunanji videz, kaj se skriva za fasado, niti nočejo vedeti. Ne prevzemajo tiste odgovornosti, ki bi jo morali, in od nas pričakujejo, da ukrepamo sami. Tudi če imamo konkretni problem in ga izpostavimo, smo prepuščeni sami sebi. 

Opozoril je polna malha, ukrepanja pa malo.

Ja, tako je. Moram pa še dodati, da je pri nas v arhivih fluktuacija majhna in da smo dokaj zaprt sistem. Nove ljudi zaposlujemo le, če se kdo upokoji, pa še to, če ravno ni zapore zaposlovanja. Sicer pa se ne dogaja pogosto, da kdo odide iz arhiva v povsem drugo službo, posebej ne arhivist. Ampak v zadnjem času se je to zgodilo kar dvakrat. Vzrok pa so bili odnosi. Nekdanji sodelavki sta ocenili, da se tako pač ne da več delati.

In potem ste prišli do točke, ko ste ugotovili, da je najbolje, da se problema lotite s sindikalno aktivnostjo?

Ja. Ta sindikat vidim ne le kot institucijo, ki varuje pravice delavcev, ampak tudi kot možnost vzpostavljanja dialoga, soodločanja, pridobivanja informacij in nenazadnje vplivanja na razmere v arhivu.

 

Ste dialog z vodstvom že vzpostavili?

Vzpostavljamo ga. Mislim, da ne bo toliko problemov s tem, da bi nas vabili na sestanke obeh svetov, bolj bo problem, ko bomo želeli, da prisluhnejo našim zahtevam. Ko bodo te finančne, ko bomo zahtevali izboljšanje delovnih pogojev, ukrepanje tudi na strokovnem področju in še kje. Tukaj se bojim, da bo potrebnega precej truda.

Kakšni profili ljudi se zaposlujejo v arhivu?

Arhivisti smo v glavnem zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji, nekaj je jezikoslovcev, imeli smo tudi arheologe, pravnike. V zadnjih letih smo na delovna mesta arhivskih tehnikov zaposlili precej ljudi s tehniškimi poklici, kar je včasih prednost, drugič pa tudi ne. Nekaj je tudi visoko izobraženih, a opravljajo delo za srednješolsko izobrazbo. Na vsak način pa nas je premalo za vse večji obseg dela, ki ga moramo opraviti. 

Kaj je problem pri delovnih pogojih? So to prostori, obremenitve …?

Prostori, pa tudi obremenitve. V preteklosti z Zujfom tudi pri nas ni bilo novih zaposlitev. Potrebovali bi več arhivskih tehnikov, manipulantov. Če omeniva prostore, na sedežu arhiva pa tudi v enotah, nimamo dvigal in bremena nosimo ročno. Naši manipulanti so zelo obremenjeni, zdaj pa se to delo prelaga tudi na vse druge, kar pomeni, da smo vsi tudi fizični delavci.

Nimamo dovolj opreme za čitalnico, dovolj računalnikov za potrebe uporabnikov in tudi mi sami imamo zastarelo opremo glede na to, da so potrebe vedno večje.

Že več kot deset let je znano, da prostori v Ljubljani za arhiv niso več primerni. Niso primerni ne za zaposlene, ne za gradivo in še manj za naše obiskovalce. Posebej zaradi dostopa za invalide, ki je zelo problematičen, pa tudi zaradi samih prostorov, ki jih je premalo za vse zaposlene. Nimamo dovolj velike čitalnice, niti primerno opremljene, nimamo prostorov za urejanje in razpraševanje gradiva, manjkajo – kot sem omenila – dvigala za premike gradiva, nimamo niti prostora, kjer bi zaposleni recimo lahko pojedli malico. Obenem je mestna hiša statično že povsem neprimerna za obremenitve z gradivom. Ministrstvo to dobro ve že več let, bili so že načrti, celo projekti, a je vedno vse padlo v vodo, ker očitno nismo dovolj pomembni in dragoceni.

Potem je pa prišla dobesedno čez noč, lani spomladi, ta zahteva mestne občine, ki želi, da se letos izselimo iz teh prostorov. Mestna občina je namreč odpovedala najemno pogodbo v prostorih zraven mestne hiše, kjer je ZAL že 122 let. Mislimo pa, da smo le kolateralna škoda političnega dogajanja, ki poteka med MOL in državo.

Ampak zakaj odpor do selitve, če pravite, da prostori niso najbolj primerni?

Mi ne obsojamo župana, razen glede tega, da se obnaša, kot da gre v našem primeru za običajno najemniško razmerje, in da hoče s tem opraviti tako na hitro. Večina nas je, ko smo izvedeli za odpoved, rekla »super, zdaj se bo pa res moralo nekaj premakniti«. A se je potem izkazalo, da so na ministrstvu za kulturo na reševanje povsem nepripravljeni, vse so obesili na nas, naše vodstvo mora sedaj poiskati rešitev oziroma nove prostore. In to je katastrofa. Najbolj se pa bojimo tega, da bomo šli še na slabše in tam ostali.

»Sindikati bi morali biti še bolj ostri in mogoče še bolj brezkompromisni. Za to potrebujemo za seboj javnost. A ljudje pogosto stvari niti ne razumejo, menijo, da smo javni sektor le paraziti. Žalostno je, da tudi novinarji to pogosto podpihujejo.«

Pričakujete torej premišljeno rešitev?

Absolutno. Treba je vedeti, da so vsi slovenski arhivi v starih stavbah. Redki imajo relativno prilagojene stavbe za svojo specifično dejavnost, recimo arhiva na Ptuju, pa v Celju, kjer je arhiv v nekdanji tovarni Toper, vsi drugi pa smo na slabšem. Tudi naši prostori na magistratu so bili pred desetletji prirejeni za arhivsko dejavnost; predvsem so bile dodatno utrjene stene, ker mora biti večja njihova nosilnost, imamo po meri izdelano opremo za starejše gradivo. A z leti in z večanjem obsega gradiva, ki ga prevzemamo, in z rastjo števila uporabnikov so se pri nas v Ljubljani, pa tudi v drugih arhivih po Sloveniji, poslabšali pogoji dela, nismo pa prišli do tega, da bi si lahko zgradili vsaj eno namensko arhivsko stavbo. In v tem smo, lahko rečem, edini v Evropi, vključno z »zaostalim« Balkanom.

Drugje torej ta del skrbi za dediščine razumejo. Se vam zdi to nekako odrinjeno področje?

Ja, res je. Moram pa dodati, da smo tega precej krivi tudi sami arhivisti. Nas je vsega skupaj okoli dvesto in smo od nekdaj zelo pohlevni in zelo zadovoljni z vsem, kar dobimo. To se iz generacije v generacijo ni nič spremenilo. Pred desetimi leti sem bila en mandat tudi direktorica in sem imela priložnost to videti od blizu na sestankih direktorjev z ministrom. Bila sem zelo jezna, ker so naši vse, kar so nam ponudili z ministrstva, sprejeli s hvaležnostjo, kljub temu da je bilo vsem jasno, da ponujenega ni niti približno dovolj.

Dodaten problem te dejavnosti je tudi, da smo zelo zaprt krog. Pogoji za zasedbo direktorskega položaja so pet let delovnih izkušenj v arhivu, arhivski strokovni izpit, znanje dveh tujih jezikov in družboslovna smer izobrazbe, nikjer ni zahtevanih vodstvenih izkušenj, kaj šele, da bi omogočili zaposlitev kolegov z drugih področij kulture ali družboslovja. Tako se vrtimo v krogih in k nam ne pride nihče recimo iz knjižnice, muzeja ali od kod drugod, od koder bi lahko prinesel kakšno novo idejo, rešitev. Iz generacije v generacijo se čisto nič ne spremeni.

Očitno je to nekomu nekje v prid?

Uradni razlog je vedno bil, da bomo tako bolj zaščiteni pred vplivi politike (češ da nam bodo za direktorje nastavljali odslužene politike). A kaj se je zgodilo? Imeli smo dva referenduma na temo arhivskega zakona. Če to ni vmešavanje politike! S tem, da nam direktorje vedno bolj nastavlja politika. Ko sem primerjala razpisne pogoje v drugih kulturnih institucijah, sem ugotovila, da je to, kar se dogaja pri nas, lahko celo protizakonito. Če bi bili bolj javno prepoznavni, bi naši problemi vsekakor imeli širši odmev v javnosti. Pri nas sta, na primer, propadla dva informacijska sistema za popisovanje in vodenje evidenc arhivskega gradiva, ki sploh nista bila poceni, pa nihče ni odgovarjal za to. Še več. Dobili smo novega iz Švice, še dražjega, kot sta bila prejšnja. Za katerega pa še po več kot desetih letih ne vemo, če bo zmogel uspešno služiti tako arhivistom kot uporabnikom in tudi bodočemu arhivskemu razvoju.

Arhivi bi se res morali odpreti tudi v smer organizacije dela, seveda močno podprto s stroko. Potrebovali bi vsaj organizatorja dela, da ne rečem menedžerja.

Zelo nas frustrira sam razvoj arhivistike in seveda odnos do nje. Ko sem se zaposlila v arhivu v začetku devetdesetih let, smo bili kot stroka pred muzeji, knjižnicami, imeli smo lasten računalniški program, uporabno orodje, ki ga je izdelal naš kolega. Ampak v tem času, ko so drugi napredovali, smo mi še vedno na stopnji, ko niti ne vemo, ali bo naš informacijski sistem dovolj dober za temeljne zahteve sodobne arhivistike in informacijske družbe nasploh … Poleg tega se je arhivistika v zadnjem desetletju spremenila v svojem bistvu, kar se ni zgodilo z nobeno od primerljivih strok: postali smo skrbniki prvenstveno dokumentarnega gradiva (tj. vsega, kar nastaja v javnem prostoru, v fizični in digitalni obliki), pravnega interesa zasebnikov in pravnih oseb, arhivsko gradivo kot kulturna dobrina oziroma celo kulturni spomenik je odrinjeno v drugi plan. Po drugi strani pa manjkajo osnovni pripomočki, ki bi jih morali imeti za delo. Tudi sami bi morali bolj vztrajati, in če bi ves čas intenzivno vztrajali, bi tudi kaj od potrebnega že imeli.

»Arhivi smo nekakšne dvoživke in slišati je razprave, kam pravzaprav spadamo, na področje kulturne dediščine ali javne uprave. Prevzemamo gradiva iz raznih institucij. Poleg tega pa se danes večina arhivistov ukvarja z izdajanjem navodil za ustvarjalce. Zaradi digitalizacije upravnih postopkov moramo z ustvarjalci gradiva sodelovati že pred njegovim nastankom in ugotavljati, ali bo gradivo arhivsko ali ne. To, da moramo biti pred njimi, nam je določil že arhivski zakon iz leta 2006. Poteka pa tudi evropski projekt eArhiv.«

Računate, da bo mogoče kaj tega doseči tudi prek sindikata?

To pa tudi mene zanima. Na tem področju mislim biti zelo aktivna. Naši pogoji dela so včasih absurdno zaostali, v enem od dislociranih skladišč na primer nimamo internetne povezave, kar precej upočasnjuje delo, predvsem reševanje vlog. Nedopustno je, da evidence fizičnih iznosov in vračanj arhivskega gradiva iz depojev in nazaj v depoje vodimo še vedno ročno z vpisovanjem v knjigo, namesto da bi po vzoru knjižnic – da ne rečem zasebnih ponudnikov arhivskih storitev – že zdavnaj uvedli označevanje arhivskih škatel s črtno kodo in tako neznansko pospešili delovne procese. Morali bi imeti tudi vrhunsko opremo za reproduciranje arhivskega gradiva, pa je nima nobeden od arhivov. Na eni strani gremo v digitalno dobo, po drugi strani pa …

Najhujše pa je to, da se vodilnim to ne zdi nič nenavadnega. Res je, da so med arhivi v Sloveniji tudi razlike glede na »naprednost« in aktivnost. Vendar je večinoma tako, da o strokovnih zadevah odloča svet direktorjev, ki ima spet neka svoja uravnotežena merila: vsi, od največjih do manjših arhivov, moramo istočasno v uvajanje novosti, kar je povsem nepotrebno. Večji potrebujemo kaj prej in bolj kot manjši. Potem čakamo drug drugega in minevajo leta, preden uvedemo nekaj, kar bi nujno potrebovali že zdavnaj.

Pri smelejših programih in strategijah bi pa potrebovali še dodatna finančna sredstva, kar je spet problem. Kot javni zavodi se prepogosto obnašamo kot državna služba, pri kateri mora biti vse dovoljeno in servirano od zgoraj.

Sindikat je močan zaradi članov, jih pridobivate?

To vsekakor, vendar nismo agresivni. Smo še vedno manjši sindikat v našem arhivu. Mislim pa, da bo sčasoma, ko bomo uspeli kaj premakniti, tudi to samo po sebi mogoče privabilo še koga.   

Upam, da se bomo v določenih točkah našli tudi z drugim sindikatom, da se bomo medsebojno podprli. Če je ideja dobra, jaz s tem nimam problema. Skupaj bomo lahko uspešnejši.

Kako je s plačilom za delo?

Smo uvrščeni v javni plačni sistem. Kar se tiče dodatnih nagrad, je pa bila pri nas vedno bolj uravnilovka, ne glede na to, kdo se je v nekem letu izkazal z obsegom dela ali celo z nadgradnjo v obliki izdane publikacije, razstave ali čim drugim. Fino bi bilo, če bi dobili kdaj pa kdaj nagrado za svoje delo tudi v obliki, ki bi se nekje poznala. Tega ni že dolgo, odkar ni delovne uspešnosti. Motivacije ni, večina pa kljub temu po svojih močeh prispeva, da delamo relativno dobro.

Pogovarjava se tudi zato, ker smo tik pred kulturnim praznikom. H kulturnemu ozaveščanju naroda prispeva tudi njegova dediščina, tudi sami ste se angažirali pri mnogih projektih. Kaj bi dodali na to temo?

Arhivi smo javni zavodi, država nam je poverila javno arhivsko službo in skrb za arhivsko gradivo kot kulturni spomenik v državnem in nacionalnem smislu. Ko si enkrat v arhivu, ne moreš mimo tega, da te gradivo tudi nekako ne okuži in te povleče v neke smeri. Stik imaš s prvinsko materijo, z dobo, s časom, s človekom, ki je ustvaril dokument, in to je povsem drugo delo kot recimo v muzeju. Ena glavnih nalog arhivov bi morala biti ravno informiranje javnosti z gradivom, izdajanje gradiva kot vira v publikacijah, za širšo rabo in za znanstveno delo. Lahko bi tudi več raziskovali. V preteklosti so naši starejši kolegi izdali bistveno več znanstvenih monografij, zbornikov, danes pa za vse to zmanjkuje časa.

Kako gledate na slavljenje kulture s kulturnim praznikom?

To se mi zdi nekako hinavski pristop. Slavimo kulturo, a je to le na formalni ravni, v stvarnosti pa je problemov ogromno. Vsako leto se nanje opozori politično in državno nomenklaturo, premakne pa se ne veliko.

Mislim, da bi moral biti kulturni praznik reprezentacija stanja pa tudi zahtev kulturnikov, posebej v tem času, ko je problemov res veliko. Saj nekaj tega je, a očitno premalo. Na drugi strani se vsakovrstnih ostrih kritik politika, pa tudi del javnosti, hitro navadi in nimajo več učinka. Zato bi morali biti še dodatno inovativni. Mogoče pa je letos priložnost, da opozorimo na problem našega arhiva. In kot sem slišala, ti javni pritiski našemu pristojnemu ministrstvu niso všeč.

Kulturni odnos je tudi odnos do dediščine, ta pa je tudi v arhivih, kajne?

Absolutno. Mi imamo vse v unikatu. Če to gradivo izgubimo, ga ni več. Recimo zapisnik s seje ljubljanskega mestnega sveta iz leta 1645, tega ni nikjer drugje, le pri nas. Nekaj gradiva je sicer digitaliziranega in na mikrofilmih, vse pa ne. 

V arhivih je geneza naroda. Očitno pa je, da imamo do svoje geneze, do svojega naroda in svoje države izredno slab odnos. To se vidi tudi na drugih področjih, ne samo pri kulturi;  uničujemo tudi okolje, gospodarske panoge … Manjkajo nam jasni cilji, strategija, pogosto pa tudi pogum in zdrav nacionalni ponos. 

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Odprto pismo Sindikata Glosa, nastalo ob letošnjem kulturnem prazniku, ki med drugim govori prav o negotovi usodi Zgodovinskega arhiva Ljubljana, je dostopno tukaj.