Poleg minimalne problem tudi druge plače

V Uradnem listu je od prejšnjega tedna objavljen nov znesek minimalne plače. Za dogovor med sindikati in delodajalci je zmanjkalo časa. Bo dovolj volje za nadaljnja usklajevanja o odprtih plačnih vprašanjih, se sprašujemo v 4. letošnji številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS.

Obveljal je ministričin predlog. Minimalno plačilo za cel mesec dela bo poslej višje in bo znašalo 842,79 bruto oziroma 638,42 evra neto. Povišanje za 4,7 odstotka je sredi januarja predlagala ministrica za delo, družino, socialne zadeve in s tem spodbudila razpravo ne le o minimalni plači, ampak tudi o plačnem modelu, ki je v naši državi poglavje zase in že dalj časa tudi kamen spotike.

To, da je v času, ki je gospodarsko ugoden, razprava ponovno oživela in da so pogovori spet postali odprti, predsednica ZSSS Lidija Jerkič označuje kot izredno pozitivno. Čas je po njenem pravi, ministričin predlog pa precej realen, čeprav je sindikalna stran predlagala povišanje med pet in šest odstotki. Problem pa po njenem ni le minimalna plača, ampak vse plače.

Na ekonomsko-socialnem svetu so delodajalci na vse pretege vztrajali pri le 1,7-odstotnem povišanju in se o kakšni višji številki sploh niso želeli pogovarjati. Tako se je seja zaključila s sklepom, da imata sindikalna in delodajalska stran dva dni časa, da se dogovorita in svojo odločitev sporočita. V tem času so na delodajalski strani, točneje v gospodarski zbornici in združenju delodajalcev sklenili, da pripravijo malo širši predlog. V njem so sindikatom predlagali sprejem 3,5-odstotnega povišanja letos in prav tak odstotek še prihodnje leto, poleg tega pa še, da se pogajanja o plačah začnejo v paketu, ne le o minimalni plači, da se dogovorijo o avtomatizmu usklajevanja plač in o spremembah zakona o minimalni plači. Problem je po mnenju Jerkičeve bil v tem, »kaj si kdo pod tem predstavlja«. Delodajalci so predlagali tudi roke za sprejem predlaganih dogovorov; nov plačni model bi sprejeli do decembra, avtomatizem usklajevanja plač in sprejem zakona o minimalni plači pa do julija letos. Najprej je bila delodajalska ponudba le ustna in sindikalna stran je zahtevala še pisno ponudbo. Ob tem so sindikati delodajalski strani sporočili tudi, da pričakujejo, da se pod njihov predlog podpišejo vsi delodajalci, ne le GZS in združenje delodajalcev, in da dobijo tudi stališče tretje strani, tj. vlade, ki je tudi delodajalec v javnem sektorju.

Pisna ponudba delodajalcev je sicer prišla kmalu, a ji je delodajalska stran dodala še eno zelo sporno določilo, tj. da bi plače zaostajale za rastjo produktivnosti. Sindikalna stran je seveda dodala še svoj predlog, in sicer, da naj bi tudi najnižje osnovne plače zrasle najmanj za dogovorjen odstotek, recimo za 3,5 odstotka. V ZSSS je tudi veliko članov, katerih plača ni minimalna, ampak le malo nad njo, in tudi oni pričakujejo izboljšanje svojega ekonomsko-socialnega položaja, razmišlja Jerkičeva in dodaja, da so sindikati zato želeli od delodajalcev dobiti vsaj to konkretno zagotovilo, a so ti predlog zavrnili.

»Problem je bil tudi časoven. V enem dnevu, ali celo v enem popoldnevu ne moreš zvedeti dovolj, da bi lahko sprejel ponudbo,« meni Jerkičeva. Vprašanje je tudi, kako bi članstvo in vse delavstvo, in to na dan stavke v javnem sektorju, sprejelo dejstvo, da bi se sindikati z delodajalci dogovorili za manj, kot je predlagala ministrica, a z obetom, da bo drugo leto to pomenilo še več. Vse to pa je potrebno povezati tudi s pomisleki, kaj sploh bo s pogajanji in poviškom v prihodnjem letu.
Pogajanja na koncu le niso prinesla dogovora. »Jaz sem povedala, da se jim zahvaljujem za pobudo in da ta kaže, da je vseeno mogoč tudi kakšen drug pristop, ne le vztrajanje pri številki, da pa je problem tudi čas, pa tudi, da nam je žal, ker se nismo mogli dogovoriti, da pa bi ne glede na vse lahko začeli delati na vsebinskih točkah, da ne bomo drugo leto dva dni pred objavo v Uradnem listu spet sedeli na kriznih sestankih,« je povedala predsednica ZSSS.

Pripravljenost za dogovor je bila očitno res obojestranska, časovna dimenzija dogovoru ni bila naklonjena. Pomembno je tudi, da je iz razprave o uskladitvi minimalne plače izšla tudi razprava o vseh plačah članov po kolektivnih pogodbah. Na plano je prišla tudi trditev ministrice za delo, da države, ki imajo urejen socialni dialog, nimajo zakona o minimalni plači, ampak zadeva funkcionira na ravni dogovora med socialnimi partnerji. Če tega ni, mora poseči vmes država in zagotoviti minimalno plačilo za delo.

»Če ne bomo nekaj naredili na stabilnih socialnih partnerjih, socialnega dialoga ne bo več in takrat bo prostor za populizme, anarhijo in radikalizacijo sindikalnega boja. To se pri nas počasi že začenja,« opozarja Jerkičeva in dodaja, da obstaja raziskava, po kateri socialni dialog ni več mogoč, če organiziranost pade pod določen odstotek. To pa za države ni dobro in zato morajo spodbujati to, da so se socialni partnerji sposobni pogajati. Pozitivna naravnanost do dialoga, njegovo spodbujanje in sofinanciranje s projekti, podajanje javnih pooblastil, so za to lahko pomembni.

Kako naprej? Po sklepu ekonomsko-socialnega sveta je ustanovljena delovna skupina, ki se bo ukvarjala s spremembami zakona o minimalni plači. Za zdaj se zdi, da sta delodajalska in sindikalna stran še vsaksebi; sindikati si bodo prizadevati za nadaljnje izločanje dodatkov iz minimalne plače. Predvsem pa je potrebno ugotoviti, kaj so minimalni življenjski stroški, opozarja predsednica ZSSS. Nove raziskave namreč ni, uporablja se še tista iz leta 2009, ki prag postavlja na 613 evrih, pa to ni bila edina številka, s katero je operirala ta študija, in druga je bila višja. Ampak od tedaj so se razmere še bistveno spremenile in nujno je dobiti nove podatke za nadaljnja pogajanja.

Potreben je tudi nov dogovor o načinu usklajevanja, meni Jerkičeva. Poleg inflacije so tu še drugi elementi.

Predsednica pa še dodaja, da je v Sloveniji problem povprečna plača. In v to področje je po njenem treba vložiti več napora.

Mojca Matoz 

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share