Poslovni modeli po slovensko: Kolektivne pogodbe? NE! Minimalna plača? NE!

21. 5. 2019

Delimo zapis generalne sekretarke Sindikata obrti in podjetništva Slovenije (SOPS) Ane Čermelj, ki smo ga z minimalnimi uredniškimi posegi prevzeli iz majske številke sindikatovega časopisa Delavec:

»Stabilno in uspešno gospodarstvo je predpogoj za socialno državo, saj lahko le uspešno gospodarstvo zagotavlja in ustvarja nova delovna mesta ter visoko dodano vrednost. Za dosego tega cilja je nujno zagotoviti ustrezno poslovno okolje, med drugim tudi na področju delovne in druge zakonodaje, zato je potrebno najprej pristopiti k oblikovanju in sprejemu tripartitnega socialnega sporazuma med vlado, sindikati in delodajalskimi organizacijami, ki bo temelj za nadaljnje bipartitno dogovarjanje med socialnimi partnerji na vseh ravneh.« (Delodajalske organizacije)

Kolektivne pogodbe odraz razvitosti posamezne družbe

V Sindikatu obrti in podjetništva Slovenije delimo mnenje o dejstvu, da je samo stabilno in uspešno gospodarstvo predpogoj za socialno državo. Kolektivne pogodbe pa so po drugi strani odraz razvitosti posamezne družbe (npr. sosednja Avstrija), ki stremi k uspešnemu gospodarstvu, urejenim odnosom na vseh ravneh delovno-pravnih razmerij (tripartitnih in bipartitnih socialnih partnerstvih, pogodbah o zaposlitvi, na podlagi katere individualni zaposleni sklepa pogodbo s svojim delodajalcem in katere temelj – osnovo – črpa prav iz kolektivne pogodbe, ki je postavljena kot minimalni standard delu, ki ga opravlja.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo bi lahko postavila minimalne standarde in temelje za specifične kolektivne pogodbe dejavnosti, na katerih bi nato lahko gradili družbo zavezano dobremu delu, t. j. delu in proizvodom z visoko dodano vrednostjo (kar je predpogoj za uspešno gospodarstvo, ta pa pogoj za socialno državo).

Ostrina pogleda na posamezne teme je pač odvisna od človeka, tokrat od delodajalskih organizacij in na drugi strani od nas – sindikatov.

Pogojevati minimalni standard gospodarstva s socialnim sporazumom kot tripartitnim konstruktom, kjer vabiš državo, da se začne aktivneje vtikati v gospodarstvo (ker mora biti tak sporazum podlaga nadaljnjim pogajanjem?!) in zasebno lastnino, ki ima svojo zaščito že v sami Ustavi Republike Slovenije, se zdi nekako skregano z zdravo pametjo in poslovno logiko.

Pa vendarle je celotna materija pripeljana do točke, ko ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravlja besedilno podlago za socialni sporazum. Ministrstvo naj bi omenjeno pripravilo do konca meseca junija 2019.

Pri tem tem bi veljalo poudariti še en vidik. Mnogi, predvsem delodajalske organizacije, vseskozi poudarjajo, da je naša država prenormirana, da imamo preveč birokracije, predolge postopke itd.

Skrivanje za dodatnimi papirji in pogoji

Zdaj, ko bi bilo treba urgentno, resno in nemudoma pristopiti k oblikovanju minimalnih standardov dela v gospodarstvu, sploh pa v obrti in podjetništvu kot najbolj zdravem jedru slovenskega gospodarstva, pa pride še kako prav skrivanje za dodatnimi papirji in pogoji.

Papirji, od katerih je mogoče kadarkoli odstopiti (kar se je v preteklosti že zgodilo: spomnimo, da so Združenje delodajalcev Slovenije, Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije ter Trgovinska zbornica Slovenije 27. novembra 2015 odstopili od Socialnega sporazuma za obdobje 2015 –2016. Gospodarska zbornica Slovenije pa sploh ni bila podpisnica, medtem pa je 1. decembra 2015 tudi Upravni odbor Obrtno-podjetniške zbornice soglasno izglasoval odstop od socialnega sporazuma.)

Že mora biti tako. Danes se zavežeš in podpišeš, jutri odstopiš. Je to praksa novodobnega poslovnega modela, ki ga zagovarjajo predstavniki delodajalcev?

Mogoče pa je najbolj tvorno za razvoj poslovnega okolja ali pa je tako zgolj po naravi stvari in značajev posameznikov, da se posamezni vidni social-partnerski funkcionarji z delodajalske strani nekako bolje počutijo v politični sredini, obkroženi z ministri in direktorji direktoratov, kjer rajši poslušajo ene in iste (prazne) obljube, dajejo ene in iste izjave, kot pa da bi sedli za mizo s socialnim partnerjem in se dogovorili za tisto, kar se je desetletja dolgo vselej dalo dogovoriti. 

Veliko dilem, veliko dela.

Zgolj navidezno.

Zadeve so dokaj preproste.

Predstavniki delodajalcev bi se morali vprašati in razčistiti sami pri sebi, čigave interese bodo zastopali: interese zdravega jedra obrti in podjetništva ter gospodarstva na splošno ali tiste, ki jim je vsaka pravica preveč oziroma celo odveč. Glede na zadnja stališča in ravnanja zadeve zagotovo ne gredo v smer zdravega jedra in razvoja.

Ana Čermelj, generalna sekretarka SOPS