Sodba ustavnega sodišča je jasna: Pravica do dopusta je človekova pravica

7. 2. 2023

Ustavno sodišče je novembra lani odločilo, da je pritožnico, ki je starejša in invalidna delavka, pri dodelitvi dopusta delodajalec diskriminiral v razmerju do drugih delavk ter delavcev, ki niso starejši in invalidni. Pritožnica je od ustavnega sodišča namreč zahtevala presojo, ali je ureditev po Zakonu o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2016 (ZUPPJS16) in za leto 2017 (ZUPPJS17), ki sta dopust omejila na 35 dni, s tem pa prizadela le starejše in invalide, v skladu s 14. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa enakost pred zakonom.

A pri tem zakonodajalec ni določil, da so lahko tudi »običajni« delavci, ki ne delajo v posebnih pogojih dela, vendar spadajo v ranljive skupine (denimo dolgotrajno bolni, invalidni ali starejši), upravičeni do dodatnih dni dopusta. Pritožnica Maja Štefančič, zaposlena v Službi vlade za zakonodajo, je zato na delovnem in socialnem sodišču sprožila postopek, v katerem je trdila, da je tovrstna ureditev posredno diskriminatorna do starejših in invalidov, saj vzpostavlja stanje, ko na videz nevtralna ureditev manj ugodno učinkuje na osebe z določeno osebno okoliščino, in sicer na invalidne in starejše zaposlene. Upoštevaje kriterije po Zakonu o delavcih v državnih organih (ZDDO) drugi zaposleni, ki ne spadajo v skupini z osebno okoliščino starosti ali invalidnosti, zgornje meje dopusta, to je 35 dni, sploh niso mogli preseči. Določbi zakona naj bi tako kršili načelo enakosti pred zakonom iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ter Višje delovno in socialno sodišče sta zahtevek delavke zavrnili kot neutemeljen, saj naj bi bila omejitev letnega dopusta na 35 dni ustrezna za doseganje namena zakonskih določb o varčevanju, tudi kar se tiče ranljivih skupin.

Oba zgoraj omenjena zakonska predpisa sta bila nadgradnja siceršnjega plačnega varčevanja, ki ga je uzakonil Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Glede dopusta sta v 12. in 10. členu določala, da delavcem v javnem sektorju »iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev pripada največ 35 dni letnega dopusta«. Ne glede na to pa je bil delavec lahko upravičen še do 15 dodatnih dni letnega dopusta za posebne pogoje dela, »upoštevaje kriterije in višine, kot so določene v zakonih, podzakonskih predpisih, splošnih aktih in kolektivnih pogodbah«. ZUPPJS16 in ZUPPJS17 sta želela s tem ukrepom vzpostaviti pogoje za ustvarjanje prihranka pri odhodkih in bolj vzdržne javne finance oz. manjši javnofinančni primanjkljaj.

Varčevanje ne more biti ustavno dopusten cilj za poseg v prepoved diskriminacije

Po neuspelem varstvu pred rednimi sodišči se je ga. Štefančič nato pritožila na ustavno sodišče, kjer je ponovno izpostavila diskriminatoren učinek omejitve dopusta, ki je v praksi vplival zgolj na določene kategorije delavcev. Trdila je, da je bila kot starejša in invalidna uslužbenka posredno diskriminirana, saj uslužbenci brez teh osebnih okoliščin 35 dni dopusta niso mogli preseči. Vlada ob tem po njenem mnenju tudi ni predstavila, kakšni prihranki so bili z omejitvijo dopusta dejansko doseženi. Menila je, da »so bili ti prihranki minimalni oziroma jih sploh ni bilo, saj je javni uslužbenec za delovni dan in za dan dopusta plačan enako ter njegovo delo v času dopusta prevzamejo njegovi sodelavci in ne morebitni nadomestni delavci, morebitna večja storilnost javnega sektorja zaradi omejitve dopusta pa v spornih zakonih ni bila pojasnjena«.

Odločitev ustavnega sodišča odpira pot drugim pritožbam na nepravilno odmerjen dopust (med drugim zaradi neupoštevanja specifičnih osebnih okoliščin) tako v javnem kot zasebnem sektorju.

Tej argumentaciji je sledilo tudi ustavno sodišče, ki je ugotovilo, da sta bila ZUPPJSS16 in ZUPPJS17 v neskladju z ustavo glede odmere letnega dopusta iz naslova invalidnosti in starosti nad 50 let, saj so bili z omejitvijo prizadeti le delavci s statusom invalida ali starejšega delavca. Ustavno sodišče je zavzelo tudi stališče, da je prepoved diskriminacije tako visoka kategorija, da varčevanje samo po sebi ne opravičuje posega vanjo. Po petem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da »nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri«, v zvezi z 8. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da »morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo«, ter da ti zakoni »predpisujejo način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno na podlagi ustave«, je namreč pravica do dopusta tudi po slovenski ustavi človekova pravica. Povedano preprosto: ustavno sodišče je izpostavilo, da je človekova pravica vsaka pravica, ki je kot človekova pravica uveljavljena v mednarodnih pogodbah, ki jih je Slovenija ratificirala in vpeljala v slovenski pravni red. Za to, da je nekaj človekova pravica, ne potrebujemo izrecne opredelitve v zakonodaji, ki jo je sprejel neposredno državni zbor.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi januarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!