Iz tujine: Sindikat mora biti verodostojna grožnja

11. 9. 2019

Evropski sindikalni inštitut (ETUI), neodvisna raziskovalna in izobraževalna institucija Evropske konfederacije sindikatov (ETUC), se sistematično ukvarja tudi z izobraževanjem in usposabljanjem. Delajo tudi z mladimi sindikalisti (starostna meja je 40 let), ki so bili izvoljeni ali imenovani na regionalni, nacionalni ali sektorski ravni in so že obiskovali osnovne sindikalne tečaje. Namen teh usposabljanj je okrepiti znanje in delovanje sindikatov v Evropi. Evropsko usposabljanje za mlade sindikalne voditelje je zasnovano kot devetmesečni tečaj s tremi seminarji ter vmesnim delom v skupinah. Za novo številko Delavske enotnosti, glasila ZSSS, smo se pogovarjali z Lauro Weber, sodelavko ZSSS, ki je nedavno sodelovala na tovrstnem usposabljanju.

Od oktobra 2018 do junija letos so se mladi sindikalisti srečali v Madridu, Bruslju in Zagrebu, saj sta bila partnerja tokratnega usposabljanja španska sindikalna centrala UGT in hrvaška SSSH. Iz teh dveh držav je bilo tudi nekaj več udeležencev, iz vseh drugih je bil udeleženec le po eden. Poleg trikratnega enotedenskega intenzivnega usposabljanja se je 23 udeležencev povezovalo po elektronskih poteh, še posebej intenzivno so bili povezani člani posameznih skupin, ki so pripravili na koncu poročilo o določeni temi.

Delo je bilo po besedah Laure Weber intenzivno. »To še zdaleč ni sindikalni turizem, tri tedne smo delali od jutra do večera in še vmes. Treba pa si je vzeti čas tudi v vmesnem času, saj se dela na daljavo. Eden od ciljev je bil tudi, da smo se tega načina komuniciranja naučili in navadili. To je v bistvu prihodnost, tudi sindikalnega dela. Vedno več, sploh pa na evropski ravni, je takšnega dela. In če tega mladi ne uspemo, je to lahko konec sindikalizma,« je prepričana naša sogovornica.

Kako ste začeli?

Že na prvem srečanju v Madridu smo predelali določene dokumente, na primer Etucov manifest, deklaracije, tudi evropski steber socialnih pravic. In iz teh tematskih sklopov, ki so nekako identificirani kot prioritete Evropske konfederacije sindikatov, smo se potem udeleženci kar sami, mentorji so zapustili prostor, razvrstili v štiri skupine in v njih določili teme. Morali smo samo paziti, da nista bila več kot dva iz iste države v isti skupini, da so bile skupine spolno uravnotežene, da so bile mešane iz držav severa in juga ipd. To je bil kar proces, ki je zahteval tudi kakšen kompromis.

Tako ste se že takoj srečali s pogajanji?

Ja, to je bil tudi namen. Če veš, da se boš nekaj mesecev ukvarjal z neko temo z nekimi ljudmi, ni čisto vseeno, kaj in s kom boš počel.

In potem smo morali določiti še vodjo skupine, ki je komuniciral z mentorji. Tudi ti so bili Evropa v malem in od njih smo izvedeli marsikaj, spremljali pa so naš učni proces in poročali naprej, kaj smo delali, kako smo bili uspešni. 

Pri tem programu dobiš celo kreditne točke, ki so priznane na nekaterih fakultetah.

Kakšne teme ste izbrali?

Ena skupina je obravnavala minimalno plačo oziroma pravično plačilo, druga atipične oblike dela, naslov izdelka tretje je bil Sindikati 2.0, šlo pa je predvsem za včlanjevanje in organiziranje. Skupina, v kateri pa sem bila jaz, pa je imela temo: Digitalizacija in avtomatizacija v povezavi z delovnim časom, s poudarkom na pravici do odklopa.

Moram priznati, da smo si najprej temo zastavili zelo široko in od oktobra do februarja, ko smo se srečali v Bruslju, napisali seminarsko nalogo, potem pa ugotovili, da smo zastavili preširoko. Tako smo se osredotočili na pravico do odklopa, in to v smislu skrajšanja delovnega časa. Tako smo s tistega, kaj bi vse lahko prinesla digitalizacija in avtomatizacija, izgubo delovnih mest in podobno, prešli na to, da je to lahko tudi možnost skrajšanja delovnega časa, če zadevo obrnemo delavcu v prid. Kar se trenutno dogaja, je ravno obratno, tehnologija, ki je na voljo, nas še bolj cele dneve drži povezane s službo in se zabriše meja med službenim in zasebnim življenjem. Službo v bistvu neseš domov, s telefonom, računalnikom, elektronsko pošto, z dosegljivostjo.

Zadevo smo analizirali po državah, raziskali, kakšne so prakse, ker te že obstajajo, in potegnili zaključke.

Predlagam, da se sami temi posvetiva v enem prihodnjih pogovorov za eno prihodnjih Delavskih enotnosti. Za zdaj pa še nekaj o tem, kaj ste udeleženci izobraževanja svojim organizacijam prinesli s srečanj in ob delu v skupinah.

Predvsem lahko rečem, da dobre prakse, povezave s sindikalisti vse Evrope, med njimi tudi z bodočimi sindikalnimi voditelji. Povezave že zdaj dobro delujejo, če kaj potrebujem, se povežem z drugimi člani skupine in si pomagamo z informacijami, stališči, predlogi za pogajanja, zakonskimi rešitvami …

Gradili smo medsebojno zaupanje. Zanimivo je bilo, da se je med 23 udeleženci iz 16 držav razvila tudi kakšna zares prijateljska povezava. Izmenjava je bila zares iskrena, povedali smo si dobre in razpravljali tudi o slabih plateh sindikalizma v naših organizacijah, tudi o kakšnih strahovih, brez dlake na jeziku. Zelo poučno je bilo slišati, kaj se zdi pomembno nekomu iz Avstrije in kaj nekomu iz Makedonije. Veliko je bilo razprave o načinih, ne le o temah.

Sindikalizem je torej objektivno v zelo različnih položajih?

Ja, res je. A če se pogovarjaš iskreno, kakšne težave lažje rešiš in pridobiš idejo iz napake ali pa dobre prakse nekoga drugega. Zanimivo je bilo, da so bili udeleženci res sindikalisti, ljudje, ki to res živijo z vsemi prepričanji. Ni bilo takih, ki bi jim bilo to le služba. Zanimiva je anekdota, da je bil na srečanju v Zagrebu takoj poziv naše facebook skupine: Mislite na sobarice. In tako je v dveh nadstropjih, kjer smo bivali, na vseh vratih visel napis Ne moti, da so imele sobarice manj dela. Ena kolegica je denimo takoj stopila na recepcijo in ugotovila, da ni prav, da tisti, ki dela tam, stoji po osem ur in se nima možnosti usesti. Na vsakem koraku je bilo čutiti sindikalno skrb za drugega. Iskreno in zagreto. Že nekaj tega prinesti s seminarja je fino. In v tem je tudi neka kredibilnost, da delaš tisto, kar govoriš.

Kaj pa evropska dimenzija?

Ta je bila tudi zelo prisotna. Sama z njo prej nisem imela toliko stika. Pomembna je tudi širša slika. Sploh tisti teden, ko smo bili v Bruslju, smo obiskali nekaj institucij in organizacij. Predstavili so nam tudi lobiranje kot sindikalno delo, možnost smo se imeli udeležiti tudi podnebnega shoda.

Zanimiva je bila tudi izkušnja iz držav partneric. V Zagrebu smo šli na obisk v njihove prostore in so nam tam predstavili problem, s katerim so se soočali, in so nam dali priložnost, da povemo, kaj bi mi naredili v teh razmerah. Ena tema je bila dvig upokojitvene starosti na Hrvaškem, drugo je ponovna vzpostavitev sistema izobraževanja v sindikalni centrali.

Za večino pa je bila zelo pomembna izkušnja celotnega usposabljanja iz Madrida.

S čim so vas soočili v Španiji?

Tam smo imeli priložnost srečati tako zdajšnje vodstvo dveh sindikalnih central in nekdanja voditelja, veterana. Intervjuvala sta ju predstavnika mladih sindikalistov.

Oba veterana sta bila v zaporu zaradi svojih prepričanj, enega so na primer prvega maja v času Francove diktature aretirali, ker je pel sindikalno himno. Težko si sploh predstavljamo, kakšni boji so bili to, da so ljudje res dali življenje za svoja prepričanja. Nekdanji predsednik UGT-ja je bil hkrati član takrat prepovedane socialistične stranke. To ni le zgodovinsko zanimivo, pomembna je ta predanost sindikalnemu prepričanju. Bilo je navdihujoče.

Zanimiva je bila razlika med sedanjim vodstvom, ki je imelo premišljen govor, in tema veteranoma, ki sta bila zelo neposredna in tudi precej kritična do današnjega sindikalizma. Njun nagovor za mlade je bil res nekaj posebnega. Zelo sem si zapomnila stavek, da mora biti sindikat verodostojna grožnja, sicer izgubljamo svoj čas. Na vprašanje, kaj dati mladi generaciji sindikalistov na pot, je bila zanimiva misel, da je treba sindikate prilagoditi stanju na trgu dela, ki se spreminja z vsemi atipičnimi oblikami dela, platformami ipd. Treba je stopiti v korak s časom. Zelo usmerjeno v prihodnost. Od ljudi v res visoki starosti, okoli 80. leta, takega stališča, ki ga še med mlajšimi marsikdo ne zmore, res ne bi pričakovala. Kritizirala sta tudi zelo moško naravnanost sindikalizma, da so v njem stare strukture, da je naravnan zelo industrijsko in podobno. Treba se je začeti ukvarjati s prihodnostjo sindikalnega gibanja, sta nam še sporočila. 

Že ideja, da so mladi intervjuvali starejše kolege, je bila dobra.

Za konec?

Izkušnja seminarja je bila zelo dobra, koristna in vsestranska. Hvaležna sem za to izkušnjo, pridobljeno znanje in širjenje obzorja. V veliko veselje mi je bilo sodelovati s sindikalisti iz različnih držav in verjamem, da bomo z nekaterimi od njih sodelovali tudi v prihodnosti.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

*Mednarodnim sindikalnim tokovom in aktivnostim smo se maja letos posvetili tudi v posebni tematski številki Delavske enotnosti z naslovom Mednarodna obzorja. Tako v branje priporočamo tudi naslednje tekste: Intervju s Pavletom Vrhovcem: “Skupaj smo močnejši – tudi na mednarodnem odru”, Mednarodna sindikalna obzorja: Od socialne Evrope do pogubnih varčevalnih ukrepov in Kako in kje se povezujejo evropski sindikati. Več o drugih letošnjih tematskih številkah vašega in našega delavskega časopisa pa je mogoče prebrati tukaj.