V Gorenju se ne pustijo izsiljevati

8. 3. 2018

Podjetniške kolektivne pogodbe Gorenja uprava ni odpovedala le zaradi dopusta. Odvzem dopusta delavcem ni edini problem. Tudi kršitve so, predvsem pa delavke in delavce boli to, da je menedžment poskrbel zase, ob polni zasedenosti proizvodnje in milijonskem dobičku pa za tiste, ki so ga ustvarili, ostaja prazna malha. Kdaj bodo na istem čolnu, se sprašujemo v 6. številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS.

Uprava, ki meni, da lahko izsiljuje sindikalne pogajalce po dveh letih pogajanj za podjetniško kolektivno pogodbo in 90 odstotkih izpogajanega, tako da nenadoma odpove pogodbo in pričakuje drug dan mirna in nemotena pogajanja, ne spada v 21. stoletje. To je nepremišljena poteza, ki nosi posledice. Vprašanje pa je, ali je bila narejena iz obupa tistih, ki se držijo za visoke položaje, ali ker tako pričakuje nekdo od zunaj, ali kar oboje.

V velenjskem Gorenju očitno marsikaj škripa. Zdi se, da je odpoved podjetniške kolektivne pogodbe le vrh ledene gore, da pa pod površino vre marsikaj, decembra je bilo recimo napeto zaradi božičnice. Nezadovoljstvo delavk in delavcev je že otipljivo, pravijo naši viri. Je mogoča »spontana stavka«, kot smo jo v Gorenju pred leti že doživeli? Do nje bi že prišlo, če ne bi sindikat pričel aktivnosti, saj ni glavna težava v podjetniški kolektivni pogodbi, zvemo.

Sindikat se je postavil na čelo

Skupščina Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei) v Gorenju je bila sklicana zaradi odločitve o stavki, a so sindikalisti spet slišali marsikaj, kar tare delavke in delavce. Prednjačita delovni čas in plačilo za delo. V imenu prerazporeditev namreč tudi v Gorenju, kot še v marsikaterem podjetju, delavci delajo veliko več in opravijo nadure, ki niso pripoznane, se nabirajo v »banki ur« in nemalokrat kar nekam izginejo. Problematizirali so tudi prevoze na delo, pa prerazporeditve, nagrajevanja, ponujanja novih pogodb o zaposlitvi.

Namen uprave, ki jo že dolga leta vodi Franjo Bobinac, je jasen, nižanje pravic delavk in delavcev pred prestrukturiranjem oziroma pridobitvijo novega poslovnega partnerja. So del problema tudi slabe poslovne odločitve sedanje uprave, ki si obupano želi ohraniti obraz pred javnostjo, tudi z novim imenom stikov z javnostmi, ki prihaja iz vrst novinarjev? In seveda, za to potrebujejo socialni mir, ne pa polna dvorišča stavkajočih in obraze sindikalistov, ki govorijo svojo zgodbo. Prvi med njimi je predsednik konference Skei Gorenje Žan Zeba, ki javno sprašuje, ali ni čas za več pravic in ne za manj, in poudarja, da se sindikat ne bo pogajal, če uprava odpovedi kolektivne pogodbe ne prekliče do 14. marca. Ta dan bo, kot kaže, v Gorenju stavka.

Odpovedni rok poteče 1. avgusta 2018, sedanja podjetniška kolektivna pogodba pa potem velja še največ leto dni – do 1. avgusta 2019. Novo podjetniško kolektivno pogodbo bi lahko uveljavili med avgustom 2018 in avgustom 2019. Če je ne bodo, bo začela za 6500 Gorenjevih delavcev v Sloveniji veljati panožna pogodba, kar bi pomenilo vrnitev na minimalne tarifne plače in skrajšanje dopustov.

Odločitev za stavko je bila potrjena na zborih delavcev. Sindikat je zbral zanjo več kot dovolj podpisov. Tudi nova grožnja uprave, tokrat, da stavka ne bo plačana, odločitve ni omajala.

Sedaj veljavna kolektivna pogodba v Gorenju je iz leta 1991, a »ni zastarela, le vsebovala je razne nesmiselne izraze, uskladitve so bile potrebne zaradi sprememb zakonodaje, tudi zakona o delovnih razmerjih,« pravi Aleš Vodovnik, sekretar Regijske organizacije Skei Velenje, in dodaja, da vzrok za odpoved ni upravičen, odpoved pa ni smiselna. To je v tem času verjetno spoznala že uprava, ki zdaj mrzlično išče »častni izhod« iz položaja, ki so si ga sami zakuhali, ko so, kot pravijo, z odpovedjo želeli le pospešiti pogajanja.

Prevelik, da bi padel?

Iz Velenja je slišati marsikaj, Gorenje je, kot kaže, dober poligon tudi za politične igrice in opravljivce, pa za špekulacije. V preteklosti je bilo Gorenje tudi eden velikih sponzorjev, je denar res vedno šel na »prava« mesta? Nekdaj bogat velenjski in tudi mednarodni proizvajalec bele tehnike prav gotovo ni imun do družbenega dogajanja, ga je pa to kot kamen za vratom zadelo pri neuspešnem iskanju strateškega partnerja. Kaj če tega ne bo kmalu?

Po predlogu uprave naj bi  kar 68 odstotkov zaposlenih izgubilo od štiri do pet dni dopusta. Sindikat je bil pripravljen sprejeti skrajšanje dopustov za dva dneva. Opozarjajo pa, da bi manj dopustov lahko pomenilo le več bolniških odsotnosti. V povprečju je dopusta v Gorenju nekaj nad 30 dni.

Dobro ime podjetja je težko ustvariti, Gorenje ga še ima, ga pa z nespametnimi potezami vodilnih tudi izgublja, tako kot izgublja že nekatere kadre. Izboljšanje bilanc podjetja z nižanjem pravic delavcev gotovo ni stabilna in dolgoročna rešitev. Prihodnost koncerna z 20 tisoč zaposlenimi je v rokah tistih, ki odločajo, delavke in delavci bi radi le, da ne bi bili brezmejno izkoriščani in da bi jim nalili čistega vina.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!