Za delavca je najpomembnejša plača – Pogovor s sindikalistom Jako Šilakom, sodelavcem ZSSS za Koroško in Podravje

23. 10. 2020

Četrtega novembra bo minilo leto dni, odkar ima ZSSS na Koroškem in v Podravju novega sodelavca. Jaka Šilak je po izobrazbi ekonomist, njegovo življenje pa ob sindikalizmu vključuje še lokalno politiko, kmetovanje, družino … Zanimiv sogovornik nam je zaupal, kaj so bili njegovi prvi večji sindikalni izzivi.

Od kod prihajaš, kakšne so tvoje dosedanje delovne izkušnje?

Iz gospodarstva. Nazadnje sem bil v firmi, ki dela avtodome, pred tem v Gorenju, še prej sem prodajal za evropski trg maziva za železnice.

Torej si seznanjen z razmerami v gospodarstvu?

Kar dobro. Še predobro tudi vem, kako se kršijo pravice delavcev v gospodarstvu. V zadnji firmi, kjer sem bil, je bilo res noro.

In to opaziš tudi zdaj kot sindikalist?

Veliko je nadurnega dela, zlasti neplačanega, plačila po nekih vzvodih in računih koga drugega, saj ljudje delajo več kot 20 predpisanih nadur na mesec. Ampak tega je veliko tam, kjer nimamo sindikata.

Ljudje pa pristajajo na kršitve. Zakaj?

Strah jih je se temu zoperstaviti. Sam imam izkušnjo, ko sem v manjšem kolektivu z okoli 30 zaposlenimi neki petek zbral sodelavce na pijači. Dogovorili smo se, kako bomo v ponedeljek šli do direktorja in »naredili revolucijo«, »nagačili direktorja«. A sem ostal sam. Sodelavci so potisnili glave med noge, jaz pa sem dobil ime »Pravica«.

Povedna izkušnja, ni kaj.

Jasno sem jim povedal, da bom sam slej ko prej šel, oni pa bodo ostali. In še zdaj je v tisti firmi enako. Še zdaj nimajo dovolj poguma za ukrepanje. Vedo, da sem na sindikatu in bi jim lažje pomagal, pa se ne dogovorijo. Ima pa ta lastnik več firm in povsod dela z delavci kot, kako že rečejo, kot svinja z mehom. Je pa res, da je plača tam dokaj v redu, ampak če potegnemo skupaj plačilo za to, koliko ur delaš, plača ni v redu. To se še marsikje dogaja, da potni stroški ob sobotah niso plačani, da niso plačane malice.

Potem si prišel na ZSSS. Kako to?

Bil je razpis, nanj sem se prijavil, povedal svoje izkušnje. Ukvarjam se tudi z lokalno politiko, sem podžupan Mislinje. Menim, da sem zaradi svoje sposobnosti pogovarjanja z ljudmi, dogovarjanja in novačenja ljudi primeren za to delo. Zaposlili so me kot terenskega organizatorja. Dokaj hitro pa sem dobil za celo območje Podravja in Koroške še sekretarsko delo za dejavnosti tekstila, gradbeništva, lesarstva, gostinstva in turizma ter prometa in zvez.

Pokrivaš torej gospodarski del, industrijo in storitve, kar tudi najbolje poznaš?

Tako je. Tudi v prihodnje si želim delovati bolj na tem področju, saj je v javnem sektorju veliko specifike, za kar je potrebno drugačno znanje. 

Kaj bi v tem času izpostavil kot najbolj odmevno?

Imel sem nesrečo, da sem prevzel tekstilno dejavnost ravno v času največjih odpuščanj v Boxmarku. Ogromno časa sem v tem letu pustil tam. Ogromno sem pregledal dokumentov, preračunal odpravnin, nepravilnosti smo urejali sproti. Sem pa žalosten, da sem pri nekaterih delavkah ugotovil nepravilnosti pri točkovanju, pa se niso upale tožiti delodajalca.

Sva spet pri strahu?

Ne vem, ali je strah ali so bolj videle trenutno odpravnino in so bile negotove, kaj se bo zgodilo, če se bo to zavleklo, če bo šel Boxmark v stečaj. Zavladala je trenutna korist pred dolgoročno.

Ob ponedeljkih lahko srečate Jako v pisarni v Mariboru, ob torkih na Ptuju, ob sredah v Slovenj Gradcu, ob četrtkih in petkih pa je po potrebi marsikje, a večinoma na Koroškem.

Kaj se zdaj dogaja v Boxmarku?

V januarju je bil podpisan program presežkov za 900 delavcev, okoli 750 so jih že odpustili. Ni pa še dorečeno, ali bodo še preostale.

Je v Boxmarku zaživel program prekvalifikacij, o katerem smo poslušali?

Ne. Ta program je izvajal Boxmark sam. Direktorjeva razlaga je bila takšna, da je šel sam po proizvodnji, videl neke sposobnosti delavke in jo vprašal, ali je pripravljena na to, da bi se izobraževala, da bi mogoče kdaj šla na drugo delovno mesto. In velika večina žensk je to zavrnila. Ni pa prav, da so pri točkovanju za odpuščanje to upoštevali. Ni jasno, ali so vse to beležili, kdo je delavke o tem spraševal in ali so vedele, kakšne posledice ima lahko takšna zavrnitev. Ni pa bila stvar nepomembna. V kriterijih za odpuščanje je namreč bila postavka, za katero si lahko dobil deset točk, če si se bil pripravljen izobraževati, se pravi, da si enkrat nekomu izrazil voljo. Ženske so zbirale po 30 točk, v šivalnici so šle stran tiste, ki so imele pod 47 točk. Po eni strani je prav, da je bila pripravljenost za izobraževanje točkovana z desetimi točkami, ni pa prav, da ljudem to ni bilo na pravi način predstavljeno. Tako so mi povedale nekatere delavke.

Bilo je pet kategorij in podkategorije. Če si obvladal več del in opravil, si lahko dobil več točk. Obstajajo najbolj zahtevni šivi, s katerimi so zašite zračne blazine. Tak šiv je popolnoma sledljiv do kupca, zaradi prometnih nesreč. Tako da se ve, da neka delavka ne more več tega šiva šivati, če se zračna blazina ni sprožila. Vem za delavko, ki je delala najtežje šive nekaj let, pa ni dobila v tej kategoriji niti ene točke. To sem ji povedal, pa ni hotela tožiti.

Še vedno me zanima, zakaj tak strah?

Vsak ima za seboj neko zgodbo. Pritisk v Boxmarku je velik, ampak to delajo na tako prikrit način, da v enem letu nisem prišel zadevi do dna. Je pa problem tudi ta, to si upam javno povedati, da v Boxmarku nimamo prave predsednice sindikata. Podpisala je program presežnih delavcev na enem sestanku. In takrat je bilo konec. Sam sem takrat šele začel to službo, in če zdaj gledam nazaj, bi zdaj ravnal drugače. Bolj javno bi nastopil, zbobnal novinarje in še kaj.

Vržen si bil v hudo zgodbo že takoj v začetku. Kaj se dogaja zdaj?

Saj sem imel veliko pomoč kolegov. Zdaj se ne dogaja ravno veliko. V začetku junija sem sklical sestanek z vodstvom firme, z direktorjem. Leta 2020 naj bi odpustili le 300 ljudi in vprašal sem ga, kaj je z govoricami, da bo proizvodnjo zaprl in spet na veliko odpuščal. Pa me je zabil: A zdaj boš pa ti skliceval sestanek za vsako »baba čula, baba rekla«? Čez 14 dni pa je on sklical sestanek in najavil odpuščanje 350 ljudi. Tak je način pogovora z njimi. Ne vemo, kaj delajo, dokler oni ne potrebujejo socialnega partnerja.

Točno zato je pomembno, da vodi sindikat nekdo, ki si upa, kajne?

Točno tako. Pomagalo pa bi tudi, če bi imeli veliko več članstva.

Katere izkušnje si v tem času še nabral? Kaj se dogaja v gradbeništvu?

Na območju so večje firme Kograd IGEM, Wienerberger, VGP Drava, Asfalti Ptuj. Tu, kjer imamo članstvo močno, se zadeve nekako kar urejajo. Pri VGP Drava so šli letos na primer v prvem tarifnem razredu na minimalno plačo.

Drugače pa v gradbeništvu do mene prihajajo največkrat posamezniki, ki so člani samoplačniki iz malih firm z od pet do 20 zaposlenimi. Prihajajo, ko so zadeve res na koncu, ko so jim delodajalci dolžni goro denarja. Problem je, ker so v glavnem tujci, pa tudi, da so zaposleni pri privatnikih in ti to znajo vešče izkoriščati, preprosto zaprejo eno firmo in odprejo novo. In marsikdo ostane brez popolnoma vsega.

Je podobno tudi v prevozništvu?

Popolnoma enako kot v gradbeništvu. Ker se v začetku ne domenijo za plačilo, kot bi bilo treba, plačujejo jim ogromne potne stroške, plače pa minimalne.

Imam primer delavca, ki mu ne morem razložiti, da mu delodajalec plačuje le 430 evrov neto bolniške, na bolniški je že več let, kar je čisto po pravilih. Kriv pa si je sam, saj je v letu 2015 delal za minimalno plačo in veliko potnih stroškov.

Tako je povsod, kjer so mali privatniki, ki se jih delavci bojijo. K nam se včlanijo zaradi varovalke na koncu, če bo treba v tožbo. Težko pa je doseči, da bi se zavedali, da bi naredili več, če bi se vsi včlanili in bi ustanovili sindikat v podjetju in začeli sindikalno delovati, ko gre firmi dobro. To vsem razlagam.

Mnenja sem, da je treba z delodajalcem urejati zadeve, ga »stisniti«, ko gre delodajalcu dobro, ko potrebuje delavce, ko ima velika naročila in ve, da bo plačeval velike penale, če delo ne bo narejeno. Ko so že težave, je škoda, takrat nima smisla več stavkati.

Kako je na svet dela, ki ga spremljaš ti, vplival novi koronavirus? Je težav več?

Ja, je. Najbolj jih občutim v gostinstvu in turizmu. Pokrivam Terme Maribor, ki so še zdaj zaprte, ljudje pa so že pol leta po večini na čakanju in ne vedo, kaj bo. Velika večina hotelov v Mariboru je v njihovi lasti. Imajo novega direktorja in z njim smo že sklicali sestanek, a še nismo izvedeli nič in smo protestno zapustili sestanek.

Sodelavcem so ponujali v tem času tudi sporazumne odpovedi, ki niso bile najbolj realne. Imam primer, ko bi se nekaterih delavcev radi rešili iz razlogov nesposobnosti z nekimi banalnimi razlogi, na primer, da se nekdo ni pravočasno odzval. Poskušajo na vse mogoče načine.

Kaj lahko rečeš za lesarstvo na Koroškem? 

Les gre po večini v Avstrijo. Država nam obljublja lesni center, kjer bi se lahko ljudje zaposlili, pa ga ni. Iverko so kupili Turki, obljubili, da bodo vlagali, pa je še zmeraj zaprta, že nekaj let. Kakega resnega lesnega obrata na Koroškem ni več. Nekaj je zasebnih žag.

Članstvo imamo predvsem v Marlesu, pa pri Gašperju, kjer delajo okna. Tam so razmere neurejene, plačilo plač ni pravočasno, pogodbe za določen čas podaljšujejo ali pa ljudi prestavljajo na druga delovna mesta, da jih ni treba vzeti za nedoločen čas. Uvažajo tuje delavce, ki, prav tako kot v gradbeništvu, želijo delati čim več ur, saj so plačani po urah. Tudi po deset, dvanajst, ob sobotah, nedeljah, samo da dobijo čim več plačano. Tako imajo problem delavci med seboj. Naši delajo s polnim tempom, da vse opravijo v osmih urah, tujim pa gre le za število ur, ne za to, kaj naredijo.

Še ena firma je v Oplotnici, Overles, kjer tudi delajo okna in vrata. Tam sem doživel svojo prvo stavko. To je bilo julija. Razlog je bil zamujanje plač. Januarja smo ustanovili sindikat, ko je bil lastnik delavcem dolžan štiri plače, jubilejne nagrade, regres za leto 2019. Zdaj pa manjka le še letošnji regres, mogoče še kaj prispevkov, ampak tudi to je obljuba, da bo poplačano.

Vse to zaradi pritiskov sindikata?

Ja. Tam smo letos stavko napovedali šestkrat, enkrat pa smo stavkali. Lastniki so Italijani in so nam rekli, da če plača zamuja meseca ali dva, to sploh ni zadosten razlog za stavko, da to pri njih menda ni tak problem.

Od 28 zaposlenih je članov 19, to je cela proizvodnja. Tako je lažje kaj doseči. Tu nam je uspelo, ne vemo, kako bo naprej. Veliko smo se pogajali, potem smo postavili roke in teh so se dokaj držali. Stavkali smo samo en dan, potem smo stavko prekinili z dogovorom in tega je popolnoma upošteval. V Italiji naj bi bile po novem koronavirusu državne subvencije za gradnje in tu računajo na posle. Mene je pri tem strah tega, da bi se, če bo virus napredoval, lahko kaj zakompliciralo. Overles namreč dela le 20 odstotkov za slovenski trg, 80 za italijanskega.

Uspeh dosegli skupaj

Če je dogajanje v Boxmarku pustilo našemu sogovorniku slab okus, je gotovo sindikalni uspeh poplačilo domala vseh zaostalih obveznosti v družbi Overles iz Oplotnice, kar so dosegli združeni delavci.

ZSSS je imela tik pred izbruhom virusa veliko kampanjo glede minimalne plače. Kaj se dogaja na tem področju?

Pri minimalni plači ne opažam velikih nepravilnosti. So pa ljudje sami postali veliko bolj pozorni na zneske in pridejo vprašat, ko vidijo, da na plačilni listi tarifni razred ni 940 bruto. Potem razlagam, da je tarifni razred nekaj drugega kot minimalna plača.

Mislim, da smo z našo akcijo bili uspešni. Tudi jaz sem imel tu v pisarni (pogovarjala sva se v Slovenj Gradcu, op. a.) kar kolono, veliko je bilo nečlanov. Včlanilo se jih je tudi nekaj, sem pa mislil, da se jih bo več. Takih akcij, menim, bi morali imeti več, a ob pravem trenutku in na pravo temo. Najpomembnejša je za delavca plača, vsi delamo za plačo.

Kaj lahko rečeš za razmere na Koroškem? Če ne bi bila Avstrija blizu …

… bi bila brezposelnost večja. Izkušnje tistih, ki delajo čez mejo, so različne. Eni ostajajo nezadovoljni, večina pa je zadovoljna. Mnenja sem, da če primerjaš z našo minimalno plačo, moraš v Avstriji zaslužiti vsaj 1800 evrov neto. V plači ni malice, ni prevoznih stroškov, voziš se daleč, veliko časa porabiš za vožnjo, tu je še davek … Mislim, da je pred leti bila razlika v plači večja, kot je danes. Tu so sicer še socialni transferji, zanje pa je treba biti tam prijavljen in nadzor je strog. Za fizična dela dobiš v Avstriji višjo plačo, glede višje izobraženih pa menim, da se pri nas kalijo, potem pa gredo gor.

Moram pa še omeniti odpuščanja v družbi Adient, kjer je večino dela opravil sindikat znotraj firme sam. Najavljeno je bilo 160 presežnih delavcev, zdaj so to spravili na 119. Sindikat je izpogajal še večje odpravnine, kot so po zakonu.

Zanimivo je tudi, da so odpuščene Adientove delavce prišli iskat iz Gorenja, pa se jih je do sedaj le malo odločilo za ta korak. Iz Slovenj Gradca se v Velenje že vozi na delo precej ljudi. Tam je rudnik, je Gorenje, je elektrarna, to so veliki zaposlovalci. V drugem delu regije razen malih zasebnikov in železarne ni veliko drugega.

Ti si Mislinjčan?

Rodil sem se v Slovenj Gradcu, v osnovno šolo sem hodil na Ptuju, v srednjo šolo v Velenju, na fakulteto pa v Mariboru. Živim v kraju Kozjak, 500 metrov je do prvega soseda, pet kilometrov do prve gostilne, katastrofa (smeh), in šest do trgovine.

Tam imate kmetijo, tudi ovce. Kako to?

To je hobi. Rojen sem na kmetiji, moja starša sta oba bila agronoma po izobrazbi. Imamo majhno kmetijo, petdeset ovc. In nekaj gozda. To je res sprostitev.

Torej ne delaš rad le z možgani, ampak tudi z rokami?

Z veseljem. To bi priporočil marsikomu, naj da jezo iz sebe na tak način, naj naseka drv za zimo.

Zdravo sproščanje ventilov, kajne?

Vešda. Ko si jezen, greš s sekiro v gozd in daš iz sebe, kar nisi smel (smeh). Bolj zdravo kot tvitanje.

Pomaga tudi družina?

Brez tega ne gre.

Tako v družini kot v fabriki, ne?

Seveda. Tam pa res nikamor ne prideš.

Si sindikalist, delaš na kmetiji, pa še podžupan si in še družino imaš, dve majhni punčki. Dan pa ima 24 ur. Kako to spelješ?

Gre. Sem podžupan v manjši občini. Politično sem se angažiral le na lokalni ravni. Skrbim za lokalno okolje, saj nihče ne bo poskrbel zame in za mojo cesto, še vedno imam do hiše 400 metrov makadama. Smo kmečko okolje, kmetije so hribovite, in če se ne bomo sami angažirali, nihče ne bo za nas naredil toliko, kot se dela v mestnih središčih. Na lokalnih ravneh se moraš »buniti«, da dobiš osnovne zadeve, osnovno infrastrukturo. Razvejanost in velike razdalje so na Koroškem velik problem. Občine ne morejo veliko vlagati v razvoj delovnih mest, ker morajo vlagati v osnovno infrastrukturo, ki jo vsak človek potrebuje. Moj oče je tudi bil župan in tudi mene zanima politika. Ampak lokalna, tu se moja zgodba konča. Da naredim nekaj dobrega za svoje otroke, da bo vrtec, da bodo aktivnosti v občini …

Torej nisi politikant, si aktivist?

Ja, aktivist. Na več področjih (smeh).

Kdaj imaš pri sindikalnem delu najboljši občutek?

Ko nekomu pomagaš in zna povedati, da si mu pomagal.

Mojca Matoz 

Delavska enotnost

Ta pogovor je izšel v najnovejši, drugi oktobrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!