ZSSS pred prvim (in drugim) majem

30. 4. 2019

Prvi maj praznujemo v spomin na krvave proteste leta 1886 v Chicagu, ko so delavci kot svojo osrednjo zahtevo pri protestih postavili 8 urni delovnik.

Ob koncu 19. stoletja je povprečni delavec v proizvodnji delal sto ur tedensko. 14 ali celo 16 ur dela dnevno in sedem dni na teden je bilo nekaj povsem običajnega.  Zahteve po skrajšanju celodnevnega dela so se artikulirale že ob začetku 19. stoletja, ko je Britanec Robert Owen zahteval osemurni delovnik pod geslom “osem ur dela, osem ure rekreacije in osem ur počitka”. Njegove zahteve so se prvič uresničile trideset let kasneje, ko so v Angliji ženskam in otrokom delovnik omejili na deset ur dnevno, francoskim delavcem pa na dvanajst ur dnevno – še vedno pa so delali vsak dan, sedem dni v tednu. V Sloveniji je bil delovni čas prvič omejen leta 1885 – na enajst ur dnevno (8 urni delovnih pa uveden 1918).

Za začetnika 40-urnega delovnega tedna velja Henry Ford, ki je delavcem v podjetju Ford Motors delovni teden najprej skrajšal za osem ur, nekaj let kasneje (1926) pa delovni teden s sedmih skrajšal na pet dni in tako poleg 40-urnega delovnega tedna uvedel še osemurni delovnik. S tem, ko je delavcem ob enaki plači dal več prostega časa, je želel spodbuditi porabo.

Kot splošni standard je bil 40-urni delovni teden uveljavljen leta 1935 z odločitvijo Mednarodne organizacije dela. Po drugi svetovni vojni je temu standardu sledila večina držav po svetu, na Kitajskem denimo pa so ga sprejeli pred komaj dvajsetimi leti. Večina držav ima danes še vedno uzakonjen 40-urni delovni teden. (Danci 37 ur tedensko, Francozi 35 ur tedensko).

Vsem naporom v preteklosti navkljub, delovni čas danes ni povsem urejena kategorija, 8 urni delovnik za marsikaterega delavca predstavlja zgolj črko na papirju.

Zadnja leta je strmo naraščal trend zaposlovanja, delovne sile je začelo primanjkovati – delodajalci za nizka plačila, kakršna ponujajo nekateri, ustreznih kadrov ne morejo dobiti, nekateri jih iščejo v tujini, zavedamo pa se, da gre v teh primerih mnogokrat za dodatno obremenitev že zaposlenih, ki so prisiljeni v opravljanje nadur, mnogi pri tem tvegajo svoje zdravje.

Tudi anketa o delovnem času, ki smo jo nedavno izvedli na ZSSS, je pokazala, da delovni čas zopet predstavlja enega od osrednjih problemov delavcev – pri zagotavljanju odmorov in počitkov pa se pojavljajo številne kršitve – predvsem v storitvenih dejavnostih – gostinstvu, gradbeništvu, trgovini ipd.

Kljub delovnim naporom in kršitvam omejitev delovnega časa, se pojavljajo težnje po 6-urnem delovniku, ki so ga ponekod po Evropi (in svetu) uvedla določena podjetja – vsi s tem povezani ”eksperimenti” so se izkazali za uspešne – delavci v krajšem času opravijo isto količino dela, plača ostaja enaka, produktivnost torej naraste. Delavci, ki imajo posledično več prostega časa, so bolj zadovoljni in delovne naloge opravijo v krajšem času.

Spet smo na točki, ko je treba zahtevati več in to moramo zahtevati skupaj. Ni pomembno, preko kakšne oblike pogodbe delamo, ni pomembno, kdo je naš delodajalec – delavske in socialne pravice morajo biti skupne vsakemu delavcu in delavki.

Naj nas letošnji prvi maj spomni na bistvo praznovanja tega praznika – na zahtevo, ki je aktualna še danes – zahtevo po 8 urnem delovniku, na pravico do počitka in prostega časa.

Vljudno vas vabimo, da se nam pridružite na eni od številnih prvomajskih prireditev po celi Sloveniji. Seznam prireditev z govorci in programi najdete tukaj.

Pogovor s predsednico ZSSS Lidijo Jerkič pred praznikom dela najdete tu.