Delavski boj med epidemijo 2: Kakšne posledice prinaša novi koronavirus za kovinsko, tekstilno in gradbeno dejavnost?

22. 5. 2020

V sindikatih dejavnosti so se z dogajanjem v delovnih okoljih zaradi epidemije novega koronavirusa v zadnjih tednih zelo veliko ukvarjali. Nekatere smo že opisali, tokrat pa se v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, osredotočamo na kovinarje, tekstilce in gradbenike.

Prvim šokom so hitro sledili pomisleki glede ukrepov delodajalcev in vlade in razočaranja zaradi krivic, zdaj pa zlasti v predelovalni industriji, še posebej v tisti, ki je naravnana izvozno, opažajo velik upad naročil. Ko bodo popustili sedanji vladni ukrepi, grozijo nova odpuščanja, smo izvedeli.

Najprej zdravje

Prvi šok je bil po besedah Mateje Gerečnik, sekretarke Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), povezan s tem, da je vlada z odloki praktično zaustavila javno življenje. Opozorila so bila, da se je treba držati varne razdalje, si umivati in razkuževati roke in nositi maske, v industrijskih obratih pa vsega tega sprva sploh ni bilo. Kot da je svet zunaj in znotraj tovarniških zidov nekaj povsem drugega. »Poslušali smo gesla ’ostani doma’, vsi naši delavci pa so morali na delo. Nobena tovarna se takoj ni ustavila. V bistvu je bil kaos. Čutiti je bilo globok strah ljudi, počutili so se ogrožene in prvi teden je bilo obsedno stanje,« pravi naša sogovornica, ki je zadnje tedne pogosto od jutra do večera odgovarjala na številna vprašanja zaupnikov in delavcev. »Pripombe in pritožbe so bile ene in iste: Mi moramo delati, ni varnih delovnih pogojev. Najprej so sicer zaprli jedilnice, v linijski proizvodnji pa so ljudje delali z ramo ob rami kot pred tem,« pravi Mateja Gerečnik.

Res pa je, da sprva tudi delodajalci niso dobili jasnih navodil medicine dela in Nacionalnega inštituta za javno zdravje kako postopati. In so se znašli vsak po svoje. »Težko bi rekla, da jim ni bilo mar,« pravi sekretarka Skeia in spomni, da je bilo po tistem, ko je ZSSS od medicine dela javno zahtevala, naj se vključi v reševanje razmer, in je ta dala jasna navodila, ukrepanje delodajalcev boljše in hitrejše.

Pojavil pa se je problem pomanjkanja zaščitnih sredstev. Sprva tako ni bilo mogoče dobiti niti mask, niti rokavic, niti razkužil.

Varnost naj bo pred dobičkom, vsaj tokrat

Potem so se po besedah Mateje Gerečnik v nekaterih firmah hitro odločili odrediti kolektivni dopust, običajno dva tedna, ali prerazporediti delovni čas. Kar precej pa jih je imelo tisti čas toliko naročil, da si niso upali tega storiti, saj bi ostali brez zaslužka. »Skozi sindikalne oči so delodajalci premalo poskrbeli za varnost zaposlenih in je bil posel in dobiček prioriteta,« pove sekretarka. »Mi smo pozivali, naj bo varnost prioriteta in naj bo posel tokrat, mogoče izjemoma, na drugem mestu,« dodaja.

Potem ko so se v firmah, kjer so delali, odločili jasno ukrepati in bolje zaščititi zaposlene, je bilo tudi očitkov delavk in delavcev na ta račun manj, pove naša sogovornica. Skei je nekaj delodajalcev tudi prijavil inšpektoratu. Prve ugotovitve inšpektorjev so bile, da so delodajalci nekaj zadev že uredili, za vse drugo so inšpektorji izdali ureditvene odločbe.

»Kjer so delali, je bil torej pritisk na zaščito, kjer pa niso delali, je bilo veliko oporekanja na enostransko odrejanje dopusta,« pravi Mateja Gerečnik. Pojavljala so se tudi individualna vprašanja o prerazporejanju delovnega časa. »Kot sindikat moramo zagotavljati tudi pravice članov kot posameznikov in mnogim smo svetovali individualno. Ni prav, da bi morali ljudje zaradi izrednega stanja prenašati krivice,« dodaja naša sogovornica.

Kdaj nastopi višja sila

Ker v elektroindustriji dela velik delež žensk, je bilo zlasti od tam veliko vprašanj zaradi »višje sile« in skrbi za otroke. Zaradi otrok so sicer v glavnem povsod doma ostajale ženske. Vprašanja so bila predvsem povezana z obračunavanjem te odsotnosti. Pri nizkih plačah so te zadeve še toliko bolj pereče. Mateja Gerečnik pravi, da do Skeia ni prišlo veliko informacij o tem, da delodajalci ne bi dovolili ostajati doma tistim, ki so to morali zaradi uveljavljanja višje sile, tudi zaradi prevozov, saj se je javni promet popolnoma ustavil. V velikih in bolje urejenih firmah so delodajalci že sami, povečini na oglasnih deskah, najavljali, da če se kdo od zaposlenih počuti ogroženo, naj pove in ostane doma. Tako so se lažje izognili očitkom, pravi naša sogovornica.

Mnogi ljudje se zaradi strahu pred izgubo službe in nizkimi plačili niso odločili ostati doma. Nekaj vprašanj so na Skei dobili tudi od ljudi, ki so se videli kot pripadnike rizičnih skupin. Na to, ali je rizičen kdo z astmo, visokim pritiskom ipd., pa sindikat ne more odgovarjati, zato so jim svetovali obisk osebnega zdravnika. »Od teh strokovnih medicinskih vprašanj smo se morali umakniti, ne more sindikat nekomu postavljati diagnoze,« poudari sekretarka Skeia.

Pojasnjevati je bilo treba, po besedah Mateje Gerečnik, tudi to, kaj je pravica delavca in kaj delodajalca. Pojavilo se je denimo tudi vprašanje, ali je to, da gre delavec na čakanje, njegova pravica.

Krizni dodatek

Potem ko je bil prvi val in prvi strah mimo, sprejeti pa so bili na državni ravni tudi prvi ukrepi, je bil najbolj aktualen krizni dodatek, pravi naša sogovornica. Najbolj pereča je bila njegova višina. »Ali je višina kriznega dodatka za tiste, ki so dejansko delali in se izpostavljali v podjetjih, pravična v primerjavi z drugimi, ki se niso. Je to res vredno le 200 evrov? Ta vidik je bil skozi oči članstva najbolj krivičen,« pravi naša sogovornica, ki se ji zdijo te pripombe precej utemeljene.

Na Skei so prihajala pogosto vprašanja, komu ta dodatek pripada, kdaj in ali je obvezen. »To smo sčasoma razčistili in  iz firm imam informacije, da so nekateri ta dodatek že izplačali, tisti, ki pa ga še niso, ga bodo v tem mesecu, potem ko bodo obračunane plače,« pravi Mateja Gerečnik.

Nekaj je bilo vprašanj glede sorazmernih deležev, nekdo je bil na primer štiri ure v bolniški ipd.

Pozitivni odzivi na pomoč sindikata

Ljudje so spremljali zlasti tisto, kar se je nanašalo nanje, vsega drugega pa ne več, po izkušnjah pove sekretarka Skeia. Veliko večino vprašanj so dobivali na facebook strani Skeia, kjer so nanje sproti odgovarjali.

»Zelo zanimivo je to, da je bilo zelo malo kritike sindikalnega dela. Mogoče na tristo vprašanj eno takšno, kot smo jih vajeni sicer, običajen očitek, da ’nič ne naredimo’. Večina pa je bila vprašanj in zahval, da pomagamo, da smo, da odgovarjamo, da je stran živa in na njej lahko kaj izvejo. V nobenem obdobju, odkar se ukvarjam s tem, še niso bili ljudje tako veseli, da jim nekdo stoji ob strani,« pravi Mateja Gerečnik in dodaja, da so dobivali tudi vprašanja ljudi, ki niso iz te dejavnosti, in tistih, ki (še?) niso člani.

Sindikat Skei je tako prevzel vlogo tistega, ki pomaga, pa tudi tolaži in pomirja. In to je bilo pri ljudeh tudi dobro sprejeto. Odzivi so bili pozitivni, in to ne glede na to, kako zelo so bili ljudje prestrašeni ali tudi jezni.

Preko tega družbenega medija je Skei tudi pozival, naj ljudje povedo, kaj se jim dogaja, zasebno in anonimno, saj bo tako sindikat lažje ukrepal. In reakcij je bilo veliko. Tudi na njihovi podlagi so v Skeiu pisali prijave na inšpektorat. Zgodilo pa se je celo, da je eden od direktorjev zasledil, da se je na facebooku Skeia pojavila pritožba zoper njegovo ne-ukrepanje, in je zadeve takoj uredil.

Pravice in dolžnosti

Stalnica sindikalnega dela so seveda pravice, ampak v razmerah epidemije je bilo treba pojasnjevati tudi, kaj so delavčeve in delodajalčeve dolžnosti. »Ko so po začetnem pomanjkanju ljudje dobili zaščitno opremo, je bilo več vprašanj, ali jo res morajo uporabljati,« pravi naša sogovornica in dodaja, da so morali pojasnjevati, da je neuporaba zaščitnih sredstev lahko tudi kršitev delovnih obveznosti. In tudi kakšen od predsednikov sindikalnih podružnic je bil zaradi tega precej nejevoljen.

»Moram poudariti, da so naši predsedniki v podružnicah po večini v tem času veliko delali in bili zelo pogosto zelo na udaru. Z ene strani so nanje pritiskali delavci, oni pa so morali zelo pritiskati na direktorje, da so izvajali zaščitne ukrepe in zagotavljali zaščitna sredstva,« izvemo.

Vprašanja so prihajala tudi od ljudi, ki delajo s strankami, na primer od receptorjev pri vhodih. »Zaznali smo, da koga niso ustrezno poučili o postopkih dela in o tem, kaj se od njega pričakuje. Na primer merjenje temperature, ki je odgovorno delo,« pravi sekretarka Skeia. Ponekod je bilo po njenem treba opozoriti, da je treba ljudem razložiti pravila varnega obnašanja. Ni bilo vedno dovolj, da delodajalec samo obesi navodila na oglasno desko. Potrebna so dodatna in nazorna pojasnila, šele potem je mogoče pričakovati, da bodo navodila vsi dosledno tudi upoštevali.


Padec naročil je zaskrbljujoč

Do sredine aprila je večina tovarn iz dejavnosti, kjer ima članstvo Skei, že zagnala proizvodnjo, le tu in tam je še kdo bil na čakanju. V zadnjih tednih pa iz tovarn prihajajo zaskrbljujoče novice. Ne le v Gorenju, tudi marsikje drugje ugotavljajo, da so naročila zelo padla. Zlasti to velja za izvoznike.

Posledice krize se bodo še poznale. »Iz čedalje več firm prihajajo signali, da ni več naročil, da imajo ljudi zaenkrat zaradi vladnih ukrepov še na čakanju. Ko je prišel prvi vladni paket z možnostjo subvencioniranja čakanja na delo doma, se večina naših delodajalcev v program ni vključila, saj so računali, da jim naročila ne bodo tako padla, zdaj je drugače,« ni optimistična Mateja Gerečnik in pravi, da obstaja »utemeljen strah, da bo prihajalo do odpuščanj in zapiranj podjetij«.

Prvi val bo zadel agencijske delavce

Sindikat skrbi tudi za agencijske delavce, ki so pogosto tudi člani sindikata. Ti bodo v neugodnih razmerah skupaj s tistimi, ki so zaposleni za določen čas, prvi na udaru z izgubo službe. »Naše firme imajo kar nekaj takih delavcev, ker jim je zakon to dopuščal,« pojasni sogovornica. Naslednji korak bodo po njeno t. i. mehka odpuščanja, potem pa že kombinacije. Boji se, da bodo take razmere nastopile najkasneje v jeseni, iz nekaj (tudi večjih) podjetij že prihajajo informacije, da že pripravljajo programe presežnih delavcev.

Prve težave ob epidemiji in tudi sistemske zadeve je sindikatu Skei uspelo urediti, ampak prihodnost ni optimistična. Potrebnega bo še veliko napora za ohranitev delovnih mest. A sindikat ni vsemogočen in ne more odgovoriti na vsa vprašanja. Naša sogovornica je zaznala prevelika pa tudi kdaj neutemeljena pričakovanja do sindikata. To je po njenem velik problem, zlasti v firmah, kjer bo še treba razbijati mite o tem, kaj vse more in mora narediti sindikat. To smo mi vsi in mogoče se bo kaj kmalu pokazalo, da bomo morali stopiti bolj skupaj.

Globalizacija poglablja krizo

Generalni sekretar Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije (Stupis) Tone Rozman prav tako ugotavlja, da so takoj po izbruhu epidemije delali v vseh proizvodnih obratih. Ko pa so podjetja videla, da gre zares, ena po nekaj dneh, druga tudi po tednu, dveh, so tudi na sindikalne pritiske za ureditev varnega dela v glavnem to urejala postopoma. »Ko si vprašal vodstvo, je to trdilo, da imajo vse zaščitne ukrepe, ko si vprašal sindikaliste, je bilo slišati, da je nekje pri vratarju ’razkužilec’, kaj drugega pa ne,« pravi naš sogovornik, a izpostavi primer dobre prakse, družbo Tosama. Pri njih so že v samem začetku zgledno poskrbeli za delavce. Ti so delali ves čas, razen nekaj izjem, ki jih dela od doma, možnost pa so dali vsem tistim, ki niso imeli varstva otrok.

Rozman je bil v tem času tudi v družbi Boxmark, kjer so kmalu začeli delati maske. Angažirali so 150 ljudi na »prostovoljni bazi«, postopoma so zagnali še druge dele proizvodnje. Hkrati pa v tej družbi še vedno poteka program presežnih delavcev, ki so ga pripravili že pred epidemijo, proizvodnjo pa postopoma selijo v Bosno.

Presežki bodo po Rozmanovih informacijah tudi drugje, o številkah se v firmah govori za zdaj še neformalno. Ponekod imajo polovičen ali celo osemdesetodstoten upad naročil. V družbah, ki še imajo tvoje trgovine, so tako izpustili celotno sezono pomlad-poletje, kar pomeni velik izpad dohodka, ki ga ni mogoče nadoknaditi.

»Po moje bo imela industrija, bolj ko ne vsa razen redkih izjem, minus dvajset odstotkov,« ni optimističen Rozman. »Naša podjetja, kjer smo prisotni, so 80-odstotno in več usmerjena v izvoz. In zato so odvisna od globalnih trgov. Kar se bo zgodilo tam, bo vplivalo na nas,« pravi naš sogovornik. Metliška Beti veliko večino izvozi v Ameriko in Italijo. V začetku so imeli celo okrepljena naročila, potem pa se je ustavilo in zdaj gredo delavci za najmanj dva tedna na čakanje, izvemo.

Tudi v sevniški Kopitarni delajo omejene količine izdelkov, saj trenutno ni proizvodnje, ki bi potrebovala njihove izdelke. Zlasti se je ta ustavila na severu Italije, ki je še vedno »šuštarski raj«.

Tudi v nekaterih podjetjih tekstilne in čevljarske industrije delajo omejeno ali nič, je povedal Rozman. Meni, da se bodo zaradi krize spremenile tudi nakupovalne navade potrošnikov, kar bo dodatno skrčilo marsikatero industrijsko vejo. Nič kaj optimistična napoved torej. Jesen bo še pestra, za sindikate pa dela ne bo zmanjkalo.

Strateško razmišljanje ustavljeno

V Tosami so takoj razmišljali, da bi nabavili stroj za izdelavo mask, lahko bi ga naredili tudi sami, a to bi nekaj časa trajalo. Da se ekonomsko to upraviči, bi morale biti izdelane količine velike. Tehnologija bi bila napredna, izdelki pa visoko kakovostni in certificirani, pa tudi veliko  cenejši, kot so bili uvoženi. A se na koncu za to niso odločili, saj naj bi bilo po mnenju tistih, ki na ravni države odločajo, vse skupaj »prepozno«. Le ugibamo pa lahko, kaj bi bilo potem s provizijami, ki so jih, kot kaže, nekateri zdaj dobili ob nabavi pri posrednikih. Razmisleka, ali bi lahko država tak projekt domačega proizvajalca tudi zaradi strateških interesov podprla, pa očitno tudi ni bilo.

Na delo zaradi dodatka, prevoza in malice

Čisto v začetku epidemije so tudi na Stupis deževali očitki, da morajo v tovarnah delati brez zaščite, po televiziji pa so ljudi vseskozi strašili, kako smrtno nevarno je druženje. Kapital ima prednost, politika pa zganja represijo, so bili jezni ljudje. Delo lahko odkloniš, če ni varno, ampak ljudje so se bali, pravi generalni sekretar Stupisa.

»Ogromno vprašanj smo na sindikat dobili v zvezi z vladnimi ukrepi. Zlasti jih je bilo veliko o tem tako na veliko najavljanem dodatku. Kdaj bo, kdo ga bo dobil …,« izvemo. Rozman pa ugotavlja tudi žalostno dejstvo, da ker so delavske plače nizke, marsikdo tudi zaradi dodatka hodi raje na delo, veliko pa se jim pozna tudi, da na čakanju doma ni niti plačanega prevoza niti malice.

Gradbišča so bila živa

»Gradbena dejavnost ni nujna za delovanje države v času epidemije. Delavci na gradbiščih (večinoma) nimajo ustrezne zaščitne opreme. Prihod delavcev na gradbišča je otežen oziroma pri skupnem prevozu ni poskrbljeno za ustrezno varno razdaljo in zaščito. Na gradbiščih so pomanjkljivi sanitarni pogoji, ki ne omogočajo ustrezne higiene, kot je priporočena v času epidemije,« je Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije (SDGD) že v začetku krize javno pozval vse delodajalce v gradbenih dejavnostih in industriji gradbenega materiala ter ministrstvo za gospodarstvo, da ustavijo delo na gradbiščih in v proizvodnji gradbenih materialov za čas trajanja epidemije novega koronavirusa. A to se ni zgodilo, gradbišča so v veliki večini ostala delujoča, nekaj čakanja na delo je bilo le v industriji gradbenega materiala.

Sekretar SDGD Oskar Komac pravi, da je bila zadeva absurdna. Po pločnikih ni smelo skupaj hoditi več ljudi, ki niso iz skupnega gospodinjstva, medtem ko je taisti pločnik sanirala skupina desetih delavcev, in to brez zaščitnih sredstev. Teh sprva sploh ni bilo mogoče dobiti. Zadeva je na gradbiščih že sicer problematična, pravi naš sogovornik, saj si delavci tam predstavljajo delo kot nekaj najpomembnejšega, varnost pa ostaja pogosto v drugem planu. »Bali smo se okužb tudi tam, kjer so delavci skupaj v samskih domovih, kjer so razmere ponekod res slabe,« pravi Komac,  prepričan, da bi bila tam praktično nemogoča samoizolacija ob morebitni okužbi.

Problem so imele tudi gradbene družbe, ki zaposlujejo tuje delavce, hrvaški tako nekaj časa niso mogli brez težav čez mejo. Delavci, napoteni v tujino, pa so se v glavnem vrnili domov. »Evropa je dobro ustavila gradbišča, več kot mi,« pravi Komac.

Bilo pa je pri nas nekaj prijav inšpekciji, ljudje so tudi sami prijavljali gradbišča v soseščini. Vendar kaj veliko učinka tega ni bilo zaznati.

So pa praktična navodila za delo na gradbiščih izdali tudi ljubljanski varnostni inženirji. Zajemajo tako osnovne higienske ukrepe kot nujnost čiščenja in razkuževanja, varnostne razdalje ter tega, kako varno malicati in se preoblačiti v garderobah. Predvsem pa so opozorili, da morajo delavci s simptomi bolezni covid-19 gradbišča takoj zapustiti.

Sindikalni zaupniki so poročali tudi o tem, da so bila ponekod v jedilnicah nameščena razkužila, ponekod pa tudi prave razdalje, vsaj od začetka, med delavci ni bilo. Problem so bili tudi prevozi na gradbišča, delavci so prihajali v polnih kombijih brez ustrezne zaščitne opreme. Marsikje so to sčasoma uredili.

Kaj bo z investicijami?

Na sindikalni poziv se glede zaprtja gradbišč ni zgodilo skoraj nič, razen omembe nevrednih in nedostojnih elektronskih sporočil sekretarju Oskarju Komacu. Kako bo za naprej, naš sogovornik le ugiba. Za zdaj posli še so, mnoge je še treba dokončati, saj gre za dolgoročnejše projekte, odpira pa se vprašanje investicij, zlasti državnih. »Glede na to, da se je država zadolževala za reševanje sprotnih zadev, je vprašanje, ali bo ostalo še kaj denarja za investicije,« se sprašuje sekretar SDGD. Po njegovih besedah je javni denar blizu 60 odstotkov investicij v gradbeništvu.

SDGD je v začetku  epidemije zaznal pomanjkanje zaščitnih sredstev. Na čakanje je šlo malo ljudi, nekaj več je bilo izrabe presežnih ur, v industriji tudi dela od doma. V glavnem pa so gradbinci delali. Infrastrukturni minister je prav tako spodbujal delo na cestah v času, ko so bile te prazne. Tudi vreme je bilo deloma naklonjeno.

Zasebne investicije v gospodarstvu so po mnenju našega sogovornika tudi pod vprašanjem, saj v tovarnah za to zaradi izpada dohodka ne bo dovolj denarja, že zdaj poslušamo o odpuščanjih. »Jeseni, pozimi bo problem. Vprašanje je tudi, kako se bo odzvala Evropa,« razmišlja Komac.

Mojca Matoz  

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti 

Share