Delavski boj med epidemijo 5: Izpostavljeni delavci so bili pogosto po krivici spregledani
19. 6. 2020
Nadaljujemo serijo prispevkov o vprašanjih, s katerimi so se v času epidemije ukvarjali sindikati dejavnosti pri zaščiti ekonomsko-socialnih pravic delavk in delavcev, in o njihovem pogledu na obdobje, ki se preveša v gospodarsko in socialno krizo. Tokrat smo k pogovoru povabili sindikalne sogovornike iz živilskopredelovalne industrije, vzgoje in izobraževanja ter svobodnega sindikata.
Večje povpraševanje po hrani
Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI) je že takoj v začetku epidemije opozarjal na potrebo po zaščiti delavcev pri pridelavi in predelavi hrane. Ti so delali ves čas, saj spada ta dejavnost med strateško najpomembnejše. Sekretar KŽI Boris Frajnkovič pravi, da so njihova opozorila šla tako vladi kot delodajalcem: »Vlado smo pozvali, naj delodajalcem naloži obvezo, da za delavce poskrbijo z zaščitnimi ukrepi, pa tudi delodajalce smo že takoj po začetku pozvali, naj delavce, ki v tem času delajo in so zato bolj izpostavljeni morebitni okužbi, s primernim dodatkom tudi nagradijo. Predlagali smo jim, naj vsaj začasno dvignejo plače za 30 odstotkov.«
Velika večina delavk in delavcev v tej dejavnosti je namreč delala, le nekaj t. i. režijskih oziroma administrativnih delavcev je bilo na čakanju ali pa so delali od doma. »Proizvodnja hrane je bila v teh razmerah še bolj aktualna in strateško pomembna,« spomni naš sogovornik.
»Velika večina družb v naši dejavnosti je sledila navodilom vlade in inštituta za javno zdravje. Vsak po svoje so se v začetku znašli pri nabavi zaščitnih sredstev, tudi po različnih kanalih in z doma šivanimi maskami,« izvemo. Osebna varovalna oprema je v dejavnosti kmetijstva in živilstva tudi sicer pogosto predpisana (pokrivala, rokavice, zaščitne halje, obuvala …), le mask običajno delavci ne nosijo. »Problem ni bil niti razkuževanje, niti merjenje temperature. Največji problem, na katerega so nas opozarjali člani in zaupniki, je bila zagotovitev potrebne socialne distance. To pa je bilo v proizvodnji za tekočim trakom težko zagotoviti, zlasti tam, kjer se je v določenem trenutku celo povečalo povpraševanje po prehrambnih izdelkih. So pa poskušali, kolikor je bilo mogoče, zagotoviti tudi to,« pravi sekretar KŽI.
Prezrti delavci
Medtem ko smo zlasti v začetku epidemije po medijih velikokrat poslušali, kako so še posebej delavke in delavci v zdravstvu, socialnem skrbstvu in trgovini zelo izpostavljeni »v prvih linijah fronte«, so delavke in delavci kmetijstva in živilske industrije, ki so nam zagotavljali hrano, ostali nekako prezrti. Frajnkovič zameri novinarjem njihovo poročanje s terena: »Ali ne vedo, kaj se je dogajalo, ali pa se jim je zdelo to, da naši delavci delajo, kar nekako samoumevno in kar nekako premalo tvegano.«
Od 16 tisoč zaposlenih v kmetijstvu in živilski industriji v Sloveniji jih je po mnenju našega sogovornika vseskozi delalo blizu 90 odstotkov.
Veliko vprašanj
Prva dva tedna, ko so se začele prve težave pa tudi razprave o prvem zakonskem koronapaketu, je prihajalo na KŽI od jutra do večera zelo veliko vprašanj, pobud, informacij. Naš sogovornik pravi, da je bil zelo veliko v stiku tako s člani kot z zaupniki. »Očitno ljudje niso imeli pravih informacij, tudi delodajalci niso v začetku vedeli, kam se obrniti, da bi jih dobili, in so dostikrat spraševali svoje sindikaliste, ti pa so se potem obračali na nas,« izvemo od sekretarja KŽI.
Največ vprašanj se je nanašalo na krizni dodatek, ko se je začelo o njem govoriti. Tudi delodajalci so imeli po besedah našega sogovornika različne interpretacije. Najprej ni bilo jasno, ali velja tudi za marec. Ko se je to razjasnilo, se ni vedelo, ali bodo tam, kjer se bo izplačala poslovna uspešnost, delodajalci subvencionirane prispevke za tiste, ki so delali, morali državi vračati. Marsikje se je namreč promet povečal, v firmah so delavke in delavci delali in proizvajali več kot pred krizo in so upravičeno računali na to, da bodo na koncu tudi deležni izplačila poslovne uspešnosti. »To smo potem razčistili in razlage so bile takšne, da je to vezano samo na izplačilo poslovne uspešnosti direktorjem in vodilnim delavcem z nakupom delnic in izplačilom dobička,« pojasni Frajnkovič.
Ogromno vprašanj je bilo v KŽI povezanih tudi s čakanjem na delo, z varstvom otrok, organiziranim javnim prevozom ipd. Absurdno je bilo po mnenju našega sogovornika zlasti to, da so se lahko štirje različni delavci skupaj peljali na delo, po drugi strani pa se sicer v državi nismo smeli družiti z nikomer razen s člani skupnega gospodinjstva. Sreča je, da zaradi takih nelogičnosti ni bila razširjenost bolezni covid-19 še večja, pravi sekretar KŽI.
Nekaj primerov je bilo tudi povezanih z izrabo dopusta v času epidemije. Ni pa bilo po besedah našega sogovornika siljenje na dopust splošna delodajalska praksa tam, kjer je organiziran sindikat KŽI. »Potem ko smo jim razložili, da ima delodajalec možnost odrediti izrabo lanskega dopusta in morebitnih ur v dobrem, nikakor pa ne novega dopusta za leto 2020, so se tega v glavnem brez težav tudi držali,« pravi Frajnkovič.
Zahteva za 30-odstotno zvišanje plač sprva dobro sprejeta, potem so jo povozili ukrepi države
Vprašanja, povezana z dodatkom za delo v nevarnih razmerah, je KŽI pri delavkah in delavcih spodbudil tudi sam z zahtevo delodajalcem, naj v tem času dvignejo plače za 30 odstotkov, meni Frajnkovič. Mimogrede pristavi: »Uradnega odgovora delodajalcev na našo pobudo nismo dobili.«
Pobudo so na delodajalce namreč naslovili preko svojih sindikalnih zaupnikov, dali so jo v vednost tudi združenju delodajalcev in gospodarski zbornici. »Odgovori so bili zelo različni. V začetku, ko še ni bilo jasno, kakšne ukrepe bo sprejela država, je bilo kar nekaj firm, kjer so rekli, da bodo videli, da bodo nekaj uredili na tem področju in da se zavedajo problema. Ko pa se je začelo govoriti o kriznem dodatku, so takoj postali previdnejši, češ da bodo počakali, kaj bo naredila država. Ko je ta sprejela ukrep, pa so povečini kar dejali, da ga bodo upoštevali, dodatek izplačali in bo to dovolj,« pojasni potek dogodkov sekretar KŽI. Doda, da so tudi zaupnikom razložili, da delodajalci dobijo denar za dodatek iz tega, ker jim ni treba plačati prispevkov. Tako ima delodajalec pri tisoč evrih bruto plače delavca še 50 evrov manjši strošek zanj. V nekaj družbah pa so vendarle poleg kriznega dodatka delavcem še dodatno zvišali plače.
Za višji regres za letni dopust
V tem času so se na ravni dejavnosti pogajali tudi za višino regresa za letni dopust. Že februarja je KŽI k pogajanjem pozval sekcijo za agroživilstvo gospodarske zbornice, potem je kriza zadevo malo ustavila. Zdaj KŽI predlaga namesto lanskih 950 evrov regresa 1200 evrov. »Veliko firm je regres že izplačalo oziroma so pogajalci že dogovorjeni za zneske, saj je KŽI poleg tega šel tudi v akcijo preko sindikalnih zaupnikov. V povprečju so tako v teh družbah že izplačali povprečno 1220 evrov regresa, od 1816 evrov, kar je najvišji neobdavčen regres, pa do 950 evrov po kolektivni pogodbi dejavnosti,« na vzorcu 20 družb ugotavlja naš sogovornik.
»Tako visoko izplačilo regresa je po delodajalski interpretaciji, zlasti v predelovalni industriji (mesarstvo, pekarstvo, mlekarstvo, predelava sadja ipd.), posledica tega, da so firme v času epidemije imele najmanj tako kot običajno ali pa še večjo prodajo,« pove Frajnkovič. V pekarski industriji so denimo začetno nekajodstotno znižanje prodaje kruha nadoknadili s prodajo drugih izdelkov, tudi polizdelkov, kot so na primer zamrznjeni rogljiči in žemlje, pove kot zanimivost.
»Biti moram korekten do delodajalcev in povedati, da so tam, kjer so ljudje ves čas delali, šli nasproti sindikatu in se dogovorili za višje regrese,« pravi Frajnkovič. Računa, da bo dogovor za višji regres uspešen tudi na ravni dejavnosti.
Solidarnost v KŽI
KŽI se je bal tudi odpuščanj, zato je sprejel sklep, da bo vsem svojim članom, ki bodo ostali brez dela, v času krize izplačal solidarnostno pomoč; pa še to so bili tisti, ki jim je pogodba za pomoč potekla, še pove sekretar KŽI. A ker odpuščanj dejansko ni bilo, tudi vlog za solidarnostno pomoč na ta račun ni bilo veliko.
Neprimerna ureditev sezonskega dela
Velikih odpuščanj torej v tej dejavnosti ni bilo. »V resnici je tako, da je ljudi premalo,« spomni Frajnkovič. Posebno poglavje pa so po njegovem sezonska dela. Na tem področju je KŽI že v začetku epidemije preko Zveze svobodnih sindikatov reagiral na neprimernost podaljšanja možnosti tovrstnih del do konca leta 2020 že v prvem interventnem zakonu. »Celo leto sezonskega dela definitivno ni,« poudari naš sogovornik.
Sezonsko delo je v glavnem v sadjarstvu, vinogradništvu, pridelavi hmelja, predelavi vrtnin. V predelovalni industriji, kjer ima v glavnem člane KŽI, ga praktično ni, izvemo. Sezonski delavci so v glavnem tujci, veliko jih prihaja izza meja EU, v zadnjem času so med njimi tudi Romuni in Bolgari. Zaradi zaprtja državnih meja med epidemijo je tako marsikateri kmet imel težavo najti te delavce. Mnogi imajo že dolga leta stalne sezonske delavce, ki so za delo usposobljeni, in zanje tudi urejene namestitve in prehrano, kar pa jim seveda zaračunajo. Tako pogosto tak delavec ne dobi za svoje delo zakonsko določene minimalne plače. S tem nastane problem nelojalne konkurence drugim delavcem, opozarja naš sogovornik. Pri tem spomni, da je bil KŽI že ob spreminjanju zakona o kmetijstvu proti takšnemu načinu opravljanja sezonskih del in uvajanju izjeme pri občasnih in začasnih delih v kmetijstvu, ki je izjema od zakona o delovnih razmerjih. Tudi v pripombah na drugi zakonski koronapaket je KŽI zapisal, da je takšna ureditev potuha delu slovenskega kmetijstva, ki je s tem favoriziran, ob tem pa se pozablja na 16 tisoč zaposlenih v živilskopredelovalni industriji. Predlagali so tudi, da bi se za takšna dela izkoristilo tiste, ki so v času krize izgubili delo, a pod pogojem, da so zanj primerno plačani, vsaj v skladu z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti in zakonom o minimalni plači.
»Sicer gre pri sezonskem delu pogosto za izkoriščanje delavcev,« dodaja Frajnkovič in opozarja, da ministrstvo za kmetijstvo tako pri strategiji razvoja panoge upošteva le želje kmetov, ne pa tudi za predelavo njihovih izdelkov potrebne industrije.
Samooskrba je temeljna
Ena pozitivnih zadev, ki jih je prinesla epidemija, pa je po mnenju našega sogovornika krepitev zavedanja, da je samooskrba izredno pomembna oziroma strateškega pomena. To so počasi ugotovili tudi nekateri trgovci, ki propagirajo slovenske izdelke.
V času pri nekaterih tako osovraženega socializma je bila samooskrba v Sloveniji od 70- do 80-odstotna. Zdaj pa se lahko s hrano oskrbimo sami le v okoli 40 odstotkih, seveda v povprečju, saj gredo v nekaterih dejavnostih odstotki celo čez sto, pri drugih pa gre le za nekaj odstotkov.
Na ravni EU politično dosti močnejše države pritiskajo na druge, med drugim tudi na Slovenijo, da proizvaja manj in s tem njim omogoči večje tržišče. Naši politiki bi temu ne smeli kimati in bi se morali na ravni EU bolj zavzemati za interese slovenskega kmetijstva in zlasti živilskopredelovalne industrije, meni Frajnkovič in opozori na potrebo po novih razmislekih v svetu po koroni, ko bo treba tudi kmetijsko zemljo bolj čuvati pred posegi kapitala. A žal je to v novi gradbeni zakonodaji ravno obratno. Na poljih bo zraslo še več tovarn, prihodnost ni videti nič optimistična.
Proti poglabljanju razlik, naraščanju prekarnosti in prekomernim obremenitvam
Koronakriza je, kot vsi dobro vemo, močno zarezala tudi v vzgojo in izobraževanje. Med karanteno so se zaprle vse vzgojno-izobraževalne ustanove v državi – od vrtcev do fakultet – in čeprav se je v zadnjih tednih dobršen del učencev (skupaj z dijaki zaključnih letnikov srednjih šol) vrnil v šolske klopi, del otrok pa v vrtce, odprtih vprašanj in težav ni malo.
Razmere so natančno spremljali tudi v Sindikatu delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (Vir) ter se pravočasno pripravili nanje. Kot je povedal Andraž Mali, strokovni sodelavec omenjenega sindikata, so bili ravno sredi priprav na strokovne posvete o različnih področjih vzgoje in izobraževanja, oblikovali so kolektivna stališča za začetek pogajanj o spremembah standardov in normativov, ko so morali hitro reagirati ter zaščititi svoje člane in članice. »Šole in vrtci so se zelo zgodaj, na začetku razglašene epidemije, zaprli, saj morebitno hitro širjenje okužb ni bilo nevarno le za zaposlene, temveč tudi za otroke in njihove starše, skratka za celotne lokalne skupnosti. Delavke in delavci v vzgoji in izobraževanju ter ravnatelji so se soočili s popolnoma neznanim položajem, zato smo se morali tudi na našem sindikatu hitro odzvati. Na eni strani smo opozarjali na varovanje zdravja vseh vpletenih, hkrati pa skrbeli za varovanje delavskih standardov in pravic.« Od ministrstva za izobraževanje so zahtevali odgovorno postopanje v korist vseh javnih uslužbencev, njihovega zdravja, osnovnih delavskih pravic ter tudi v korist uporabnikov in uporabnic, ki jim zaradi različnih razlogov varstva otrok ni uspelo urediti. Zavračali so enostranske odredbe dopustov, se borili za čim višja nadomestila in skušali doseči, da bi čim manj delavk in delavcev še prihajalo na delovna mesta. Hkrati so se kot sindikat, aktiven na področju vzgoje in izobraževanja, angažirali tudi pri podpori delavcem in delavkam v drugih panogah.
Širše ekonomske in socialne posledice
Ustavitev vrtcev in šol je imela za delavke in delavce sicer širše socialne in ekonomske posledice. Andraž Mali opozarja na veliko zaposlenih, ki že tako ali tako težko shajajo z nizkimi dohodki – gre za tehnično osebje oziroma za vso plačno skupino J, pa za pomočnice vzgojiteljice, knjižničarke. Omenjene je koronakriza pahnila v še večjo revščino, saj so se jim prihodki zmanjšali na 500, 600 evrov, s čimer pa se danes ni mogoče prebiti skozi mesec. Medtem vlada vse do zadnjega ni hotela priznati nadomestila, ki ne bi bilo manjše od minimalne plače. »Na drugi strani pa se je breme vzgoje in izobraževanja v veliki meri prestavilo na že tako obremenjene starše, pri tem pa so bili mnogi prisiljeni še naprej delati v proizvodnji, trgovinah in podobno. Med epidemijo smo tako lahko spoznali, kako pomembno družbeno infrastrukturo predstavlja javno-izobraževalni sistem. Tistim javnim uslužbencem, ki so kljub vsemu, tudi na področjih, s katerimi se ukvarjamo na našem sindikatu, morali delati, pa vlada spet ni hotela priznati enakega dodatka za delo v kriznih razmerah, čeprav je 39. člen kolektivne pogodbe za javni sektor zelo jasen,« pripoveduje sindikalist.
Težka, a pomembna naloga
Kako je med samo epidemijo sploh potekalo delo Sindikata Vir? »V tem času smo natančno spremljali vse ključne odločitve vladajočih, razmere v zavodih, kjer so zaupnice in zaupniki naše oči in ušesa, odgovarjali smo na številna vprašanja in reševali konkretne probleme na terenu. Hkrati smo vladajočim namenili številne pozive, javna protestna pisma in različne dopise. Pomembna je bila tako strokovno-vsebinska kot tudi organizacijska podpora, da tovariškega stika in pomoči v trenutkih negotovosti niti ne omenjam. Sindikat, predvsem njegove zaupnice in zaupniki, je imel v tem zapletenem obdobju težko, a pomembno nalogo,« pove Andraž Mali.
Zapletene razmere
Ponovno odprtje šol je po drugi strani pripeljalo do zapletenih razmer, v katerih so se pred zahtevno nalogo znašli tudi sindikalni zaupniki in zaupnice v zavodih. Tam, kjer smo prisotni, so ti v sodelovanju s sodelavci in nadrejenimi dnevno iskali v praksi izvedljive rešitve ter odgovorne opozarjali na številne nejasnosti in prepreke, razlaga Andraž Mali in dodaja, da sindikata ministrstvo za izobraževanje kljub številnim pozivom ni sprejelo na skupni sestanek, s čimer je zaposlene in ravnatelje pustilo v težkem, nehvaležnem položaju. »Pojasnila so nakazovala, da je udejanjenje smernic prepuščeno v odločanje samim zavodom, kar pa je nedopustno prelaganje odgovornosti. V praksi je in bo prihajalo do neskladij med strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) na eni strani in vzgojno-izobraževalnim procesom na drugi. Poleg priprave bo tudi sama izvedba zahtevala nove, dodatne obremenitve. V Sindikatu Vir vztrajamo tudi, da je zato treba delo za vse poklicne skupine primerno ovrednotiti. Nujno se je zavedati, da so bili številni delavci med epidemijo že pahnjeni v težak položaj, in sicer zaradi višine nadomestil močno pod minimalno plačo. Od ministrstva za izobraževanje in ministrstva za javno upravo zato pričakujemo, da se bosta skupaj z nami zavzeli za rešitev njihovega položaja in udejanjili višino nadomestila za čakanje na delo med epidemijo, ki ne bo manjša od minimalne plače.«
Odprta vprašanja
Odprtih vprašanj je sicer več. »Na sindikatu smo že opozorili, da se vrtci ob prilagoditvi vzgojnega procesa v skladu s priporočili NIJZ soočajo s problemom premajhnega števila razpoložljivih vzgojiteljic in pomočnic za veliko število otrok. V nekaterih vrtcih tako ne morejo upoštevati priporočene omejitve otrok na skupino, prav tako pa je problem pomanjkanje prostorov. Na drugi strani se ponekod določeni vrtci soočajo z majhnim številom otrok, ki so se vrnili nazaj. Zato bodo nekateri javni uslužbenci še naprej na čakanju na delo, kar pomeni zaostrovanje težav z nizkim nadomestilom,« našteva Mali. V obdobju zaprtja vrtcev in šol se je tako neenakost povečala, prav tako tudi razlike med skupinami zaposlenih, dodaja. »Vztrajali bomo pri tem, da je treba upoštevati prav vse javne uslužbence kot tudi tiste delavke in delavce, ki sicer delajo v javnem sektorju, a formalno niso njegov del, npr. čistilke, najete prek zunanjih izvajalcev. Ne smemo dopustiti poglabljanja razlik, naraščanja prekarnosti in prekomernih delovnih obremenitev,« je odločen sindikalist.
Ključno za razvoj družbe
Pa je že mogoče oceniti, kakšne posledice je dolgotrajno zaprtje šol prineslo tako za šolske delavke in delavce kot tudi za same učence in dijake? Kakšen je vpogled s terena? »Javni vzgojno-izobraževalni sistem je eden ključnih podsistemov, ki omogoča razvoj družbe in posameznikov ter gradi enakopravne in vključujoče odnose med ljudmi. Javni uslužbenci in uslužbenke, ki delujejo v okviru vzgoje in izobraževanja, opravljajo eno najpomembnejših družbenih funkcij. Številne raziskave postavljajo naš sistem po kakovosti v sam svetovni vrh. To je zasluga vseh, ki delajo v njem in se dnevno trudijo, da bi ga še izboljšali. Vrtci niso le temelj družbene vzgoje, temveč omogočajo tudi enakost in emancipacijo žensk. Šole in vrtci so javni servis, ki zasleduje strokovne kriterije in družbene cilje. Za delovanje skrbijo različne skupine zaposlenih, kot so čistilke, tehnično osebje, vzgojitelji, učitelji, knjižničarji ter drugi strokovni sodelavci. Vsak prispeva svoj pomemben delež, brez katerega si delovanja šol in vrtcev ni mogoče predstavljati,« razlaga Andraž Mali.
Zakaj ministrstvo za izobraževanje zavrača socialni dialog?
V sindikatu pravijo, da so pristojno ministrico Simono Kustec večkrat pozvali k skupnemu sestanku, kljub zagotovilom o zavezanosti h kakovostnemu socialnemu dialogu pa do srečanja še ni prišlo. Takšna ignoranca in neupoštevanje reprezentativnega sindikata v panogi, za katero je pristojno ministrstvo, je skrajno neprimerno, pravi Andraž Mali in poudarja: »Zaradi kompleksnosti nastalih razmer lahko rešitve najdemo le skupaj. V mnogih zavodih so predstavniki Sindikata Vir sodelovali pri pripravah na odprtje, pri pisanju smernic, iskanju odgovorov. Proaktivno poskušajo preprečiti razmere, ki bi lahko pripeljale do okužb in do z njimi povezanih problemov. A ignoranca ministrice je bila v času epidemije skrajno neodgovorna, ministrstvo pa je pokazalo, da mu ni do sodelovanja z delavkami in delavci, ki ustvarjajo kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem.« V sindikatu sicer upajo, da to ni napoved kriznega obdobja in zaostritve razrednega boja. »Če bo vlada sledila interesom kapitala in delavstvo potisnila na stranski tir, bomo sindikalne aktivnosti seveda zaostrili. Delavke in delavci moramo stopiti skupaj in obraniti javno šolstvo, zdravstvo ter vse druge pomembne javne službe, katerih pomembnost smo ponovno spoznali prav v času epidemije,« pove Mali. Iz te krize nas ne bo povlekla nova gonja za profitom, je jasen sindikalist, ampak večji družbeni standard ter vlaganje v javno infrastrukturo, nikakor pa ne nadaljevanje izobraževanja na daljavo, različne oblike varčevalnih ukrepov in privatizacije. Čas je, da delavstvo stopi skupaj in da zahteva ukrepe ter politike, ki nas bodo obvarovale ob naslednji krizi, izpostavi.
Odprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov smo zato nestrpno pričakovali vsi, še dodaja, saj je neizpodbitno, da bi dolgotrajno zaprtje lahko pustilo dolgoročne posledice za delovanje šol, vrtcev ter za življenje zaposlenih, družin in otrok. Za kaj gre? »Učenje na daljavo je sicer lahko dodatek k izobraževanju v učilnicah, ne more pa biti njegov nadomestek. Šola ima tudi pomembno socializacijsko funkcijo. V njej se osamosvajamo, gradimo tovarištvo ter pridobivamo številne neformalne izkušnje. Tudi učni proces v osami ne more biti enako kakovosten. Bistvena vloga šol in vrtcev pa je še v tem, da blažijo neenakost, saj so zaradi naraščajočih družbenih konfliktov mnoge družine pahnjene na rob preživetja. Težnje po uvajanju dela in učenja na daljavo pa ne sledijo kriterijem kakovosti javne storitve, temveč predvsem ozkogledemu zmanjševanju stroškov,« pove sindikalist. Zato za konec velja omeniti tudi, da Sindikat Vir ministrstvo za izobraževanje poziva k temeljiti analizi o morebitnih negativnih in pozitivnih učinkih izobraževanja na daljavo.
Brez informacij je negotovosti več
Svobodni sindikat Slovenije (SSS) svoje delovanje gradi na skrbi za delavke in delavce, ki niso vključeni v noben sindikat dejavnosti, zato je njegovo sindikalno delovanje specifično. Na predsednika tega sindikata Mirsada Begića se je v času koronakrize obrnilo veliko posameznic in posameznikov, ki so njegovi člani, spremlja pa tudi dogajanje v nekaj v družbah, kjer ima ta sindikat organizirane svoje podružnice. Sam se je pri zapletenejših vprašanjih obrnil na strokovne službe ZSSS na območjih. Mreža na terenu se je po njegovih besedah izkazala za učinkovit servis, na katerega se obračajo delavke in delavci tudi mimo svojega sindikata dejavnosti.
Prvi šok, ko so ljudje poskušali razumeti, kaj se je sploh zgodilo, je zelo ublažila ZSSS z informacijami in splošnimi usmeritvami glede številnih vprašanj, pravi naš sogovornik. »Na Svobodni sindikat je prihajala množica klicev in vprašanj po elektronski pošti, kako se obrniti glede dodatkov, glede dela v relativno nevarnih okoliščinah in tudi kaj narediti, ko delodajalec začne postopke odpuščanja,« pravi Begić in dodaja, da je bilo tudi nekaj pritiskov za izrabo dopusta in presežkov ur. Večina nepravilnosti, s katerimi se srečuje, se je zgodila že marca, aprila, na kar pa so ljudje reagirali šele kasneje. V šoku ob prekinitvi vseh običajnih rutin se je po njegovem dopuščalo marsikaj, ko pa so ljudje premagali prvi strah in se bolje informirali, je to prišlo na plano.
V enem od sindikatov, povezanih v SSS, so ljudi zlahka preusmerili na delo v zasebne prostore, nekaj je bilo ob tem vprašanj povezanih z višino nadomestila za delo na domu. To področje je po besedah našega sogovornika »dokaj rigidno urejeno«, saj zahteva najavo inšpektoratu za delo in opredelitev v pogodbi o zaposlitvi. »Treba je pogledati vse elemente dela na domu in poiskati rešitve za vsakega od njih,« pravi Begić.
Ena posebnih dejavnosti, ki se je malo pred krizo vzpostavila znotraj SSS, je Sindikat osebne asistence. Njihovi problemi so zato, ker se ukvarjajo s celovito telesno in psiho-socialno oskrbo svojih uporabnikov, tj. v glavnem invalidov oz. hendikepiranih, posebni. Pri tem delu so bili v spremenjenih okoliščinah še bolj profesionalni in skrbni in so omejili možnosti okužbe do te mere, da pri njih ni bilo t. i. žarišč izbruha virusa. Begić izpostavlja tudi siceršnje pomanjkanje ureditve tega področja, zlasti standardov in normativov, ki v zaostrenih razmerah lahko pomenijo tudi večje tveganje. »Sindikat osebne asistence je imel tudi težave s kriznim dodatkom, kar mu je uspelo v teh mesecih vendarle izboriti z nekaj pisanja, javnih pozivov. Videti je tudi, da država sama ne ve čisto točno, kaj bi s tem področjem, ki je sicer družbeno zelo potrebno,« je kritičen predsednik SSS. Po njegovem je področje nege tistih, ki brez pomoči skorajda ne morejo, postalo »kšeft«, izvajalce pa je ureditev postavila v medprostor med javni in zasebni sektor. Boj sindikata je usmerjen v to, da se področje uredi, postane jasno, koliko in kaj je treba delati in kolikšno mora biti za to delo plačilo.
Večjo akcijo so v SSS imeli v družbi Aerodrom Ljubljana, kjer se je v tem času začel postopek spremembe sistemizacije. Postopkovno ni bil izpeljan nekorektno, sindikat bolj skrbi vsebina, ki prinaša reorganizacijo, ta pa združevanje in krčenje delovnih mest in nižanja plačil, pa tudi nevarnost odpuščanja. Govor je o večopravilnosti in večji vitkosti. »To je zadeva, ki presega korono, je pa ta, kot marsikje, prišla prav,« pravi naš sogovornik. V času epidemije je bila večina v tej družbi na čakanju, delavci so opravljali nujna dela in pri tem rotirali, pojavljali pa so se očitki, da so nekatere razporejali drugače kot druge. Počasi letalski promet oživlja, tovornega prometa naj bi »padla« tretjina, potniški se šele zelo počasi vzpostavlja. A že v začetku junija je prišla iz letališča vest o nameravanem odpuščanju.
Družba Fraport Slovenija, ki upravlja ljubljansko letališče, je napovedala zmanjšanje števila zaposlenih. Odpustili naj bi 120 delavcev, kar je blizu četrtine, a številka še ni dokončna, nekaj ljudi pa naj bi odšlo po t. i. mehkih poteh.
Brez dela naj bi ostali delavke in delavci, povezani z neposredno oskrbo letal in potnikov. Sindikati (iz ZSSS ima člane na ljubljanskem letališču poleg Svobodnega sindikata še Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije) in svet delavcev se na sestanku z upravo niso strinjali s takšnim ravnanjem. Prepričani so, da odpuščanja kljub krizi zaradi dobrega poslovanja družbe v prejšnjih letih niso potrebna in da lahko družba v prvo vrsto pred kapital postavi delavce, ki jih bo po krizi še potrebovala.
»Da nam bo prihodnjič spodletelo bolje«
Agencijski delavci tudi po izteku epidemije prihajajo na Svobodni sindikat. Njegov predsednik vidi potrebo po ustanovitvi posebnega sindikata zanje, saj so vedno, tudi v teh kriznih časih, prvi na udaru. Naročnik lahko kadarkoli agencijo obvesti, odvisno od pogodbe, da njihovega delavca ne potrebuje več. Na agenciji je takrat, da temu delavcu najde drugega »uporabnika« ali ga da na čakanje na delo. Vendar se to ne zgodi pogosto, delavce agencija »dokaj zlahka« odpusti. Šokantno je po mnenju sogovornika to, da nekateri delavci preko agencije delajo v posameznem podjetju tudi po desetletje. To ni več občasno in začasno delo.
Tudi uradni čistilni servisi so po mnenju predsednika SSS dejansko že agencije za posredovanje delavcev. Podobno kot pri agencijah so delavke in delavci veliko na terenu, s centralo pa nimajo veliko stikov. V času koronakrize so se tudi pri njih pojavljale nekatere nepravilnosti, delodajalci so »pozabili« delavcem kaj izplačati, menjali so dejavnost, da bi lahko izplačali nižji dodatek na delovno dobo, in še kaj se je našlo.
Težave v času krize je imelo veliko prekarcev, ki so tudi sicer stalno na prepihu in so pretežno zunaj delovnopravne zaščite. Po besedah našega sogovornika je nanje država v času krize sprva čisto pozabila, potem so vendarle nekaj dali espejem. »Treba je vedeti, da številni ljudje niti tega statusa nimajo,« opozori predsednik SSS in upa, da bo Zveza na tem področju kmalu izdelala svojo strategijo.
»Korona je lepo pokazala, da so možni številni ukrepi in številne možne linije ravnanja. Bolj krute, bolj humane, bolj človečne, bolj hladne, bolj skrbne,« razmišlja Mirsad Begić, ki čas po koroni vidi kot priložnost za razmisleke in drugačno ravnanje. Postaviti je treba zahteve, da računov ne bodo plačevali še naši vnuki, predvsem pa »da nam bo lahko prihodnjič spodletelo bolje«.
»Ne bi bil tako pesimističen, kot so nekateri, da je to totalen udarec za sindikalizem in delavstvo. Izkazalo se je, da je delo številnih ljudi bistveno in pomembno za preživetje družbe. Izkazalo se je tudi, da se ljudje tega sami zavedajo. Optimist pa spet ne bi bil, da se bo zdaj vse spremenilo in da bomo zaradi tega bolj sočutni in razumevajoči, ker si vsi želimo ’vrniti se na stare tirnice’. Te pa so v marsičem problematične in jih je treba razformirati, premisliti in zastaviti drugače. Pri tem pa je treba biti agilen, aktiven, usmerjen in vključujoč, kar upam, da nam bo uspelo bolje,« poudarja predsednik SSS.
Mojca Matoz in Gregor Inkret
Delavska enotnost
To besedilo je izšlo v najnovejši, drugi junijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Preberite še:
Delavski boj med epidemijo 3: Kako je novi koronavirus »okužil« kulturo in šport
Delavski boj med epidemijo – Veliko intervencij sindikatov dejavnosti
Nalagam ...