Iz Delavske enotnosti, št. 20, leto 2017: Nova ekonomija, staro organiziranje?

1. 6. 2017

Tako imenovana delitvena ekonomija očitno povzroča prekarizacijo, saj vedno bolj jasno prelaga stroške in odgovornosti na delavce in delavke ter jim manjša socialno varnost. Kako te razmere vplivajo na sindikalno organiziranje, kakšne so nove ovire in kakšne možnosti povezovanja za uresničevanje delavskih pravic prinaša taka organizacije dela, v kakšni meri sploh pomeni nove pogoje dela in ali se sindikalno organiziranje zaradi tega spreminja?

Podjetja, ki v veliki meri delujejo s pomočjo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, prikazujejo kot nekaj novega, celo kot novo vrsto ekonomije oz. gospodarstva, pri tem pa uporabljajo pridevnike »sodelovalna« in »delitvena« ekonomija, ki sprožajo predvsem pozitivne asociacije. Ne glede na (propagandno) moč nekaterih podjetij – »prevozniško« podjetje Uber je v petih letih zraslo v globalno korporacijo – so vse bolj pogoste in glasne kritike njihovega delovanja, predvsem njihovega odnosa do delavk in delavcev.

Učinki sprememb poslovanja in organizacije dela se najbolj vidijo iz perspektive delavk in delavcev, njihovih pravic in varnosti. Pri tem ne gre le za značilnosti storitev, ki jih delavke in delavci ponujajo, ampak tudi za zahtevnost dela, zahtevana znanja in spretnosti ter vključenost različnih oblik dela, vključno z vedno večjim pomenom emocionalnega dela, za vprašanje nadzora in varnosti ter zdravja pri delu. Ob tem ne moremo mimo širšega neoliberalnega konteksta, njegovega vpliva na delovna razmerja in meje mogočega pri poslovanju podjetij. Pri delovni sili je glavni slogan še vedno fleksibilnost oz. prožnost, ki se kaže v različnih oblikah, vse pa negativno vplivajo na standarde na področju delavskih pravic.

Spremenjena organizacija dela pomembno vpliva na možnosti avtonomnega delovanja delavk in delavcev, torej tudi organiziranja. Večje delovne obremenitve in manj delovne ter finančne in socialne varnosti vodijo v prekarnost, zanikan je obstoj delovnega razmerja. Ključno vprašanje je, ali delo prek spletnih platform nudi dodatne priložnosti za organiziranje ali dodatno oviro, ter kakšni so sodobni primeri sindikalnega delovanja v tem delu gospodarstva in kakšno prihodnost kažejo. Te možnosti in dejanske izkušnje je treba primerjati z bolj »tradicionalnim« organiziranjem znotraj večjih sindikalnih struktur, kar pokaže tudi zmožnosti vpliva uveljavljenih sindikatov na sodobne in prihodnje izzive v svetu dela.

Doseg in omejitve procesov delitve delitvene ekonomije

Pojem »delitvena ekonomija« je pogosto sprejet brez premisleka, kdo sodeluje v procesih deljenja ter ali njeni največji propagatorji, lastniki korporacij, tudi delijo ustvarjen dobiček. Običajno gre za obliko najemanja oziroma plačila za storitve, torej za standardne tržne transakcije, govor o sodelovanju in delitvi pa je namenjen zavajanju uporabnikov, da s to storitvijo izstopajo iz okvirov izkoriščevalskega kapitalizma in sodelujejo s sebi enakimi vrstniki (peer-to-peer). Podjetje, kakršno je npr. Uber, je le izrabilo prej tržno neizrabljene vire, tudi razdrobljenost dela ter medsebojno konkurenco delavk in delavcev. Prav tako delitvena ekonomija večinoma ne predstavlja veliko novega v smislu poslovanja, saj gre večinoma za tipična hierarhična podjetja, odvisna od želja, prioritet in odločitev delničarjev. Kljub temu, da jih v raznih promocijskih materialih prikazujejo kot revolucionarne in odprte za svobodno sodelovanje enakih posameznikov, je njihova realnost za delavce predvsem nižje plačilo, neregulirani pogoji dela ter prekarnost.

»Sodelovalno«, »novo« ali »delitveno« ekonomijo je tako primerneje poimenovati »platformna ekonomija« ali »ekonomija na zahtevo« (on-demand), saj tako bolj pokažemo novosti v sami organizaciji dela, tj. delovanje prek spletnih platform, prek katerih potekajo organizacija, dodeljevanje in plačevanje dela. Internetna platforma je torej temelj organiziranja delovnega procesa, neodvisno od fizične lokacije podjetja, ki je tudi za delavke in delavce povsem nepomembna. Na ta način podjetja zmanjšujejo stroške transakcij, najemanja zunanjih izvajalcev (outsourcing), lajšajo začasen dostop do dobrin in storitev ter usklajujejo povpraševanje in ponudbo dela. Platforma hkrati odstrani številne »nevšečnosti« siceršnjega ukvarjanja z delavkami in delavci ter poveča njihovo odtujenost do vodstva podjetja. Nekateri namesto izraza delitvena uporabljajo raje poimenovanje »ekonomija delitve ostankov«, ki kaže zlasti na položaj delavcev v tej gospodarski veji.

Mobilna aplikacija sama po sebi torej ni nekaj, česar druga, manj »vitka« podjetja, ki dejansko zaposlujejo, ne bi mogla doseči, hkrati mobilna aplikacija sama po sebi ni tista, ki določa stopnjo izkoriščanja. Način uporabe mobilnih tehnologij prvakov delitvene ekonomije, kot je Uber, pa je vsekakor za kapitalistični sistem bolj tipična uporaba tehnologij. Računalniki in informacijska tehnologija kot taka so praktično vedno bili uporabljeni kot orožje kapitala proti delavskemu razredu, pri čemer ni velikih razlik med tekočim trakom in mobilno aplikacijo na pametnem telefonu. S tem, ko korporacije zanikajo odgovornost do delavk in delavcev in jih prikazujejo kot samostojne voznike, se za njih niža strošek dela. To je skupaj z željo po višanju produktivnosti dela vedno bil temelj konkurenčnosti, ki je neločljivo povezana s kapitalistično dinamiko.

Nujnost sprejemanja delitvene ekonomije?

Opozoriti je treba še, da ljudje na lokalnih in mednacionalnih položajih še vedno raje uporabljajo izraz »delitvena« ali »sodelovalna« ekonomija in pri tem svoje zakonodajne namere utemeljujejo z inovacijami, ki jih taka podjetja prinašajo. Pri nas na tem področju izstopa minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki je z Uberjem septembra 2016 podpisal pismo o nameri o partnerstvu, ki bo namenjeno spodbujanju razvoja sodelovalnega in digitalnega gospodarstva v Sloveniji. Ker predstavniki države ob tem govorijo o pozitivnih vplivih na zaposlitvene možnosti, splošnem gospodarskem razvoju in boljši kakovosti življenja ter korporaciji Uber kot odgovornem in zavzetem partnerju, s katerim vlada želi okrepiti razvojno sodelovanje, je treba biti na njihovo domnevno nevtralno in celo pozitivno poslovanje pozoren. Spomniti velja tudi, da povečevanje konkurenčnosti pogosto pomeni le prilagajanje, kar je najpogosteje le druga beseda za nižanje stroškov poslovanja, tudi nizke davke za korporacije, nižanje stroškov dela in boj proti po njihovem nepotrebni regulaciji, ki naj bi omejevala inovativnost, razvoj in konkurenčnost. Deregulacija, krilatica neoliberalizma, prinaša tudi znižane standarde na področju varstva okolja in potrošnikov ter pospešuje prosto gospodarsko pobudo.

Tudi ustvarjanju novih zaposlitev oziroma odpiranju novih priložnosti za delo, kar naj bi prinašala podjetja delitvene ekonomije, ne gre verjeti, saj vlagajo ogromno sredstev ravno v preprečevanje priznanja statusa zaposlenih svojim delavcem. Ta podjetja večinoma ne ustvarjajo novih zaposlitev, pač pa ustvarjajo nove priložnosti za delo, ki pa ne zagotavlja stopnje varnosti in pravic iz dela, kot so na voljo redno zaposlenim, ampak prekarno delo. Argumenti, da je tako delo boljše kot biti brez dela, so med drugim posledica politik, ki so usmerjene v ustvarjanje kakršnihkoli priložnosti za delo – tudi če ne poteka za poln delovni čas, je nestabilno in slabo plačano. To povzroča socialno in eksistencialno ogroženost delavk in delavcev ter rast števila revnih zaposlenih. Ob vsem tem jim podjetja, ki jim namesto dejanskih pravic nudijo delo, ponujajo posebne bonitete, npr. subvencionirano članstvo v telovadnici. Jasno je torej, zakaj države privabljajo korporacije, ki nudijo možnosti za dodaten zaslužek – tako prikrivajo dejstvo, da so plače delavk in delavcev same po sebi prenizke za dostojno življenje ter da socialna država ne nudi zadostne zaščite.

Pomanjkanje statusa zaposlene osebe (iz katerega izhajata socialna varnost in najvišja stopnja delavskih pravic), nepredvidljivo plačilo (ne samo zaradi odsotnosti instituta minimalne plače, ampak tudi zaradi enostranskih odločitev vodstva glede vrednosti dela) in stalni nadzor ter pomanjkanje avtonomije pri delu izrazito določajo delo v delitveni ekonomiji ter vplivajo na delavsko organiziranje.

Organiziranost delitvene ekonomije

Najbolj opevana inovativna značilnost delitvene ekonomije so mobilne aplikacije oziroma tehnološke internetne platforme, ki združujejo povpraševanje in ponudbo, delo pa je opravljeno hitreje, ceneje in bolj natančno. Razvoj kakovostnih aplikacij zahteva visoke finančne vložke, a kljub temu ni nemogoče, da jih ne bi razvila tudi podjetja, manj naklonjena vedno intenzivnejšemu izkoriščanju delavk in delavcev – npr. različna taksi podjetja, organizirana kot zadruge. Eno takih je Transunion Car Service iz Newarka v ZDA, ki z mobilno aplikacijo povezuje voznike in stranke ter omogoča plačilo, njenih tristo članov pa ima zagotovljeno pravno pomoč, zdravstveno varstvo, življenjsko zavarovanje ter prispevke za pokojnino. Kot zadruga od leta 1979 deluje tudi Union Cab v Madisonu.

Naslednja značilnost poslovanja številnih v delitveni ekonomiji je prevlada samozaposlitev. S tem se korporacije znebijo dela stroškov, ki bi sicer bil namenjen izplačilu plač, davščin in prispevkov za delavčevo zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Izognejo se tudi zagotavljanju opreme (npr. vozila in delovnih strojev, ne le delovne opreme) ter varnosti pri opravljanju dela.

Priznati je treba, da uporaba instituta samozaposlitve ali drugih oblik dela, ki nudijo ljudem manjšo stopnjo varnosti kot redna zaposlitev, ni nekaj novega. Gre za radikalni prenos odgovornosti, tudi finančne, na posameznike, kar je tipično za neoliberalni kapitalizem, v delitveni ekonomiji pa je ta trend prignan do skrajnosti. Te korporacije se trudijo izogniti tudi postopkom in institucijam, namenjenim reševanju težav delavcev v delovnem razmerju.

Temelji delavskega organiziranja v delitveni ekonomiji

Za organiziranje delavk in delavcev so pomembni tudi konteksti, ki te prakse pomembno sooblikujejo, npr. razlike v nacionalnih delovnih zakonodajah, ki glede na določen status zagotavljajo različno raven zaščite in pravic. Velike razlike se pojavljajo v stopnjah in načinih regulacije posamezne gospodarske dejavnosti (npr. taksi prevozov) in takega pogojevanja organiziranja delavk in delavcev – tako taksistov kot voznikov podjetij, kot je Uber. Nadalje je pomembno vprašanje o ustaljenem načinu angažiranja delavcev s strani t. i. delodajalcev in ravni siceršnje (ne)povezanosti delovne sile. Eden od razlogov, zakaj je Uber uspešen, je že dokaj prekarizirana dejavnost taksi prevozov – tudi v Sloveniji, tako da Uber pomeni prej reorganizacijo sektorja kot pa uvedbo povsem novih načinov delovanja in poslovanja. Pri nas bi Uber utrdil uporabo samozaposlovanja v panogi in verjetno dodatno znižal delavske standarde.

Vztrajna uporaba samozaposlenih delavcev neizogibno vpliva na nižanje standardov dela pri drugih podjetjih. Status samozaposlenega delavsko organiziranje v primerjavi z zaposlenimi pogosto omejuje, tudi z zakonodajo, ki zanje ne predvideva pravice do organiziranja.

Boj za dostojno plačilo je eno osnovnih vodil delavskega organiziranja, kar drži tudi v delitveni ekonomiji – Uber npr. voznike in voznice plačuje po posameznem prevozu, od katerih odtegne delež (okoli 20 odstotkov), pri čemer cene prevozov stalno prilagaja, s tem pa tudi plačilo delavcev, in posredno spodbuja povečanje obsega dela. Nadzor delavcev se kaže v višji hitrosti dela in nadzorovanju aktivnosti delavcev, ki ga v primeru delitvene ekonomije izvajajo stroji in omogočajo spremljanje v realnem času. Hkrati s tem je omejena avtonomija odločanja in delovanja delavk in delavcev, vključno z možnostmi organiziranja. Uberjev pristop je zanimiv, ker je z medsebojnim ocenjevanjem voznikov in strank združil mehanizme nadzora in ugleda, čeprav posledice čutijo zlasti vozniki, tudi z vse zahtevnejšim emocionalnim delom. To še dodatno stopnjuje že prisoten trend potrženja (marketization) dela, saj se morajo delavke in delavci strankam predstavljati kot dobro, celo dragoceno blago, ki ga stranke izbirajo kot iz kataloga, opazno pa je tudi širjenje mehanizmov ocenjevanja, ki so bili primarno namenjeni večanju transparentnosti nakupovanja prek internetnih portalov, na nadzor nad delavkami in delavci.

Najbolj ekstremno se spremembe nadzora kažejo pri delu v skladiščih, v telefonskih centrih in pri dostavah – kjer se produktivnost posameznega delavca in delavke stalno lahko meri, kar ob pomanjkanju rednih delovnih razmerij pomeni, da se podjetja hitro lahko znebijo vseh tistih, ki ne ustrezajo njihovim standardom, to pa povečuje možnosti diskriminacije in omejevanja enakih možnosti.

V največji meri kot spodbuda za organiziranje deluje nepredvidljivo plačilo za delo, medtem ko ga najbolj omejujeta stalen nadzor in mehanizmi ocenjevanja, ki fokus delavk in delavcev usmerjajo na posameznika in ne na širši kontekst dela in delovnih pogojev.

Načini organiziranja v delitveni ekonomiji

Delavsko organiziranje je primarno v domeni sindikatov, ki so največji razcvet dosegli v času množične industrijske proizvodnje 20. stoletja, ko je bila tudi njihova organizacija prilagojena takratni organizaciji dela, torej koncentraciji velikega števila delavk in delavcev v industrijskih centrih ter tovarnah. Naivno bi bilo sklepati, da so sindikati danes na podoben način in v tolikšni meri sposobni organizirati delovno silo delitvene ekonomije z drugačnimi oblikami in organizacijo dela. Protesti oziroma stavke in tožbe sta sicer osnovna načina delavskega upiranja v delitveni ekonomiji, s pomočjo sindikalnih struktur ali samostojno.

Protestov in stavk se poslužujejo delavke in delavci delitvenih korporacij ter delavke in delavci, ki jih ta nova podjetja z novimi pristopi ogrožajo (npr. taksisti proti Uberju ali Lyftu). Evropski taksisti so tako že leta 2014 s protesti opozarjali na prihod Uberjeve nelojalne konkurence. Sedaj so vedno bolj pogoste industrijske akcije proti pogojem dela oziroma za izboljšanje pogojev dela v korporacijah delitvene ekonomije: avgusta 2016 so stavko pripravile delavke in delavci, raznašalci hrane pri podjetju Deliveroo v Londonu; pri tem so za organizacijo in izvedbo uporabili aplikacije, kakršna je WhatsApp, medsebojni stik pa so jim olajšale tudi zbirne točke za čakanje na naročila samega podjetja Deliveroo; stavka je bila organizirana izven obstoječega sindikalnega gibanja, naknadno pa so se sindikalno vzpostavili znotraj sindikata Indpendent workers union of Great Britain, enega manjših sindikatov, ki sicer organizira predvsem migrantske delavke in delavce. Delavke in delavci so dosegli spremembo načrtov podjetja, ki je namesto enotne spremembe načina plačila (iz urne postavke v plačilo po dostavi) uvedlo možnost odločanja posameznikov o obliki plačila.

Večjo možnost razumevanja in organiziranja pri manj tradicionalnih sindikatih kaže tudi primer stavke newyorškega sindikata taksistov iz januarja 2017. Stavko predvsem proti migrantskim politikam ameriškega predsednika Donalda Trumpa so uspešno povezali z nasprotovanjem praksam podjetij, kot je Uber. K Uberjevemu sodelovanju s Trumpom (generalni direktor Travis Kalanick je bil del predsednikove svetovalne ekipe) so postavili še izkoriščanje voznikov, vse voznike pa so pozvali k skupnemu boju za pravičnost in enakost. S tem so nakazali potenciale solidarnosti in skupnega boja delavk in delavcev, ne glede na podjetje, za katero delajo, ali obliko dela, v kateri delajo.

Za boj delavk in delavcev delitvene ekonomije je značilno tudi iskanje pravice na sodiščih. Korporacija Uber je npr. neprestano tarča tožbe delavcev zaradi statusa samozaposlenega oz. samostojnega podjetnika, ki ga podjetje vsiljuje. Sodne odločitve so sicer različne od primera do primera, najodmevnejše pa so tiste, ko sodišča Uber določijo za delodajalca in mu pripišejo obveznosti do delavca, ki iz tega izhajajo (npr. skupinska tožba londonskih voznikov proti Uberju iz leta 2016, ki jo je vložila sindikalna centrala GMB, kjer je sodišče voznikom priznalo status delavca).

Primeri delavskega organiziranja torej kažejo, da so sindikati potrebni, ker imajo izkušnje z reševanjem problemov na delovnem mestu in nudijo finančno ter pravno podporo. Manj pomembni pa so z vidika organizacije protestov in stavk v izvedbenem smislu, vsaj do točke pogajanj, ko poznavanje postopkov in bogate izkušnje ponovno lahko veliko pripomorejo. Velik potencial se kaže tudi v novih sindikatih, ki so se pripravljeni angažirati in z novimi strategijami organizirati sicer neorganizirane skupine delavk in delavcev, oz. v sindikatih, ki imajo izkušnje z marginaliziranimi skupinami.

Zaenkrat je delavsko organiziranje v delitveni ekonomiji omejeno tako po obsegu kot po trajanju, delavska stran pa občutneje ne vpliva na regulacijo podjetij delitvene ekonomije na nacionalni ali globalni ravni. Glavni izziv ostaja  množično organiziranje samozaposlenih in ljudi, ki delajo na drugih pravnih podlagah, ki jim ne zagotavljajo prej izborjenih pravic.

Velik potencial kolektivnega delovanja delavk in delavcev se je pokazal tudi v organizaciji podjetij, ki nudijo taksi prevoze v obliki zadrug. Delavsko lastništvo pomeni alternativo uporabi tehnologij za dodatno izkoriščanje delavk in delavcev ter omogoča napredek na področju dostojnega dela.

Delavsko organiziranje v neoliberalnem okolju nikakor ni enostavno. Večdesetletni trendi kažejo rast deleža BDP-ja, ki pripada kapitalu v primerjavi z delavstvom, pri čemer gre velik del tega pripisati učinkom izkoriščanja s pomočjo novih tehnologij. Torej delavke in delavci ob tehnološkem razvoju ne bodo kar avtomatično in brez boja prišli do boljšega življenja. (Ne)obstoj kolektivne moči organiziranih delavk in delavcev pa bo pokazal, ali bo v prihodnosti prevladala pristna delitvena ekonomija ali le ekonomija delitve ostankov.

Zala Turšič, predsednica Sindikata Mladi plus

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!