Od Margaret Thatcher do koronakrize: Odgovornost (neoliberalnega) kapitalizma
1. 12. 2020
V javnosti že več desetletij prevladuje mantra o tem, da trg najbolje ureja stvari. Skladno s to idejo naj se država ne bi smela vmešavati v gospodarstvo, ki naj bi z nizkimi davki in deregulacijo najbolje poskrbelo za blagostanje. Že finančni zlom leta 2008 je takšne predstave postavil na glavo, koronakriza pa je dokončno razkrila vse težave, ki izhajajo iz tako poenostavljenega pogleda na svet.
Če je finančna in ekonomska kriza leta 2008 zamajala idejo o vsemogočni vlogi trga, pa samo se, ko so se krizne razmere po obsežnih državnih finančnih intervencijah nekoliko umirile, vrnili v stare tirnice. Ob prvih informacijah o novem koronavirusu v začetku leta je na Zahodu prevladovalo stališče, da virus ne bo imel večjega vpliva na naša življenja. Ko pa se je uradna politika začela zavedati, kako velika nevarnost ji preti, ji ni preostalo drugega, kot da je še drugič v tem stoletju obrnila ploščo. Naenkrat so politiki spoznali, da trg zaostrenim razmeram ne bo kos, in začeli poudarjati vlogo države.
Nacionalizacija postala rešitev
Francoski predsednik Emmanuel Macron, proti kateremu so zaradi neoliberalnih politik več kot leto dni protestirali nezadovoljni protestniki, odeti v rumene jopiče, je marca naročil, da je treba vse maske v državi sprva nameniti zgolj zdravstvenemu osebju. Omejili so tudi najvišjo ceno mask, saj so cene poletele v nebo, medtem ko so njihovo proizvodnjo nacionalizirali. Tudi v Španiji so se ob veliki krizi odločili za začasno nacionalizacijo vseh zasebnih bolnišnic. Italijanska vlada je nacionalizirala letalskega prevoznika Alitalio, nemška pa je izvedla delno nacionalizacijo Lufthanse. Spomnimo se samo, kakšnega posmeha in zgražanj je bil deležen poslanec stranke Levica Miha Kordiš, ko je avgusta 2018 govoril o nacionalizaciji, zdaj pa so celo desno usmerjene vlade začele zagovarjati podržavljanje. Tako radikalno se je čez noč (začasno) spremenilo vse.
V dobi apolitičnega potrošništva nam je postalo povsem samoumevno, da so parkirišča pred vedno novimi in bleščečimi trgovskimi centri brezplačna, tista pred tudi več kot stoletje starimi zdravstvenimi ustanovami pa plačljiva.
Trošenje ni več problem
Tudi Velika Britanija je pod vodstvom konservativcev šla po poti drugih držav. Vlada Borisa Johnsona je po štiridesetih letih opustila prostotržno doktrino vitke države in obljubila 330 milijard funtov vreden paket pomoči. Obenem se je zavezala, da bo delodajalcem plačala 80 odstotkov plač delavcev na čakanju brez omejitve pri porabi teh sredstev. Kaj takega se pred tem ni zgodilo nikoli v zgodovini. Žvižgač Julian Assange je v telefonskem pogovoru iz zapora grškemu ekonomistu Janisu Varufakisu dejal, da so ob tem še do nedavna radikalni predlogi bivšega voditelja laburistične stranke Jeremyja Corbyna videti preskromni. Popolni obrat se je zgodil tudi pri nas. Vlada Janeza Janše je čez noč predlagala ukrepe za blaženje gospodarskih posledic pandemije, ki jih je vodja njegove posvetovalne skupine Matej Lahovnik označil za največji državni intervencionizem v gospodarstvo po osamosvojitvi. Celo premier Janša je v parlamentu moral priznati, da je nevidno roko trga zamenjala vidna roka države. Od thatcheristične ideologije, ki je govorila, da za višje pokojnine, plače, zdravstvo ipd. ni denarja, in je prepovedovala kakršnokoli zadolževanje, smo prišli do tega, da trošenje držav ni več problem, če ne želimo, da bi se nam povsem sesul tudi kapitalistični sistem. Kot je dejal nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, je bila naenkrat potrebna mobilizacija vseh resursov.
Zgornja fotografija: Mike Erskine/Unsplash
Tekmovanje zamenjala solidarnost
Desetletja so nas prepričevali, da je edina pot k uspehu povezana s konkurenčnostjo, ki jo najbolje nenehno zagotavlja tekmovanje posameznikov na različnih družbenih ravneh. Britanska premierka Margaret Thatcher, ki je bila med najbolj brutalnimi izvajalci neoliberalnih politik v Evropi, je zaslovela s stavkom, da družba ne obstaja, obstajajo samo posamezniki in posameznice ter njihove družine. Njene besede so odraz ideologije, ki razkraja skupnost in slavi egoistične posameznike. V dobi promocije apolitičnega potrošništva nam je tako npr. postalo povsem samoumevno, da so parkirišča pred vedno novimi in bleščečimi trgovskimi centri brezplačna, tista pred tudi več kot stoletje starimi zdravstvenimi ustanovami pa plačljiva. Toda ob izbruhu pandemije se je retorika vladajočih povsem spremenila. Naenkrat je prišlo do spoznanja, kako pomembna sta dobra zdravstvena infrastruktura in kakovosten zdravstveni kader. Oblastniki, mediji in javnost so bili čez noč primorani v poudarjanje pomena skupnosti, sodelovanja in solidarnosti, saj brez družbeno odgovornega ravnanja izhoda iz krize ne bi bilo. Povsem razumljivo je, da vsi čez noč niso mogli ponotranjiti vrednot, ki so v izrecnem nasprotju s tem, kar so jim desetletja govorili. Zato zgražanje nad neodgovornostjo posameznikov (ki v povezavi z izbruhom novega koronavirusa iščejo raznovrstne teorije zarot in nastopajo proti upoštevanju uradnih navodil) ozkogledo opazi samo posledice, ne pa vzrokov, ki so do tega pripeljali. Ti pa bi pokazali, da je krivda za takšno stanje prav v neoliberalni ideologiji, ki so jo tako zavzeto zagovarjali politiki različnih barv.
Neverjetno bogatenje najbogatejših
Kam nas je pripeljala neoliberalna doktrina nižanja davkov (predvsem za najbogatejše), deregulacije in privatizacije, je nazorno pokazala obstoječa kriza. Več sto milijonov ljudi po vsem svetu je zaradi koronakrize izgubilo delo. Močno sta se povečala neenakost in revščina, ki se celo po (konservativnih) ocenah Mednarodnega denarnega sklada vračajo na raven izpred tridesetih let. Po drugi strani pa je skoraj 2200 že tako bogatih svetovnih milijarderjev po oceni švicarske banke UBS in revizijske družbe PWC svoje bogastvo samo aprila in junija povečalo za 27,5 odstotka, in sicer z 8 na 10,2 bilijona dolarjev. V času največje zdravstvene krize našega časa se je njihovo bogastvo povzpelo na najvišjo raven do zdaj. Kako prav bi ta denar prišel zdravstvu in ljudem, ki so ostali brez vsega …
Težave s kadri in infrastrukturo
Desetletja neoliberalizma pa niso pustila posledic samo v miselnosti ljudi, temveč tudi na infrastrukturi in (zdravstvenih) kadrih. Ker naj bi bil javni sektor preveč potraten, so v številnih državah na Zahodu zmanjševali število zdravstvenega kadra in obseg zdravstvenih, bolnišničnih kapacitet. Zdravstvo pa so tako kot druge dejavnosti vse bolj deregulirali in privatizirali ter predajali v roke trga. Priljubljena je postala mantra o zmanjševanju javnega sektorja in preusmerjanju v just in time zasebno zdravstvo, ki ni zainteresirano za prekomerna vlaganja in vzpostavitev različnih kapacitet, tako nujnih ob različnih izrednih, nepričakovanih pojavih. Tako je v mnogih državah prišlo do varčevanja in nižanja stroškov. Rezervnih kapacitet in obsežnega zdravstvenega kadra se ni več splačalo imeti. Prav omenjeno pa se je zdaj pokazalo kot rakava rana številnih zdravstvenih sistemov na Zahodu. Premalo zdravstvenega osebja in postelj za obravnavo kritičnih bolnikov pomembno pripomore k temu, da so države prej prisiljene razglasiti karanteno, ki pa močno škoduje gospodarstvu. Prav gospodarstveniki so bili med tistimi, ki so vedno znova navijali za nižanje izdatkov za javni sektor, takšna kratkoročna logika sledenja dobičku pa zdaj dejansko najbolj škoduje njim samim. Ne čudi, da je Nemčija, ki je v tem poletnem času še izdatno povečala svoje zdravstvene kapacitete in ima kar dvakrat več postelj za kritične bolnike kot Francija, lahko pozneje uvedla obsežnejše zaprtje družbe, medtem ko se je to pri francoskih sosedih zgodilo prej.
Kapitalizem rešuje zadolževanje
Neoliberalizem je do skrajnosti prignana tendenca kapitalizma po dobičkih, ki jih omejuje čim manj regulacij. Vse, kar jo pri tem ovira (tudi zdravstvo), predstavlja strošek. Kratkoročna logika dobičkov, ki jo narekuje kapitalizem, ni zmožna upoštevati širše slike in daljnosežnih družbenih posledic. Zato vseh dejavnosti ne gre prepuščati ozki tržni logiki. To se še toliko bolj dramatično kaže v današnjih razmerah. V zgodovini namreč še ni bilo primera, ko bi se zaradi takšnega izrednega dogodka, kot je izbruh novega koronavirusa, na tako širokem območju ustavil kapitalizem, sistem, ki temelji na večni rasti. Prvi val je sistem z visokim zadolževanjem začasno preživel. Po Evropi pa bo drugi val, kljub drugačnim željam, še daljši in bo tako še bolj prizadel gospodarstva držav. Čeprav so nas že v krizi leta 2008 neoliberalno misleči ekonomisti prepričevali, da gre za enkraten dogodek, ki se zgodi na tisoče let, je nova kriza prišla že 12 let pozneje. Veliko vprašanje je, kako bo obstoječi sistem, ki temelji na neskončni rasti, preživel novo dolgotrajno zaprtje in krčenje ter propadanje dejavnosti. Brez velike pomoči države in še večjega zadolževanja bi lahko sledil popolni kolaps. Da bo ironija popolna, so nas dolgo časa prepričevali, da je socializem propadel zaradi dolgov. Kot je dejala že omenjena Margaret Thatcher, naj bi bil problem socializma, da na koncu ostaneš brez izposojenega denarja. Toda, kot lahko vidimo, je to še večji problem neoliberalnega kapitalizma. Svet namreč še nikoli ni bil bolj zadolžen kot danes. Če želimo ohraniti pri življenju kapitalistični sistem, pa bomo v prihodnjih mesecih za to morali nameniti še bolj astronomske vsote. Kapitalistični sistem takšnih kriz, kot je večmesečno zaprtje dejavnosti, namreč ne more preživeti brez izdatne finančne pomoči. Reševanje omenjenega sistema pa zahteva »socialistične« ukrepe – državno pomoč, nacionalizacijo različnih resursov in podobno.
Širitev ideološkega virusa
S pandemijo novega koronavirusa je, kot opozarja filozof Slavoj Žižek, prišlo do pomembnega preobrata, ki se kaže v širitvi »ideološkega virusa«, tj. »zamišljanja alternativne družbe, ki bi šla onkraj državnih ureditev in bi se aktualizirala v obliki globalne solidarnosti in sodelovanja«. Ne pozabimo namreč, da virusa ne bomo uspešno zamejili, dokler cepivo ne bo dostopno tudi v najrevnejših predelih sveta. Najbogatejši bodo, če želijo korist zase, morali pomagati tudi njim, ki jih sicer izkorišča kapitalistični sistem ter z njihovo pomočjo kuje velike dobičke. Pomembno spoznanje, ki ga prinaša koronakriza, je, da neoliberalni kapitalizem ne more rešiti izzivov, ki jih pred nas postavljajo obstoječe razmere – izbruh virusa, podnebne spremembe in okoljska kriza, vse večja neenakost ter propadanje različnih gospodarskih panog. Ključna bi zato morala biti sprememba paradigme, ki bi v ospredje postavila interes ljudi. Prav koronakriza namreč že drugič letos kaže, da so oblastniki to primorani narediti, ko je nevarnost dovolj velika in tako grozeča, da se zdi, kot da ni druge rešitve. Samo zato, ker drugi izredni dogodki, kot jih bodo povzročile npr. podnebne spremembe, prihajajo bolj postopno in neopazno, pa še ne pomeni, da ne bodo za ogromno število ljudi prinesle še veliko hujših posledic od novega koronavirusa.
Matej Klarič
Delavska enotnost
Ta članek je izšel v zadnji tematski številki – Za javno zdravstvo!, november 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Preberite še:
Samo javno zdravstvo lahko zagotovi zdravje vsem – Lekcija iz ZDA
Za vse, ne samo za tiste z globokimi žepi – Sindikati za javno zdravstvo
Vonj denarja pred potrebami ljudi – Intervju z Dušanom Kebrom o pomenu javnega zdravstva
Nalagam ...