Samo javno zdravstvo lahko zagotovi zdravje vsem – Lekcija iz ZDA
18. 11. 2020
Kapitalu naklonjeni vplivni lobiji in desne politične stranke pogosto trdijo, kako bosta težave v zdravstvu rešila večja konkurenca in trg. Čeprav si javno tega ne upajo priznati (javnost je večinoma vendarle naklonjena javnemu zdravstvu), pa pravzaprav merijo na privatizacijo zdravstvenega sistema, ki bi najkakovostnejše storitve omogočila samo peščici najbogatejših. Kam je pripeljala takšna logika, najbolje kažejo razmere v Združenih državah Amerike.
Michael Flor, sedemdesetletnik iz Seattla, si po tem, ko je letos zbolel in dobil bitko s covidom-19, verjetno ni mislil, da ga lahko še kaj šokira. Nato je dobil račun za bolnišnično zdravljenje v višini 1,1 milijona dolarjev. V njem so bili zajeti stroški intenzivne nege (9736 dolarjev), skoraj 409.000 dolarjev stroškov sterilizacije sobe za 42 dni, 82.000 dolarjev stroškov za 29 dni, ko je bil priklopljen na ventilator, in 100.000 dolarjev za dva dni, ko je bil praktično že na smrtni postelji. Kljub temu je Flor eden tistih srečnežev, ki jim bo vrtoglave stroške pokril Medicare (nacionalni vladni program, ki ga upravlja zvezna vlada in je poglavitno namenjen starejšim od 65 let, ki mesečno za zavarovanje plačujejo nekaj sto dolarjev). Številni primeri pa pričajo, da mnogi v sprivatiziranem zdravstvu v ZDA nimajo take sreče. Janet Mendez, 33-letna Newyorčanka, je bila med tistimi, ki bi letos prav tako lahko skoraj umrli zaradi okužbe z novim koronavirusom. Potem ko je zapustila bolnišnico, pa so tudi njo šokirali visoki stroški zdravljenja. Prejela je račun v višini 402.000 dolarjev, ki so ji ga nato na podlagi zavarovanja znižali na 75.000 dolarjev. Toda sama ni mogla niti samostojno hoditi, kako naj bi ji uspelo plačati še vrtoglave stroške zdravljenja? Ker jih ni zmogla poravnati, so jo iz bolnišnice celo začeli nadlegovati, naj jih čimprej plača.
Javni regulirani sistem preprečuje tovrstne stiske
To je končna posledica sistema, pri katerem so v ospredju dobički in kjer velja konkurenca, ne pa enostaven sistem, ki bi poskrbel za bolnika. Prav to pa je ključna značilnost javnega zdravstvenega sistema, ki omogoča skrb za vse bolnike, ne glede na stroške njihovega zdravljenja. Individualizirani zasebni sistemi, v okviru katerih posamezniki presojajo, koliko bodo lahko namenili za zavarovanje, na koncu pripeljejo v razmere, ko si zdravljenja mnogi sploh ne morejo privoščiti. Ne pozabimo, da tudi pri nas zdravljenje za določene bolezni doseže vrtoglave zneske več sto tisoč evrov. Takšnih stroškov si velika večina ljudi sama nikakor ne bi mogla privoščiti. Prav iz tega vzgiba se je razvil javni zdravstveni sistem. Skupnostno urejanje zadev nas je tudi na tem področju pripeljalo v bolj civilizirano obliko upravljanja, ki skrbi za interese in boljše življenje vseh, ne samo določenih izbrancev, ki so se najbolje znašli v sebičnem tekmovanju konkurenčnih posameznikov. V javnem sistemu tako velja solidarnostno načelo, da vplačana sredstva posameznika niso nujno enaka takšnim, kot jih potencialno potrebuje za zdravstveno oskrbo.
Ujeti v slabih zavarovanjih
Vrtoglavi stroški zdravstvene oskrbe v ZDA kažejo, kam vodi neregulirani sistem zasebnega zdravstva, pri katerem so v ospredju dobički, ne pa skrb za zdravje bolnikov. V ZDA jih kar tretjina prekine zdravljenje, četrtina ga odloži, petina pa ne jemlje predpisanih zdravil. Zasebni zdravstveni sistem je pripeljal do razmer, v katerih stroški za zdravstvo, ki jih namenjajo v ZDA, znašajo že več kot 17 odstotkov bruto domačega proizvoda, kar je največ med vsemi ekonomsko najbolj razvitimi državami, in se to kljub vsemu ne odraža v učinkoviti izrabi sredstev, kakovosti in dostopnosti zdravstvenih storitev. Za zdravstvo sicer namenjajo več kot dvakrat več sredstev od Slovenije in skoraj dvakrat več od povprečja držav OECD, ki znaša 8,8 odstotka. Več kot trideset milijonov Američanov niti nima zdravstvenega zavarovanja, ker si ga ne more privoščiti. Njihovo število se je, ker so izgubili zaposlitev, od februarja do maja letos povečalo za 5,4 milijona (v tem času je sicer službo izgubilo približno 20 milijonov Američanov). Toliko prebivalcev je torej ostalo brez zavarovanja v času največje zdravstvene krize v zadnjih sto letih. Že pred tem pa je bila več kot polovica prebivalcev ZDA ujeta v slabih zavarovanjih, v okviru katerih morajo za stroške zdravljenja doplačevati astronomske zneske. Ameriški predsednik Donald Trump pa je že na začetku mandata napovedal reformo, ki bi nekaj dodatnim milijonom Američanov odvzela zdravstveno zavarovanje.
Koronakrizo uspešno rešuje javni zdravstveni sistem
Kako neučinkovito je zasebno zdravstvo, najbolje kaže dogajanje v času koronakrize. Si predstavljate, da bi morali za test za novi koronavirus (katerega stroški pri nas dosegajo približno sto evrov) uporabniki plačevati sami? V tem primeru javnozdravstvena kriza ne bi bila rešljiva, saj ljudje, ki se ne bi hoteli ali mogli testirati, niti ne bi vedeli, da so okuženi, in bi mirno hodili naokrog ter širili virus, ki se brez omejitev širi eksponentno. Tudi v ZDA so zato kmalu spoznali, da je edina rešitev kritje testiranj z javnimi sredstvi. Da morajo zagrabiti za »socialistične« ukrepe, so spoznali celo na skrajni desnici, npr. v čajankarskem gibanju. Trump je tako 18. marca letos uvedel brezplačna testiranja. Celo tako velikemu zagovorniku zasebnega kapitala in zavarovalnic ni preostalo drugega. V času krize so v ZDA odkrili prednosti javnega zdravstvenega sistema. Med epidemijo je moral Trump podpreti tudi plačano odsotnost z dela, bolnišnicam pa je obljubil, da jim bo poplačal nekatere stroške zdravljenja bolnikov s covidom-19. Kljub temu pa profitna logika sili ameriške zdravstvene institucije v iskanje lukenj in zaračunavanje testov (ti ponekod stanejo od 20 do 850 dolarjev), kar številne odvrača od testiranj. Končna posledica vsega skupaj pa je večje število okuženih.
Nekontrolirani stroški
Ko bolniki, tudi tisti, ki so okuženi z novim koronavirusom, v ZDA pridejo v bolnišnico, še vedno ne vedo, koliko jih bo stalo zdravljenje, saj tega v na novo sprejeti zakonodaji niso uredili. V nepreglednem sistemu prihaja do primerov, ko posameznikovo zavarovanje ne krije dela zdravnikov, saj jih bolnišnica najema od drugod. Ker tega številni bolniki seveda ne morejo predvideti, jih po odhodu domov čakajo visoki računi za bolnišnično zdravljenje. Kar vsak peti bolnik v ZDA , ki je bil izpuščen iz bolnišnice, je že dobil račun ponudnika, ki si ga ni sam izbral. Analiza ugledne nevladne organizacije Kaiser je pokazala, da znaša povprečen strošek zdravljenja pljučnice v ameriških bolnišnicah 1300 dolarjev, in to celo za osebe, ki že imajo zdravstveno zavarovanje, sklenjeno pri svojem delodajalcu. V sistemu, ki je usmerjen k dobičkom, zdravstvo sledi predvsem bolj dobičkonosnemu zdravljenju bolezni, ne pa preventivi. Američani zato pogosteje umirajo za boleznimi, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. Njihova življenjska doba pa se je v povprečju v zadnjih letih začela celo krajšati in je s 76 leti za eno leto krajša kot na Kubi.
Zasebno zobozdravstvo
Da bi videli, kakšni so učinki zasebnega zdravstva, se niti ni treba ozirati prek naših meja. Naše zobozdravstvo je namreč v dobršni meri že sprivatizirano. Zasebna pobuda se je na tem področju začela razvijati že v nekdanji Jugoslaviji, ko se je vzpostavil (nezakonit) zasebni sistem. Sprijaznjenost z dodatnim plačevanjem zobozdravstvenih storitev tako izhaja že iz tistih časov. Uradno pa je zobozdravstvo postalo zasebno leta 1992, ko je bila sprejeta tovrstna zakonodaja. Mnogi zdravniki so takrat izkoristili možnost za zasebništvo, ki jim je omogočalo višje zaslužke. Danes ima tako skoraj polovica vseh zobozdravnikov koncesijo, ob tem pa več kot petina ljudi v Sloveniji nima izbranega zobozdravnika v okviru javne zdravstvene mreže. Samoumevno je postalo, da moramo za zobozdravstvene storitve odšteti vsaj nekaj deset evrov. Ob sprivatiziranem celotnem zdravstvu bi se ta logika prenesla tudi na druge dele zdravstvenega sistema, saj bi postalo samoumevno, da bi za posamezne posege plačevali tudi po tisoč evrov in več, tako kot v ZDA. Po anketi Zveze potrošnikov Slovenije iz leta 2007 je kar 50 odstotkov vprašanih za zobozdravstvene storitve že moralo doplačati, čeprav je imelo sklenjeno dopolnilno zavarovanje. Skoraj tretjina pa jih za nadstandardne storitve ni prejelo računa, kar pomeni, da uradne številke ne zajamejo vseh doplačil iz žepa. V zadnjih desetletjih se je vse bolj uveljavilo prepričanje, da je zobozdravstvena dejavnost samo še ena oblika gospodarske dejavnosti, ne pa pomembno področje za naše zdravje. Takšen pogled vodi v še večjo privatizacijo in še višje cene zobozdravstvenih storitev, namesto da bi težili k poglabljanju javne zobozdravstvene mreže za boljše zdravje vseh nas. Veliko bi na tem področju naredili že, če bi v osnovno košarico zdravstvenih storitev dodali nekatere samoplačniške zobozdravstvene storitve (npr. čiščenje zobnega kamna).
Manj zdravnikov in postelj, večji zaslužki
Ne preseneča, da je v takšnem zdravstvenem sistemu tudi spopadanje s koronakrizo tako neuspešno. Možnost koordinirane in usklajene akcije močno ovira zasebno in razdrobljeno zdravstvo, ki ni zmožno poskrbeti za centralizirane in enotne odločitve, nujne v časih takšnih kriz. Obenem so ZDA po številu zdravnikov in bolnišničnih postelj med ekonomsko najbolj razvitimi državami na svetu pri dnu. V interesu zasebnikov so namreč prav omejitve na omenjenih področjih, kar jim omogoča višje zaslužke prek neverjetno visokih cen zdravstvenih storitev. Pogled na države, ki so jo v pandemiji najslabše odnesle, kaže, da gre predvsem za države z razvejanimi zasebnimi zdravstvenimi sistemi. Po napovedih bi tako lahko že do februarja prihodnje leto v ZDA zaradi novega koronavirusa umrlo pol milijona ljudi, kar je več, kot so v ZDA imeli žrtev v drugi svetovni vojni.
Konkurenca v zdravstvu ne deluje
Medtem ko v ZDA spoznavajo negativne učinke takšnega sistema, pa v Sloveniji nekateri v njem vidijo rešitev številnih težav. »Še celo pri avtomobilskem zavarovanju lahko izbirate med več ponudniki in zato bi moralo to veljati tudi na področju zdravstva,« je na primer že pred časom dejal Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, stranke, ki je močno povezana z nekaterimi vplivnimi zdravstvenimi organizacijami in med najbolj vnetimi zagovorniki zasebništva v zdravstvu. S svojo izjavo je meril na to, da bi veljalo razbiti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na več manjših konkurenčnih zavarovalnic. Toda problem te logike je, da v dejavnostih, kot je zdravstvo, enostavna tržna logika ne deluje, saj nikoli ne moreš imeti popolne konkurence npr. pri izbiri zdravnika in zdravstvenih storitev. Ko enkrat v tako obsežne sisteme, kjer se pretaka veliko denarja, spustiš kapital z njegovo težnjo po profitu, lahko le težko poskrbiš za spremembe v nasprotni smeri. To kaže tudi stanje v ZDA, kjer si večina prebivalcev želi sistem enotnega javnega zdravstvenega zavarovanja (torej podobnega sistema, kot ga imamo v Sloveniji), pri nas pa bi si nekateri očitno želeli iti v smeri neuspešnega ameriškega sistema. V ZDA kljub temu ne more priti do sprememb, saj bogate zdravstvene organizacije s svojimi sredstvi preprečujejo sprejem sistema, ki bi bil bolj po meri bolnikov. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas, kjer večina ljudi podpira ukinitev dodatnega dopolnilnega zavarovanja, vendar do tega ne pride, saj vplivne zavarovalnice to vedno znova preprečijo. Na primeru dopolnilnega zavarovanja lahko vidimo, da konkurenca ne deluje, saj vsem trem glavnim zavarovalnicam plačujemo približno enako višino stroškov za zavarovanje, ki se obenem iz leta v leto povečujejo. Dovolj je torej razlogov, da ne bi smeli pristati na smer, ki jo je začrtala aktualna vlada in nas vodi v nadaljnjo privatizacijo zdravstva. Takšna smer bi za lep čas zakoličila sistem, kjer bi bile (najkakovostnejše) zdravstvene storitve na voljo samo peščici, drugi pa bi bili prepuščeni na nemilost divjemu trgu.
Šokantni računi za zdravljenje
Ste se kdaj vprašali, kakšen je bil vaš najbolj absurden, nesmiseln račun zaradi obiska pri zdravniku? Verjetno ne, saj v Sloveniji še nimamo tako sprivatiziranega zdravstvenega sistema kot v ZDA, kjer je takšno vprašanje na Twitterju postavil senator in nekdanji demokratski predsedniški kandidat Bernie Sanders. Objavljamo nekaj od več kot dvanajst tisoč odgovorov, ki jih je dobil:
‒ Kje naj sploh začnem? Leto dni po rojstvu svojega sina sem od zavarovalnice dobila 3000 dolarjev visok račun zaradi nepotrebnih stroškov, ki so jih imeli, in 9000 dolarjev (od katerih sem 3000 dolarjev morala plačati vnaprej) za splav. Dodatnih 500 dolarjev sem morala plačati za ultrazvok, s katerim so potrdili, da je moj otrok umrl v moji maternici in jim je zato nakopal nepotrebne stroške.
‒ 10.000 dolarjev visok račun za oskrbo novorojenke eno leto po tem, ko je umrla trideset minut po porodu. Račun je prišel, ker zavarovalnica ni hotela plačati stroškov, saj je družina ni uspela dodati v zavarovalno polico.
‒ 120.000 dolarjev za bolniško sobo. Račun je prišel dan zatem, ko sem plačal 8000 dolarjev za hčerkin pogreb. Umrla je, ker si ni mogla privoščiti zdravil in terapije po tem, ko je bila izpuščena iz bolnice.
‒ Leta 1991 sem si pri enaindvajsetih v potapljaški nesreči zlomil vrat. Za osem mesecev zdravljenja v bolnišnici sem dobil račun v višini 1,2 milijona dolarjev. Po več mesecih bojevanja sem račun znižal na 250.000 dolarjev, čeprav sem bil zavarovan. Pri triindvajsetih sem moral kljub temu izpolniti obrazec za stečaj zaradi zdravstvenih stroškov.
‒ Za odstranjevanje šivov so mi želeli zaračunati 600 dolarjev. Sam sem to storil v štirih minutah. Strošek odstranjevanja na uro bi znašal 9000 dolarjev.
‒ 11.000 dolarjev visok račun zaradi alergijske reakcije, zaradi katere sem moral ostati v bolnici čez noč. Zaračunali so mi tisoč dolarjev na uro za opazovanje in mi za povrh za zajtrk dali še jajca, na katera sem alergičen.
‒ Izgubila sem zavest in prišla sta kar dva rešilca. Osebje iz obeh se je borilo za moje življenje. Na koncu so se sporekli, komu bodo pripadli stroški. Oboji so mi na dom pozneje poslali račun.
‒ 120.000 dolarjev za posamezno kemoterapijo.
‒ Ko je umrl moj najboljši prijatelj pred tridesetim rojstnim dnem. je imel za dva milijona dolarjev računov.
‒ Žena je dobila 80 dolarjev visok račun za dolg obisk, čeprav je bila v bolnišnici samo pet minut.
‒ Zaračunali so mi 13.000 dolarjev stroškov, da so mi sporočili, da imam ledvične kamne.
‒ Prijateljica je praznovala poroko in bila sem ena od sovoznic v limuzini. V nas se je zaletel pijan voznik. Za dan in pol sem pristala v bolnišnici. Ker sem bila nezaposlena in si nisem mogla privoščiti zavarovanja, sem dobila račun v višini 45.000 dolarjev.
Matej Klarič
Delavska enotnost
Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Za javno zdravstvo!, november 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Preberite še:
Od Margaret Thatcher do koronakrize: Odgovornost (neoliberalnega) kapitalizma
Za vse, ne samo za tiste z globokimi žepi – Sindikati za javno zdravstvo
Vonj denarja pred potrebami ljudi – Intervju z Dušanom Kebrom o pomenu javnega zdravstva
Nalagam ...