Pišemo o socialnem dialogu: V tem partnerstvu ni romantike
10. 3. 2021
Načeloma naj bi socialni dialog na različnih ravneh potekal po načelu enakopravnega partnerstva, dostojne komunikacije in odkritosti. V praksi je pogosto drugače. Nekaj sindikalistov in sindikalistk, ki se na ravni dejavnosti ali pri neposrednih delodajalcih pogajajo za delavske pravice, smo vprašali, kako doživljajo socialno partnerstvo.
Seveda je naša analiza pomanjkljiva, vzorec pa še zdaleč ne reprezentativen za kakšno vseslovensko posplošeno trditev, prinaša pa zanimivo ugotovitev, da sindikalisti socialni dialog potrebujejo za uresničitev pričakovanj in zahtev delavk in delavcev, a ga morajo kdaj tudi nadgraditi z drugimi oblikami sindikalnega boja. Ob pobiranju izjav pa smo naleteli še na en zanimiv pojav, ki bi ga lahko imenovali ohlajanje in ogrevanje dialoga, saj ima ta nujno potrebna aktivnost ponekod včasih tudi neverjetna nihanja. Skratka, splošna ugotovitev je, da v socialnem partnerstvu ni romantike, ampak si je treba zanj prav tako prizadevati kot za samo vsebino pravic, ki z njegovo pomočjo dobijo veljavo.
Poveden je tudi odziv sindikalistke, dolgoletne pogajalke na različnih ravneh. Ta izjave ni želela dati, ker da je v tem trenutku zaradi nepripravljenosti zvišati plače delavkam in delavcem v eni od dejavnosti tako jezna na delodajalske pogajalce, da bi morala reči o njih kaj zares slabega, a ker se zaveda, da se bo moral dialog slej ko prej nadaljevati, se raje vzdrži vsakršnega komentarja. Že to je komentar, kajne?
Od črke do akcije
»Socialni dialog ne bi smel postati le še črka na papirju. Premikanje razmerja moči med kapitalom in delom je pri tem bistveno,« pravi Jakob Gašpir, Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije. Po njegovih besedah »nikakor ne gre podcenjevati minulih sindikalnih uspehov v socialnem partnerstvu, vsega, kar je bilo v preteklosti dogovorjenega s kolektivnimi pogodbami dejavnosti in podobno. A vendar velja vzeti v perspektivo sedanje stanje ter se ob njem zazreti v prihodnost. Razmere vsekakor niso takšne, da bi spali na lovorikah preteklih dosežkov. Konec koncev naj bi raven socialnega dialoga odražala tudi raven demokratičnosti v družbi ‒ pa najsi gre za podjetje, dejavnost ali državo.«
Gašpir še opozarja, da sta za dialog odgovorni obe stranki, tako delodajalec kot sindikat. Če delodajalec ni pripravljen na dialog, to za sindikat pomeni, da bo uporabil vsa sredstva sindikalnega boja, da ga do tega pripravi. Obojestranska pripravljenost na dogovarjanje po njegovih izkušnjah ni samoumevna. »Zelo pomemben dejavnik pri tem je akcijska moč sindikata, njegova organiziranost in pripravljenost članstva na kolektivne akcije. Če je v podjetju organiziran reprezentativni sindikat, potem naj delodajalec posameznih področij ne bi urejal enostransko, temveč v dialogu s sindikatom,« še opozarja Gašpir.
Pika in klicaj
»Kadar hoče delodajalska stran preskočiti dialog, ukrepati enostransko in je glede neke zadeve na njihovi strani ’pika’, mora biti na sindikalni strani v takem primeru ’klicaj’! Če se ne bomo dogovarjali, bomo pa stavkali, kajne?,« pravi Gašpir.
Sindikat je tisti, ki predlaga, zahteva in se pogaja v interesu delavcev oziroma članstva. »Dobrodošlo je, da je članstvo pri tem čim bolj vključeno, da sodeluje pri podajanju sindikalnih predlogov, zahtev. Ni pa dovolj, če ima članstvo le želje in pričakovanja, pripravljenosti na kolektivno ukrepanje za doseganje skupnih ciljev pa ni. Samo od sebe se bolj malo spremeni ‒ za uspešnost socialnega dialoga je pomembno tudi delo s članstvom,« še dodaja Gašpir in opozarja: »Če nočemo enostranskih odločitev delodajalcev, potrebujemo dovolj močen sindikat. Šele potem lahko med interesom kapitala in interesom dela iščemo kompromise, rešitve skozi kolektivna dogovarjanja, pogajanja, kjer delodajalsko stran zastopa vodstvo podjetij, delavsko pa sindikat.«
Jakob Gašpir je z nami tudi delil nekaj svojih konkretnih izkušenj: »V naši sindikalni podružnici smo sredi pogajanj za podjetniško kolektivno pogodbo: nadaljujemo tudi pogajanja za urejanje plač ‒ v februarju smo se za dve od treh podjetij že dogovorili o dvigu plač, za tretje podjetje dogovarjanje teče. Skei Slovenije nudi sindikalni podružnici nepogrešljivo strokovno podporo. V minulem letu je bilo na delodajalce naslovljenih precej sindikalnih zahtev za urejanje različnih področij, kot so plače, delovni čas, letni dopust, del plače iz naslova poslovne uspešnosti, urejali so tudi probleme, povezane z epidemijo. Dialog je bil lani večkrat na preizkušnji, nekajkrat je bila zato na mizi napoved stavke, naposled pa smo pri vseh zahtevah uspeli, kar je bila spodbudna popotnica za nadaljevanje sindikalnega dela, in ja ‒ tudi za socialni dialog.«
Obrnimo neravnotežje moči
Gašpir še razmišlja: »Bi se lahko reklo, da je socialni dialog pod vprašajem? Zakaj so najnižje osnovne plače še vedno marsikje krepko pod zneskom minimalne plače? Je za to kriva le ena stran ‒ tista, ki ne pristaja na dialog oziroma z njim odlaša? Ali nosi odgovornost za to tudi druga stran ‒ tista, ki bi prvo pač morala (vsaj poskusiti) pripraviti do tega, da se dialog spravi na neko spodobno raven? Da se v zadnjih desetletjih razmerje moči med delavstvom in kapitalom vse bolj nagiba k slednjemu, je jasno. Niti ni vprašanje, kaj je sindikatom storiti, da se razmerje obrne. Pa zmoremo? Upam si reči, da je vredno poskusiti, si upati in biti pri tem vztrajen. V javnosti je dosti kritik o socialnem dialogu in so pretežno upravičene. Za sindikate je tudi zdravo, če se znamo pogledati v ogledalo in biti kritični do lastnega dela. Ne zdi pa se mi ravno higienično, kadar od posameznic in posameznikov ali organizacij ‒ še zlasti, če so jih polna usta ’delavskega boja’ ‒ letijo večinoma kritike, konkretnih rešitev in rezultatov v praksi pa ni. ’Stopi zraven, pridruži se, sodeluj, pomagaj, naredi!’ Slednji poziv velja pravzaprav vsakemu ‒ samo kritizirati pač ni dovolj.«
Ubrali so tudi druge poti
Tudi David Švarc, predsednik Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije, meni, da je na splošno sindikalni dialog v naših očeh nekaj izredno pomembnega, da pa bo kakovosten, morajo biti prizadevanja zanj vedno dvostranska oziroma večstranska. »Prizadevanja, da dosežemo rezultat, morajo biti poštena,« opozarja Švarc, in v praksi ugotavlja, da ni vedno tako. Sindikalna stran je ne tako redko postavljena tudi v položaj, da mora z različnimi oblikami in akcijami drugo stran v dialog celo prisiliti. V javnosti pa se tako delodajalska stran kot politika nemalokrat kažeta kot tisti, ki sta pripravljeni poslušati, čeprav to delata s figo v žepu, pravi Švarc. »Prav jim pride, da se širše kažejo kot naklonjeni delavstvu, a tega delavstva v resnici ne slišijo,« komentira izkušen sindikalist in opozarja, da je sindikalna stran zato enostavno prisiljena uveljavljati svoje zahteve in braniti pravice s sindikalnimi aktivnostmi; le tako lahko pridejo do želenih rezultatov, ki bi jih sicer morali doseči s socialnim dialogom.
Gasilci imajo tako s pogajanji kot s sindikalnimi akcijami izkušnje na vseh ravneh, tako na nacionalni pri pogajanjih s pristojnimi ministrstvi kot na nižji, v zavodih in pri delodajalcih v zasebnih družbah, kjer so organizirane gasilske enote. Švarc ne pozabi omeniti organizacije protestov in priprav na stavko na obeh večjih slovenskih letališčih, v Mariboru in Ljubljani, kjer je bilo sporočilo, da bi morali zadeve reševati s socialnim dialogom. »Sploh zato, ker ga je druga stran tako zelo opevala, poudarjala, se nanj sklicevala, a ga tudi nemalo izkoriščala kot krinko za prijazen obraz, ki pa v resnici ni tak,« pravi Švarc. V sindikatu so poleg dialoga in akcij za dosego ciljev ubrali tudi sodno pot in tako dosegli nadomestila za malico in poklicno upokojevanje. Da so vse to tudi res potem dobili, kaže po mnenju Švarca na to, da je druga stran skušala delati v škodo gasilcev.
In vendar njegova vera v socialni dialog kot sredstvo sindikalnega boja ostaja: »Prav bi bilo, da vse to dosežemo v okviru socialnega dialoga. Tega ne zavračamo, a žal poštenih medsebojnih odnosov ni.«
Dialoga v pravem pomenu besede sploh ni
»Nekoč so nas učili, da grška skovanka dia- logos oziroma dialogos dobesedno pomeni ‘preko besede’ ali ‘skozi besedo’, ustreznejše pa raz- ali po- govor. Slavni prevajalec in pisec slovarjev Franc Verbinc pravi, da predpona dia- pomeni raz-, pre-, za- in podobno. Veliko jih méni, da gre pri dialogu (socialnih partnerjev in širše) za pregovarjanje, katerega logični sestavini sta tudi razdvajanje (zaradi različnih pogledov) in pogovarjanje (povezovanje in poenotenje stališč). Pristni socialni dialog bi moral stremeti k (socialni) pravičnosti, k pravilnemu in poštenemu, k javnemu in dobremu, k jasnemu in odkritemu, k moralnemu in etičnemu, k pogumnemu in plemenitemu, k spoštovanju zakonov, podzakonskih predpisov in kolektivnih pogodb, k enakopravni in spoštljivi obravnavi vseh in vsakogar, k boju – pogosto to rečemo – za pravo in prav.
V resničnem življenju so izkušnje različne, dobre in slabe. Slednjih je – posebno v zadnjem času – na žalost več. Na ‘državni ravni’ se to izkazuje npr. ob sprejemanju protikoronskih paketov ter drugih pogajanjih in usklajevanjih (ki to niso!), pa tudi sicer imamo sindikati prevečkrat težave z neodzivnim, ignorantskim (podcenjevalnim) ter ‘postavljanje-pred-dejstva’ odnosom oblastnikov. Dialoga v pravem pomenu besede torej sploh ni.«
Mitja Šuštar, Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa
Češnjica na torti
Mirsad Begič, predsednik Svobodnega sindikata Slovenije, je prepričan, da je »socialni dialog, tj. aktivno zastopanje delavskih pogledov, stališč, interesov in potreb v sporazumevanju med t. i. delodajalci in pri njih dejavnim delavstvom ter uveljavljanje le-teh po eni strani počelo našega sindikalnega dela, po drugi strani pa, kot radi kdaj rečemo, češnjica na vrhu te torte«. Da bi ustvarili nekaj tako »ličnega, okusnega in dobrega«, je po njegovem nujno »resno naprezanje, dejavnost, umetelnost in sodelovanje, pa tudi znanje, opremljenost s surovinami in orodji. Pri tem moramo ves čas računati še na stek okoliščin in aktivnosti drugih udeležencev, na katere sami nimamo zadostnega vpliva. Zato je t. i. socialni dialog ideal in zato je tako težko dosegljiv, uresničljiv in ohranljiv, predvsem pa socialni dialog ni stanje, ampak dinamičen in odprt komunikacijsko-regulatorni proces oziroma sistem.«
Praksa je pomembna, redki pa so rezultati, »ki vse večjemu številu ljudi edini nekaj štejejo«, meni Begič. »Tako nam izkušenj in prakse socialnega dialoga vedno manjka, saj ima ta sistem oziroma proces nešteto oblik, plati in ravni uresničevanja. Predvsem pa nam tega manjka v kontekstu poznega in zakriziranega kapitalizma, ki ga v Sloveniji živimo že vse od njegove restavracije konec osemdesetih let prejšnjega stoletja,« še dodaja naš sogovornik.
»In tako ne more čuditi skorajda navdušenje, ko relativno mlad sindikat v relativno mladi dejavnosti dobi vabilo na pogovore z državnimi regulatorji že nekaj dni po prvi resno poslani pobudi za srečanje, kar se nam je v Svobodnem sindikatu Slovenije zgodilo v primeru Sindikata osebne asistence. Obenem pa ne sme v obup spraviti neuspeh večmesečnih pogajanj za dvig plačnih postavk v podjetju v lasti globalne korporacije, saj v dialogu nasprotna stran ni zmogla preusmeriti dela sredstev od investicij in dobičkov k delavcem, kakor se nam je dogajalo lani v primeru Fraporta Slovenija, upravljalca brniškega letališča. K takemu delnemu neuspehu socialnega dialoga smo nenazadnje deloma prispevali tudi sami, saj nam ni uspelo prepričati delavcev za bolj odločen nastop,« pojasni Begič in dodaja, da je v času epidemije novega koronavirusa o socialnem dialogu žal težko govoriti. Tudi to po njegovem kaže, kako malo cenijo delavsko plat tisti, ki si v svetu dela jemljejo prvo in zadnjo besedo. »Upamo lahko, da se bodo spremenili, in pri tem jim moramo dejavno pomagati – to je bistveni del naše neposredne odgovornosti v socialnem dialogu,« postavi piko na i naš sogovornik.
Izogibanje dialogu
Darko Milenkovič, Sindikat ministrstva za obrambo, opozarja, da je pomen socialnega dialoga jasno opredeljen v zakonodaji. »Žal v obrambnem resorju ugotavljamo, da se sedanji minister izogiba socialnemu dialogu in želi vse zadeve opredeliti mimo socialnega dialoga. Zelo jasen in akuten primer so spremembe zakona o obrambi, v katerih je minister zaobšel socialni dialog v bistvenih delovnopravnih zadevah. Po drugi strani se pa hvali s socialnim dialogom, ki ga na ministrstvu za obrambo v povezavi z delovnopravnimi zadevami dejansko ni,« pravi Milenkovič in dodaja, da njihov sindikat tudi pri predlogih v delovnopravnih zadevah naleti na ministrova »gluha ušesa«. »Po drugi strani se hvali, kako bo uredil Slovensko vojsko skozi vse oblike socialnega dialoga, kar je zgolj politično nakladanje. Zagotovo socialnega dialoga na ministrstvu za obrambo (MORS) in v Slovenski vojski (SV) ni in ga pod to politično opcijo še dolga leta ne bo. Pa da smo si na jasnem, tudi prejšnja politična opcija glede reševanja problemov v MORS in SV ni imela socialnega posluha,« je jasen sindikalist.
Tudi hitrost šteje
Predsednik Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) in predsednik tega sindikata v družbi Nomago Emil Prohan je bil tako pogajalec za kolektivno pogodbo dejavnosti kot pri podjetniški kolektivni pogodbi. Pravi, da so njegove izkušnje pozitivne bolj na ravni dejavnosti, ker se mu zdi, da je tam dogovarjanje potekalo hitreje, pomembna pa je bila tudi strokovna pomoč.
»Leta 2018, ko so se ob združevanju družb v Nomago začela pogajanja, smo res prišli do socialnega dialoga, ki je bil nad pričakovanji. Delovali smo različni sindikati, tudi v SDPZ smo bili takrat še trije, a našli smo skupen jezik,« pravi Prohan in dodaja, da je bil na željo delodajalca ta dialog dejansko tripartiten in je potekal med predstavniki sindikatov, delodajalcev in tudi s svetom delavcev. »Znali smo se zmeniti. Vsem je bilo do tega, da se dogovorimo in pridemo do rezultata. Ko smo zaključili pogajanja, smo na moje vztrajanje dali v podjetniško kolektivno pogodbo člen, da če v šestih mesecih ugotovimo, da nekaj ni skladno z dejanskim stanjem, to takoj rešujemo, ne da bo odpirali celotno kolektivno pogodbo, ampak en sklop ali nekaj členov,« pojasni Prohan.
Po njegovem mnenju je socialni dialog prioriteta sindikalnega dela, »tudi želja, da po tej poti pridemo do dogovora«. A opozarja, da pri pogajanjih ne sme biti pod mizo fig. Zreli normalni socialni partnerji se po njegovem dogovorijo.
»Moja izkušnja je pozitivna, včasih me edino moti, da ob kakšni naši sindikalni pobudi traja predolgo, da dobimo nanjo odgovor druge strani. Pogrešam hitro odzivnost,« pove za konec Prohan.
Boljši dialog prinaša več pravic in več članov sindikata
Tudi Majda Marolt, predsednica Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami (SKVNS), prepoznava v socialnem dialogu pomembno vlogo. Sindikati in delodajalci v podjetju morajo iskati rešitve, ki so dobre za obe strani, poudarja in dodaja še opažanje, da so tam, kjer je sindikalni dialog razvit in poteka dobro, tudi rezultati in s tem več pravic, to pa za seboj prinaša tudi, da ima sindikat več članstva. »Kjer pa smo prišli do konfliktov, ki jih nismo znali rešiti, pa je tudi članov bolj malo. To govorim predvsem za komunalno dejavnost, kjer se to zelo odraža,« pravi Majda Marolt. Za dejavnost zasebnega varovanja pa naša sogovornica pove, da je socialni dialog po podjetjih zelo težko vzpostaviti, saj na delodajalski strani za to ni pripravljenosti. V dejavnosti zasebnega varovanja je problem tudi nepovezanost članstva; če so že včlanjeni, so člani zelo različnih sindikatov, pravi naša sogovornica. Dodaja, da je tudi v tej dejavnosti nekaj svetlih izjem, kjer je članstvo dobro organizirano, socialni dialog pa prinaša rezultate.
»Dodati pa moram še nekaj, vseskozi je treba za člane priskrbeti tudi določene dodatne ugodnosti. Osnova nastanka sindikata je bila pomoč člana članu in zato tudi mi v nekem večjem podjetju ustanavljamo sklad vzajemne pomoči,« razlaga naša sogovornica. Ključno je po njenem prav povezovanje članstva, medsebojna solidarnost in delovanje v isto smer.
V zadnjem letu je dialog onemogočen
Uspešen socialni dialog imajo tudi v Sindikatu upokojencev Slovenije (Sus) za pogoj za uspešnost slovenske družbe in socialne države, pravi njegova predsednica Francka Ćetković. »Žal je v zadnjem letu socialni dialog skoraj onemogočen, kar je v zdravstvenih in ekonomskih razmerah povsem nesprejemljivo in kaže na veliko pomanjkanje empatije vlade do prebivalk in prebivalcev Slovenije,« pojasnjuje naša sogovornica in opozarja, da bi moralo v Sloveniji načeloma veljati socialno partnerstvo. Tega želijo tudi v Susu uresničevati prek ZSSS in neposredno v ekonomsko-socialnem svetu. Tam sodelujejo pri iskanju rešitev o vseh vprašanjih, ki zadevajo gmotni in socialni položaj upokojencev. »Pri nagovarjanju upokojenk, upokojencev za včlanitev v naš sindikat, pri predstavljanju naših vrednot in ciljev vedno poudarimo, da smo edina organizacija upokojencev in upokojenk, ki lahko svoja stališča, predloge prenesemo tudi v razpravo na ekonomsko-socialnem svetu,« pravi Francka Ćetković in naniza nekaj prizadevanj in dosežkov: »V preteklih letih smo tako s pomočjo naših kolegov, kolegic z ZSSS uspeli predstaviti naša prizadevanja za izredno usklajevanje pokojnin, ki naj bi vsaj delno ublažilo neusklajevanje pokojnin po Zujfu. V okviru tega smo dosegli, da bo ministrstvo za delo pripravilo analizo realne vrednosti pokojnin, odmerjenih v različnih obdobjih, in predlagalo spremembe za zmanjšanje neenakosti med sedanjimi in bodočimi upokojenci. V okviru sprememb zakona o urejanju trga dela smo dosegli, da se mesečna kvota predpisanih ur dela in zaslužka obravnava trimesečno in ne mesečno. Vključeni smo tudi v pogajalsko skupino ekonomsko-socialnega sveta za pripravo zakona o dolgotrajni oskrbi.«
Za Sus je pomembno, da so bila njihova stališča in njihovi predlogi na organih ZSSS prepoznani in vključeni v predloge Zveze za obravnavo in pogajanja na ekonomsko-socialnem svetu.
V Susu si prizadevajo tudi za dvostranski socialni dialog, »če lahko to tako poimenujemo, s predstavljanjem naših predlogov posameznim ministrstvom«, še pove predsednica Susa. »Tako smo bili na pogovorih na ministrstvu za delo v zvezi s problemi ekonomsko-socialnega položaja starejših, usklajevanja pokojnin, urejanjem dolgotrajne oskrbe. Ministrstvu za okolje in prostor smo predstavili naše predloge v zvezi z bivanjskimi problemi starejših. Žal se ne moremo pohvaliti s kakšnimi posebnimi učinki teh pogovorov, saj so nas le poslušali. Moramo pa biti vztrajni in ne odnehati pri zahtevah za reševanje problemov starejših,« je odločena Francka Ćetković. Meni, da so oblika socialnega dialoga tudi »sveti za starejše pri županih, županjah mest in občin, kjer starejši skupaj z oblastniki na lokalni ravni rešujejo življenjska vprašanja starejših«.
»Socialni dialog je možnost, da skupaj ustvarimo boljše, dostojnejše pogoje za delo in življenje prebivalk in prebivalcev v naši državi. Za to si moramo prizadevati vsi, in sicer na vseh ravneh našega delovanja,« za konec še pove Francka Ćetković.
Mojca Matoz
Delavska enotnost
Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Socialni dialog in krepitev delavske moči, marec 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne spreglejte tudi:
Ekonomsko-socialni svet – Pomemben organ, ki ga želijo vedno znova potisniti v pozabo
Nalagam ...