V spomin: Franček Kavčič (1941 – 2020) 

22. 1. 2021

V prazničnem decembrskem času nas je presunila vest, da je prenehalo biti srce našega sodelavca, dolgoletnega odgovornega urednika Delavske enotnosti Frančka Kavčiča. 

Naš kolega Franček, kot smo ga klicali vsi (nikoli nisem slišala, da bi mu kdo rekel Franjo, kot mu je bilo uradno ime), je bil sindikalno dete, kot je rad povedal. Ta organizacija ga je štipendirala in mu po končanem študiju sociologije tudi dala službo. Najprej je bil strokovni sodelavec in funkcionar, potem pa so ga še v času samoupravljanja tisti, ki so v sindikate prihajali še po nareku partije, povabili k urejanju Delavske enotnosti,  takrat velikega časopisa z ustrezno veliko zaposlenimi. V burnih letih preoblikovanja gospodarstva in države je Franček ostal pri našem časopisu, ki je takrat doživel tudi lastninsko preoblikovanje in zatem stečaj podjetja, ki ga je izdajalo. Konec devetdesetih let je dosegel, da je Delavsko enotnost pod svoje okrilje ponovno vzela Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Skupaj je Franček tako delavsko gibanje na Slovenskem spremljal in v njem aktivno sodeloval več kot pet desetletij in pol. Nazadnje je bil podpredsednik Sindikata upokojencev Slovenije. 

»Pogosto sem bil v primežu med tistimi, ki so želeli Delavsko enotnost izkoristiti za promocijo svojih, včasih tudi sebičnih interesov, in večino, ki je želela enotno organizacijo. Če se za nazaj vprašam sam, so mi največ težav povzročali ljudje, ki so imeli zelo ostra moralna in še kakšna druga merila za vse druge, pri sebi pa glede tega niso niti poskušali biti dosledni,« je kot vedno oster, a dobronameren kritik organizacije zapisal Franček v Delavsko enotnost, ko se je leta 2007 upokojil.  

Pa tudi po upokojitvi ni miroval, še več, nanj smo se lahko vedno zanesli, ko je bilo treba »vskočiti«. Ob 75-letnici Delavske enotnosti, leta 2017, je izšla obsežna strokovna monografija, ki jo je z izbranimi uveljavljenimi avtorji prispevkov skrbno in temeljito pripravil in uredil prav Franček. Ta knjiga ni le spomenik Delavski enotnosti, ampak je tudi veliko delo Frančka Kavčiča, iz katerega bodo lahko še leta črpali in se učili tisti, ki jim je mar za delavsko gibanje.  

To pa ni vse, kar poleg spominov na skupna leta ostaja za Frančkom. Je tudi avtor knjige ob desetletnici ekonomsko-socialnega sveta in urednik številnih drugih del, predvsem pa avtor nepredstavljivega števila različnih besedil, objavljenih na straneh časopisa Delavska enotnost. Franček je bil namreč garač. Še v poznih letih je zmogel brez predaha delati po deset in dvanajst ur na dan, pisal je, urejal, fotografiral, se dogovarjal. Poleg tega je s svojim bogatim znanjem in spominom na dogodke pomagal tudi vsem nam, ki smo prišli v uredništvo za njim, da smo se v sindikalni hiši znašli in v uredništvu počutili dobro. Ob obilici dela je vedno, tudi v največji časovni stiski, skrb posvečal tudi pravilni rabi slovenskega jezika in s tem prispeval tudi k dvigu jezikovne kulture v sindikatih. 

Frančkovi sodelavci v uredništvu Delavske enotnosti ga bomo pogrešali tudi zato, ker smo bili res dobra ekipa. Ni bilo problema, niti velike družbene in sindikalne teme, o kateri nismo razpravljali in iskali rešitve. Naša pisarna je bila dolga leta stičišče srečanj strokovnih in drugih sindikalnih sodelavcev, ki so prišli vprašat za mnenje nas novinarje, prisluhnit našemu videnju. Uredništvo je kar vrvelo od energije, Franček pa je bil v središču; ne vedno najbolj gostobeseden, a z izostrenim analitičnim pogledom na sindikate in svet. 

Skupaj smo delali, če je bilo treba, tudi pod velikim časovnim pritiskom, in skupaj smo se znali tudi sprostiti. Noben rojstni dan, noben večji ali manjši dosežek nikogar med nami ni ostal neopažen. »No, a se dobimo spodaj,« je povabil Franček, in smo šli na pijačo v bližnji Šport cafe k Mari, kjer smo velikokrat nadaljevali pogovor o sindikalnih temah in dilemah. Pogosto smo govorili tudi o naših družinah, o izletih in hribih, ki jih je Franček z ženo Jadranko vse že nekajkrat prehodil, pohvalil se je z gobami, ki sta jih nabrala. Ne samo to: ni bilo le enkrat, ko sem v nedeljskem popoldnevu prejela Frančkov klic, naj pridem do njega, če bi rada kaj gob, in s polno košaro odšla domov s Poljanske ceste, kjer je z družino živel. Vložene ali posušene gobe smo od Frančka kolegi prejemali tudi ob novem letu. Družili smo se poklicno, a tudi zasebno. Nazadnje sem k njemu prisedla minulo poletje, ko je pri Mari pil kavico; zanimalo ga je, kaj se dogaja na sindikalni sceni. 

S Frančkovo smrtjo je izgubilo zvestega sopotnika in zavzetega kronista tudi sindikalno gibanje. Frančka so poznali in cenili v vrstah njegove generacije, pa tudi mlajši in starejši  v ZSSS. Bil je tih in skromen, kar je le prispevalo k njegovim odlikam.  

»Prepričan sem, da ZSSS in vsi njeni sindikati potrebujejo Delavsko enotnost. Prav bi bilo, da so vsi člani Svobodnih sindikatov obveščeni o delovanju in politiki svojega vodstva, da se bodo lažje vključevali v skupne sindikalne aktivnosti in v boj za sklepanje kolektivnih pogodb,« je ob upokojitvi zapisal Franček. In ta njegova misel naj ostane kot premislek tudi za naprej. 

Franček, zaradi omejitvenih ukrepov te nismo mogli vsi pospremiti na zadnji poti. Od tebe se zato poslavljamo tako, da ohranjamo spomin nate. Hvala ti, kolega, prijatelj in mentor.  

Mojca Matoz