O nadlegovanju in trpinčenju na delovnem mestu: Pogled s terena pravi, da je veliko prikritega mobinga
3. 11. 2022
Čeprav se nam zdi, da smo v zvezi z nasiljem in mobingom v delovnem okolju slišali in videli že vse, naši kolegi in kolegice na terenu, iz območnih organizacij ZSSS, povedo še marsikaj zraven. Nanje se nismo obrnili toliko zaradi konkretnih zgodb, ampak predvsem, da nam pojasnijo, kako omenjene pojave prepoznavajo in se lotevajo njihovega reševanja.
Paleta njihovih odgovorov je pestra. Od kratkega in zaskrbljujočega »nismo imeli takšnih primerov« do svetovanj in sistematičnega ukvarjanja s tem vprašanjem, do primerov na sodišču. Poglejmo le v nekaj sindikalnih pisarn.
Mirela Žnidarec (Območna organizacija ZSSS Gorenjska) pravi, da je v družbah in dejavnostih, ki jih pokriva, kar nekaj primerov nadlegovanja in trpinčenja, a jih je večina tako »zapakirana«, da ima žrtev občutek, da nekaj ni v redu z njo in z njenim delom, zato se marsikdo sprva trudi spremeniti predvsem sebe. Do naše sogovornice pridejo te osebe po nasvet šele, ko ugotovijo, da kljub njihovemu trudu še vedno nekaj »ni normalno« in da ne gre za to, da bi oni sami ravnali napačno. Opaža pa tudi to, da je raven komunikacije in dovoljenega v družbi na splošno padla tako nizko, da se marsikdo res znajde v položaju, ko se vpraša, »ali sem nor jaz ali tukaj nekaj drugega ne štima«.
Pogosto so po njenem opažanju tarče napadov, nadlegovanja in mobinga tudi naši sindikalni zaupniki oziroma na splošno delavci, ki so pripravljeni na glas povedati, če nekaj v podjetju ni v redu. Želijo jih odstraniti iz delovnega okolja, utišati in »prevzgojiti«. Ta oblika mobinga je posebej sprevržena, pravi, saj je skrita in zavita v celofan, posebej na začetku. Tako se začnejo komentarji v stilu: »Ti samo nergaš, samo kritiziraš!«, zatem se nadaljuje s sprenevedanjem vodilnih: »Vse je super, problema ni.« Če vse to ne zaleže, pa so na vrsti razni povračilni ukrepi. Od posrednih (delavec, ki je bolj glasen, na primer ne dobi stimulacije), do takšnih, ki so že jasni (opozorila za malenkosti, dlakocepljenje), do neposrednih (odpovedi), ki se po vzorcu stopnjujejo, in sicer odvisno od tega, koliko je samo vodstvo pripravljeno iti do konca, da takšno »motečo« osebo izloči iz delovnega okolja.
Mirela Žnidarec predstavi konkreten primer neprimernega vedenja vodje do podrejenih. Vodja je težave v delovnem procesu reševal z vpitjem in poniževanjem, usmerjenim na celotno ekipo. Ko se je delavec vodji neposredno zoperstavil, se je ta odzval z vpitjem in grožnjami, da ga bo fizično poškodoval in napadel. Delavec je zadevo prijavil naprej, najprej osebi, določeni za prijavo teh primerov, zatem tudi na sindikalno pisarno območja. Sicer pa je bil po zaupni prijavi znotraj družbe čez noč poklican na sestanek, na katerem mu je direktor rekel, naj razmisli, ali si še želi delati v tem podjetju, osvetli ta zgovorni primer naša sodelavka.
Odškodninskih postopkov ni veliko
Tanja Krstova (Osrednjeslovenska območna organizacija ZSSS) se spomni primera, ko je bil delavec primoran podati izredno odpoved delovnega razmerja zaradi nasilja na delovnem mestu – pretepa z neposredno nadrejenim. Tako so bili izpolnjeni razlogi iz 111. člena zakona o delovnih razmerjih, ki utemeljujejo izredno odpoved delavca: ni zagotavljanja varnosti in zdravja, ni zagotavljanja varnosti in enake obravnave in ni zagotavljanja takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Delavec delodajalca tudi kazensko preganja.
Krstova zaznava tudi veliko drugega nasilja in mobinga v skoraj vseh individualnih postopkih. Mobing se vedno stopnjuje s še večjo močjo, ko nadaljevanje delovnega razmerja iz različnih vzrokov ni več mogoče.
Maša Gregorčič (Osrednjeslovenska območna organizacija ZSSS) ugotavlja, da odškodninskih postopkov na to temo ni veliko, se pa ljudje velikokrat pri njej oglasijo z vprašanjem, ali je določeno ravnanje mobing. Tudi po njenih izkušnjah pa se ta velikokrat izkaže v drugih postopkih, ko so očitane kake druge kršitve in mobing na sodišču ni temeljna zahteva.
Mobing je v tožbah težko dokazati, pravi, čeprav je predpisano obratno dokazno breme. Prič namreč žrtev pogosto nima, tisti, ki so pri takem delodajalcu še zaposleni, pa se ne želijo izpostaviti in pričati proti njemu. Ljudje tudi ne vodijo dnevnika mobinga, kar sindikalna pravna služba svetuje vsakemu. Obenem tudi odlašajo in ne reagirajo takoj na neprimerno ravnanje, dostikrat raje potrpijo. Vsako odlašanje pa zadeve še poglobi in težko je ostati v takšnem kolektivu, ko so odnosi porušeni, opozarja Maša Gregorčič. Odškodninskih zahtev v zvezi s tem je malo, pravi, saj poskušajo zadeve urediti, še preden pridejo na sodišče. Ko kdo pride do sindikalne pomoči z informacijo, da se denimo nadrejeni dere nanj, opozorijo delodajalca in poskušajo zadevo urediti s pogovorom – pogosto že to pomaga.
Je pa mobing lahko hud problem in ga je verjetno precej, samo ga je težko prepoznati, še dodaja naša sogovornica. Opozarja, da je pritisk na zaposlenega lahko tudi opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Obrekovanje nekoga pri sodelavcih, grdo obnašanje, tudi izločanje iz kolektiva, ignoriranje – tega je (po občutku) veliko v javnem sektorju. Pogosto so problem srednji vodilni, ki nimajo veščin, znanja in so tako ali drugače frustrirani … V večjih firmah imajo običajno pravilnike, zaupne osebe …, pazijo na ugled znamke in zadeve rešujejo sproti. V manjših firmah pa je veliko prikritega mobinga, še izvemo.
Irena Jaklič Valenti (Območna organizacija ZSSS Primorska in Notranjska) opozarja, da na njihovem koncu zadnja leta nimajo primerov mobinga na sodiščih. V podjetjih, kjer je organiziran sindikat, so bolj ali manj osveženi pravilniki o preprečevanju trpinčenja in mobinga, ki so usklajeni s hišnimi sindikati in sveti delavcev. Večji poslovni sistemi imajo tudi imenovane pooblaščene osebe za to področje, kamor se zaposleni lahko vedno obrnejo (bodisi preventivno bodisi glede prijave). »Kjer imamo zgledno sodelovanje med vodstvom in sindikatom, s skupnimi močmi iščemo kredibilne in zaupanja vredne sodelavce za to funkcijo,« pravi Irena Valenti in dodaja, da v območni službi ZSSS delujejo bolj preventivno oziroma informativno za svoje člane. Delijo brošuro o elementih mobinga in vzorec dnevnika za beleženje dogodkov, ki je obvezna priloga v morebitnem sporu v nadaljevanju.
Sicer pa so po izkušnjah primorske kolegice postopki reševanja prijav mobinga dolgotrajni in za žrtve mučni. Redki zdržijo do končne odločitve oziroma ukrepov vodstva za nemoteno nadaljevanje dela. »Nazadnje sem imela primer članice iz gostinstva, ki je po prigovarjanju sindikata dogajanje naznanila pooblaščenki za mobing v podjetju, potem odšla na bolniško in pred nekaj dnevi je sporočila, da je dala odpoved in gre delat drugam. Šefa, ki jo je mobingiral skupaj s sodelavci, ne bo več niti gledala. Skratka, ob trenutnem pomanjkanju delovne sile na trgu, so tudi ’žrtve’ manj vztrajne oziroma rajši prekinejo delovno razmerje,« še ugotavlja.
Iztok Sabadin, prav tako s Primorske, dodaja, da se zlasti v majhnih kolektivih in v javnem sektorju dogaja marsikaj. »Naši sosedi Italijani imajo za take primere odprte posebne svetovalnice, kjer je delavcem na razpolago pravnik, psiholog in sindikalist,« navaja primer iz mesta Videm, kjer svetovalnico finančno krije občina. »Pri nas smo še daleč od česa takega,« opozarja.
Prva referenčna točka
In vendar takšna pisarna obstaja v Novi Gorici. Odprl jo je in jo vodi Vojko Fon, regionalni sekretar Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei). Zametek te »Prve referenčne točke za preprečevanje nasilja« v Sloveniji, ki deluje od leta 2019, je nastal že več let prej, ko so se v Skeiu tega področja lotili bolj sistematično. Pregledali so, ali imajo vsa podjetja ustrezne pravilnike, in kjer jih ni bilo, poskrbeli, da so jih sprejeli in imenovali pooblaščenca za mobing. Fon je organiziral tudi strokovni posvet, na katerem je bil mobing osvetljen z vseh zornih kotov, in začel tvorno sodelovati z lokalno organizacijo Goričanka.si. Ko je začel točko tudi obsežneje reklamirati po družabnih omrežjih, so se nanj začeli obračati ljudje iz cele Slovenije. Tako se zdaj ukvarja s tem vprašanjem na dveh ravneh, ena je zagotavljanje celovite, tudi pravne pomoči članicam in članom Skeia, druga pa svetovanje vsem, tudi tistim, ki niso člani. V treh letih je bilo teh zadnjih svetovanj okoli 150, pravi Fon.
Ugotavlja, da gre pri približno polovici primerov, ki pridejo do njega, za sistematične kršitve delovne zakonodaje in ne za mobing. Zanje velja nasvet, naj se obrnejo na sindikaliste v podjetju ali neposredno na inšpektorat. Za polovico primerov pa bi lahko rekli, da gre za mobing, ki se izvaja med sodelavci ali ga izvaja prvi nadrejeni nad svojim podrejenim oziroma podrejeno. Z žrtvijo, ki je čustveno prizadeta, se je treba pogovoriti; veliko jih gre zaradi stresa tudi na bolniško ali poiščejo strokovno psihosocialno pomoč. Sam zbere vse podatke, da vidi, ali je mogoče zadevo rešiti po mirni poti ali sprožiti tožbo. Za take primere je razvil poseben obrazec, ki na sodiščih služi kot relevanten dokument za presojo primera. Ti primeri so po njegovih izkušnjah lahko zelo zahtevni, zapisniki sodišča obsegajo tudi 150 strani. Zgodbe so po njegovih izkušnjah hude, sam pa si prizadeva, da ga čustveno ne bi preveč obremenile. A to ni enostavno, saj žrtve pogosto jočejo, so na dnu, zlomljene.
Lažje je po njegovem tam, kjer je dovolj že klic nadrejenega, sestanek vseh vpletenih. V firmah je prisoten tudi sindikalist. Temu sledijo tudi ukrepi, tudi zelo skrajni, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi (v primeru spolnega nasilja) ali vsaj premestitev storilca ali tudi žrtve v drugo delovno okolje. Po njegovih izkušnjah je 90 odstotkov žrtev žensk, zlasti gre za osebe, ki ne zmorejo in znajo postaviti mej in ne ukrepajo takoj, ko so te prestopljene. Reči »ne«, »ne dovolim«, »nočem« ni enostavno, a je ljudi treba opolnomočiti, da to zmorejo. Zanimivo pa je, da včasih deluje že to, če zadevo poimenujemo s pravim imenom, pravi Fon in pove primer, ko je delavec, sicer tujec, svojega delodajalca preprosto vprašal, ali nad njim izvaja mobing, in se je ta takoj potegnil nazaj.
Za konec lahko rečemo, da poznamo le vrh ledene gore teh pojavov, prav pa bi bilo, da žrtve reagirajo takoj in odločno. Tako bi bilo mobinga in nasilja verjetno manj.
Mojca Matoz,
foto Pat Moin/Unsplash
Delavska enotnost
Ta zapis je bil pod naslovom Veliko je prikritega mobinga (avtorica Mojca Matoz) najprej objavljen v tematski številki Nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu (oktober 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
O čem govorimo, ko govorimo o nasilju? – Intervju s sociologinjo in raziskovalko Jasno Podreka
Nalagam ...