Prvomajsko poročilo: Na Rožniku bučno praznovanje s pomembnimi sindikalnimi sporočili

4. 5. 2023

Potem ko smo se lani po dveh »sušnih« koronskih letih brez praznovanj praznika dela  ponovno dobili na vrhu ljubljanskega Rožnika, enega najbolj tradicionalnih prizorišč tega praznovanja, je bilo jasno, da smo praznik pogrešali vsi – tako sindikati kot običajni obiskovalci in obiskovalke. Letos je bil obisk še večji. Praznovanje praznika dela je lepo uspelo tako 30. aprila zvečer kot tudi 1. maja dopoldne, pri tem pa seveda niso manjkala niti pomembna sindikalna sporočila.

Skupina sindikalistk in sindikalistov se je, kot veleva že navada, na predvečer praznika dela pozno popoldne zbrala v Tivoliju in se potem skupaj odpravila na Rožnik. Tam sta bili, kot je prav tako že običaj, pripravljeni s sindikalnim materialom bogato obloženi stojnici ZSSS – eno so večinoma »zasedli« aktivisti ter aktivistke iz sindikata upokojencev, drugo pa njihovi soborci in soborke iz Sindikata Mladi plus. Stojnici sta bili kot vedno eno glavnih središč dogajanja z dobro razpoloženimi sindikalistkami in sindikalisti različnih generacij, ki so ob vhodu na prizorišče skrbeli za to, da je staro in mlado, ki je ves večer valovilo mimo, dobilo marsikaj – od sladkih priboljškov za najmlajše do sindikalnega promocijskega gradiva za tiste malo starejše.

 

 

Naj bo praznik dela žareč in rdeč

Pred prižigom kresa in po prvi dozi dobre muzike so bili seveda na vrsti slavnostni govori. Prva je spregovorila predsednica ZSSS Lidija Jerkič, ki je najprej poudarila, da ima pri nas praznovanje praznika dela že dolgo tradicijo in da je to, da zajema tudi 2. maj, slovenska posebnost, ki pa smo jo sindikati v preteklosti že uspeli ubraniti, zato mora kot taka tudi ostati (pri tem je požela velik aplavz). »V vseh letih boja za delavske pravice se je do danes seveda marsikaj spremenilo: včasih so delali otroci, delovne zakonodaje, kot jo poznamo danes, ni bilo, ni bilo rednega plačila, dopustov, tudi volilne pravice za vse ne. Čeprav se je marsikaj spremenilo, delo in kapital ne bosta nikoli enakopravna, vedno bo kapital nad delom, delavke in delavci pa tisti, ki se bodo morali za vsako pravico, za svoj vsakdanji kruh zelo boriti. Saj veste, kadar nam gre dobro, takrat nismo v istem čolnu, kadar se polnijo žepi, se polnijo samo nekaterim, kadar pa je treba plačati ceno kriz, napačnih odločitev, izgub na kapitalskih trgih, takrat plačujemo vsi. Za to, da se te stvari ne bi dogajale, da izboljšamo položaj delavk in delavcev, je treba stopiti skupaj, saj lahko le tako spremenimo stvari na bolje. Edina stvar, ki se je kapital boji, je namreč glas ljudi. Tisto, kar se na žalost dogaja tako v Sloveniji kot po svetu, je, da glede delavskih pravic nezavedno drsimo nazaj 150 let. Ponovno se srečujemo s problemi, povezanimi z delovnim časom, ponovno imamo večje število ljudi, za katere delovna zakonodaja ne velja več, prihajajo nove oblike dela, platformno delo, imamo prekarne oblike dela, drsimo tja, kjer so bili naši predniki in zahtevali pravice glede delovnega časa, plačila, zavarovanja, varnega in zdravega dela, pravice, ki jih je treba ne samo ohraniti, temveč zagotoviti vsem. Če je bila kri, prelita v Čikagu ob delavskih nemirih v 19. stoletju, rdeča, če je nagelj za 1. maj rdeč, če so prvomajski kresovi rdeči in žareči, potem ni nobenega razloga, da tudi praznik dela ni rdeč in žareč,« je še povedala.

Aroganca se kaznuje

Jakob Počivavšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam (KSS Pergam), pa je dejal, da kljub temu, da se časi spreminjajo, bistvo delavskega in sindikalnega boja še vedno temelji na pravičnosti in solidarnosti. Pri tem je pripomnil, da je moč sindikatov v članstvu in da tisti, ki ni član sindikata, a vseeno uživa vse tisto, kar so sindikati izborili za delavstvo, ni solidaren in slabi sindikatovo moč. Dodal je še, da so sindikati nastali iz družbenih sprememb, že vse od industrijske revolucije pa so glas tistih delavk in delavcev, ki zahtevajo spremembe, in tisti, ki si prizadevajo, da so te spremembe tudi delavstvu v prid … »Spremembe s svojimi reformami napoveduje tudi aktualna vlada, sindikati pa bomo pozorni, da bodo tudi dejansko pravične in solidarne. Plačna sistema v zasebnem in javnem sektorju nista poštena, veliko je delavk in delavcev, ki imajo osnovno plačo nižjo ali le malo višjo od minimalne. To razvrednoti samo delo, njegovo zahtevnost, delavčevo znanje in izobrazbo. To moramo spremeniti. Vedno manj pravičen in solidaren je tudi zdravstveni sistem, njegova dostopnost pa vedno bolj odvisna od globine posameznikovega žepa. Prav je, da se ukine dopolnilno zdravstveno zavarovanje, hkrati pa je treba vpeljati pravičnejši in bolj solidaren sistem financiranja, v okviru katerega bo prispeval vsak skladno s svojimi zmožnostmi …« Za konec pa je sindikalist opozoril še, da ne sme biti nobena sprememba sprejeta brez soglasja tistih, na katere se nanaša, ter izpostavil, da je aroganca pri sprejemanju zakonodaje različne vlade v preteklosti že kaznovala, denimo s porazi na referendumih ali z zavrnitvami posameznih zakonov na ustavnem sodišču.

 

Srce skupnosti

Martina Vuk iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) pa se je med drugim posebej obrnila na zaposlene v javnem sektorju, na javne uslužbenke in uslužbence ter povedala: »V resnici ste srce skupnosti, ker izvajate javne storitve, brez katerih bi narasla revščina, brez katerih ne bi imeli zdravstvene oskrbe, ne bi imeli vrtcev, osnovnih šol, sociale, domov za starejše, saj so vse to javne storitve, vse to je javni sektor. Vsi tisti, ki umetno ustvarjajo delitve in govorijo, da ustvarja samo gospodarstvo, javni sektor pa zgolj pije in zapravlja, nimajo prav. Eno brez drugega ne gre, treba je delovati skupaj in samo skupaj lahko ustvarimo družbo, kot si jo želimo.«

Gregor Inkret

Poročilo z drugih prvomajskih prireditev, ki smo jih organizirali po vsej Sloveniji, najdete tukaj:

Prvomajsko poročilo 2: kako smo po vsej Sloveniji zaznamovali praznik dela