Barbara Flajšman

Je soustanoviteljica podružnice Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) v trgovski verigi Spar. Pravi, da so jih v to prisilile razmere, zlasti odnos poslovodje do zaposlenih. Sindikalno deluje v svojem prostem času, saj v Sparu še nimajo kolektivne pogodbe in določenih ur za sindikalno delo.

Kakšna je tvoja poklicna in sindikalna pot?

Zaposlena sem v Sparu v Supernovi v Mariboru. Sem predsednica sindikata Spar. V Sparu sem zaposlena že dvajset let, osem let pa je od tega, kar smo pri nas ustanovili sindikat.

Zakaj ste ustanovili sindikat?

Sindikat smo potrebovali zaradi naše poslovodje. Ona je izvajala pritiske na osebe, ki jih ni marala. Ena izmed njih sem bila jaz, saj se me je želela znebiti. Zato so me delavci tudi izvolili za zaupnico, da sem bila zaščitena. Sodelavci pa smo se dobro razumeli, bili smo dober kolektiv, a od takrat jih je veliko že odšlo. Želeli smo tudi izboljšati delovne razmere.

Kaj pa so bili problemi?

Problemi so bili različni. Enostransko so nam odrejali dopuste, klicali so nas, ko smo bili prosti, češ da nas potrebujejo. Bilo nas je kar dosti takrat proti temu, kot nas je zdaj, a šepala je organizacija dela.

Najprej smo se lotili tega v naši poslovalnici, zdaj delujemo na področju cele Slovenije.

V Sparu je veliko zaposlenih, a nismo še reprezentativni in na tem bomo delali letos. Deset odstotkov vseh zaposlenih bi nas moralo biti vključenih v sindikat, da bi dosegli reprezentativnost. Problem je, ker mladi, če jim kaj ne ustreza, gredo rajši delat drugam, kot da bi poiskali pomoč pri sindikatu in se vanj vključili. Starejši pa smo se povezali.

Se ti zdi težko pridobivati članstvo?

Meni se ne zdi težko, najlažje se nekdo odloči za včlanitev, ko je v stiski. Takrat običajno sami poiščejo pomoč. Drugače  pa jim je treba predstaviti, kaj s tem pridobijo in kaj lahko skupaj dosežemo. Če bi nas bilo številčno več, bi bilo marsikaj lažje doseči.

Zanima nove članice in člane tudi to, »kaj imajo od sindikata«?

Tudi to, ampak največkrat gre za to, da če ima nekdo problem, se včlani. Tisti, ki težav nimajo in dobijo dovolj denarja, pa ne gredo v to. Slišim stališče, da isto dobijo tako tisti, ki so člani, kot tisti, ki to niso. To ni prav, vseeno bi se morali povezovati in si med seboj pomagati.

S katerimi problemi največkrat pridejo do tebe tvoji sodelavci in sodelavke, največ je verjetno žensk?

Ja, ženske smo v večini. Največji problem je plača, te so prenizke za delo, ki ga opravljamo. Premalo je tudi delavk in delavcev, iz tega pa potem izhajajo tudi problemi, kot so delovni čas, izraba dopustov in podobno.

Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS) je izboril dve pomembni bitki, zaprtje trgovin ob nedeljah in pravilnik o ročnem premeščanju bremen. Kako spremljate to?

Pri prizadevanjih za zaprtje trgovin ob nedeljah smo takrat zbirali podpise tudi mi. To je urejeno in s tem smo zadovoljni. Ni pa še vse tako, kot bi moralo biti, pri ročnem premeščanju bremen. Dobili smo sicer nove stroje za potiskanje, vlečenje, za vse drugo pa se moramo sami znajti. Pomagamo si med seboj.

Kaj bi izpostavila kot dosežek sindikalnega dela pri vas?

Pri nas nihče več nima dodatka do minimalne plače, kot smo ga nedavno še imeli. Na to pa dobimo še dodatke na delovno dobo, na izmensko delo …

Verjameš v dialog?

Verjamem. Če smo bili mi korektni, so bili tudi oni. Bolj so problem po moje poslovodje, ki morebiti dobijo z uprave točna navodila, a delajo po poslovalnicah po svoje. Pač kakor kdo razume navodila, ki so sicer točno napisana.

Aktivna si tudi na republiški ravni sindikata. Kako vidiš delo tam?

Sem članica republiškega in izvršnega odbora SDTS. Meni je v redu, smo povezani, se strinjamo v stvareh in delamo, da bi bilo boljše delavcem, ne delodajalcu. Ta raven dela mi je pomembna. Pomagajo mi tudi na območju, Jure (Čuček, op. a.) se takoj odzove, ko kaj potrebujem. 

Kako vidiš prihodnost sindikata?

Pri nas je prihodnja naloga povečanje članstva in sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe, da bi delavke in delavci dobili določene pravice. Zdaj je nimamo. Tako bi tudi jaz lahko dobila ure za sindikalno delo, saj zdaj vse to delam v svojem prostem času. Poleg službe in dveh otrok, popoldan še vse to.

Kakšne lastnosti mora imeti nekdo, ki mu pravimo »obraz sindikata«?

Ljudje mu morajo zaupati, da se lahko nanj obrnejo. Pa da deluje tako, da doseže dogovor z delodajalcem, ki je dober za ljudi.