Dušan Verbovšek

Je upokojeni pravnik. Delal je na oddelku za družbene dejavnosti na Mestni občini Celje in tam vodil tudi njen sindikat. Že dvanajst let je predsednik območne organizacije Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) Celje, sicer pa je dejaven tudi v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer je bil predsednik etične komisije, sedaj pa je član statutarne komisije. 

Lahko na kratko predstaviš svojo poklicno in sindikalno pot?

Pred upokojitvijo sem delal kot pravnik na oddelku za družbene dejavnosti na Mestni občini Celje, kjer sem bil tudi predsednik sindikata. Že takrat smo imeli pristne stike s sekretarko Mojco Stropnik, organiziral sem celo dve podporni stavki na Mestni občini Celje. Pred dvanajstimi leti sem se upokojil in dekleta z območja so me prepričala, da ostanem aktiven. Ko je nekdanji predsednik Susa Celje Franci Vrbnjak predal vodenje, sem ga prevzel jaz. V teh dvanajstih letih sem predsednik območne organizacije, izvoljen sem bil tudi za predsednika etične komisije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, zdaj pa sem član statutarne komisije oziroma še pred kongresom ZSSS član komisije za statut. To področje mi je tudi strokovno domače.

Kako se je sindikalno delo spremenilo skozi tvojo kariero?

V prvem delu moje delovne aktivnosti je bilo marsikaj samoumevno. Bil sem aktiven miličnik, potem sem delal tudi v Kovinotehni Celje, kjer sem bil celo sekretar Zveze komunistov – to rad javno povem vsakemu. Takrat smo delali z roko v roki s socialistično zvezo in mladino in skoraj samoumevno je bilo, da ni bilo borbe za regres ali za prevozne stroške, ker je bil družbeni standard bistveno drugačen, boljši, za delavce je bilo poskrbljeno na ravni podjetij. Po osamosvojitvi se je vse spremenilo. Danes, če hočeš, da nekaj deluje, je veliko odvisno od osebne angažiranosti predsednika ali tistega, ki vodi komisijo. Že to, da gremo po vsej regiji obiskat naše devetdesetletnike, je težje, kot bi si človek mislil.

S kakšnimi izzivi se danes soočate v sindikatu upokojencev?

Največji problem je članstvo. Ljudje, ki so bili aktivni v sindikatih, ko so bili še zaposleni, ob upokojitvi pogosto ne preidejo k nam iz svojih osnovnih sindikalnih central – ni te podpore, da bi se včlanili. Dokler smo delovno aktivni, nam je bolj mar, potem pa, kot da se nam ne ljubi več aktivirati. Tudi vpliva imamo upokojenci manj. Ko smo bili v občini, smo se borili za interne akte, za sistemizacije, tu pa neposrednega vpliva nimaš, ker se vse dogaja prek ekonomsko-socialnega sveta, skupščine Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in podobnih institucij.

Glede na to, da ste druga najštevilčnejša populacija v državi za delovno aktivnimi, imate kljub temu neko pogajalsko moč?

Politično moč imamo, kar kažejo tudi uspehi Susa in delo v okviru ZSSS. Na terenu opažamo, da nove člane pridobivamo predvsem na osebni ravni. Pri nas v Celju je zelo dejavna športna komisija, posebno aktivni so v planinskih sekcijah in potem ob pohodih planince osebno povabijo: »Dej, pridi noter.« Ljudje se sicer radi vključujejo v lokalna društva upokojencev, kjer so ta na njihovem terenu, v krajevnih skupnostih, tam se med seboj poznajo, ukvarjajo se z lokalnimi problemi. Mi imamo enkrat na leto srečanje Susa, vmes organiziramo še druženje ob 1. maju in jeseni še kakšen pohod z druženjem, a teh aktivnosti ni tako veliko.

Je upadanje članstva generacijsko vprašanje?

Zdi se mi, da je. Tudi pri mladih je individualizem vedno močnejši, vse bolj ste osamljeni. Pri upokojencih je članstvo povezano tudi s tem, da smo bolj ali manj dedki in babice, varuške in varuhi, mladi pa imate svoje probleme, službe, vrtce, šole, interesne dejavnosti. Pravim, da bi se marsikaj ustavilo, če bi stavkali babice in dedki ter učitelji.

Kaj vas upokojence čaka v prihodnosti?

Iskreno, bojim se, da pod to novo vlado bolj malo. Pri pokojninah računam kvečjemu na morebitno njihovo zamrznitev, le da ne bi bilo slučajno kakšnega usklajevanja. Glede dolgotrajne oskrbe se bojim, da bo padla in da podpore ne bodo omogočili. Tisti znesek desetih evrov za nekoga, ki razmišlja s svojo glavo, ne predstavlja nič. Sam imam tri ljudi v domu in razlika znese od 300 do 500 evrov na posameznika. Po mojem je marsikaj zgolj negativna propaganda brez argumentov.

Kakšne lastnosti mora imeti dober sindikalni zaupnik, da mu lahko rečemo, da je obraz sindikata?

Moraš biti načitan in spremljati dogajanje, pa seveda negovati s članstvom pristen kontakt. Pri Susu imamo srečo z našo predsednico Francko Ćetković, ki je zelo aktivna – dnevno nas »zasipava« z raznimi članki, komentarji in zapisniki ter drugimi izseki iz dnevnega časopisja. Tudi sam te informacije pošiljam naprej svojim članom, čeprav so jih včasih morda že siti. Drugače pa večje vloge brez angažiranosti in motivacije ne vidim. Vsak naj ob druženju nekaj počne; če nisi za nič drugega, greš pač na izlet, ogled mesta, a tudi to je nekaj.