Gašper Goropečnik

Belinka Perkemija je od leta 2017 del globalne skupine Kansai Helios in je pomemben evropski proizvajalec nekaterih anorganskih kemikalij. V ljubljanskih Črnučah stoji tovarna od leta 1948, ko je nadaljevala tradicijo proizvodnje vodikovega peroksida iz leta 1933. Vodikov peroksid, natrijev perborat in peroksicetalna kislina so njihovi vidni proizvodi, ki zahtevajo posebno skrbno okoljsko ravnanje. Kako pa se v podjetju godi ljudem in kaj počne Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije (KNG), smo vprašali tamkajšnjega prvega sindikalista, Gašperja Goropečnika.

Kakšna je tvoja poklicna in sindikalna pot v Belinki?

V Belinki Perkemiji sem zaposlen od leta 2020 kot operater proizvodnje. Sem na oddelku kjer prehajajo kemikalije v proces, da naredimo peroksid.

Sindikalist sem postal z novim letom, prej je bil naš predstavnik Bojan Španič. Letos smo, odkar spadamo v skupino Helios, ostali sami na tej lokaciji (na Zasavski cesti v Črnučah, op. a.), saj se je Helios odločil, da bo združil vse barve na kup, jih preselil na eno lokacijo.

Pomeni to, da se počutite bolj negotovo?

Precej negotovo. Čuti pa se to tudi na ravni pogajanj v podjetju, saj se vse dogovarja na ravni skupine Helios. Na vsa vprašanja in vse argumente, ki jih poudarjamo pri nas, dobimo tak odgovor oziroma izgovor ter sklicevanje na njihovo kolektivno pogodbo, kljub temu da imamo podpisano tudi svojo. Določene stvari lastnik zahteva in pričakuje enotnost v skupini. Glede plačne sistematike in drugih zadev je tako Perkemija ostala malo zadaj.

Kaj je sedaj glavna sindikalna skrb? Kaj so glavne teme, s katerimi se ukvarja sindikat?

To je nadurno delo. Menda naj nas ne bi bilo premalo, delodajalec zagotavlja, da nas je dovolj, v proizvodnji nas je nad 20. Želijo narediti »popolne izmene«, kar pomeni štiri delavce na izmeno. Dela se kontinuiran urnik, 12-urni »ruski turnus«. Proizvodnja namreč poteka ves čas, 24 ur sedem dni v tednu. A smo jo vendarle za nekaj časa ustavili (pogovor je potekal sredi aprila, op. a.), da smo lahko izkoristili ure in prišli na zeleno vejo z zalogami. Predvideva se tudi podaljšan remont, kar bo spet priložnost za izrabo ur.

Zahtevamo predvsem boljše plačilo nadurnega dela in odpravo sistemskega nadomeščanja. Gre za to, da delavci nismo odgovorni za zagotavljanje dela in v proizvodnji ne moremo biti odgovorni za razna nadomeščanja, se recimo klicati med seboj, če nekdo zboli ali potrebuje dopust. Vse to se vleče že nekaj let in se ne izboljšuje.

Res pa je tudi, da odhaja kar nekaj ljudi v pokoj, prihajajo pa novi delavci, ki se potem uvajajo tudi po leto dni, da so lahko samostojni operaterji. Dobivamo tudi neke dodatke na deficitnost, ki sicer niso visoki. Gre za ohranitev delavcev. Kadrovski problem je čutiti. Nekaterim se niti ne uspe naučiti vsega in potem odhajajo zelo kmalu.

Kako v razmerah fluktuacije kadra vzdržujete sindikat?

Težko. V Belinki je bila vedno pripadnost tista, ki nas je povezovala. Bili so ljudje, katerih očetje ali mame so bili zaposleni v Belinki in so čutili pripadnost podjetju. Sistem pa je začel razpadati z novimi ljudmi, ki tega nimajo.

Se včlanjujejo v sindikat?

Nočejo se, saj niti ne vedo, kaj sindikat je. Ko jim razložiš, da urejamo kolektivne pravice, kolektivno pogodbo in da imamo moč, če smo skupaj, se kakšen odloči za včlanitev, ampak načeloma je težko vse držati skupaj.

Res pa je tudi, da smo del skupine, problematike je ogromno, in se tudi sam vseskozi seznanjam z njo. V teh mesecih še vedno veliko berem, se posvetujem o tem, kaj je vse bilo podpisano, kakšne sploh imamo in bi morali imeti pravice. Kolektivno pogodbo sicer imamo, podpisana je bila leta 2014, a še zdaj se marsikaj ni spremenilo; prevoz imamo recimo še vedno plačan po takratni tarifi.

Socialni dialog sicer je, a zaključki so vedno enaki, predvsem ko se začneš pogovarjati o tem, da ljudje niso več dolžni delati nadur. Veliko je treba še postoriti, a odgovore težko dobim, običajno le, da je pač tako v skupini Helios.

Kako je v teh razmerah biti sindikalist?

Eni ti pravijo, da si preveč siten, da delaš zdraho, drugi ugotavljajo, da tega še nihče zanje ni počel. Mnogi tudi ne razumejo, da je sindikalno delo prostovoljno in ni plačano.

Dobro je, da kolektivno pogodbo ureja sindikat in ta ureja vse, česar zakon ne. Predvsem podpiram panožno kolektivno pogodbo za kemijo. Žal mi je, da se delodajalci ne želijo odločiti za podpis. To bi bila super podlaga za vse druge v kemični industriji, saj mi delamo z nevarnimi snovmi.

Kako je pri vas z zagotavljanjem varnega in zdravega dela?

Že večkrat sem poudaril, da je ljudi treba bolj ozaveščati, saj delamo s kemikalijami, ki niso niti približno varne. Dajal sem tudi koristne predloge, še preden sem postal sindikalist. Dosti ljudi ne uporablja dovolj osebne varovalne opreme, čeprav je na voljo. Veliko se govori o spodbudah in varnosti, a želel bi si, da bi bilo narejenega več.

Kakšen naj bo obraz sindikata?

Sam nisem niti vedel točno, kaj pomeni biti sindikalist. Čutil pa sem, da nimam dlake na jeziku, da mi ni težko povedati kakšne stvari in začeti dialog. Predvsem te ne sme biti strah pogovarjati se z direktorji, lastniki, s komerkoli je potrebno. Vse kar lahko izgubiš, je služba (smeh). Je pa res lahko potem težje dobiti novo, če gre za teboj sloves upornega sindikalista.