Leonida Frank

Je priznanje svojega Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) dobila za svoje dolgoletno predano sindikalno življenjsko delo, »srčnost, odgovornost in izjemen prispevek k delovanju sindikata«, kot so zapisali v obrazložitvi.

Kakšna je bila vaša poklicna in sindikalna pot?

Decembra bom imela 42 let delovne dobe, večinoma v istem podjetju. V takratnem Zlatorogu (predhodnik današnjega Henkla, op. a.) sem začela delati februarja 1985. V tistih letih, ko smo podpisovali pogodbe o zaposlitvi, sploh ni bilo vprašanje, ali boš član sindikata ali ne, dobil si pristopno izjavo in si jo podpisal. Skoraj vsi smo bili člani sindikata. Po poklicu sem sicer veterinarski tehnik. Takrat ni bilo toliko zasebnih veterinarskih postaj, ženske pa so dobile v državnih službe le redko, običajno le preko zvez, večinoma so ta dela opravljali moški. V Zlatorogu sem začela delati kot navadna delavka v proizvodnji. A ker sem imela veščine komunikacije in pisarniškega dela, sem se začela vzpenjati. Petnajst let sem nadomeščala dolgotrajne bolniške in porodniške, tako da stalnega delovnega mesta nisem imela. Po treh mesecih poskusnega dela sem imela različne pogodbe za nedoločen čas, saj so bila dela različna.

Te izkušnje so ogromno pripomogle k temu, da sem sedaj na položaju vodje invalidskega podjetja Henkel storitve. Drugo leto januarja se imam namen upokojiti. Kot članica sindikata sem zgodaj začela delati tudi v predsedstvu, trenutno, do volitev (pogovarjali smo sredi aprila, op. a.), opravljam funkcijo podpredsednice in blagajničarke sindikata že tri mandate. Zdaj bom to delo predala.

Je kaj naslednic oziroma naslednikov, se ljudje odločajo za delo v sindikatu?

Odkrito povedano, ker so vedno težji časi, sindikalno delo ni enostavno. Prej je delodajalec marsikaj sam ponudil, mi smo se samo strinjali, zdaj pa se je treba pošteno potruditi za vsako delavsko pravico, za vsako boniteto delavstvu. In tako se redkokdo odloči za vstop v prve bojne vrste. Ker ne moreš ugoditi vsem, to nikoli ni šlo, zdaj pa gre še manj, si na sredi in te bombardirajo z vseh strani.

S čim se zdaj največ sindikalno ukvarjate?

Od sindikata hočejo, da se bolj potrudi za pravice delavcev. Plače so prvo, škripa pa pri nas tudi komunikacija. Odnosi so ljudem pomembni. Pri nas v Henklu se zdi, da niso še tako pereči, a to na prvem mestu izpostavljajo zlasti tisti, ki odhajajo, takoj na drugem mestu pa je plača. Imamo zelo veliko fluktuacijo in težko dobimo delavce. Ogromno imamo tujcev.

Se mladi vključujejo v sindikate?

Danes jih je zelo težko pritegniti, saj dobijo tisto, kar si sindikat izbori, vsi. Mogoče jih malo pritegnejo kakšne bonitete, če imajo majhne otroke, recimo pomoč pri plačilu šole v naravi in podobno.

Kaj pa solidarnost, ki naj bi bila temelj skupnega sindikalnega dela?

Tega več ni. Moram reči, da sem zelo razočarana. Sama delam med starejšo populacijo, invalidi, ki so to postali v Henklu. Torej gre za mojo generacijo, ki je odraščala na temeljih solidarnosti v članstvu sindikata, a se tega očitno ne zavedajo več. Bolj kot to jim pomeni odstotek pri plači za članarino. Mislim pa, da so to bolj izgovori.

Za kakšne invalidnosti gre v vašem podjetju, ki je ustanovilo invalidsko podjetje?

Največ gre za tretjo kategorijo invalidnosti, torej za tiste, ki imajo določene omejitve. Največ je mišično-kostnih težav in ljudje imajo omejitve pri dvigovanju, sedečem delu in podobno. Stoječe delo je pri nas omogočeno, saj imamo veliko ročnega dela, in pakiranje izdelkov je možno tudi stoje. Imamo tudi več pavz, za vse to poskrbimo.

Ugotavljate tudi poklicne bolezni?

Ne, a seveda so. Povsod. Jaz sem recimo sede opravljala delo kar nekaj časa in od takrat imam težave z vratno hrbtenico. Najbrž bi lahko rekla, da sem si to pridelala pri poklicu.

Kaj je pomembno za prihodnost sindikata? So to znanja, izobraževanja?

Absolutno. Jaz sem bila na veliko izobraževanjih in vsakič sem nekaj novega izvedela. Ta izobraževanja so zelo pomembna, sploh za mlade začetnike pri sindikalnem delu. To pomeni dodano vrednost za delo v sindikatu, za dobro članstva.

Kakšen mora biti obraz sindikata?

Biti mora socialen, imeti čut za sočloveka. Biti moraš pripravljen pomagati vsakomur, tudi če te kaj vpraša nečlan. Mogoče pa lahko nekomu toliko pomagaš že z informacijami, da se zamisli in spozna, da je dobro biti član sindikata. Nadgradnja, recimo pravna pomoč, pa se strinjam, da je samo za tiste, ki plačujejo članarino.

Kaj vam pomeni priznanje KNG?

Zahvalo za trud. Ko greš v penzijo, si hkrati rečeš »hvala bogu«, ampak je vendarle neka življenjska prelomnica in ni čisto tako. Sama bom še poskusila ostati aktivna in v stiku s »svojimi«.