Nataša Fridl

Je odgovorna tehnica Oddelka za patologijo v Splošni bolnišnici Murska Sobota, kjer kot organizatorka socialne mreže skrbi za razporejanje kadrov, naročanje potrebnega materiala ter koordinacijo laboratorijskega dela. Skoraj trideset let je članica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije (SZSSS). V murskosoboški bolnišnici je deset let opravljala funkcijo podpredsednice sindikata, pred kratkim pa je prevzela mesto njegove predsednice.

Kako je videti vaše vsakdanje delo?

Ukvarjam se z razporejanjem kadrov, naročanjem materiala in oskrbo z opremo, ki jo potrebujemo; v glavnem bolj tehnične, organizacijske zadeve. Ker sem po osnovni izobrazbi laboratorijski tehnik, se rada vključujem tudi v delo v laboratoriju, predvsem v času dopustov in bolniških odsotnosti. Naš oddelek se ukvarja s histološkimi in citološkimi preiskavami. To pomeni, da z različnimi posegi zdravniki pridobijo celice ali tkiva, ki jih ustrezno obdelamo in iz njih pripravimo preparate. Te nato patolog pregleda pod mikroskopom in na podlagi ugotovitev napiše izvid. Opravljamo tudi obdukcije umrlih v pomurski regiji, kjer pa ne sodelujem.

S kakšnimi izzivi se soočate pri svojem sindikalnem delu?

Stanje v zdravstvu postaja iz leta v leto zahtevnejše. Soočamo se s pomanjkanjem kadra, številnimi bolniškimi odsotnostmi, staranjem zaposlenih in vse večjo izgorelostjo na delovnem mestu. Posebej težko je spremljevalnemu kadru, ki opravlja zelo odgovorno in naporno delo, a je to pogosto premalo cenjeno. Ob tem se moramo nenehno prilagajati novim pravilom, spremembam zakonodaje, drugačni organizaciji dela ter novim zahtevam politike in sistema. Pogoji dela so zato vse težji, odgovornosti pa vedno več. Naš sindikat zastopa predvsem spremljevalni kader v zdravstvu – strežnice, čistilke, kuharje, vzdrževalce in druge zaposlene, ki so pri našem delu nepogrešljivi, a pogosto spregledani. Kljub temu se trudimo vztrajati, opozarjati na težave zaposlenih in iskati rešitve, ki bi izboljšale pogoje dela in ljudem omogočile večje spoštovanje njihovega dela ter bolj dostojno in varno delovno okolje.

Kakšen sindikalni dosežek bi izpostavili?

Največji sindikalni dosežek je bila uvedba skrajšanega delovnega časa na patologijah. Po Sloveniji so imele patologije različno urejen delovni čas, kar ni bilo prav. Kolektivna pogodba za zdravstvo in socialno varstvo je namreč zaradi pogojev dela določala krajši delovni čas za zaposlene v laboratorijih na patologiji, vendar tega v UKC Maribor takrat niso upoštevali. Po več letih prizadevanj in sodelovanja s sindikatom smo dosegli uvedbo 36-urnega delovnika. Tudi v murskosoboški bolnišnici v času mojega prihoda delovni čas še ni bil urejen, vendar smo z argumenti stvari hitro uredili in zdaj velja enak delovni čas na vseh patologijah v Sloveniji. Ves čas sem bila vključena tudi v pripravo standardov in normativov v laboratorijih ter sodelovala pri zadnji plačni reformi. Zavzemala sem se za kader, zaposlen na oddelku za patologijo, in uspelo nam je doseči višje plačne razrede za te skupine zaposlenih.

Kako je z včlanjevanjem mladih v vaš sindikat?

To je danes velik izziv. Mladi se ne vključujejo, saj od sindikata pričakujejo predvsem konkretne ugodnosti. Velikokrat se jim pravice in ugodnosti, ki jih zaposleni danes imamo po zaslugi sindikatov – kot so malica, prevozni stroški, regres, dopust in druge pravice –, zdijo samoumevne, čeprav so bile pridobljene z dolgoletnim prizadevanjem sindikatov. Naš sindikat zaradi nižjih plač zaposlenih prejme tudi manj članarine, zato težje zagotavljamo enake ugodnosti kot večji in finančno močnejši sindikati.

Zakaj je sploh smiselno biti sindikalno aktiven?

Sindikat zaposlenim še vedno predstavlja oporo, občutek varnosti in zaščito, pa tudi socialno varnost. Na delovnih mestih se namreč pogosto pojavljajo različni pritiski, negotovost in strah pred izgubo pravic ali službe, zato je pomembno, da imajo zaposleni nekoga, na kogar se lahko obrnejo. Res je, da vseh težav ne moreš vedno rešiti in da so včasih tudi tvoje možnosti omejene. A že iskren pogovor, lepa beseda, podpora in občutek, da nekdo prisluhne ter razume tvojo stisko, ljudem ogromno pomenijo. Sindikalno delo zame zato ni samo urejanje pravic, plač in delovnih pogojev, ampak predvsem delo z ljudmi. Gre za medsebojno pomoč, zaupanje, povezanost in občutek, da v težkih trenutkih nisi sam.

Kakšne lastnosti mora imeti sindikalna zaupnica, da ji lahko rečemo, da je obraz sindikata?

Dobra sindikalna zaupnica mora imeti predvsem empatijo in posluh za ljudi. Če znaš človeku prisluhniti in razumeti njegove stiske, je že veliko narejenega. Pomembno je tudi, da znaš pogledati na stvari z različnih zornih kotov, ostati miren in ljudem v težkih trenutkih dati občutek zaupanja ter upanja. Včasih je treba človeku znati povedati tudi, da ni vse črno-belo, saj smo ljudje pogosto prepričani predvsem v svoj prav. Tudi to moraš znati povedati spoštljivo, pošteno in na način, da človek razume drugo plat zgodbe. Sama se že vrsto let učim od najboljših in sem hvaležna za vse izkušnje, ki sem jih skozi delo pridobila. V veliko pomoč in podporo mi je moj namestnik (podpredsednik) Mitja Sedonja, ki je res, kot včasih radi rečemo, moja desna roka. Prav medsebojno sodelovanje, zaupanje in podpora so tisto, kar daje sindikalnemu delu pravo moč.