Suzana Šinkovec

Je informatorka na Avtobusni postaji Ljubljana, ki je po prodaji dejavnosti Nomagu zdaj zaposlena pri novem delodajalcu. Več kot dvajset let je bila predsednica sveta delavcev in članica nadzornega sveta podjetja kot predstavnica zaposlenih, dejavna pa je tudi kot blagajničarka v sindikalni organizaciji, ki deluje pod okriljem Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ).

Lahko na kratko predstavite svojo poklicno pot?

Študirala sem ekonomijo, vendar študija nisem dokončala. Moja prva služba je bila v dobro stoječem podjetju v zunanji trgovini, kjer smo uvažali opremo za znanstvenoraziskovalno delo. To je bila služba, v kateri sem bila zadovoljna in sem delala tisto, za kar sem bila izobražena. Po dveh letih in pol sem se poročila in zaradi zdravstvenih zapletov sem morala za dalj časa na bolniško; pogodbe za določen čas mi nato niso več podaljšali. Vmes se je Slovenija osamosvojila. Ko sem iskala novo službo, sem sprejela prvo, ki se je ponudila: nadomestno zaposlitev za devet mesecev na Avtobusni postaji Ljubljana. Prišla sem leta 1992, tik pred lastninjenjem, in tam ostala do danes. Vsi zaposleni smo takrat vložili lastninske certifikate in še cel regres tistega leta v novonastalo podjetje Avtobusna postaja Ljubljana, d. d.

Kako je videti vaše vsakdanje delo?

Delam v informacijskem centru, kjer potnikom posredujem informacije o avtobusnih povezavah, pravnim osebam pa pripravljam podatke o možnostih javnega prevoza in izračune za povračilo stroškov prevoza na delo. Svojemu delu sem zelo predana. Pri stikih z ljudmi me vodi močna empatija in vsakemu odgovoru rada dodam osebno noto. Potnike seznanjam tudi s tem, zakaj je postaja taka, kot je, saj večina ne ve, kdo jo upravlja in kako je organiziran javni potniški promet. V podjetju sem že več kot 34 let in ga poznam od znotraj. Pred prenosom dejavnosti na Nomago smo bili majhen, a dobro utečen kolektiv s 30 do 35 zaposlenimi. Vsi smo se med seboj poznali; res smo bili nekakšno družinsko podjetje.

Kako ste se pravzaprav začeli ukvarjati s sindikalnim delom?

Prihajam iz revne delavske družine in tudi moj oče je bil borec za pravice delavcev. Ko sem prišla na avtobusno postajo, sem videla, da marsikaj ne deluje: delali smo po deset, štirinajst dni skupaj brez prostega dne, v času prodaje mesečnih vozovnic so nam prepovedali malico itn. Zato sem si takrat kupila zakone – ni bilo še interneta – in sem študirala zakonodajo. Zelo hitro so sodelavci prepoznali, da jo dobro poznam in da se bom lahko uspešno borila tudi za njihove pravice, zato so me povabili v sindikat in svet delavcev.

Koliko časa pa ste aktivni kot delavska predstavnica?

Predsednica sveta delavcev sem že več kot dvajset let, pred tem pa sem bila njegova članica. V nadzornem svetu podjetja sem bila kot predstavnica delavcev prav tako okoli dvajset let. Predsednica sindikata nisem bila, ker si nisem želela naložiti še ene funkcije, sem pa kot sindikalna blagajničarka prevzela velik del praktičnega sindikalnega dela: pripravljala sem bilanco, komunicirala s sindikatom dejavnosti in se borila za pravice zaposlenih.

Bi kakšen vaš dosežek posebej izpostavili?

Dosegli smo, da nismo več delali prekomerno in da je bilo nadurno delo odrejeno le v zakonskih okvirih. Praviloma je bil vsak sedmi dan prost. Podjetje je začelo spoštovati pravico do malice, vse opravljeno delo pa je bilo plačano. Uspešno smo vpeljali tudi metodologijo za ugotavljanje delovne uspešnosti. V sezonah s povečanim obsegom dela smo zaposleni prejemali za 20 ali 30 odstotkov višjo plačo. Dobivali smo tudi najvišji neobdavčeni regres. Ob koncu vsakega leta smo prejeli plačilo za poslovno uspešnost v višini najvišjega neobdavčenega zneska. Podjetje je zaposlenim izplačevalo tudi solidarnostne pomoči ob poplavah in drugih naravnih nesrečah ter po bolniških odsotnostih, daljših od treh mesecev.

Podjetje je postalo družini prijazno; imeli smo promocijo zdravja na delovnem mestu, fitnes in druge dejavnosti. Zaposleni smo bili kolektivno nezgodno zavarovani, od leta 2007 pa smo vključeni tudi v kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje, pri katerem večji del premije prispeva delodajalec. Res bi lahko rekla, da smo bili zgled. Z leti smo postali podjetje, ki je dosledno spoštovalo delovnopravno zakonodajo. Pri tem je imel pomembno vlogo tudi dolgoletni direktor Marjan Kotar, ki je imel posluh za predloge zaposlenih.

S kakšnimi izzivi pa se soočate pri svojem delu kot delavska predstavnica?

Najtežje je bilo, ko so zaposleni začeli množično izstopati iz sindikata – ravno zato, ker je bilo vse dobro urejeno. Prej nas je bilo dvajset članov, na koncu smo ostali štirje. Ko so pravice urejene, ljudje pogosto ne vidijo več smisla v sindikalnem članstvu. Potem pa so prišli resni izzivi. Po moji oceni je odpoved najemne pogodbe s strani Slovenskih železnic močno oslabila naš pogajalski položaj pri prodaji dejavnosti. Podjetje je nato šlo v likvidacijo.

Težko je gledati, kako se končuje uspešno podjetje, ki je spoštovalo pravice delavcev. Začasna postaja je urejena v treh kontejnerskih objektih, zaposleni pa opozarjamo na prostorsko stisko, hrup in pomanjkljivo prezračevanje. Prenesene pogodbene pravice morajo ostati v veljavi, pravice iz kolektivne pogodbe pa mora novi delodajalec zagotavljati najmanj eno leto.

Tudi znotraj Nomaga deluje in je aktiven sindikat, ki mu pripadam, SDPZ, zato res upam, da bomo skupaj z našimi kolegi sindikalisti iz Nomaga nadaljevali zgodbo povezovanja in pomoči delavcem in delavkam. Želim si dobrega in resnicoljubnega socialnega dialoga tudi naprej. Pri tem bomo pozorni na to, kako se bomo kot pridruženi zaposleni vključili v kolektiv, in na to, da bodo spoštovane naše pravice. Pri tem nam bo ob strani stal naš krovni sindikat.

Zakaj je po vašem mnenju smiselno biti sindikalno aktiven?

Ker se pravice ne podarijo, ampak se priborijo. To sem izkusila na lastni koži: ko sem prišla na avtobusno postajo, so bili pogoji nemogoči. Veliko pravic smo morali z leti izboriti skupaj. Ko sem bila na porodniškem dopustu, so nam skoraj pet let napačno obračunavali dodatke za delo ob praznikih. Brez nekoga, ki je pozoren in pozna zakonodajo, delavci ostanejo na cedilu.

Kakšne lastnosti odlikujejo dobro delavsko predstavnico oziroma predstavnika?

Predvsem moraš imeti izrazit čut za pravičnost – mene krivice neskončno bolijo. Potem pa vztrajnost, vztrajnost, vztrajnost. Ne smeš odnehati, še posebej če veš, da nekaj ni bilo pošteno. Dobro je poznati tudi zakonodajo. Ko česa ne vem, prosim sindikat za mnenje in se posvetujem s Saško Kiaro Kumer, ki mi je bila v vsem tem času v izjemno pomoč. Znati moraš tudi dobro argumentirati zahteve: ko si prizadevaš za izboljšanje plač, moraš pojasniti, zakaj. Brez argumentov ni nič. Navsezadnje moraš biti pošten. Mislim, da ljudje hitro ugotovijo, ali si pošten človek ali ne.